redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti - III. kategorija invalidnosti - ustrezno delovno mesto
Sodišče ugotavlja zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi stanja ob podaji odpovedi. Tožena stranka je v postopku dokazala, da za tožnika ni imela drugega ustreznega dela, ne po dokončnosti odločbe ZPIZ, ne ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
ZZZDR člen 123, 129, 129a, 129a/1, 129a/2. ZPP člen 2, 2/1, 82, 82/5, 84, 146a, 165, 165/2, 313, 408, 408/2, 413. ZUPJS člen 12, 12/1, 12/1-4, 13, 13/1, 13/1-1. ZŠtip-1 člen 15, 16.
preživnina - mednarodni element - neudeležba stranke v postopku - dolžnost preživljanja otrok - določitev preživnine - zmožnosti preživninskega zavezanca - neugotovljena pridobitna zmožnost preživninskega zavezanca - višina preživnine za mladoletnega otroka - premoženjski položaj - socialnovarstveni prejemki - otroški dodatek - državna štipendija - kritje nadstandardnih potreb - nadstandardna višina preživnine - vezanost na tožbeni zahtevek - izpodbojna zakonska domneva - trditveno in dokazno breme - stroški sodnega tolmača - vročanje tožencu, ki je v tujini - začasni zastopnik - stroški začasnega zastopnika
V primerih, ko se preživninski zavezanec postopka ne udeležuje, njegove pridobitne zmožnosti ni mogoče konkretno ugotoviti. Treba je izhajati iz pravnega izhodišča glede določanja preživninske obveznosti; izpodbojne domneve, da sta oba starša dolžna prispevati za preživljanje otroka v enaki meri.
Napačna je dedukcijska logika prvostopenjskega sodišča, ki je toženčeve preživninske zmožnosti ugotavljalo na podlagi podatkov o splošni politični in gospodarski krizi v Venezueli, saj njen vpliv na pridobitno zmožnost toženca ni izkazan.
Na obstoj otrokove potrebe ne vpliva dejstvo brezposelnosti, ki je na strani preživninske zavezanke (tožnice). Lahko pa vpliva na (ne)zmožnost njenega zadovoljevanja.
Kritje nadstandardnih potreb je odvisno zmožnosti preživninskih zavezancev. Če slednje to omogočajo, naj preživnina pokriva tudi potrebe, ki niso življenjskega pomena.
Tožnica dejansko sama krije vse stroške postopka, glede na to, da je doslej s predujmi krila tudi stroške vročanja sodnih pisanj v tujino, prevajanja listin, toženčevega začasnega zastopnika in objave v uradnem listu. Ker se je obravnavani postopek vodil v korist otroka, na obeh pravdnih strankah pa je enako, polovično preživninsko breme, je toženec dolžan tožnici povrniti polovico njenih stroškov.
krivdna odškodninska odgovornost upravljavca javne površine - soprispevek oškodovanca - odškodninska odgovornost služb, ki opravljajo komunalno dejavnost - padec na javni površini - poškodba pešca zaradi vdolbine v asfaltu
Tisti, ki opravlja komunalno ali drugo podobno dejavnost splošnega pomena, odgovarja za škodo, če brez utemeljenega razloga neha uporabljati ali neredno opravlja svoje storitve. Tretja tožena stranka bi morala zadostiti standardu skrajne skrbnosti, kajti sodišče prve stopnje je ugotovilo na podlagi konkretnih okoliščin, da je šlo za neugodne geografsko-klimatske razmere, da gre za prvi prioritetni razred, in da je tožnik padel ravno na tistem delu parkirišča, kjer se je nahajala poškodba asfaltnega dela cestišča, ki je povzročila takšno stanje na parkirišču, zaradi katerega je tožnik, ki je v rokah nosil svojega otroka na tem delu cestišča zaradi poledenelosti tega dela cestišča padel in se telesno poškodoval.
Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, ker ni ugotovilo soprispevka tožeče stranke. Tožnik je namreč bil primerno obut v zimske čevlje, dogodek se je zgodil v zgodnjih jutranjih urah, v vremenskih razmerah sneženja in meglice, zato od povprečnega pešca, v situaciji, kot je bila predmetna tako ni mogoče pričakovati, da bi bil popolnoma pozoren na pohodna tla, še zlasti ob dejstvu, da je tožnik nosil otroka v naročju, kar ni prepovedano in to v temi in meglici v zgodnjih jutranjih urah. Tožniku zato ni mogoče očitati neprevidnosti in pomanjkanja skrbnosti pri njegovi hoji, tožena stranka pa tudi ne obrazloži kako je dejstvo, da je tožnik bil v določenem obdobju tudi izvajalec javnih del na tem mestu pripomoglo k temu, da bi tožnik s tem soprispeval k nastanku škodnega dogodka.
Drugotoženka tako ni bila dolžna skrbeti za varnost svojih obiskovalcev, ki dnevno prevažajo svoje otroke v dnevno varstvo, saj je to dolžnost tretje tožene stranke glede na prej citirane določbe OZ in je to v zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da obstaja odškodninska odgovornost tretje tožene stranke. Prav tako tožeča stranka v zvezi z odškodninsko odgovornostjo drugotožene stranke ni navedla, kot sedaj to navaja prepozno v pritožbi (člen 337 ZPP) in sicer, da so starši pogosto v zgodnjih jutranjih urah nosili otroke v vrtec preko spornega območja in bi morali zaposleni drugotožene stranke skrbno paziti in vzdrževati sporno območje v neoporečnem stanju in da bi delavci drugotožene stranke morali skrbeti za čistočo celotnega parkirišča ali pa vsaj za najbližjo okolico vhoda v vrtec.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00008934
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.. ZDR člen 6, 6/6, 6a, 6a/4.. ZDR-1 člen 6, 6/6, 7, 7/4.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - neenaka obravnava - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Tožnica je v postopku na prvi stopnji z obsežnimi navedbami uveljavljala, da je bila izdaja vseh pisnih opozoril pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov popolnoma neupravičena in da je tožena stranka vsa opozorila izdala le zato, da bi jo osramotila in ponižala. Sodišče prve stopnje je na te navedbe odgovorilo z ugotovitvijo, da izdana opozorila niso predstavljala nedopustnega izvajanja pritiska v smislu povračilnih ukrepov in da je tožena stranka z njihovo izdajo tožnico le opomnila, naj svoje delo opravlja vestno. Glede na to, da je tožnica glede vsakega izdanega opozorila obrazloženo pojasnila, zakaj je bila njegova izdaja neupravičena in na kakšen način je tožena stranka z izdajo opozorila zlorabila svoje pravice, takšna obrazložitev ne dosega standarda potrebne obrazloženosti sodne odločbe. Kontinuirano izdajanje neutemeljenih opozoril pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov nedvomno lahko pomeni nedopustno izvajanje pritiska na delavca v smislu določbe 6.a člena ZDR, zato bi moralo sodišče prve stopnje tožničine navedbe v zvezi s tem zavrniti s prepričljivimi in jasnimi razlogi. Ker tega ni storilo, mu pritožba utemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
plačilo zavarovalnine - splošni pogoji zavarovanja avtomobilskega kaska - enotnost osebnega in podjetniškega premoženja - aktivna legitimacija - izguba zavarovalnih pravic zaradi alkoholiziranosti - domneva alkoholiziranosti zavarovanca
Po pravilni razlagi izpodbijane sodbe takšna pravno organizacijska oblika (samostojni podjetnik) nima samostojne pravne osebnosti, ločene od pravne osebnosti nosilca podjema, ampak gre za enotnost osebnega in podjetniškega premoženja. Zato (ne glede na to, da tožnica nima trditev, da zahteva plačilo zneska tudi kot lastnik vozila) ni odločilna oznaka tožeče stranke (S.K. ali S.K. s.p.), saj ima v vsakem primeru procesno legitimacijo S.K. kot fizična oseba, ki bi v primeru morebitnega nakazila tudi prejela zavarovalnino. Splošni pogoji določajo primere, ko zavarovanec izgubi zavarovalne pravice iz pogodbe o kasku zavarovanju vozila. Med drugim pride do izgube pravic, če je v trenutku prometne nezgode voznik zavarovanega vozila pod vplivom alkohola. V zvezi s tem je v citiranih pogojih zavarovanja (šesta alineja, drugi odstavek 12. člena) določena (tudi) domneva, da se šteje, da je voznik pod vplivom alkohola, če se s tem, ko takoj po nezgodi ne obvesti policije ali ji ne omogoči ogleda kraja nezgode, izmakne preiskavi svoje alkoholiziranost.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - SODNE TAKSE
VDS00008842
ZST-1 člen 8, 34, 34/4.. ZPP člen 105a, 116, 117, 120, 120/1.
