Sodišče prve stopnje je storilo kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. V sodbi ni navedlo razlogov, zaradi katerih priče, za katero je tožena stranka prepričana, da je njeno zaslišanje, glede na izpoved tožnice in priče (njene nekdanje sodelavke), potrebno za ugotovitev relevantnih dejstev, ni zaslišalo. Razlog, zaradi katerega je sodišče prve stopnje s sklepom na naroku za glavno obravnavo zavrnilo izvedbo tega dokaznega predloga (že drugi neopravičen izostanek priče z naroka), ni upravičen razlog za zavrnitev tega dokaznega predloga. Skladno s 1. odstavkom 241. člena ZPP sodišče v takem primeru izbere enega izmed ukrepov in s tem zagotovi prisotnost priče na naroku.
Pri zamudni sodbi se zaradi neaktivnosti tožene stranke domneva, da toženec priznava vse tožbene navedbe tožeče stranke, zato sodišče dokazov sploh ne izvaja. Posebnost zamudne sodbe je ravno v tem, da sodišče resničnosti trditev tožnika o pravno relevantnih dejstvih sploh ne preizkuša (ne izvaja in ne ocenjuje dokazov), saj sodba temelji na absolutni domnevi, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava dejanske navedbe tožeče stranke, na katere ta opira svoj zahtevek. Neizpodbojnost te domneve je razvidna iz določbe drugega odstavka 338. člena ZPP, ki določa, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče se ne ukvarja z ugotavljanjem resničnosti tožnikovih navedb, temveč presoja le, ali med navedbami in predloženimi dokazi ni nasprotja in ali navedbe ne nasprotujejo splošno znanim dejstvom.
Zatrjevano protiustavno oblikovanje pokojninske osnove od plač oziroma osnov, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšani za davke in prispevke po povprečni stopnji davkov in prispevkov v RS, in s tem v zvezi tudi sklicevanje na Ustavno odločbo št. U-I-57/00-51, ni utemeljeno. Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-281/2009 z dne 22. 11. 2011 v zvezi z neustavnostjo 4. odstavka 39. člena ZPIZ-1, ki je vsebinsko enak kot 2. odstavek 30. člena ZPIZ-2, že presojalo z vidika 2. člena Ustave RS, torej pravne in socialne države. Izreklo je, da takšna ureditev ni v nasprotju z ustavo.
zamudna sodba - rok za vložitev tožbe - očitna pomota - odvetnik
Toženec je odgovoril na tožbo v zakonskem roku 30 dni. Na odgovoru na tožbo je sicer navedena napačna opravilna številka , kar pa ni pomembno za vprašanje pravočasnosti odgovora na tožbo. Vloga tožene stranke namreč vsebuje bistvene sestavine iz drugega odstavka 105. člena ZPP (ustreza tudi zahtevam iz 278. člena ZPP), vsebuje pa tudi pravilno opredelitev vrednosti spora, kar vse je sodišču prve stopnje omogočalo identifikacijo spora in ugotovitev pravilne opravilne številke zadeve, na katero se nanaša. Vložitev pravočasnega odgovora na tožbo na pristojno sodišče, le z nepravilno opredelitvijo opravilne številke in deloma zmotno opredelitvijo vrste spora, je zato treba opredeliti kot očitno pomoto, ki se v smislu osmega odstavka 112. člena ZPP lahko pripeti tudi odvetniku.
preizkus po uradni dolžnosti - poseben sklep o stroških kazenskega postopka - stroški za vročanje pisanj
Sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu z določbami 94. člena ZKP, ko je o stroških postopka, ki bi jih naj krivdno povzročil obdolženec s tem, ko ni dvignil sodnega pisanja, ki mu je bilo s strani sodišča poslano po pošti, čeprav je bil o prispeli poštni pošiljki obveščen, vsled česar je sodišče vročitev sodnega pisanja opravilo preko vročevalca, ki je priglasil stroške vročanja in skupno znašajo 60,42 EUR, odločilo na način, ki ga zakon določa za druge procesne udeležence, ne pa za obdolženca in zasebnega tožilca. Zanju je namreč v drugem odstavku 94. člena ZKP izrecno določeno, da o teh stroških odloči sodišče z odločbo, s katero odloči o glavni stvari.
INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS00008760
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4, 129/4.
ponovna odmera pokojnine - zavrženje zahteve
V sporni zadevi je bila tako o razvrstitvi tožnika v I. kategorijo invalidnosti, kot tudi o pravici in odmeri invalidske pokojnine, že izdana pravnomočna odločba tožene stranke. V takem primeru pa ni nobene pravne podlage, da bi tožena stranka znova odločala o ponovni odmeri pokojnine, kot to uveljavlja tožnik.
premestitev na drugo delovno mesto - dodatek za dvojezičnost - ukinitev delovnega mesta - znižanje plače - sprememba sistemizacije
V primeru, ko delodajalec dejansko spremeni akt o sistemizaciji in ukine delovno mesto zaradi znižanja stroškov dela, ne gre za fiktivni razlog. Tožena stranka je z reorganizacijo dela (sprememba akta o sistemizaciji) zmanjšala število zaposlenih na delovnem mestu policist vodja izmene, za katero se je zahtevalo znanje tujega jezika, in povečala število izvajalcev na delovnem mestu policist vodja izmene, za katero se ni zahtevalo znanje tujega jezika in zato tudi ni bil predviden dodatek za dvojezičnost. Zato je bil v obravnavanem primeru podan organizacijski razlog za tožnikovo premestitev ter premestitev ni bila izvedena izključno z namenom znižanja osnovne plače, kot to trdi tožnik. Tudi dejstvo, da je bil glavni motiv za izvedbo spremembe organizacije znižanje stroškov dela pri toženi stranki, še ne pomeni, da je bila premestitev tožnika nezakonita.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00011164
KZ-1 člen 86, 86/9. ZKP člen 373.
nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - merila za odločanje o predlogu za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - konkretizacija pritožbenih očitkov - zmotna ugotovitev dejanskega stanja - diskrecijska pravica sodišča - razlogi o odločilnih dejstvih - način izvršitve kazni zapora
Skrb za družino, in sicer za mladoletna otroka, mater ter partnerko, kar vse v pritožbi izpostavlja obsojenec, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča niso takšne okoliščine, ki bi, ob upoštevanju velike nevarnosti ponovitve dejanja na prostosti, narekovale nadomestitev zaporne kazni, kot je to predlagal obsojenec. Odsotnost obsojenca iz domačega okolja in družinskega življenja je namreč redna, pričakovana ter neizogibna posledica vsake izrečene zaporne kazni, na katero bi obsojenec moral računati že v času storitve kaznivega dejanja.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00009926
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4, 118.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - hujša kršitev obveznosti - odsotnost z dela - sodna razveza - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka
V konkretnem primeru ni podan kumulativno predpisan pogoj za zakonitost izredne odpovedi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je presojalo vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank, pri čemer je pravilno upoštevalo, da je prvi pogoj stvarnega značaja in ga je treba ugotavljati in presojati predvsem glede na naravo, težo in posledice kršitve pogodbe. Drugi pogoj pa ima osebni značaj, pri čemer je pomembno, kako je kršitev vplivala na medsebojna razmerja strank, medsebojno zaupanje in s tem povezano možnost nadaljnjega sodelovanja.
Kot okoliščin po 118. členu ZDR-1 ni mogoče upoštevati okoliščin, zaradi katerih je bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi (109. člen ZDR-1). Ni namreč mogoče mešati pogojev za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z okoliščinami in interesi iz prvega odstavka v času odločanja sodišča veljavnega 118. člena ZDR-1. Zakon jih sicer podobno opisuje, vendar gre za dva različna pojma. Nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja do poteka odpovednega roka (109. člen ZDR-1) se dokazuje z okoliščinami, zaradi katerih je ugotovljena kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja tako resna, da utemeljuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi kot najstrožjo sankcijo. Okoliščine in interesi iz 118. člena ZDR-1 pa se ugotavljajo, če je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, pa nadaljevanje delovnega razmerja kljub temu ni možno. Praviloma bodo to okoliščine, ki nastopijo po podani odpovedi oziroma zaradi podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Po prvem odstavku 63.a člena ZPOMK-1 je dejanje nelojalne konkurence le dejanje podjetja (in ne fizične osebe) pri nastopanju na trgu, ki je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in s katerim se povzroči ali utegne povzročiti škoda drugim podjetjem.
