pogodba o poslovnem sodelovanju - narava dobropisa - reklamacija blaga
Dobropis je računovodska operacija, s katero upnik (tožeča stranka) in dolžnik (tožena stranka) delno ali v celoti praviloma knjigovodsko izničita (stornirata) ali znižata vrednost neupravičeno izstavljenega računa (ponavadi zaradi napak v zaračunanih količinah blaga, napak blaga i.t.d.). Dobropis je dokument oziroma sporočilo, ki spreminja prvotni račun in se nanj nedvoumno nanaša.
Tožeča stranka v dokaznem postopku ni uspela dokazati, da v dobropisu za (popravljeni) znesek 32.142,66 EUR ni zajela tudi vtoževanega računa. Zato je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka toženi stranki tudi za vtoževani znesek izstavila dobropis in je posledično zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke.
ZZZDR člen 123, 129, 129a, 129a/1, 129a/2. ZPP člen 2, 2/1, 82, 82/5, 84, 146a, 165, 165/2, 313, 408, 408/2, 413. ZUPJS člen 12, 12/1, 12/1-4, 13, 13/1, 13/1-1. ZŠtip-1 člen 15, 16.
preživnina - mednarodni element - neudeležba stranke v postopku - dolžnost preživljanja otrok - določitev preživnine - zmožnosti preživninskega zavezanca - neugotovljena pridobitna zmožnost preživninskega zavezanca - višina preživnine za mladoletnega otroka - premoženjski položaj - socialnovarstveni prejemki - otroški dodatek - državna štipendija - kritje nadstandardnih potreb - nadstandardna višina preživnine - vezanost na tožbeni zahtevek - izpodbojna zakonska domneva - trditveno in dokazno breme - stroški sodnega tolmača - vročanje tožencu, ki je v tujini - začasni zastopnik - stroški začasnega zastopnika
V primerih, ko se preživninski zavezanec postopka ne udeležuje, njegove pridobitne zmožnosti ni mogoče konkretno ugotoviti. Treba je izhajati iz pravnega izhodišča glede določanja preživninske obveznosti; izpodbojne domneve, da sta oba starša dolžna prispevati za preživljanje otroka v enaki meri.
Napačna je dedukcijska logika prvostopenjskega sodišča, ki je toženčeve preživninske zmožnosti ugotavljalo na podlagi podatkov o splošni politični in gospodarski krizi v Venezueli, saj njen vpliv na pridobitno zmožnost toženca ni izkazan.
Na obstoj otrokove potrebe ne vpliva dejstvo brezposelnosti, ki je na strani preživninske zavezanke (tožnice). Lahko pa vpliva na (ne)zmožnost njenega zadovoljevanja.
Kritje nadstandardnih potreb je odvisno zmožnosti preživninskih zavezancev. Če slednje to omogočajo, naj preživnina pokriva tudi potrebe, ki niso življenjskega pomena.
Tožnica dejansko sama krije vse stroške postopka, glede na to, da je doslej s predujmi krila tudi stroške vročanja sodnih pisanj v tujino, prevajanja listin, toženčevega začasnega zastopnika in objave v uradnem listu. Ker se je obravnavani postopek vodil v korist otroka, na obeh pravdnih strankah pa je enako, polovično preživninsko breme, je toženec dolžan tožnici povrniti polovico njenih stroškov.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSM00008337
ZBan-1 člen 261.a, 350 ,350/1. ZGD-1 člen 332, 340, 374. ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1, 165, 165/1, 199, 366, 366/1. ZSReg člen 19, 41, 41/2.
tožba na ugotovitev ničnosti vpisa v sodni register - prenehanje kvalificiranih obveznosti banke - sprememba osnovnega kapitala - pravni interes
Prenehanje ali konverzija kvalificiranih obveznosti sta vedno povezana s spremembami osnovnega kapitala (v vsakem primeru z zmanjšanjem, praviloma tudi z naknadnim povečanjem zaradi krepitve banke). Že opravljenih in v sodni register vpisanih sprememb osnovnega kapitala (pa tudi že opravljenih izbrisov hibridnih in podrejenih instrumentov z njihovimi amortizacijskimi načrti in roki zapadlosti) ni mogoče izničiti, kot da jih ne bi bilo (118. točka obrazložitve Odločbe US RS).
Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi tega, ker je na drugo pravno osebo prešla dejavnost upravljanja večnamenskih dvoran, konkretno Dvorane A., katere upravljanje je bilo neposredno delovno naloga tožnikovega delovnega mesta (iz tega razloga je prišlo tudi do ukinitve tožnikovega delovnega mesta). Ker sprememba delodajalca ne predstavlja utemeljenega odpovednega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (90. člen ZDR-1), je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Ker ob izdaji sodbe ni znano, po kakšni stopnji se bodo obračunali davki oz. dohodnina (oz. davki in prispevki), tudi ni znano, kakšni bodo pravilni neto zneski po obračunu dajatev na dan izplačila prejemkov. Zato se prejemki, od katerih se plačujejo davki (in prispevki, če gre za takšne vrste prejemkov - plače, odpravnine...), dosodijo le v bruto zneskih, v izreku sodbe pa se le opisno navede, da zakonske zamudne obresti tečejo od neto zneskov, obračunanih od po višini dosojenih bruto zneskov, pri čemer neto zneski v izreku sodbe ne smejo biti določeni po višini v denarnem znesku.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00009699
OZ člen 131.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - protipravno ravnanje - opustitev delodajalca
Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca za varstvo pri delu ugotovilo oziroma zavzelo naslednja stališča, da relevantni tehnični predpisi ne podajajo posebnih zahtev za sestop delavca z višine 50 cm, da pa je pri sestopu s te višine z 10–11-kilogramskim pnevmatskim kladivom v roki povečano tveganje za varnost pri delu, da bi zaradi tega morala prvotožena stranka pisno oceniti tveganja, ki so jim delavci (vključno s tožnikom) izpostavljeni,... Pritožba utemeljeno uveljavlja, da tako opredeljene opustitve prvotožene stranke niso vsebinsko opredeljene, in da iz njih ni mogoče ugotoviti, kako konkretno bi morala prvotožena stranka organizirati opravilo sestopa tožnika z okvirja na njegovem delovnem mestu formar ročni ter s čim bi ga morala seznaniti oziroma ga poučiti.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti - III. kategorija invalidnosti - ustrezno delovno mesto
Sodišče ugotavlja zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi stanja ob podaji odpovedi. Tožena stranka je v postopku dokazala, da za tožnika ni imela drugega ustreznega dela, ne po dokončnosti odločbe ZPIZ, ne ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Tožnik ni upravičen do posebnih stroškov postopka v zvezi s prisojenim denarnim zahtevkom iz naslova denarnega povračila iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1.
plačilo sodne takse - odmera sodne takse od primarnega in podrejenega zahtevka - odmera sodne takse za pritožbo - več tožbenih zahtevkov - primarni in podrejeni zahtevek
Ker sta v obravnavanem primeru zadnja dva zahtevka, na katera se nanaša tožničina pritožba zoper sodbo, uveljavljena podrejeno, in ker zanju velja drugačen količnik za odmero sodne takse od tistega, ki velja za primarni zahtevek1, bi moralo prvostopenjsko sodišče določbo 20. člena ZST-1 uporabiti tako, da bi seštelo le tiste dve vrednosti spornega predmeta, za katere velja enaka odmera sodne takse, torej vrednosti obeh podrejenih zahtevkov.