nalog za plačilo sodne takse - predlog za vrnitev v prejšnje stanje
ZPP v prvem odstavku 120. člena določa, da prepozne in nedovoljene predloge za vrnitev v prejšnje stanje zavrže predsednik senata s sklepom (prvi odstavek 120. člena ZPP), pri čemer na predlog za vrnitev v prejšnje stanje razpiše sodišče narok, razen če so dejstva, na katera se opira predlog, splošno znana ali če se vrnitev predlaga iz očitno neupravičenega razloga (drugi odstavek 120. člena ZPP). Navedbe tožene stranke v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje so tudi po oceni pritožbenega sodišča očitno neutemeljene. Zato je sodišče prve stopnje predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljeno zavrnilo.
plačilo sodne takse - odmera sodne takse od primarnega in podrejenega zahtevka - odmera sodne takse za pritožbo - več tožbenih zahtevkov - primarni in podrejeni zahtevek
Ker sta v obravnavanem primeru zadnja dva zahtevka, na katera se nanaša tožničina pritožba zoper sodbo, uveljavljena podrejeno, in ker zanju velja drugačen količnik za odmero sodne takse od tistega, ki velja za primarni zahtevek1, bi moralo prvostopenjsko sodišče določbo 20. člena ZST-1 uporabiti tako, da bi seštelo le tiste dve vrednosti spornega predmeta, za katere velja enaka odmera sodne takse, torej vrednosti obeh podrejenih zahtevkov.
gospodarska pogodba - zastaranje terjatev iz gospodarske pogodbe - koncesija - lokalna skupnost
Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje koncesijska pogodba ni bila sklenjena zaradi ali v zvezi s pridobitno dejavnostjo koncedenta (toženke), temveč je z njo oblastveni subjekt (lokalna skupnost) gospodarskemu subjektu podelil neko izključno ali posebno pravico (pravico izvajanja storitve javnega potniškega prevoza z žičniško napravo). V takšnem primeru pa lokalna skupnost kot stranka koncesijske pogodbe (koncedent) ne izpolnjuje meril iz 13. člena OZ, tako da koncesijske pogodbe ni mogoče šteti za gospodarsko pogodbo. Po pravilni presoji izpodbijane sodbe v točki 25 obrazložitve sporna koncesijska pogodba tudi po svoji vsebini ni taka kot pogodbe, ki jih med seboj (v okviru svoje pridobitne dejavnosti) sklepajo gospodarski subjekti
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1.. ZJU člen 156.. ZUJIK člen 45, 45/2.. - člen 28.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - javni zavod - delovanje na področju kulture
V skladu z ustaljeno sodno prakso sprememba obstoječega ali sprejem novega akta o sistemizaciji ni pogoj za reorganizacijo in ne za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
S tem, ko je bilo tožničino delo dejansko prerazporejeno deloma na občino in deloma na ostale zaposlene pri toženi stranki, je prenehala potreba po tožničinem delu pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Pri toženi stranki je tako v času tožničine odpovedi obstajal utemeljen poslovni ekonomski oziroma organizacijski razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00007632
ZBan člen 350a, 350a/1. ZUstS člen 40, 40/2. ZPP člen 207, 207/2. ZRPPB člen 265.
ugotovitvena odločba Ustavnega sodišča - začasna ureditev stanja - način izvršitve odločitve - prekinitev pravdnega postopka - odločba, izdana med prekinitvijo postopka - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - predlog za oprostitev plačila sodne takse - pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe
Ustavno sodišče lahko poleg odločitve, s katero presodi ustavnost zakona (oziroma ustavnost in zakonitost drugega predpisa), na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS določi način izvršitve svoje odločbe. Po ustaljeni ustavnosodni presoji lahko na tej podlagi sprejme tudi začasno pravno ureditev, po kateri morajo njeni naslovniki (posamezniki ali državni organi) ravnati, vse dokler zakonodajalec z zakonom ne uredi tega vprašanja na enak ali drug ustavno skladen način. Del izreka, s katerim se določi način izvršitve njegove odločbe, ima moč zakonske norme.
