redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je predstavljalo zaprtje poslovne enote organizacijski razlog in s tem prenehanje potrebe po delu pod pogoji pogodbe o zaposlitvi tako tožnice kot ostalih sodelavcev te poslovne enote. Delodajalec, ki organizira delovni proces, ima pravico spremeniti organizacijo dela, med drugim tudi ukiniti poslovno enoto. Sodišče v postopku ugotavljanja nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ukinitve enote ne ugotavlja smiselnosti oziroma ekonomske smotrnosti odločitve delodajalca.
Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-239/15-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015 je bila objavljena 30. 4. 2015, kar pomeni, da se je 60-dnevni rok iztekel 29. 6. 2015. Tožnica je zahtevo vložila 3. 10. 2016, torej nedvomno po izteku prej določenega roka. Tožena stranka je zato pravilno ob uporabi 3. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zahtevo kot prepozno vloženo zavrgla.
Zaključek sodišča prve stopnje, da mora delodajalec poskrbeti za varno delovno okolje svojih delavcev, je materialnopravno pravilen, saj to dolžnost delodajalcu nalagata določbi 5. člena in 15. člena Zakona o varstvu in zdravju pri delu (ZVZD).
Če ni poskrbel, da bi zagotovil varno delovišče tožniku in njegovemu sodelavcu kdo drug od številnih izvajalcev na skupnem delovišču, bi moral to dolžnost izpolniti zavarovanec sam. 25. člen ZVZD jasno določa, da je dolžnost dveh ali več delodajalcev zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu in za izvajanje teh ukrepov odgovornega delavca.
URS člen 2, 50, 53, 53/3.. ZPIZ-1 člen 142.. ZSDP člen 81.
materialna škoda - dodatek za nego otroka - dodatek za pomoč in postrežbo - odškodninska odgovornost zavoda - protipravno ravnanje - sprememba ustaljene prakse
S sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 92/2012 z dne 22. 3. 2012, s katero je bila spremenjena odločitev sodišča prve stopnje in tudi priznan dodatek za nego otroka, je bilo pojasnjeno, da je potrebno določbe obeh predpisov (ZSDP in ZPIZ-1) tolmačiti na način, da se dodatek za pomoč in postrežbo, priznan po določbah ZPIZ-1 (142. člen) in dodatek za nego priznan po določbah ZSDP (81. člen) medsebojno ne izključujeta. Do izdaje citirane sodbe ni obstajala sodna praksa v zvezi s tolmačenjem 142. člena ZPIZ-1, po katerem upravičenec, ki pridobi pravico do dodatka za pomoč in postrežbo po tem zakonu in pravico do tega zakona po drugih predpisih, lahko uživajo le tisto od obeh pravic, ki si jo sam izbere. Pred tem je bila ustaljena praksa, ki je bila vzpostavljena pri upravnih organih takšna, da se oba dodatka med seboj izključujeta.
Pravnomočna sodba opr. št. Psp 92/2012 z dne 22. 3. 2012 je bila očitno podlaga za drugačno postopanje prvo oz. drugotožene stranke, kar izhaja tudi iz dopisa z dne 16. 6. 2015. Zakaj je bil ta dopis posredovan šele v letu 2015, čeprav je bila sodba že v letu 2012 vročena prvotoženi stranki in zakaj je bilo ravnanje prvo in drugotožene stranke na podlagi te sodbe drugačno šele od leta 2015 dalje ne pa za obdobje pred tem, je ostalo nerazčiščeno tekom sojenja pred sodiščem prve stopnje. Gre za vprašanje spoštovanja pravnomočne sodne odločbe, s katero je bilo odločeno in tudi pojasnjeno, kako je potrebno tolmačiti sporne določbe materialnega prava, ki se nanašajo na vprašanja prejemanja dodatka po določbah ZPIZ-1 in po določbah ZSDP.