plačilo zavarovalnine - splošni pogoji zavarovanja avtomobilskega kaska - enotnost osebnega in podjetniškega premoženja - aktivna legitimacija - izguba zavarovalnih pravic zaradi alkoholiziranosti - domneva alkoholiziranosti zavarovanca
Po pravilni razlagi izpodbijane sodbe takšna pravno organizacijska oblika (samostojni podjetnik) nima samostojne pravne osebnosti, ločene od pravne osebnosti nosilca podjema, ampak gre za enotnost osebnega in podjetniškega premoženja. Zato (ne glede na to, da tožnica nima trditev, da zahteva plačilo zneska tudi kot lastnik vozila) ni odločilna oznaka tožeče stranke (S.K. ali S.K. s.p.), saj ima v vsakem primeru procesno legitimacijo S.K. kot fizična oseba, ki bi v primeru morebitnega nakazila tudi prejela zavarovalnino. Splošni pogoji določajo primere, ko zavarovanec izgubi zavarovalne pravice iz pogodbe o kasku zavarovanju vozila. Med drugim pride do izgube pravic, če je v trenutku prometne nezgode voznik zavarovanega vozila pod vplivom alkohola. V zvezi s tem je v citiranih pogojih zavarovanja (šesta alineja, drugi odstavek 12. člena) določena (tudi) domneva, da se šteje, da je voznik pod vplivom alkohola, če se s tem, ko takoj po nezgodi ne obvesti policije ali ji ne omogoči ogleda kraja nezgode, izmakne preiskavi svoje alkoholiziranost.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00008944
ZDR člen 184.. OZ člen 150, 179, 179/2.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - krivdna ali objektivna odgovornost - delo na višini - lestev - soprispevek - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine
V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotavljalo odškodninsko odgovornost tožene stranke za škodni dogodek, ki se je zgodil spornega dne asfaltni bazi pri pokrivanju asfalta, naloženega na tovorno vozilo tožene stranke. Glede na višino, s katere je tožnik opravil sestop s tovornjaka po lestvi, ki je pritrjena na keson, in posledično padca z višine skoraj treh metrov gre za delo, ki ga je treba opredeliti kot nevarno dejavnost. Lestev sama po sebi sicer res ni nevarna stvar in sestop po njej ni nevarna dejavnost, vendar pa takšna postane, če gre za sestop s takšne višine kot je bilo ugotovljena v konkretnem primeru. Takšno delo je treba opredeliti kot nevarno dejavnost že samo zaradi višine, na kateri se opravlja. Zato je tožena stranka objektivno odgovorna za nastalo škodo.
absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - sodbe ni mogoče preizkusiti - uvod sodbe - stranke postopka - več tožnikov
V točki III izreka je odločeno o zahtevku na povrnitev stroškov pravdnega postopka. Videti je, kot da se izrek nanaša na tožečo stranko, torej na OŠ. Kdo pa je zares v tej zadevi tožeča stranka, pa že zato ni jasno, ker je bilo v sodbi odločeno tudi o zahtevku šestindvajsete tožnice, za katero pa iz uvoda sodbe ni mogoče ugotoviti, za koga gre.
Stranke, na katere se nanaša sodna odločba, je treba navesti v uvodu sodbe. Če je tožnic več, je treba navesti vse.
vračilo stroškov izobraževanja - pravilnik - vojska
Med strankama ni sporno, da sodi izobraževanje oziroma usposabljanje v Šoli za častnike med osnovno vojaško strokovno usposabljanje. Pravilnik v 7. členu določa, da mora zaposleni, ki je napoten na izobraževanja, ostati v delovnem razmerju dvakrat toliko časa, kolikor je trajalo izobraževanje, če je bilo daljše od enega leta oziroma najmanj dve leti, če je bilo krajše od enega leta. Glede na ugotovitev, da tožnikovo izobraževanje v Šoli za častnike ni trajalo več kot eno leto, je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da je bila, glede na določbo 7. člena Pravilnika, tožnikova obveznost ostati v delovnem razmerju še najmanj dve leti po zaključku izobraževanja. Pravilnik je za delavca ugodnejši, zato je treba izhajati iz pravila "in favorem laboratoris", torej razlagati obveznosti iz delovnega razmerja v korist delavca kot šibkejše stranke, poleg tega pa je treba izpostaviti, da je Pravilnik sprejela tožena stranka sama, ki je nanj vezana, dokler ga sama ne spremeni, ter se posledično ne more sklicevati na to, da je Pravilnik v nasprotju s 93. členom ZObr. V primeru, ko je določba Pravilnika kot podzakonskega akta ugodnejša za delavca, je torej treba uporabiti določbo Pravilnika.
plačilo razlike plače - negativna stimulacija - delovna uspešnost
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da določbe Pravilnika ne smejo določati manjših pravic od zakona, pri čemer tožnik ob siceršnjem izvrševanju svojih pogodbenih obveznosti ne more prejeti nižje plače - negativne stimulacije do 20 % osnovne plače iz razloga, ker je tožena stranka njegovo plačo vezala na obseg fakturirane in plačane realizacije, obseg in število pridobljenih novih pogodbenih partnerjev. V postopku je bilo izkazano, da je bil tožnik glede na svojo naravo delo, tj. podporo končnim naročnikom tožene stranke na razpolago v vsakem času, pri čemer pa tožena stranka ni dokazala, da tožnik ne bi izpolnjeval svojih obveznosti. Tako tožena stranka ni bila upravičena tožniku odtegovati plače zaradi morebitnega izpada naročnikov (zadostnega dela) oziroma zaradi slabe gospodarske situacije na trgu.
