ZPIZ-2 člen 66, 68, 403, 403/2, 403/3.. ZPIZ-1 člen 143 do 149.
invalidnina za telesno okvaro
Tožnik je vlogo za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro vložil 18. 12. 2019, ko še ni veljal Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 121/2021, v nadaljevanju: ZPIZ-2J), ki skladno s spremenjeno določbo 403. člena ZPIZ-2 omogoča pridobitev invalidnine za zavarovance, katerih ugotovljena telesna okvara je posledica bolezni. Primeri, kakršen je tožnikov, ko je njegova telesna okvara nastala kot posledica bolezni in ne zaradi posledic poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, zaradi do 7. 8. 2021 veljavnega drugega odstavka 403. člena ne izpolnjujejo pogojev za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro nastalo zaradi posledic bolezni.
ugotavljanje invalidnosti - preostala delovna zmožnost - dokazovanje z izvedencem
Sodišče je izpostavljen tožničin dvom v pripombah odpravilo z dodatno pridobitvijo dveh pisnih dopolnitev. Na ta način je tožnici omogočilo izjavo in opredelitev do izvedenskega mnenja, ki tvori podlago izpodbijane odločitve. Pri porazdelitvi vzroka invalidnosti gre za oceno, ki temelji na ugotovljenem zdravstvenem stanju in funkcionalnem statusu osebe. Le-ta predstavlja celoto, ne pa preciznega matematičnega izračuna. Nadaljnje razlogovanje v smeri odstotkovne opredelitve vpliva posamezne konkretne bolezni oziroma zdravstvenega stanja na invalidnost ne more prispevati k jasnosti in prepričljivosti izvedenskega mnenja.
ZPIZ-2 člen 11, 27, 27/4, 27/5, 37, 37/6, 39a, 39a/1, 39a/2, 39a/5, 140, 140/6, 178, 391/1, 394.. ZUP člen 7, 147.. ZPP člen 13.
pravica do delne pokojnine - odmera starostne pokojnine - vezanost sodišča na pravnomočno upravno odločbo - zmotna uporaba materialnega prava
V primeru priznanja pravice do izplačevanja 20 % starostne pokojnine je zavarovanec, če se za to odloči, do izplačevanja upravičen od prvega naslednjega dne po vložitvi zahteve (39. a člen ZPIZ-2). Ne gre torej za odločanje organa po uradni dolžnosti, temveč izključno na zahtevo stranke. Šele 27. 2. 2019 je tožnik vložil vlogo za (ponovno) priznanje pravice do 20 % starostne pokojnine, zato do nje pred 28. 2. 2019 ne more biti upravičen.
Tožena stranka je pravilno upoštevala, da je tožnik po določbi šestega odstavka 37. člena ZPIZ-2 upravičen do ugodnejšega vrednotenja pokojninske dobe brez dokupa zgolj za 1 % (tj. za 3 mesece pokojninske dobe brez dokupa), ker se je 1. 1. 2016 ponovno v obvezno zavarovanje vključil po prekinitvi zavarovanja 31. 12. 2015. Za takšen zaključek daje podlago gramatikalna razlaga besedne zveze iz šestega odstavka 37. člena ZPIZ-2 „in ostane vključen v obvezno zavarovanje“. Glede na pomen besede „ostati“ (ne prenehati biti) po Slovarju slovenskega knjižnega jezika ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da enodnevna prekinitev obveznega zavarovanja ni bistvena.
OZ člen 139, 190, 190/3.. ZUTD člen 65a, 129, 129/1, 129/1-9, 140, 140/1.
vračilo denarnega nadomestila prejetega za čas brezposelnosti - načelo specialnosti
Napačno je razlogovanje sodišča, da ker 140. člen ZUTD izrecno ne ureja vračila denarnega nadomestila zaradi "znižanja denarnega nadomestila", tožnik ni upravičen od toženke zahtevati vračilo preveč izplačanega denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Načelo specialnosti se uporabi v primerih, ko in če nek specialni predpis ureja določen pravni položaj drugače od splošnega predpisa, ne pa tudi če nekega pravnega položaja sploh ne ureja. Kot pravilno izpostavlja tožnik bi bilo nesprejemljivo razlogovanje, da zakon ob ugotovitvi obstoja zakonsko opredeljenega krivdnega razloga ureja znižanje denarnega nadomestila, a hkrati ne omogoča vračila sredstev, ki so bila izplačana po pomoti. Pravilno je tolmačenje, da mora sodišče presojati upravičenost do vračila zneska po vseh veljavnih predpisih, ki bi lahko predstavljali pravno podlago za vračilo denarnega nadomestila. Nikjer ni namreč predpisano, da ob splošnih pogojih ne velja uporaba določbe 190. člena OZ. Takšno tolmačenje bi prišlo v poštev le v primeru, če bi določbe ZUTD izključile uporabo določbe 190. člena OZ
V sodno izvedenskem mnenju je tudi po oceni pritožbenega sodišča strokovno medicinsko dovolj prepričljive in objektivizirane podlage za zaključek, da pri tožniku ne gre za dejanski stan iz 3. alineje 2. odst. 63. člena v zvezi s 1. odst. 63. člena ZPIZ-2, da bi ga bilo mogoče razvrstiti v III. kategorijo invalidnosti za delo v krajšem delovnem času 4 ure dnevno. Pri njem tudi ni TO po nobeni točki Seznama telesnih okvar.