Pri zamudni sodbi se zaradi neaktivnosti tožene stranke domneva, da toženec priznava vse tožbene navedbe tožeče stranke, zato sodišče dokazov sploh ne izvaja. Posebnost zamudne sodbe je ravno v tem, da sodišče resničnosti trditev tožnika o pravno relevantnih dejstvih sploh ne preizkuša (ne izvaja in ne ocenjuje dokazov), saj sodba temelji na absolutni domnevi, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava dejanske navedbe tožeče stranke, na katere ta opira svoj zahtevek. Neizpodbojnost te domneve je razvidna iz določbe drugega odstavka 338. člena ZPP, ki določa, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče se ne ukvarja z ugotavljanjem resničnosti tožnikovih navedb, temveč presoja le, ali med navedbami in predloženimi dokazi ni nasprotja in ali navedbe ne nasprotujejo splošno znanim dejstvom.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00010002
ZDR-1 člen 54, 54/1, 59, 60, 60/2, 62, 63, 179, 179/1.. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 149, 150.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - napotitev delavca - delodajalec, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela drugemu uporabniku - agencija za posredovanje delovne sile
V konkretnem primeru, ko gre za delo delavca, sicer zaposlenega pri agenciji za posredovanje zaposlitev delavcev pri uporabniku ZDR-1 v 59. členu, določa, da delodajalec, ki lahko v skladu s predpisi o urejanju trga dela opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu, sklene s temi delavci pogodbo o zaposlitvi, pri čemer se na podlagi določil drugega odstavka 60. člena ZDR-1 pogodba o zaposlitvi lahko sklene za določen čas, če so pri uporabniku podani pogoji iz prvega odstavka 54. člena ZDR-1 ob upoštevanju časovnih omejitev. ZDR-1 v 62. členu tudi ureja dogovor med uporabnikom in delodajalcem za zagotavljanje dela, napotitev delavca. Ne glede na določbe pisnega dogovora pa je za spoštovanje določb zakona, kolektivnih pogodbe ter splošnih aktov uporabnika o varovanju zdravja pri delu ter o delovnem času, odmorih in počitkih odgovoren uporabnik. Po določilih 63. člena ZDR-1 pa mora delavec opravljati delo po navodilih uporabnika. Tako je pravilno stališče sodišča, ki je za odločanje uporabilo pravno podlago iz 59. člena - 63. člena ZDR-1, pri čemer iz izvedenih dokazov izhaja, da tožena stranka (delodajalec) ni imela nikakršne možnosti oz. pristojnosti nadzora in dajanje navodil tožniku, pač pa je bil to izključno le uporabnik.
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 30, 30/3, 46.
prekinitev pravdnega postopka - Bruseljska uredba I - sorodne pravde
Sodišče druge stopnje glede na obrazloženo zaključuje, da v predmetnem postopku glede na vsebino in namen določbe 30. člena Uredbe Bruselj I, niso podane okoliščine, ki bi narekovale prekinitev obravnavanega postopka. Nobena izmed pravdnih strank interesa za prekinitev postopka ni podala. 30. člen Uredbe Bruselj I daje sodiščem pooblastilo, da lahko prekinejo postopek, če tečejo sorodne pravde pred sodišči različnih držav članic, vendar ob izpolnitvi kriterijev določeni v tretjem odstavku 30. člena Uredbe Bruselj I. Predmetna pravda s celovško zadevo ni sorodna pravda, zato ne obstoji nevarnost diametralno nasprotnih sodnih odločb. Nadalje sodišče prve stopnje zmotno zaključuje, da bi obravnavana pravda in celovška zadeva lahko pripeljali do nezdružljivih sodnih odločb. Sodna odločba učinkuje samo med strankama konkretnega postopka in ne more vezati oseb, ki niso sodelovale v postopku ter nanje niso mogle vplivati.
Takšnega stanja, da bi prišlo pri tožniku do zmanjšanja delovne zmožnosti in bi lahko opravljal določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno ali da bi prišlo pri tožniku celo do popolne izgube delovne zmožnosti, torej, da ne bi bil zmožen za nikakršno pridobitno delo, pa pri tožniku tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, ni mogoče ugotoviti. V izvedenih dokazih, zlasti v mnenju sodnega izvedenca specialista medicine dela, prometa in športa, je sodišče prve stopnje imelo dovolj prepričljive strokovno medicinske podlage za zaključek, da je tožnik še vedno zmožen za drugo delo z omejitvami s polnim delovnim časom.
povračilo stroškov zdravljenja v tujini - zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov
Sodišče prve stopnje torej pravilno razloguje, da je tožnik do povračila stroškov zdravljenja v tujini upravičen le, če mu v Sloveniji ni zagotovljeno zdravljenje z nobeno od enakovrednih metod zdravljenja. V tem primeru bi bile možnosti zdravljenja v Sloveniji izčrpane. Vendar je zavrnitev tožbenega zahtevka na povračilo stroškov zdravljenja v tujini ob zaključku sodišča prve stopnje, da se rak prostate z enakovrednimi metodami zdravljenja zdravi tudi v Sloveniji, v obravnavanem primeru vsaj preuranjena. Kljub predlaganemu sodno medicinskemu izvedenstvu in izvedbi še nekaterih drugih dokazov, ki jih je za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja predlagal tožnik, je sodišče prve stopnje na toženčev predlog in po uradni dolžnosti zaslišalo le izvedene priče, ki so mnenje o izčrpanih možnostih zdravljenja v Sloveniji podale že v predsodnem upravnem postopku oziroma v postopku tožnikovega zdravljenja v Sloveniji.
