CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00007680
SZ-1 člen 112, 112/4. ZPP člen 313, 313/2, 313/3, 332. ZIZ člen 15, 192, 192/2.
izpraznitev in izročitev nepremičnin - izročitev nepremičnine kupcu - rok za izpolnitev obveznosti - primernost roka - okoliščine konkretnega primera - odpoved najemne pogodbe - začetek teka roka
Določen 30-dnevni rok za izselitev, izpraznitev in izročitev prodane stanovanjske hiše kupcu je glede na okoliščine konkretnega primera primeren rok. Ta rok ni primerljiv z rokom, ki ga ob izdaji sodbe določi pravdno sodišče v pravdnem postopku zaradi odpovedi najemne pogodbe, in katerega trajanje je zakonsko predpisano v SZ-1.
Ker je imenovana zdravnica Zavoda za zdravstveno zavarovanje ugotovila, da je bil toženec kljub zdravniškemu opravičilu zmožen sodelovati na obravnavah dne 28. 10. 2016 ter 9. 1. 2017, na narok 9. 2. 2017 pa toženec ponovno ni pristopil ter svojega izostanka ni opravičil, sodišče prve stopnje dokaza z zaslišanjem toženca zaradi neopravičenega izostanka utemeljeno ni izvedlo.
odpust obveznosti stečajnega dolžnika - namen odpusta obveznosti - ugovor proti odpustu obveznosti - ovire za odpust obveznosti - prevzemanje nesorazmernih obveznosti - lahkomiselno ravnanje - upnikovo ravnanje
Upnik je dolžniku posodil veliko denarja, pri tem pa je vedel najmanj, da dolžnik ni zaposlen in nima omembe vrednih prihodkov, iz katerih bi lahko vrnil posojilo. Dolžnikovo ravnanje je bilo sicer lahkomiselno in neodgovorno, vendar pa je bilo tako tudi ravnanje upnika. Niti povprečno skrben gospodar, kaj šele oseba, ki se ukvarja s posojanjem denarja, že ob sklenitvi pogodbe ne bi menil, da bo posojilo lahko vrnjeno. Upnik zato ni oseba, ki bi bila upravičena do varstva z ugovorom proti odpustu obveznosti. Tudi od upnikov se namreč pričakuje, da bodo ravnali odgovorno in nikakor ne lahkomiselno.
ZP-1 člen 59, 59/3, 155, 155/2. ZTro-UPB8 člen 16, 68, 68/1, 68/1-5.
pravica do pravnega sredstva - opredelitev sodišča do pomembnih okoliščin - zahteva za sodno varstvo - pravica do poštenega sojenja - nezakonita proizvodnja trošarinskih izdelkov
Nobenega dvoma ni, kot pritožba pravilno izpostavlja, da je dolžnost sodišča, ki je praviloma edina sodna instanca v hitrem postopku, da za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja, kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo, tudi v primeru, če pravnemu sredstvu stranke ne ugodi, v svoji odločbi obrazloži, da se je z argumenti v pravnem sredstvu seznanilo in jih obravnavalo in da stranka v takem primeru ne ostane v dvomu, ali je sodišče njene argumente enostavno prezrlo.
Pravica do sodnega varstva torej ne pomeni samo formalne pravice, torej pravice do vložitve rednega pravnega sredstva, temveč tudi, da sodišče vlogo stranke vsebinsko obravnava in pri tem bistvene navedbe v pravnem sredstvu loči od nebistvenih ter na prve vsebinsko tudi odgovori, ta obveza pa se nanaša na tiste navedbe, ki se nanašajo na pravnorelevantna dejstva, katerih obstoj obramba utemelji s potrebno stopnjo verjetnosti. Na navedbe v vloženi ZSV o tem, da je izrek odločbe prekrškovnega organa nerazumljiv, prvostopno sodišče tako, kot pravilno trdi pritožba, ni odgovorilo, temveč je v točki 5) obrazložitve zgolj povzelo bistvo očitka izreka odločbe prekrškovnega organa, kar predstavlja kršitev določbe tretjega odstavka člena 59 ZP-1, saj ni v celoti ocenilo bistvenih in pravnorelevantnih navedb v vloženi ZSV, navedeno pa je po oceni pritožbenega sodišča vplivalo na zakonitost tako sprejete odločitve (drugi odstavek člena 155 ZP-1), saj je na ta način storilcu v tem postopku bila prekršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva in poštenega sojenja. Identična kršitev se je v zvezi s presojo vložene ZSV storilca pripetila prvemu sodišču tudi v zvezi z odmero sankcije, ki jo je vložnik ZSV ocenil kot izrazito neustrezno, zlasti pa se je upiral utemeljitvi tako izrečene sankcije v odnosu do oviranja dela prekrškovnega organa, kar je v ZSV ustrezno pojasnjeno, prvostopno sodišče pa tudi na takšen očitek glede neobrazložene sankcije ni odgovorilo argumentirano, temveč se je (točka 18) zgolj sklicevalo na podrobno pojasnjene razloge za odločitev v zvezi z izrečeno sankcijo, ki naj bi upoštevala stopnjo storilčeve odgovornosti, nagib in obnašanje ter gospodarsko moč storilčeve družbe, kar pa je glede na višino globe, ki ni bila izrečena na spodnji meji, temveč v bistveno višjem znesku (20.000,00 EUR) tudi po oceni pritožbenega sodišča nezadostno in nesprejemljivo.