začasna odredba - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - nevarnost za uveljavitev terjatve - prepoved razpolaganja s terjatvijo
Tožeča stranka niti ni trdila, da je tožena stranka prezadolžena, tako kot je bil dolžnik tožeče stranke, ko je odsvojil sporno terjatev. Te razloge razume sodišče druge stopnje v tem smislu, da bi morala tožeča stranka za dokazovanje nevarnosti zatrjevati, da bi tožena stranka lahko zaradi svojega finančnega stanja osvojila sporno terjatev tretji osebi.
URS člen 2, 50, 53, 53/3.. ZPIZ-1 člen 142.. ZSDP člen 81.
materialna škoda - dodatek za nego otroka - dodatek za pomoč in postrežbo - odškodninska odgovornost zavoda - protipravno ravnanje - sprememba ustaljene prakse
S sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 92/2012 z dne 22. 3. 2012, s katero je bila spremenjena odločitev sodišča prve stopnje in tudi priznan dodatek za nego otroka, je bilo pojasnjeno, da je potrebno določbe obeh predpisov (ZSDP in ZPIZ-1) tolmačiti na način, da se dodatek za pomoč in postrežbo, priznan po določbah ZPIZ-1 (142. člen) in dodatek za nego priznan po določbah ZSDP (81. člen) medsebojno ne izključujeta. Do izdaje citirane sodbe ni obstajala sodna praksa v zvezi s tolmačenjem 142. člena ZPIZ-1, po katerem upravičenec, ki pridobi pravico do dodatka za pomoč in postrežbo po tem zakonu in pravico do tega zakona po drugih predpisih, lahko uživajo le tisto od obeh pravic, ki si jo sam izbere. Pred tem je bila ustaljena praksa, ki je bila vzpostavljena pri upravnih organih takšna, da se oba dodatka med seboj izključujeta.
Pravnomočna sodba opr. št. Psp 92/2012 z dne 22. 3. 2012 je bila očitno podlaga za drugačno postopanje prvo oz. drugotožene stranke, kar izhaja tudi iz dopisa z dne 16. 6. 2015. Zakaj je bil ta dopis posredovan šele v letu 2015, čeprav je bila sodba že v letu 2012 vročena prvotoženi stranki in zakaj je bilo ravnanje prvo in drugotožene stranke na podlagi te sodbe drugačno šele od leta 2015 dalje ne pa za obdobje pred tem, je ostalo nerazčiščeno tekom sojenja pred sodiščem prve stopnje. Gre za vprašanje spoštovanja pravnomočne sodne odločbe, s katero je bilo odločeno in tudi pojasnjeno, kako je potrebno tolmačiti sporne določbe materialnega prava, ki se nanašajo na vprašanja prejemanja dodatka po določbah ZPIZ-1 in po določbah ZSDP.
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče ni pristojno za izvedbo parcelacije in presojo primernosti strokovne podlage za izvedbo v katastru. Podlago za tako ravnanje je imelo sodišče v prvem odstavku 23. člena in šestem odstavku 23.a člena ZVEtL, sedaj pa v tretjem odstavku 12. člena in v 13. členu ZVEtL-1.
Takšnega stanja, da bi prišlo pri tožniku do zmanjšanja delovne zmožnosti in bi lahko opravljal določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno ali da bi prišlo pri tožniku celo do popolne izgube delovne zmožnosti, torej, da ne bi bil zmožen za nikakršno pridobitno delo, pa pri tožniku tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, ni mogoče ugotoviti. V izvedenih dokazih, zlasti v mnenju sodnega izvedenca specialista medicine dela, prometa in športa, je sodišče prve stopnje imelo dovolj prepričljive strokovno medicinske podlage za zaključek, da je tožnik še vedno zmožen za drugo delo z omejitvami s polnim delovnim časom.