URS člen 22, 23, 25. ZPP člen 86, 86/3, 86/4, 91, 91/1.
zavrženje revizije - obvezno zastopanje po odvetniku - dokaz o opravljenem pravniškem državnem izpitu - kršitev ustavnih pravic - pravica do pravnega sredstva
Po prvem odstavku 91. člena ZPP v primeru, če reviziji ni priložen dokaz, da ima stranka opravljen pravniški izpit, sodišče vlogo zavrže. Ker je v tej zadevi toženec sam vložil revizijo in ni priložil dokaza o opravljenem pravniškem državnem izpitu, je navedena pomanjkljivost zadosten razlog za zavrženje vloge.
vročanje pisanj pooblaščencu - neposredno vročanje stranki, ne pooblaščencu - zastopanje stranke brez pooblastila - nepravilno zastopanje nasprotne stranke - naknadna odobritev procesnih dejanj - zastopanje stranke po odvetniku
Sodišče prve stopnje bi moralo v skladu z določbo prvega odstavka 137. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) svojo sodbo resda vročiti pooblaščencu tožene stranke, česar pa ni storilo, temveč jo je vročilo neposredno zgolj toženi stranki. Vendar pa ta postopkovna kršitev ni imela nobenega negativnega procesnega učinka za toženo stranko, saj je v obravnavani zadevi tožena stranka po svojem pooblaščencu pravočasno vložila pritožbo zoper sodbo, ki je tudi predmet obravnavanega pritožbenega postopka. Tudi opustitev imenovanja pooblaščenca tožene stranke v uvodu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka.
kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - izpolnjeni znaki kaznivega dejanja - proizvodnja mamil - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca - konoplja
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da znaki kaznivega dejanja iz člena 186/I KZ-1 opredeljuje kot kaznivo neupravičeno proizvodnjo substance, ki je razglašena kot prepovedana droga, torej proizvodnjo slednje brez ustreznega dovoljenja, kar je obdolženi s svojim ravnanjem uresničil in kar se mu tudi očita, kot to izhaja iz izreka napadene sodbe.
V zvezi z obstojem pravnega interesa za tožbo za ugotovitev ničnosti znamke ni odločilno, da tožeča stranka svoja zdravila trži pod imeni, ki spornim znamkam niso podobna. Prav tako v zvezi z obstojem pravnega interesa za tožbo ni pomembno, da na absolutne razloge za zavrnitev znamke pazi že država v postopku registracije, da tožeča stranka registraciji ni ugovarjala in da je preverjanje imen zdravil v pristojnosti JAZMP.
Razlogi za ničnost znamke se presojajo ob upoštevanju datuma vložitve prijave znamke in so vezani na registracijo znaka, ne na uporabo znaka.
Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožeča stranka podjetje, ki nastopa na trgu in ima dovoljenja za promet z zdravili, ki vsebujejo učinkovino ivabradin. Tožeča stranka je zatrjevala, da so sporne znamke tožene stranke tako podobne mednarodnemu nelastniškemu ime (INN) ivabradin, da so podani absolutni razlogi za zavrnitev registracije spornih znamk. V primeru, da bi se trditve tožeče stranke o monopoliziranju INN ivabradin izkazale za utemeljene, bi bila podana situacija, v kateri je tožeči stranki, kot udeleženki na trgu, ki trži zdravila z navedeno zdravilno učinkovino, treba priznati pravni interes za uveljavljanje ničnosti spornih znamk tožene stranke.
Če se znak ne razlikuje od drugih običajnih načinov označevanja relevantnega blaga ali storitev ali njihovih značilnosti, ne more izpolnjevati funkcije identifikacije podjetja, ki ta znak uporablja.