Obe pritožbeno uveljavljani bistveni kršitvi določb postopka o prekršku iz drugega odstavka člena 155 ZP-1 storjeni pred prvostopnim sodiščem sta takšne narave, da so posledično v izpodbijani sodbi izostali tudi razlogi o odločilnih dejstvih (8. točka prvega odstavka člena 155 ZP-1), kar je tudi pritožbeno uveljavljano, zato sta ob zakonskem pooblastilu iz petega odstavka člena 163 ZP-1 pritožbenemu sodišču narekovali ugoditev pritožbi in razveljavitev odločitve prvostopnega sodišča ter vrnitev zadeve prvemu sodišču v ponovljen postopek.
plačilo sodne takse - ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - plačilni nalog za plačilo sodnih taks - ugovorni razlog - neupoštevni ugovorni razlogi
Sodišče je v izpodbijanem sklepu jasno in argumentirano zavrnilo ugovor udeleženke zoper plačilni nalog. Pravilno je obrazložilo, iz katerih razlogov je mogoče ugovarjati zoper plačilni nalog (prvi odstavek 34a. člena Zakona o sodnih taksah) in ugovor pritožnice zavrnilo, ker v ugovoru takšnih razlogov ni navajala.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - rok za vložitev predloga za oprostitev plačila sodnih taks - prepozen predlog za oprostitev plačila sodne takse
V konkretni zadevi je udeleženec predlog za plačilo sodne takse, ki mu je bila naložena v plačilo s plačilnim nalogom Dn 1 z dne 19.9.2017, podal, ko se je rok za plačilo obravnavane sodne takse že iztekel. Zato je sodišče postopalo pravilno, ko je njegov predlog zavrglo.
nepopoln predlog za oprostitev plačila sodne takse - poziv na dopolnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse - delna dopolnitev predloga za oprostitev plačila sodnih taks
Ker tožnik predloga za oprostitev plačila sodne takse tudi po pozivu sodišča ni ustrezno dopolnil, ga je sodišče z izpodbijanim sklepom pravilno zavrglo.
Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo vsa dejstva, ki so odločilna za presojo, ali obsojenka s pogojno obsodbo naložene obveznosti ni izpolnila iz objektivnih, ali iz subjektivnih razlogov in sprejelo pravilen zaključek, da tega ni storila zato, ker tega ni bila pripravljena storiti. Za tak svoj zaključek je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne in prepričljive razloge, ki jih pritožbena izvajanja obsojenke ne morejo z ničemer ovreči.
Sodišče v nepravdnem postopku, ko presoja utemeljenost predlaganega sodnega depozita, presoja, ali je predlagatelj za verjetno izkazal obstoj obveznosti in razloge, zaradi katerih želi položiti denar. V primeru neutemeljene položitve nosi sam posledice v materialnopravnem razmerju.
poplačilo upnikov iz kupnine za prodano nepremičnino - razdelitveni narok - stroški izvršilnega postopka
Določba 1. točke prvega odstavka 197. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ne loči med upniki izvršilnega postopka, zato se v kategoriji stroški izvršilnega postopka poplačajo tako stroški upnika, ki je sprožil izvršilni postopek, kot stroški ostalih upnikov, tudi zastavnih, pod pogojem, da izvirajo iz postopka izvršbe na konkretno nepremičnino. V predmetni zadevi za take stroške gre, saj so nastali kot odgovor na izrecen poziv sodišča prve stopnje, da mora zastavni upnik priglasiti svojo terjatev do razdelitvenega naroka, sicer se ta terjatev pri razdelitvi ne bo upoštevala.