povračilo stroškov zdravljenja v tujini - zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov
Sodišče prve stopnje torej pravilno razloguje, da je tožnik do povračila stroškov zdravljenja v tujini upravičen le, če mu v Sloveniji ni zagotovljeno zdravljenje z nobeno od enakovrednih metod zdravljenja. V tem primeru bi bile možnosti zdravljenja v Sloveniji izčrpane. Vendar je zavrnitev tožbenega zahtevka na povračilo stroškov zdravljenja v tujini ob zaključku sodišča prve stopnje, da se rak prostate z enakovrednimi metodami zdravljenja zdravi tudi v Sloveniji, v obravnavanem primeru vsaj preuranjena. Kljub predlaganemu sodno medicinskemu izvedenstvu in izvedbi še nekaterih drugih dokazov, ki jih je za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja predlagal tožnik, je sodišče prve stopnje na toženčev predlog in po uradni dolžnosti zaslišalo le izvedene priče, ki so mnenje o izčrpanih možnostih zdravljenja v Sloveniji podale že v predsodnem upravnem postopku oziroma v postopku tožnikovega zdravljenja v Sloveniji.
Ker vložnica v postavljenem roku ni popravila vloge, kot ji je bilo naloženo s sklepom o popravi, je sodišče prve stopnje njeno vlogo, v skladu s petim odstavkom 108. člena ZPP, zavrglo s sklepom.
premestitev na drugo delovno mesto - javni uslužbenec - izobrazbeni pogoj
V obravnavani zadevi je šlo torej za premestitev zaradi delovnih potreb po 2. in 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila reorganizacija pri toženi stranki v resnici izvedena, in da je imela tožena stranka za spremembo izobrazbenega pogoja na delovnem mestu vodja oddelka B. utemeljene, objektivne razloge. Zato je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklepa o premestitvi utemeljeno zavrnilo.
ZUP člen 87, 87/1, 87/3, 87/4, 87/5.. ZPP člen 141, 142.
zavrženje tožbe - osebno vročanje
Glede na to, da sta sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče vročitev napačno presojali z vidika 141. oziroma 142. člena ZPP, je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje moralo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, ker bo moralo sodišče prve stopnje presojati pravilnost vročitve po določilih 87. člena ZUP.
ZDR-1 člen 9, 9/2, 9/3, 129, 129/1, 222.. Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo Slovenije (2015) člen 48.. ZKolP člen 4.
dodatek za delovno dobo - višina - kolektivna pogodba
ZDR-1 dopušča kolektivnim pogodbam le določitev nižje višine dodatka za delovno dobo, ne pa tudi krajšega obdobja delovne dobe, od katerega se delavcem obračunava dodatek.
Sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo tistega dela 48. člena Kolektivne pogodbe za kovinsko industrijo Slovenije, ki dodatek za delovno dobo priznava le za vsako izpolnjeno leto delovne dobe pri zadnjem delodajalcu, ampak samo del, ki se nanaša na višino tega dodatka.
ZDR-1 člen 138, 206, 206/2, 206/3, 207.. ZRSin člen 10.
sindikalni zaupnik - sprememba delodajalca - čakanje na delo doma
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je imela tožnica od pripojitve dalje, še eno leto zaščito po 207. členu ZDR-1, kar pomeni tudi, da ji zaradi sindikalne dejavnosti v tem času brez soglasja sindikata, katerega članica je, ni mogoče znižati plače ali proti njej začeti disciplinskega ali odškodninskega postopka ali je kako drugače postaviti v manj ugoden ali podrejen položaj.
ZDR-1 v 138. členu določa, da lahko delodajalec začasno, najdlje za čas šestih mesecev v posameznem koledarskem letu, če ne more zagotavljati dela, z namenom ohranitve zaposlitve pisno napoti delavca na čakanje na delo doma. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je bila odločitev o tem, da je tožnica na čakanju, namenjena ohranjanju njene zaposlitve, saj je bilo njeno delovno mesto ukinjeno in zanjo ni bilo drugega ustreznega dela. Bistveno je, da ji je bila priznana plača v dosedanji višini, tj. 100 % nadomestilo.