Četrta točka odločbe US U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016 predstavlja zakonsko podlago, na podlagi katere se postopki po 350.a členu ZBan-1 prekinejo do sprejema ureditve, ki bo imetnikom izbrisanih in konvertiranih kvalificiranih pravic zagotovila učinkovito sodno varstvo.
Sodišče prve stopnje se je postavilo na materialnopravno stališče, da je mogoče unovčenje bančne garancije preprečiti le, kadar gre za zlorabo, kar velja tudi za razmerje med upravičencem in naročiteljem garancije. V tem razmerju mora zahteva po zadržanju izplačila garancije (kar je predmet te pravde) izkazovati takojšnje dokaze onkraj vsakega dvoma. Tako stališče je pravilno, saj namen bančne garancije tudi v razmerju med naročiteljem in upravičencem lahko izrazimo z besedami: "plačaj takoj, razpravljaj kasneje", kar pomeni, da ima (morebitno) oškodovani naročitelj garancije praviloma šele po plačilu pravico terjati povračilo plačanega zneska, če meni, da upravičenec ne bi bil smel terjati plačila ali plačila v višini unovčene garancije. Drugačno stališče, ko bi naročitelj lahko vedno v relativno dolgotrajnem in obseženem dokaznem postopku dokazoval, ali in v kakšni višini so izpolnjene obveznosti, v zvezi s katerimi je bila dana garancija, da bi preprečil unovčenje garancije, bi bilo v nasprotju z namenom zavarovanja z neodvisno bančno garancijo. Izjema je zloraba, za katero sodišče ne more nuditi pravnega varstva. V razmerju med naročiteljem in upravičencem bi bila odločitev lahko drugačna tudi v primeru, da bi obstajali dokazi, s katerimi bi bilo mogoče na hiter način onkraj vsakega dvoma ugotoviti, da je bilo delo izvedeno pravočasno in kvalitetno ter da so bile izpolnjene vse druge obveznosti po pogodbi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00007808
OZ člen 131, 131/1, 147, 147/1, 187, 630, 649, 649/1, 921, 963, 963/1, 965, 965/1.
zavarovalna pogodba - subrogacija zavarovalnice - dogovorjena zavarovalna vsota - revalorizacija - glavni izvajalec gradbenih del - gradbeni podizvajalec - naročnik del - škoda, ki jo povzroči tretja oseba - solidarne obveznosti - deljive obveznosti
Znaten del pritožbe, kolikor se nanaša na vzročno zvezo, je zgolj naštevanje različnih dejstev, ki naj bi bila ugotovljena nepravilno, vendar pa brez razlogov. To pa je za dosego preizkusa pred pritožbenim sodiščem premalo.
Pri pogodbenih zavarovanjih je zavarovalna vsota omejena pogodbeno.
Ker odgovarja (glavni) izvajalec, odgovarja tudi naročnik (187. člen OZ). Drugačna razlaga bi pripeljala do tega, da bi se izvajalec del izognil svoji odgovornosti za nastalo škodo zgolj zato, ker bi sklenil pogodbo s podizvajalcem, ki bi opravljal dela, odgovornosti pa bi se potem izognil še naročnik.
Tretja oseba ni nekdo, ki (v delovnem razmerju ali po pogodbi) sodeluje z izvajalcem del pri izvedbi del za naročnika.