plačilo sodne takse - plačilni nalog za plačilo sodne takse - ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - neupoštevni ugovorni razlogi - ugovorni razlog
Pritožnikoma je sodišče obrazložilo, iz katerih razlogov je mogoče ugovarjati zoper plačilni nalog (prvi odstavek 34a. člena Zakona o sodnih taksah). Ker takšnih razlogov v ugovoru nista navajala, je njun predlog pravilno zavrnilo.
kaznivo dejanje nasilništva - znaki kaznivega dejanja - spravljanje v podrejen položaj
Vsaka protipravna uporaba sile še ne pomeni nasilništva, zanj je značilno izvajanje nasilja zaradi nasilja oziroma izživljanje z nasiljem, ki se lahko izvaja oziroma kaže na različne načine.
Na podlagi pravilne dokazne ocene o obdolžencu očitanih inkriminiranih ravnanjih, je sodišče prve stopnje prišlo do neoporečnega zaključka, da predstavlja obdolženčevo izživljanje z verbalnim in fizičnim nasiljem nad oškodovanko, ki ga je dalj časa izvajal z grdim ravnanjem, pretepanjem in zmerjanjem oškodovanke ter spravljanjem le-te v podrejen položaj, ravnanje takšne narave in intenzivnosti, da je pri oškodovanki povzročilo prestrašenost. Zato pritožbeno sodišče glede na intenzivnost, trajanje in posledice obdolženčevega ravnanja zoper oškodovanko, kot izhaja iz opisa kaznivega dejanja, in kot mu je bilo z gotovostjo dokazano v predmetnem kazenskem postopku, ne soglaša s pritožbeno izraženim mnenjem, da obdolženčeva izvršitvena ravnanja ne dosegajo standarda kaznivega dejanja nasilništva.
gospodarski spor majhne vrednosti - (ne)obrazloženost sodbe - pravočasnost pritožbe - napoved pritožbe
Namen določbe 496. člena ZPP je, da sodišče v gospodarskem sporu majhne vrednosti (kjer je delež vloženih pritožb relativno majhen) zgolj sporoči svojo odločitev in da mu ni treba izdati pisne sodbe s popolno obrazložitvijo, saj ima glede na praviloma majhen pomen tovrstnih sporov načelo hitrosti in učinkovitosti postopka prednost pred ostalimi načeli pravdnega postopka. V predmetni zadevi je bil ta namen dosežen že s prvo sodbo. Navsezadnje tudi četrti odstavek 496. člena ZPP govori o vložitvi pritožbe zoper sodbo, ki vsebuje obrazložitev po četrtem odstavku 324. člena ZPP (kar je v predmetni zadevi že sodba z dne 28.8.2017, ki jo je tožeča stranka prejela 30.8.2017). Sodišče prve stopnje bi zato kot pravočasno moralo šteti že pritožbo z dne 7.9.2017.
Kaznivo dejanje samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1 stori, kdor si samovoljno vzame svojo pravico ali pravico, za katero misli, da mu pripada. V opisu dejanja mora biti torej določno navedeno: 1. pravica, ki jo oseba vzame, 2. prepričanje osebe, da mu ta pravica pripada ter 3. samovoljnost odvzema, ki se kaže v protipravnosti odvzema te pravice.
Kaznivo dejanje samovoljnosti je podano le v primeru, če storilec ve, da mu pravica gre ali misli, da mu ta pravica gre. Če pa ve, da mu pravica ne pripada, potem ne gre za kaznivo dejanje samovoljnosti. Lahko pa gre v tem primeru za kakšno drugo kaznivo dejanje (če so izpolnjeni zakonski znaki tega drugega kaznivega dejanja).
napotitveni sklep - objektivne meje pravnomočnosti - časovne meje pravnomočnosti - identiteta spora - skupno premoženje bivših zakoncev - že pravnomočno razsojena stvar
Razlaga prvostopenjske sodbe izdane v prvi pravdi (upoštevaje tako izrek, kot tudi dejansko stanje in razloge) daje podlago za ugotovitev, da sta spora identična ter je bilo v prvem postopku že pravnomočno odločeno o tem, kar je predmet nove tožbe v tekoči pravdi.