Pritožbeno razlogovanje, da bi le izvedenec ortoped lahko natančno pojasnil zdravstveno stanje tožnice glede SCC, potek zdravljenja, omejitve, ki jih ima v vsakdanjem življenju, možnost vpliva temeljne bolezni na pojav drugih boleznih in funkcionalne sposobnosti tožnice, ne more predstavljati razloga za imenovanje sodnega izvedenca v socialnem sporu, saj je predmet socialnega spora omejena na invalidnost; in sicer kako zdravstveno stanje zavarovanca vpliva na opravljanje dela oziroma poklica v skladu s 63. členom ZPIZ-2.
Glede na prepričljivo mnenje izvedenskega organa, da je potrebna dodatna diagnostika in da zdravljenje še poteka, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine.
Za ugotovitev, ali je pri tožniku podana izguba delazmožnosti, je potrebna diagnostika. Lečeči specialist pa ni tisti organ, ki bi podal mnenje o delazmožnosti. Kot je to poudarilo pritožbeno sodišče že v več zadevah (kot npr. Psp 429/2014), je vloga lečečih specialistov drugačna kot vloga izvedencev, ki so dolžni poleg pravil stroke in znanosti upoštevati tudi definicijo invalidnosti.
Sodišče ni niti pristojno niti dolžno presojati upoštevajoč novelo ZPIZ-2M, saj o tem še ni bilo odločano v predsodnem postopku pri tožencu. Sodišče v tej zadevi ni imelo podlage, da bi presojalo konkretno dejansko stanje, ki je zaobseženo z dokončno odločbo, upoštevajoč kasnejše predpise. Toženec pri svojem odločanju še ni uporabil kasnejših predpisov, posledično zaradi česar ne obstoji podlaga, da bi te predpise uporabilo sodišče, ki je izdalo sodbo dan pred začetkom uporabe novele ZPIZ-2M.
invalidnina za telesno okvaro - dodatek za pomoč in postrežbo - I. kategorija invalidnosti - poklicna bolezen
Pritožbeno sodišče ne more slediti zatrjevanju tožnika, da so bile operacije iz leta 2008, 2010 in 2011 posledica poklicne bolezni. Do pravnomočnih odločb o razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti in priznane telesne okvare pri tožniku nikoli ni bilo ugotovljenih telesnih okvar oziroma zdravstvenih težav, ki bi imele poklicni vzrok.
Sodišče je utemeljeno izpostavilo, da so pri priznanju pravice do dodatka za pomoč in postrežbo upoštevne le primarne potrebe za fiziološko eksistenco zavarovanca. Zaradi navedenega v tem sporu ne morejo biti pravno relevantne navedbe tožnika, da ne more sam čistiti in pospravljati stanovanja, prati umazanega perila in druge podobne aktivnosti. Te aktivnosti sicer pomembno vplivajo na samo življenje, vendar glede na zakonsko dikcijo pri oceni sposobnosti za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo niso ključne.
ZPIZ-2 člen 42, 137.. ZPP člen 254, 339, 339/2, 339/2-8.
invalidska pokojnina - datum nastanka invalidnosti - I. kategorija invalidnosti - gostota zavarovanja - minimalna pokojninska doba - prišteta doba - invalidska komisija
Določilo 42. člena ZPIZ-2 določa minimalno pokojninsko dobo in pri tem uporabi besedno zvezo "polna delovna leta", ki pa je ni mogoče razlagati kot to zatrjuje tožnik. Besedna zveza "da se delovna leta štejejo kot polna leta", uporabljena v 42. členu ZPIZ-2, se nanaša na opredelitev obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti. V to obdobje se opravljanje dela oziroma delovna leta štejejo kot polna leta.
Pri datumu nastanka invalidnosti gre za strokovno medicinsko vprašanje, vendar se datum nastanka invalidnosti določi na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije, ki odraža zdravstveno stanje zavarovanca. Če tega ni mogoče določiti na tej podlagi, se v praksi toženca kot datum invalidnosti opredeli datum pregleda pri invalidski komisiji.