zamudna sodba - rok za vložitev tožbe - očitna pomota - odvetnik
Toženec je odgovoril na tožbo v zakonskem roku 30 dni. Na odgovoru na tožbo je sicer navedena napačna opravilna številka , kar pa ni pomembno za vprašanje pravočasnosti odgovora na tožbo. Vloga tožene stranke namreč vsebuje bistvene sestavine iz drugega odstavka 105. člena ZPP (ustreza tudi zahtevam iz 278. člena ZPP), vsebuje pa tudi pravilno opredelitev vrednosti spora, kar vse je sodišču prve stopnje omogočalo identifikacijo spora in ugotovitev pravilne opravilne številke zadeve, na katero se nanaša. Vložitev pravočasnega odgovora na tožbo na pristojno sodišče, le z nepravilno opredelitvijo opravilne številke in deloma zmotno opredelitvijo vrste spora, je zato treba opredeliti kot očitno pomoto, ki se v smislu osmega odstavka 112. člena ZPP lahko pripeti tudi odvetniku.
Odločilno merilo, ali je mogoče vložiti ugotovitveno tožbo, seveda ni, ali bo z dajatveno tožbo tožeča stranka uspela, ali ne. Odločilno je zgolj, ali ima abstraktno možnost varovati svoj pravni položaj z ugotovitveno tožbo. Nasprotno pa je nepomembno, ali ima tožeča stranka konkretne možnosti za uspeh.
Zatrjevano protiustavno oblikovanje pokojninske osnove od plač oziroma osnov, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšani za davke in prispevke po povprečni stopnji davkov in prispevkov v RS, in s tem v zvezi tudi sklicevanje na Ustavno odločbo št. U-I-57/00-51, ni utemeljeno. Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-281/2009 z dne 22. 11. 2011 v zvezi z neustavnostjo 4. odstavka 39. člena ZPIZ-1, ki je vsebinsko enak kot 2. odstavek 30. člena ZPIZ-2, že presojalo z vidika 2. člena Ustave RS, torej pravne in socialne države. Izreklo je, da takšna ureditev ni v nasprotju z ustavo.
Vloga tožnice z dne 24. 5. 2017 ne predstavlja dopolnitve tožbe z dne 18. 2. 2016. Tožnica je namreč pripravljalno vlogo - dopolnitev tožbe s predlogom za izdajo začasne odredbe vložila zaradi odprave sklepa z dne 4. 5. 2017 in prepovedi poseganja v pridobljene pravice tožnice brez njenega soglasja. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da gre za spremembo tožbe v smislu 184. člena ZPP.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00010047
OZ člen 15, 18, 18/1, 18/2, 39, 39/1, 39/4, 45, 45/1, 45/2, 46, 46/1, 99, 99/1, 99/2.
odškodninska odgovornost delavca - prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sporazumom - napaka volje - grožnja
V skladu s prvim odstavkom 46. člena OZ je zmota bistvena, če se nanaša na bistvene lastnosti predmeta, na osebo, s katero se sklepa pogodba, kadar se sklepa glede na to osebo, ali na okoliščine, ki se po običajih v prometu ali po namenu strank štejejo za odločilne, ker sicer stranka, ki je v zmoti, pogodbe s tako vsebino ne bi sklenila. Toženec v tem sporu ni navajal, da vsebine sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ni prebral ali da se z njegovo vsebino ni imel možnosti seznaniti. Zato ni bistveno, ali je bil sporazum vnaprej napisan s strani tožene stranke in ali je imel možnost vplivati na njegovo vsebino. Bistveno je le to, da se je toženec s predlagano vsebino sporazuma strinjal, saj je svojo voljo za sklenitev takšne pogodbe izjavil s podpisom. Tudi z navedbami, da bi mu tožena stranka morala omogočiti, da se pred podpisom sporazuma posvetuje s pravnim strokovnjakom in da se zato toženec kot prava neuka stranka ni zavedal pravnih posledic sprejete obveznosti, toženec ne more doseči neveljavnosti sporazuma zaradi napak volje. Toženec se je moral in mogel kot vsak običajno skrben človek zavedati, da s podpisom sporazuma s takšno vsebino prevzema tudi obveznost plačila dolga.