zahteva za preiskavo za več kaznivih dejanj - opis očitanih ravnanj - opis kaznivega dejanja
Pritožbeno sodišče se namreč strinja z razlogi v napadenem sklepu, da niti pri prvem niti pri drugem kaznivem dejanju, ki se v zahtevi za preiskavo očitata osumljenemu L.P., niso opisana konkretna ravnanja, ki naj bi jih osumljeni P. storil. Iz opisa kaznivih dejanj je razvidno, da naj bi L.P. naklepoma napeljal A.M. k storitvi dveh kaznivih dejanj (pod točko I in II zahteve za preiskavo), s tem da naj bi mu kot dejanski direktor družbe F. d.o.o. dajal predhodna navodila. Kot pravilno ugotavlja zunajobravnavni senat, iz takšnega opisa ne izhaja kakšna navodila naj bi mu dajal in v kakšnih okoliščinah, niti ali je osumljeni s takšnimi navodili izzval odločitev A.M., da naklepoma stori očitani kaznivi dejanji.
Opis kaznivega dejanja je namreč najpomembnejša sestavina zahteve za preiskavo, saj se z njo določa okvir, v katerem bo potekala preiskava, prav tako pa osumljencem omogoča učinkovito pravico do obrambe, ki je v nasprotnem primeru kršena.
Sodišče prve stopnje je glede na to, da je šlo za dvostransko pogodbo, ki je bila tudi nesporno izvedena in opravljena, povsem pravilno zaključilo, da ni podan prvi element objektivne izpodbojnosti, to je, ni bila zmanjšana čista vrednost premoženja stečajnega dolžnika, saj o tem ni mogoče govoriti, če sta bili obe karakteristični izpolnitvi pogodbe izpolnjeni. Hkrati pa je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da že iz trditev tožeče stranke izhaja, da je obveznosti do tožene stranke redno in v roku izpolnjevala. Ker je torej prišlo do sočasne izpolnitve pogodbenih obveznosti, kar pritožba v ničemer ne napada, ni moglo priti do neenakopravnega obravnavanja upnikov.
V kaznovalnem pravu (področje kaznivih dejanj in prekrškov) je ključno spoštovanje načela zakonitosti in s tem določenosti tudi v prekrškovnem materialnem pravu, katerega namen je preprečiti samovoljno in arbitrarno uporabo državnega sankcioniranja v primerih, ki ne bi bili vnaprej točno opredeljeni, kajti v primeru, če se storilcu očita storitev prekrška, ki ne izpolnjuje katerega od zakonskih znakov prekrška, ki je opredeljen v materialnem predpisu, je na ta način prekršeno načelo zakonitosti iz prvega odstavka člena 28 Ustave RS, to načelo pa se tudi na področju prekrškovnega prava izraža z večkrat v sodni praksi obrazloženo zahtevo po konkretizaciji zakonskih znakov v opisu protipredpisnega ravnanja odločbe prekrškovnega organa oziroma sodišča, ki odloča v prekrškovni zadevi.
Odločba prekrškovnega organa mora poleg abstraktne pravne norme, vsebovati tudi opis dejanja, s katerim je prekršek storjen, torej kraj in čas storitve, način storitve ter odločilne okoliščine, ki se nanašajo na storitev prekrška, kajti le tako v izreku natančno navedena dejstva in okoliščine, ki so znaki prekrška in tiste, od katerih je odvisna uporaba posamezne prekrškovne norme omogoča posameznemu storilcu, ki se v prekrškovnem postopku znajde, tudi učinkovito obrambo in le takšen opis prekrška predstavlja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja, ki ga zameji prekrškovni organ v odločbi oziroma v navedbah v obdolžilnem predlogu, takšno ravnanje omogoča v nadaljevanju postopka sodišču pravno vrednotenje oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju prekrška.
ugovor proti odpustu obveznosti - obrazloženost ugovora - namen odpusta obveznosti - zloraba pravice do odpusta obveznosti - ovire za odpust obveznosti - dodatna odmera davka - ravnanje stečajnega dolžnika - dejansko vprašanje - zatrjevanje dejstev
Ovira za odpust obveznosti ni podana že, če je davčni organ dodatno ali naknadno odmeril davek v znesku najmanj 4.000,00 EUR. Ovira za odpust obveznosti je podana zgolj v primeru, da ima dolžnikovo ravnanje značilnost nevestnega ali nepoštenega ravnanja, saj gre (zgolj) v takem primeru za zlorabo pravice do odpusta.
Vprašanje, ali gre za zlorabo pravice do odpusta obveznosti, je dejansko vprašanje, ki ga mora na konkretizirani ravni najprej zatrjevati upravitelj ali upnik, šele nato pa tudi dokazati.