Zaključek sodišča prve stopnje, da mora delodajalec poskrbeti za varno delovno okolje svojih delavcev, je materialnopravno pravilen, saj to dolžnost delodajalcu nalagata določbi 5. člena in 15. člena Zakona o varstvu in zdravju pri delu (ZVZD).
Če ni poskrbel, da bi zagotovil varno delovišče tožniku in njegovemu sodelavcu kdo drug od številnih izvajalcev na skupnem delovišču, bi moral to dolžnost izpolniti zavarovanec sam. 25. člen ZVZD jasno določa, da je dolžnost dveh ali več delodajalcev zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu in za izvajanje teh ukrepov odgovornega delavca.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00009926
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4, 118.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - hujša kršitev obveznosti - odsotnost z dela - sodna razveza - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka
V konkretnem primeru ni podan kumulativno predpisan pogoj za zakonitost izredne odpovedi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je presojalo vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank, pri čemer je pravilno upoštevalo, da je prvi pogoj stvarnega značaja in ga je treba ugotavljati in presojati predvsem glede na naravo, težo in posledice kršitve pogodbe. Drugi pogoj pa ima osebni značaj, pri čemer je pomembno, kako je kršitev vplivala na medsebojna razmerja strank, medsebojno zaupanje in s tem povezano možnost nadaljnjega sodelovanja.
Kot okoliščin po 118. členu ZDR-1 ni mogoče upoštevati okoliščin, zaradi katerih je bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi (109. člen ZDR-1). Ni namreč mogoče mešati pogojev za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z okoliščinami in interesi iz prvega odstavka v času odločanja sodišča veljavnega 118. člena ZDR-1. Zakon jih sicer podobno opisuje, vendar gre za dva različna pojma. Nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja do poteka odpovednega roka (109. člen ZDR-1) se dokazuje z okoliščinami, zaradi katerih je ugotovljena kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja tako resna, da utemeljuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi kot najstrožjo sankcijo. Okoliščine in interesi iz 118. člena ZDR-1 pa se ugotavljajo, če je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, pa nadaljevanje delovnega razmerja kljub temu ni možno. Praviloma bodo to okoliščine, ki nastopijo po podani odpovedi oziroma zaradi podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Tožeča stranka je svojo obveznost plačila nadomestil plače v ustreznem neto znesku za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnila prostovoljno in ne na podlagi sodne odločbe, saj v času izpolnitve pripadajoči znesek nadomestil plače toženca še ni bil ugotovljen. Tožeča stranka je sama izračunala znesek, ki naj bi pripadal tožencu, in mu ga tudi plačala, pri čemer je vedela, da je njena obveznost lahko nižja od vtoževanega zneska. Glede na to je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da kasnejša sodba na podlagi odpovedi, ki je posledica že izpolnjene obveznosti, ki je predmet tožbenega zahtevka v sodnem postopku, ne pomeni odpada pravne podlage za plačilo zneskov, ki jih v tem postopku tožeča stranka zahteva nazaj.
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče ni pristojno za izvedbo parcelacije in presojo primernosti strokovne podlage za izvedbo v katastru. Podlago za tako ravnanje je imelo sodišče v prvem odstavku 23. člena in šestem odstavku 23.a člena ZVEtL, sedaj pa v tretjem odstavku 12. člena in v 13. členu ZVEtL-1.
zamudna sodba - rok za vložitev tožbe - očitna pomota - odvetnik
Toženec je odgovoril na tožbo v zakonskem roku 30 dni. Na odgovoru na tožbo je sicer navedena napačna opravilna številka , kar pa ni pomembno za vprašanje pravočasnosti odgovora na tožbo. Vloga tožene stranke namreč vsebuje bistvene sestavine iz drugega odstavka 105. člena ZPP (ustreza tudi zahtevam iz 278. člena ZPP), vsebuje pa tudi pravilno opredelitev vrednosti spora, kar vse je sodišču prve stopnje omogočalo identifikacijo spora in ugotovitev pravilne opravilne številke zadeve, na katero se nanaša. Vložitev pravočasnega odgovora na tožbo na pristojno sodišče, le z nepravilno opredelitvijo opravilne številke in deloma zmotno opredelitvijo vrste spora, je zato treba opredeliti kot očitno pomoto, ki se v smislu osmega odstavka 112. člena ZPP lahko pripeti tudi odvetniku.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00007854
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/3, 6/3-d. URS člen 29. KZ-1 člen 196, 196/1, 196/2. ZKP člen 355, 355/1.
kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev - kršitev pravice do obrambe - načelo kontradiktornosti - neposredno izvajanje dokazov - dokazna ocena zagovora - presoja vseh okoliščin - premoženjskopravni zahtevek
Pritrditi je pritožbi, da se v obravnavani zadevi napadena sodba opira na dejstva in dokaze, ki očitno izvirajo iz kazenske zadeve Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. III Kpd 62094/2013 in v obravnavanem postopku niso bili izvedeni.