Tožnik ni upravičen do posebnih stroškov postopka v zvezi s prisojenim denarnim zahtevkom iz naslova denarnega povračila iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1.
plačilo razlike plače - negativna stimulacija - delovna uspešnost
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da določbe Pravilnika ne smejo določati manjših pravic od zakona, pri čemer tožnik ob siceršnjem izvrševanju svojih pogodbenih obveznosti ne more prejeti nižje plače - negativne stimulacije do 20 % osnovne plače iz razloga, ker je tožena stranka njegovo plačo vezala na obseg fakturirane in plačane realizacije, obseg in število pridobljenih novih pogodbenih partnerjev. V postopku je bilo izkazano, da je bil tožnik glede na svojo naravo delo, tj. podporo končnim naročnikom tožene stranke na razpolago v vsakem času, pri čemer pa tožena stranka ni dokazala, da tožnik ne bi izpolnjeval svojih obveznosti. Tako tožena stranka ni bila upravičena tožniku odtegovati plače zaradi morebitnega izpada naročnikov (zadostnega dela) oziroma zaradi slabe gospodarske situacije na trgu.
URS člen 22, 23, 25. ZPP člen 86, 86/3, 86/4, 91, 91/1.
zavrženje revizije - obvezno zastopanje po odvetniku - dokaz o opravljenem pravniškem državnem izpitu - kršitev ustavnih pravic - pravica do pravnega sredstva
Po prvem odstavku 91. člena ZPP v primeru, če reviziji ni priložen dokaz, da ima stranka opravljen pravniški izpit, sodišče vlogo zavrže. Ker je v tej zadevi toženec sam vložil revizijo in ni priložil dokaza o opravljenem pravniškem državnem izpitu, je navedena pomanjkljivost zadosten razlog za zavrženje vloge.
Dejanje iz četrte alineje tretjega odstavka 63.a člena ZPOmK-1 stori podjetje, ki poseže v pogodbeno razmerje, v katerem je samo udeleženo. Vendar pa tako dejanje samo po sebi še ni nelojalno. Potreben je dodatni element, in sicer namen skleniti enako ali podobno pogodbo z drugim podjetjem. Do takih situacij v gospodarskem življenju pogosto prihaja. Kadar gre za kršitev načela pacta sunt servanda, pravo nudi pošteni stranki številne institute za varstvo njenih pravic. Zato je uvrstitev tega dejanja med dejanja nelojalne konkurence nekoliko sporna. Glede na navedeno mora biti pri teh kršitvah sodišče posebej pozorno na to, ali gre za kršitev dobrih poslovnih običajev.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - kriteriji za izbiro presežnih delavcev
Tožena stranka je tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga za delovno mesto blagajnik. Iz izpodbijane odpovedi izhaja, da je bila tožnici odpovedana pogodba iz organizacijskega razloga, ker je poslovalnica prešla na skrajšan urnik poslovanja za stranke. Navedena sprememba predstavlja racionalizacijo v smislu zmanjšanja števila zaposlenih ter zmanjšanja stroškov poslovanja, saj se bo delovni čas zaposlenih prilagodil tako, da bo manj zaposlenih delalo v izmenah, za kar prejemajo delavci dodatek. Tožena stranka je čas poslovanja za stranke zmanjšala za 1,5 ure, s tem pa je ugotovila, da lahko v poslovalnici delo organizira drugače. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je zaradi organizacijskih razlogov prišlo do prenehanja potreb po opravljanju tožničinega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1.
V zvezi s kriterijem za izbiro presežnega delavca je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je v konkretnem primeru tožena stranka uporabila objektivni kriterij in sicer usposobljenost za delo, to je obseg različnih znanj, ki jih imajo zaposleni na delovnem mestu blagajnik, kar predstavlja zakonit razlog.
ZIZ člen 15.. ZPP člen 212, 286, 339, 339/1, 394., 394/1, 394/1-2, 394/1-2, 394/1-10, 396, 398, 398/2.
obnova postopka - izvršilni postopek - smiselna uporaba ZPP - narok za obnovo postopka - neizvedba naroka - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - prepozni dokazni predlog - trditveno in dokazno dokazno breme - obnovitveni razlogi
Narok za obravnavo predloga za obnovo ni narok za glavno obravnavo, v postopku po predlogu za obnovo postopka tudi ni predvidena izmenjava vlog in dopolnjevanje predloga, kar pomeni, da sodišče lahko upošteva le tiste dokazne predloge, ki so bili dani v roku iz 396. člena ZPP.