ZPIZ-2 člen 63, 63/1, 63/2, 63/2-3.. ZPP člen 254.
III. kategorija invalidnosti - pravica do dela s krajšim delovnim časom - predlog za postavitev novega izvedenca
Člana izvedenskega organa sta prepričljivo ocenila, da tožnik za delo kmetovalca pod splošnimi pogoji ni zmožen niti v skrajšanem 4 urnem delovnem času. S predlaganimi razbremenitvami je zmožen za prilagojeno delo kmetovalca oziroma za drugo ustrezno delo v polnem delovnem času. Pri podaji mnenja je upoštevan opis in trajanje obremenitev na delovnem mestu kmetovalca.
Ker je tožnik vključen v obvezno zavarovanje na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti, si bo delo v skladu s preostalo delovno zmožnostjo moral organizirati sam.
ZPP člen 196, 201, 201/4, 202, 202/1, 339, 339/1, 356, 362, 362/1.. ZPIZ-2 člen 68.. Pravilnik o seznamu poklicnih bolezni (2003) člen 4, 4/4.. ZDSS-1 člen 61, 62.
Dokaz s specialistom dermatološke stroke je bilo sodišče dolžno izvesti že na podlagi napotil pritožbenega sodišča iz predhodnega razveljavitvenega sklepa, kot pravilno poudarja pritožnica. Čeprav je toženec dokaz z izvedencem dermatologom v tujini iz razlogov „ekonomičnosti“ umaknil, sodišče temu glede na načelo materialne resnice (61. člen ZDSS-1) in preiskovalno načelo (62. člen ZDSS-1) ne bi smelo slediti. Ne glede na umaknjen dokazni predlog z izvedencem iz tujine bi tudi zaradi pravnomočne razsoje, da je vzrok začasne nezmožnosti za delo poklicna bolezen, dokaz s specialistom dermatološke stroke moralo izvesti celo po uradni dolžnosti.
ZPIZ-2H člen 2.. ZPIZ-2 člen 401, 401/1, 401a, 401a/1, 401a/2.. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (1983) člen 10, 10/2, 11.. ZPIZ-2M člen 4.. ZDSS-1 člen 63.
Ob upoštevanju ne samo gramatikalne, pač pa še drugih razlagalnih metod, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se pojem "uživalec pokojnine" iz drugega odstavka 401.a člena ZPIZ-2 ne nanaša na vse uživalce pokojnin, pač pa le na uživalce pokojnine, zavarovance iz 11. člena ZPIZ/83, ki so vplačevali prispevke v enaki višini kot zavarovanci iz drugega odstavka 10. člena ZPIZ/83 oziroma so bili pretežni del zavarovanja zavarovani za širši obseg pravic.
Za odločanje o (eventuelno vloženi) zahtevi za novo odmero vdovske pokojnine na podlagi ZPIZ-2M je pristojen toženec, sodišče pa v skladu s 63. členom ZDSS-1 šele po predhodno izvedenem predsodnem postopku.
invalidska pokojnina - gostota pokojninske dobe - zavarovalna doba
Morebitna naknadna plačila prispevkov ne omogočajo tolmačenja, da je bila pokojninska doba dopolnjena do nastopa invalidnosti. Pri naknadnem plačilu prispevkov za nazaj ni mogoče upoštevati priznane manjkajoče pokojninske dobe. Pogoji za upravičenje do invalidske pokojnine se upoštevajo v trenutku ugotovljene invalidnosti, ne pa kasneje.
ZPP člen 254, 254/3, 339, 339/2, 339/2-8.. ZPIZ-2 člen 63.
III. kategorija invalidnosti - poškodba pri delu - preostala delovna zmožnost - nepostavitev izvedenca
Opustitev izvedbe dokaza z imenovanjem izvedenca ortopedske stroke ne vpliva na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kot to zatrjuje pritožnik. Pri presoji delovne zmožnosti je odločilnega pomena poznavanje različnih poklicev in delovnih mest znotraj teh poklicev in zdravstvenih zahtev za zasedbo teh delovnih mest, kar sodi ravno v specialnost medicine dela, prometa in športa. Tudi po oceni pritožbenega sodišča za imenovanje drugega izvedenca ortopeda niso bili izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 254. člena ZPP.
Ker je izkazano, da priznane stvarne razbremenitve zagotavljajo, da se tožniku kljub opravljanju ustreznega dela invalidnost ne poslabša, je pravilen zaključek sodišča, da tožnik do 12. 1. 2021 ni popolnoma izgubil delovne zmožnosti.
Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje na stališču, da z dnem 19. 11. 2018 niso nastopili pogoji za prenehanje plačevanja prispevkov za tožnikovo poklicno zavarovanje. Iz odgovora Kapitalske družbe pokojninskega in invalidskega zavarovanja d. d. z dne 27. 9. 2021 izhaja, da je tožnik z dnem 19. 11. 2018 izpolnil pogoje za pridobitev poklicne pokojnine, in sicer po tretjem odstavku 204. člena ZPIZ-2, in ne po prvem odstavku tega člena, na katerega se sklicuje pritožba, zato niso odločilne pritožbene navedbe, da naj tožnikova pokojninska doba, skupaj z dodano dobo, ne bi znašala 42 let in šest mesecev. S tem, ko iz obvestila Kapitalske družbe d. d. izhaja, da tožnik z dnem 19. 11. 2018 izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, izhaja tudi ugotovitev, da sredstva na njegovem osebnem računu zadoščajo za izplačevanje pokojnine.
ZPP člen 212, 254, 287, 287/2.. ZPIZ-2 člen 41, 41-1, 41-2, 63, 63/2, 63/2-1, 63/2-2.
ugotavljanje invalidnosti - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca - II. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina
Sodišče prve stopnje je v zvezi s tožnikovo trditvijo, da pri njem zdravljenje ni končano, pravilno poudarilo, da je treba stanje invalidnosti ugotavljati tudi, če je predvideno še nadaljnje zdravljenje ali diagnostika. Bistveno je, da gre za dokončno stanje in da kljub zdravljenju ni mogoče pričakovati izboljšanja oziroma sprememb v zdravstvenem stanju.
Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 6, 52, 52/1, 52/1-a, 52/2, 52/2-b, 52/3.. Uredba (ES) št. 987/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (Besedilo velja za EGP in Švico) (2009) člen 12.. ZPIZ-1 člen 5, 36, 39, 50, 406, 409.. ZPIZ-2 člen 4.
pravica do starostne pokojnine - pokojninska doba - zavarovalna doba - vajeništvo - zavrnitev dokaznih predlogov
Obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje je v letih od 1961 do 1963 urejal ZPZ/57 in ne TZPZ/64. Po ZPZ/57 so za starostno pokojnino bile obvezno zavarovane osebe v delovnem razmerju (12. člen) ali osebe, ki so opravljale samostojni poklic (13. člen). V 49. členu ZPZ/57 je bilo izrecno določeno, da se v delovno dobo ne šteje čas, ko je bil zavarovanec vajenec, ki se je redno šolal, ne glede na starost, izvzemši primere iz 27. člena zakona. Čas vajeniške dobe, sestavljen iz teoretičnega in praktičnega dela v letih 1961 do 1963 ni bil nikoli všteven v zavarovalno dobo, saj vajenci po takratnih izobraževalnih programih niso bili pokojninsko in invalidsko zavarovani po določbah 12. do 16. člena ZPZ/57, kot zmotno in brez kakršnekoli dejanske in pravne podlage zatrjuje pritožba. V dosedanji sodni praksi je bilo dosledno poudarjeno, da so bili vajenci in učenci strokovnih šol s praktičnim poukom sicer zdravstveno zavarovani za vse zavarovane primere, ne pa pokojninsko invalidsko po takratnih predpisih. Torej niti po ZPZ/57.
pravica do delne pokojnine - pokojninska osnova - plačilo za delo preko polnega delovnega časa - posebni delovni pogoj
Skupno delovnopravnim predpisom v spornem obdobju je, da se je za delo preko polnega delovnega časa, ki se je lahko štelo kot poseben delovni pogoj, upoštevalo le tisto delo, ki je bilo opravljeno kot izjemno, nepredvidljivo in nujno. Takšno delo je moralo biti opredeljeno v splošnem aktu delodajalca, ta pa je moral biti v skladu z veljavno delovnopravno zakonodajo.
Delo preko polnega delovnega časa pri tožnikovem delodajalcu v letih od 1977 do 1985 je bilo vsakdanja, utečena praksa in okoliščine, v katerih se je delo opravljalo, niso bile izjemne in nepričakovane. Tožnik je delo preko polnega delovnega časa opravljal v precejšnjem številu ur, nepričakovanost in izjemnost takšnega dela pa ni dokazana.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče svoje odločitve ne bi smelo utemeljiti zgolj na izvedenskem mnenju. Ravno zaradi dejstva, da sodišče ne razpolaga z medicinskim znanjem, je postavilo izvedenski organ, ki je proučil medicinsko dokumentacijo v spisu. Ni sodišče tisto, ki bi tolmačilo medicinske izvide, temveč je to stvar izvedenca, ki ima zato tudi ustrezno znanje. Pritožbene navedbe, da bi torej moralo sodišče večjo težo pokloniti posameznim izvidom, so zato neutemeljene.