I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - zaključeno zdravljenje
Zdravljenje je zaključeno, če so pri zavarovancu ugotovljene takšne spremembe v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije, in da gre torej za takšno dokončno stanje, pri katerem kljub zdravljenju ni mogoče pričakovati izboljšanja zdravstvenega stanja. Če gre pri tožniku za takšno dokončno zdravstveno stanje ali, da je pri njem potrebno še nadaljnje zdravljenje ali ukrepi medicinske rehabilitacije, v postopku ni bilo ugotovljeno, zaključek, da zaradi neopravljenih preiskav in posledično neizkazanega zdravstvenega stanja z izvidi, pri tožniku zdravljenje še ni zaključeno, pa je zato preuranjen.
kaznivo dejanje kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic - nerazumljivost izreka sodbe - bistvene kršitve določb kazenskega postopa - sklep o popravi
Ker je pisni odpravek sodbe lahko izdan le na podlagi izvirnika, s katerim se more nenazadnje popolnoma ujemati (prvi odstavek 364. člena ZKP), je lahko tudi predmet poprave iz 365. člena ZKP po njegovi izdaji le odpravek sodbe sam in ne njen izvirnik.
Izvirniku sledi opravek sodbe, v katerem je vsebina izvirnika zvesto povzeta in šele v primeru njunih neskladij je procesno dopustno pisni odpravek sodbe z novim sklepom popraviti.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00009228
ZDR člen 184.. OZ člen 131, 131/1, 149, 150.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - glavni izvajalec gradbenih del - delodajalec
Tožniku je dejansko nastala škoda zaradi nesreče pri delu, vendar pa za to škodo ne odgovarja avtomatično delodajalec. Tudi če bi tožnik vložil tožbo zoper delodajalca in izvajalca gradbenih del, bi moralo sodišče za vsako izmed strank (sospornikov) posebej ugotavljati odškodninsko odgovornost za škodo, ki je tožniku zaradi nesreče pri delu nastala. Takšno je stališče sodne prakse.
Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta bila oba stroja na delovišču, kjer je delal tožnik, bager in tudi rovokopač, ki je povzročil nesrečo, v lasti in upravljanju stranskega intervenienta, ter da se je z nevarno dejavnostjo (ureditev delovišča je bila v domeni stranskega intervenienta) ukvarjal ta, toženi stranki ni mogoče pripisati objektivne odgovornosti za škodo, ki je tožniku nastala v posledici nesreče pri delu.
vrnitev darila po razvezi zakonske zveze - nastanek nove stvari - vračilo darila v naravi - nadomestitev vrednosti darila - skupno premoženje zakoncev - delež na skupnem premoženju zakoncev - zakonske zamudne obresti - uporabnina
Razvezani zakonec vrednost podarjene nepremičnine na kateri je s skupnim delom nastala nova stvar (vrnitev v naravi tako ni več mogoča) lahko uveljavlja v okviru zahtevka za delitev skupnega premoženja.
INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS00008760
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4, 129/4.
ponovna odmera pokojnine - zavrženje zahteve
V sporni zadevi je bila tako o razvrstitvi tožnika v I. kategorijo invalidnosti, kot tudi o pravici in odmeri invalidske pokojnine, že izdana pravnomočna odločba tožene stranke. V takem primeru pa ni nobene pravne podlage, da bi tožena stranka znova odločala o ponovni odmeri pokojnine, kot to uveljavlja tožnik.
Tožeča stranka je svojo obveznost plačila nadomestil plače v ustreznem neto znesku za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnila prostovoljno in ne na podlagi sodne odločbe, saj v času izpolnitve pripadajoči znesek nadomestil plače toženca še ni bil ugotovljen. Tožeča stranka je sama izračunala znesek, ki naj bi pripadal tožencu, in mu ga tudi plačala, pri čemer je vedela, da je njena obveznost lahko nižja od vtoževanega zneska. Glede na to je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da kasnejša sodba na podlagi odpovedi, ki je posledica že izpolnjene obveznosti, ki je predmet tožbenega zahtevka v sodnem postopku, ne pomeni odpada pravne podlage za plačilo zneskov, ki jih v tem postopku tožeča stranka zahteva nazaj.