Pritožbeno sodišče se zato strinja z izvajanji pritožbe, da je prvostopno sodišče s tem, ko je razloge o direktnem naklepu obdolženca oprlo tudi na ta dejstva, kršilo pravico do kontradiktornega postopka in neposrednega izvajanja dokazov oziroma je bil obdolženec prikrajšan v pravici do obrambe.
Kar zadeva izvajanja pritožbe glede zavestne kršitve delovnopravnih predpisov je poudariti, da po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS očitano kaznivo dejanje stori delodajalec, ki je objektivno zmožen izpolniti obveznost do delavca, vendar tega naklepoma ne stori. Sodišče mora v sodbi obrazložiti vsa odločilna dejstva, na katerih temelji izrek sodbe, in navesti presojo vsakega dokaza posebej, posebej skrbno mora oceniti zagovor obdolženca, kar v obravnavani zadevi po oceni pritožbenega sodišča ni bilo dovolj skrbno storjeno.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00009228
ZDR člen 184.. OZ člen 131, 131/1, 149, 150.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - glavni izvajalec gradbenih del - delodajalec
Tožniku je dejansko nastala škoda zaradi nesreče pri delu, vendar pa za to škodo ne odgovarja avtomatično delodajalec. Tudi če bi tožnik vložil tožbo zoper delodajalca in izvajalca gradbenih del, bi moralo sodišče za vsako izmed strank (sospornikov) posebej ugotavljati odškodninsko odgovornost za škodo, ki je tožniku zaradi nesreče pri delu nastala. Takšno je stališče sodne prakse.
Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta bila oba stroja na delovišču, kjer je delal tožnik, bager in tudi rovokopač, ki je povzročil nesrečo, v lasti in upravljanju stranskega intervenienta, ter da se je z nevarno dejavnostjo (ureditev delovišča je bila v domeni stranskega intervenienta) ukvarjal ta, toženi stranki ni mogoče pripisati objektivne odgovornosti za škodo, ki je tožniku nastala v posledici nesreče pri delu.
Zatrjevano protiustavno oblikovanje pokojninske osnove od plač oziroma osnov, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšani za davke in prispevke po povprečni stopnji davkov in prispevkov v RS, in s tem v zvezi tudi sklicevanje na Ustavno odločbo št. U-I-57/00-51, ni utemeljeno. Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-281/2009 z dne 22. 11. 2011 v zvezi z neustavnostjo 4. odstavka 39. člena ZPIZ-1, ki je vsebinsko enak kot 2. odstavek 30. člena ZPIZ-2, že presojalo z vidika 2. člena Ustave RS, torej pravne in socialne države. Izreklo je, da takšna ureditev ni v nasprotju z ustavo.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00010002
ZDR-1 člen 54, 54/1, 59, 60, 60/2, 62, 63, 179, 179/1.. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 149, 150.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - napotitev delavca - delodajalec, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela drugemu uporabniku - agencija za posredovanje delovne sile
V konkretnem primeru, ko gre za delo delavca, sicer zaposlenega pri agenciji za posredovanje zaposlitev delavcev pri uporabniku ZDR-1 v 59. členu, določa, da delodajalec, ki lahko v skladu s predpisi o urejanju trga dela opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu, sklene s temi delavci pogodbo o zaposlitvi, pri čemer se na podlagi določil drugega odstavka 60. člena ZDR-1 pogodba o zaposlitvi lahko sklene za določen čas, če so pri uporabniku podani pogoji iz prvega odstavka 54. člena ZDR-1 ob upoštevanju časovnih omejitev. ZDR-1 v 62. členu tudi ureja dogovor med uporabnikom in delodajalcem za zagotavljanje dela, napotitev delavca. Ne glede na določbe pisnega dogovora pa je za spoštovanje določb zakona, kolektivnih pogodbe ter splošnih aktov uporabnika o varovanju zdravja pri delu ter o delovnem času, odmorih in počitkih odgovoren uporabnik. Po določilih 63. člena ZDR-1 pa mora delavec opravljati delo po navodilih uporabnika. Tako je pravilno stališče sodišča, ki je za odločanje uporabilo pravno podlago iz 59. člena - 63. člena ZDR-1, pri čemer iz izvedenih dokazov izhaja, da tožena stranka (delodajalec) ni imela nikakršne možnosti oz. pristojnosti nadzora in dajanje navodil tožniku, pač pa je bil to izključno le uporabnik.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - izostanek z dela - obveščanje delodajalca