V zvezi z obstojem pravnega interesa za tožbo za ugotovitev ničnosti znamke ni odločilno, da tožeča stranka svoja zdravila trži pod imeni, ki spornim znamkam niso podobna. Prav tako v zvezi z obstojem pravnega interesa za tožbo ni pomembno, da na absolutne razloge za zavrnitev znamke pazi že država v postopku registracije, da tožeča stranka registraciji ni ugovarjala in da je preverjanje imen zdravil v pristojnosti JAZMP.
Razlogi za ničnost znamke se presojajo ob upoštevanju datuma vložitve prijave znamke in so vezani na registracijo znaka, ne na uporabo znaka.
Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožeča stranka podjetje, ki nastopa na trgu in ima dovoljenja za promet z zdravili, ki vsebujejo učinkovino ivabradin. Tožeča stranka je zatrjevala, da so sporne znamke tožene stranke tako podobne mednarodnemu nelastniškemu ime (INN) ivabradin, da so podani absolutni razlogi za zavrnitev registracije spornih znamk. V primeru, da bi se trditve tožeče stranke o monopoliziranju INN ivabradin izkazale za utemeljene, bi bila podana situacija, v kateri je tožeči stranki, kot udeleženki na trgu, ki trži zdravila z navedeno zdravilno učinkovino, treba priznati pravni interes za uveljavljanje ničnosti spornih znamk tožene stranke.
Če se znak ne razlikuje od drugih običajnih načinov označevanja relevantnega blaga ali storitev ali njihovih značilnosti, ne more izpolnjevati funkcije identifikacije podjetja, ki ta znak uporablja.
Registracija mednarodnega nelastniškega imena zdravila kot blagovne znamke bi bila nična, saj gre za generično ime zdravila, ki označuje izključno vrsto oziroma značilnosti blaga. Prav tako bi bila nična registracija znaka, ki bi bil INN tako podoben, da bi ga relevantna javnost dojela zgolj kot opisnega za zdravilno učinkovino.
Relevanten potrošnik pri zdravilih, ki se predpisujejo na recept, je zdravnik, farmacevt oziroma bolnik s specifično boleznijo, ki bo izmišljene znake tožene stranke sicer povezal z zdravilom ivabradin, vendar pa bo brez dvoma zaznal razliko med INN in znamkami tožene stranke.
ZST-1 člen 3., 3/1., 3/10., 34.a., 34.a/1.. OZ člen 395., 395/1.
plačilo sodne takse - več zavezancev za plačilo sodne takse - nerazdelna taksna obveznost - solidarna taksna obveznost - preplačilo predhodne taksne obveznosti - vrnitev preveč plačane takse
V skladu z določbo prvega odstavka 3. člena ZST-1 mora sodno takso plačati tisti, ki predlaga uvedbo postopka. V primeru, če morata dve ali več oseb skupaj plačati takso, je njihova obveznost nerazdelna (deseti odstavek 3. člena ZST-1). Toženca, ki sta skupaj vložila pritožbo zoper sodbo, sta torej glede plačila sodne takse za navedeno pritožbo solidarna dolžnika. Obligacijski zakonik (v nadaljevanju: OZ) v prvem odstavku 395 člena določa, da vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena; vendar pa obveznost preneha, ko jo en dolžnik izpolni, in so vsi dolžniki prosti. Solidarna obveznost tako pomeni, da lahko sodišče terja na plačilo celotne sodne takse vsakega izmed tožencev. Zato je sodišče prve stopnje pravilno drugemu tožencu odmerilo celotno sodno takso za pritožbo.
Pritožbo zoper sklep z dne 11.7.2017 je vložil le prvi toženec, zato je sodno takso dolžan plačati le slednji. V skladu z določbo prvega odstavka 3. člena ZST-1 mora namreč sodno takso plačati tisti, ki predlaga uvedbo postopka. Pritožba pa ne more uspeti niti z navedbami o preplačilu sodne takse, saj preplačila ni mogoče upoštevati na način, kot želi pritožnik, in sicer, da bi se preplačilo, ki izvira iz drugih taksnih obveznosti, štelo kot plačilo sodne takse za navedeno pritožbo, saj za takšen način "vrnitve" preveč plačane sodne takse ni podlage v ZST-1, v katerem je določen postopek in pogoji za vrnitev preveč plačane sodne takse.