Registracija mednarodnega nelastniškega imena zdravila kot blagovne znamke bi bila nična, saj gre za generično ime zdravila, ki označuje izključno vrsto oziroma značilnosti blaga. Prav tako bi bila nična registracija znaka, ki bi bil INN tako podoben, da bi ga relevantna javnost dojela zgolj kot opisnega za zdravilno učinkovino.
Relevanten potrošnik pri zdravilih, ki se predpisujejo na recept, je zdravnik, farmacevt oziroma bolnik s specifično boleznijo, ki bo izmišljene znake tožene stranke sicer povezal z zdravilom ivabradin, vendar pa bo brez dvoma zaznal razliko med INN in znamkami tožene stranke.
ZST-1 člen 3., 3/1., 3/10., 34.a., 34.a/1.. OZ člen 395., 395/1.
plačilo sodne takse - več zavezancev za plačilo sodne takse - nerazdelna taksna obveznost - solidarna taksna obveznost - preplačilo predhodne taksne obveznosti - vrnitev preveč plačane takse
V skladu z določbo prvega odstavka 3. člena ZST-1 mora sodno takso plačati tisti, ki predlaga uvedbo postopka. V primeru, če morata dve ali več oseb skupaj plačati takso, je njihova obveznost nerazdelna (deseti odstavek 3. člena ZST-1). Toženca, ki sta skupaj vložila pritožbo zoper sodbo, sta torej glede plačila sodne takse za navedeno pritožbo solidarna dolžnika. Obligacijski zakonik (v nadaljevanju: OZ) v prvem odstavku 395 člena določa, da vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena; vendar pa obveznost preneha, ko jo en dolžnik izpolni, in so vsi dolžniki prosti. Solidarna obveznost tako pomeni, da lahko sodišče terja na plačilo celotne sodne takse vsakega izmed tožencev. Zato je sodišče prve stopnje pravilno drugemu tožencu odmerilo celotno sodno takso za pritožbo.
Pritožbo zoper sklep z dne 11.7.2017 je vložil le prvi toženec, zato je sodno takso dolžan plačati le slednji. V skladu z določbo prvega odstavka 3. člena ZST-1 mora namreč sodno takso plačati tisti, ki predlaga uvedbo postopka. Pritožba pa ne more uspeti niti z navedbami o preplačilu sodne takse, saj preplačila ni mogoče upoštevati na način, kot želi pritožnik, in sicer, da bi se preplačilo, ki izvira iz drugih taksnih obveznosti, štelo kot plačilo sodne takse za navedeno pritožbo, saj za takšen način "vrnitve" preveč plačane sodne takse ni podlage v ZST-1, v katerem je določen postopek in pogoji za vrnitev preveč plačane sodne takse.
Dejanje iz četrte alineje tretjega odstavka 63.a člena ZPOmK-1 stori podjetje, ki poseže v pogodbeno razmerje, v katerem je samo udeleženo. Vendar pa tako dejanje samo po sebi še ni nelojalno. Potreben je dodatni element, in sicer namen skleniti enako ali podobno pogodbo z drugim podjetjem. Do takih situacij v gospodarskem življenju pogosto prihaja. Kadar gre za kršitev načela pacta sunt servanda, pravo nudi pošteni stranki številne institute za varstvo njenih pravic. Zato je uvrstitev tega dejanja med dejanja nelojalne konkurence nekoliko sporna. Glede na navedeno mora biti pri teh kršitvah sodišče posebej pozorno na to, ali gre za kršitev dobrih poslovnih običajev.
Glede na zgoraj navedeno določbo prvega odstavka 15. člena ZST-1 ta sodna taksa v razmerju do toženih strank predstavlja strošek postopka, ki jim je bil glede na pravdni uspeh tožeče stranke naložen v plačilo, vendar na način, predviden v tretjem odstavku 15. člena ZST-1. Tožena stranka pa ne po določbah ZST-1, Zakona o brezplačni pravni pomoči oziroma ZPP ne more biti oproščena plačila stroškov postopka nasprotne stranke, ki jih je dolžna nositi po načelu uspeha glede na pravdni uspeh (prvi odstavek 154. člena ZPP).