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik svoje obveznosti obveščanja delodajalca ni izpolnil, ker je bil hudo bolan. Po dokaznem zaključku sodišča prve stopnje tožena stranka ni izkazala, da je bil tožnik sposoben v času odsotnosti z dela obvestiti delodajalca o razlogih za svojo odsotnost, prav tako pa je ugotovilo, da je bilo toženi stranki popolnoma jasno, da je tožnik v dalj časa trajajočem bolniškem staležu že od 11. 11. 2014 dalje (2 leti) in je pred podajo izredne odpovedi vedela, da je tožnik še vedno začasno nezmožen za delo od 1. 10. 2016 do 5. 1. 2017. Te ugotovitve sodišča prve stopnje po stališču pritožbenega sodišča dajejo zadostno podlago za zaključek, da tožniku ni mogoče očitati kršitve po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Glede na neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, kaj je tožnica izpovedala zaslišana kot stranka, ko je izpovedala, da ni takoj po prispetju na parkirišče izstopila iz avtomobila in da tudi ni padla takoj po izstopu iz avtomobila ter tudi ne po opravljenem prvem koraku, kakor je sama zatrjevala, temveč je kar nekaj časa sedela v parkiranem avtomobilu, preden je izstopila, ko pa je izstopila, pa je opravila pot v dolžini približno 4 metre in nato padla ter se poškodovala, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica ni bila dovolj pazljiva.
Ob ugotovljenem ravnanju tožnice je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da toženki nista opustili svojega dolžnega ravnanja, to je ustreznega čiščenja in posipavanja parkirišča v zimskem času in bi bilo neživljenjsko pričakovati, da na parkirišču ne bo nobenih ledenih zaplat, da so ledene zaplate na pohodnih površinah v zimskih razmerah običajen in pričakovan pojav, toženki pa sta glede na ugotovljene okoliščine dokazali, da tožnica ni bila zadosti previdna in skrbna pri hoji.
Sodišče prve stopnje je storilo kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. V sodbi ni navedlo razlogov, zaradi katerih priče, za katero je tožena stranka prepričana, da je njeno zaslišanje, glede na izpoved tožnice in priče (njene nekdanje sodelavke), potrebno za ugotovitev relevantnih dejstev, ni zaslišalo. Razlog, zaradi katerega je sodišče prve stopnje s sklepom na naroku za glavno obravnavo zavrnilo izvedbo tega dokaznega predloga (že drugi neopravičen izostanek priče z naroka), ni upravičen razlog za zavrnitev tega dokaznega predloga. Skladno s 1. odstavkom 241. člena ZPP sodišče v takem primeru izbere enega izmed ukrepov in s tem zagotovi prisotnost priče na naroku.
Pri zamudni sodbi se zaradi neaktivnosti tožene stranke domneva, da toženec priznava vse tožbene navedbe tožeče stranke, zato sodišče dokazov sploh ne izvaja. Posebnost zamudne sodbe je ravno v tem, da sodišče resničnosti trditev tožnika o pravno relevantnih dejstvih sploh ne preizkuša (ne izvaja in ne ocenjuje dokazov), saj sodba temelji na absolutni domnevi, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava dejanske navedbe tožeče stranke, na katere ta opira svoj zahtevek. Neizpodbojnost te domneve je razvidna iz določbe drugega odstavka 338. člena ZPP, ki določa, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče se ne ukvarja z ugotavljanjem resničnosti tožnikovih navedb, temveč presoja le, ali med navedbami in predloženimi dokazi ni nasprotja in ali navedbe ne nasprotujejo splošno znanim dejstvom.
delo v splošno korist - predlog za nadomestitev plačila globe z delom v splošno korist - cenzus
Cenzus 300,00 EUR za nadomestitev plačila mora biti dosežen z globo in stroški postopka izrečenimi z eno odločbo o prekršku (z odločbo oziroma s plačilnim nalogom ali sodbo), v ta cenzus ni mogoče všteti glob in stroškov postopka izrečenih z več odločbami.
Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-239/15-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015 je bila objavljena 30. 4. 2015, kar pomeni, da se je 60-dnevni rok iztekel 29. 6. 2015. Tožnica je zahtevo vložila 3. 10. 2016, torej nedvomno po izteku prej določenega roka. Tožena stranka je zato pravilno ob uporabi 3. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zahtevo kot prepozno vloženo zavrgla.
sklep o odpustu obveznosti - ugovor proti odpustu obveznosti - rok za ugovor proti odpustu obveznosti - neupoštevni ugovorni razlogi - ugovorni razlog
Ker zakon po preteku preizkusnega obdobja ne dovoljuje uveljavljanja ugovomega razloga iz prvega odstavka 399. člena ZFPPIPP, pač pa le tistega iz 1. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP, ta pa ni podan, pritožba ni utemeljena.
preizkus po uradni dolžnosti - poseben sklep o stroških kazenskega postopka - stroški za vročanje pisanj
Sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu z določbami 94. člena ZKP, ko je o stroških postopka, ki bi jih naj krivdno povzročil obdolženec s tem, ko ni dvignil sodnega pisanja, ki mu je bilo s strani sodišča poslano po pošti, čeprav je bil o prispeli poštni pošiljki obveščen, vsled česar je sodišče vročitev sodnega pisanja opravilo preko vročevalca, ki je priglasil stroške vročanja in skupno znašajo 60,42 EUR, odločilo na način, ki ga zakon določa za druge procesne udeležence, ne pa za obdolženca in zasebnega tožilca. Zanju je namreč v drugem odstavku 94. člena ZKP izrecno določeno, da o teh stroških odloči sodišče z odločbo, s katero odloči o glavni stvari.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00009043
SPZ člen 39, 48, 48/1, 48/2. OZ člen 996.
tožba tretjega na nedopustnost izvršbe - izločitvena tožba - lastninska pravica na predmetu izvršbe - pridobitev (so)lastninske pravice - pravna podlaga za pridobitev lastninske pravice - dogovor o nastanku solastnine - družbena pogodba - načini pridobitve lastninske pravice - neodpravljiva nesklepčnost tožbe
Kot pravico, ki preprečuje izvršbo, je tožnica uveljavljala solastninsko pravico na nepremičninah, ki sta predmet izvršbe. Zatrjevala je, da jo je zaradi dogovora z zemljiškoknjižnima lastnikoma pridobila že na podlagi zakona (torej originarno), pri čemer iz njenih navedb (smiselno) izhaja, da jo je na ta način pridobila v času veljavnosti OZ in SPZ. Sodišče prve stopnje se je zato pravilno ukvarjalo z vprašanjem, ali je tožnica pridobila solastninsko pravico na podlagi 996. člena OZ oziroma vsaj na podlagi 48. člena SPZ.
Določba 996. člena OZ ne predstavlja samostojne podlage za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, temveč določa le višino solastninskih deležev družbenikov na premoženju v družbi za primer, da družbena pogodba takšnega dogovora ne vsebuje.
Pravna teorija in sodna praksa vknjižbi lastninske pravice na nepremičnini res ne pripisujeta več absolutnih učinkov. Sodna praksa daje nevknjiženemu pridobitelju, ki razpolaga z overjenim zemljiškoknjižnim dovolilom, varstvo v izločitveni pravdi proti upniku, ki ga ne varuje načelo zaupanja v zemljiško knjigo.
Za neodpravljivo nesklepčnost gre, če je v tožbi življenjski primer popolno opisan, vendar iz njega ne izhaja pravna posledica, kakršno tožnik zahteva s tožbenim predlogom. Takšen je tudi obravnavani primer.
poenostavljena prisilna poravnava - ugovor zoper sklep o izvršbi - učinek pravnomočno potrjene prisilne poravnave - obseg terjatve - prenehanje terjatve - nezapadla terjatev - posodobljen seznam terjatev - skupni znesek terjatev - glavne in stranske terjatve - stroški pravdnega postopka - izvršilni naslov - načelo formalne legalitete - odgovor na ugovor - neprerekane trditve - priznana dejstva - nova dejstva - nedopustne pritožbene novote - časovne meje pravnomočnosti - neutemeljeno povzročeni stroški izvršilnega postopka - nepotrebni stroški
Za terjatev, ki ni v celoti oziroma izrecno zajeta v posodobljenem seznamu terjatev, pravnomočno potrjena poenostavljena prisilna poravnava ne učinkuje. V skupnem znesku terjatev nekega upnika v posodobljenem seznamu terjatev morajo biti vsebovane tako vse njegove glavne kot tudi vse njegove stranske terjatve (stroški postopka, obresti), za katere naj bi učinkovala poenostavljena prisilna poravnava.
Ker upnik v predlogu za izvršbo ni upošteval, da je bila nad dolžnikom s pravnomočnim sklepom potrjena poenostavljena prisilna poravnava, je sodišče ob odločanju o dolžnikovem ugovoru zoper sklep o izvršbi poleg upoštevanja načela formalne legalitete moralo ugotoviti tudi, ali in v kolikšnem obsegu je ta poenostavljena prisilna poravnava vplivala na konkretni izvršilni naslov - to je, ali in za kateri del izterjevane terjatve upniku še ostaja veljaven izvršilni naslov oziroma v katerem delu je bil ta izvršilni naslov spremenjen.