prepozna pritožba - zavrženje pritožbe kot prepozne - spori majhne vrednosti
Prvostopenjsko sodišče je ravnalo prav, ko je zavrglo prepozno pritožbo, to je pritožbo, vloženo po izteku pritožbenega roka, ki je bil v tem primeru 8 dni, ker je šlo za spor majhne vrednosti.
spor majhne vrednosti - časovne meje pravnomočnosti - zaključek glavne obravnave - dejstva in dokazi predloženi po datumu izdaje odločbe - nezmožnost plačila - plačilo v obrokih
Mejnik časovne meje pravnomočnosti sodbe je zaključek glavne obravnave, ko gre za spor majhne vrednosti, je to trenutek, ko bi stranka še lahko navajala nova dejstva in dokaze.
Zmožnost plačila na obstoj obveznosti nima vpliva, v pravdnem postopku tudi ni mogoče toženi stranki nalagati plačila v več obrokih. To je lahko le stvar morebitnega dogovora med pravdnima strankama.
Plačilo je bilo izvršeno šele po izdaji sodbe. Gre za dejstvo, ki ga bo toženec lahko uveljavil v izvršbi, če bi tožnik kljub (delnemu) plačilu zahteval izvršbo tudi za že plačani del obveznosti oziroma pri njej vztrajal.
ZNP člen 123, 123/2. ZPP člen 205, 205/1, 207, 207/2. ZIZ člen 236.
prodaja stvari po določbah ZIZ - nov postopek - prekinitev postopka - uporaba določb ziz - postopek za delitev stvari in skupnega premoženja - postopek za delitev stvari v solastnini
Sodišče mora v postopku prodaje stvari po določbah ZIZ uporabiti določbe 13. poglavja ZIZ, in sicer tiste, ki jih je po naravi stvari v tem postopku mogoče uporabiti.
Pri postopku za prodajo stvari po določbah ZIZ gre za nov postopek in ne le za nadaljevanje postopka delitve.
upravljanje večstanovanjske stavbe - stroški upravnika - stroški rednega vzdrževanja - način odločanja etažnih lastnikov - podpis listine - zbor etažnih lastnikov - upravičen predlagatelj - zakonito sprejeti sklepi - splošni skupni del
SZ-1 kot enega od načinov sprejemanja odločitev določa tudi odločanje s podpisovanjem listine (prvi odstavek 34. člena). Ta način podrobneje ureja v 35. členu. Pravilno je stališča sodišča prve stopnje, da SZ-1 glede tega načina odločanja ne določa upravičenega predlagatelja. Določilo drugega odstavka 34. člena ZS-1 se izrecno nanaša le na zbor lastnikov. Res je sicer v uvodnih pojasnilih k zakonu dr. Miha Juhart zavzel stališče, da je edino smiselno, da lahko odločanje s podpisovanjem listine začnejo osebe, ki so določene kot sklicatelji zbora, vendar pa takšno stališče sodišča ne zavezuje.
Ob ugotovljenem in neizpodbijanem dejstvu, da so drugi do peti tožnik imeli na dan 11. 3. 2016 v predmetni hiši osebne predmete in stanovanjsko opremo, po presoji pritožbenega sodišča zadošča za zaključek, da so imeli hišo, oziroma predmetne nepremičnine v svoji dejanski oblasti 11. 3. 2016, ko sta toženca vstopila v hišo na način, da sta prerezala verigo na dvoriščni ograji in vlomila ključavnico, ker nista imela ključa in da sta toženca s takim ravnanjem motila drugega do petega tožnika v njihovi posesti predmetnih nepremičnin.
Morebitno neplačevanje nastalih stroškov bivanja v predmetni hiši (neplačevanje elektrike) pa ob ugotovljenem dejanskem stanju ni odločilno za presojo utemeljenosti zahtevka za pravno varstvo zaradi motenja posesti.
predlog za obnovo postopka - upravičen vlagatelj predloga za obnovo postopka - potrdilo o opravljenem pravniškem državnem izpitu - nedovoljenost predloga za obnovo postopka - zavrženje predloga za obnovo postopka - poziv na dopolnitev predloga - pravica dostopa do sodišča
Iz podatkov spisa je razvidno, da je predlog vložil toženec sam, ob tem pa ni navedel (niti dokazal), da bi imel opravljen PDI. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da v takšni procesni situaciji poziv na odpravo pomanjkljivosti na podlagi 108. člena ZPP nima podlage v zakonskih določbah. Najprej zato, ker pritožnikov predlog ni bil ne nepopoln ne nerazumljiv. Bil je le nedovoljen. Potem pa tudi zato, ker ZPP tudi sicer ne vsebuje nobene posebne podlage za odpravo te pomanjkljivosti, kot je to določeno glede nekaterih drugih istovrstnih procesnih predpostavk, na primer glede sposobnosti biti stranka, procesne sposobnosti ali omejitve pri izbiri pooblaščenca, kar dodatno kaže, da te pomanjkljivosti ni mogoče naknadno odpraviti.
predlog za vpis lastninske pravice - posamezni del stavbe - etažna lastnina - vzpostavitev etažne lastnine
Namen postopka po ZVEtL je vzpostavitev etažne lastnine na večstanovanjskem objektu, kadar etažna lastnina na objektu še ni oblikovana, ni pa namenjen vknjižbi lastninske pravice v korist vsakokratnega lastnika posameznega dela stavbe v primerih, ko je na stavbi že vzpostavljena etažna lastnina in je ta že pravilno evidentirana v zemljiški knjigi. To jasno izhaja tudi iz določbe 6. člena ZVEtL.
spor majhne vrednosti - prekluzija v postopkih v sporih majhne vrednosti - dopustni pritožbeni razlogi v sporu majhne vrednosti - pisni dogovor
V postopkih v sporu majhne vrednosti velja načelo zaostrene prekluzije, prav tako pa ne velja določba drugega odstavka 286. člena ZPP, po kateri bi stranki lahko navajali nova dejstva in dokaze še kasneje, če tega brez svoje krivde nista mogli storiti najkasneje v tožbi in odgovoru ter v omejenem obsegu še vsaka v eni pripravljalni vlogi.
Predmet spora se torej nanaša na ponovni izračun pokojnine z upoštevanjem delnic v pokojninsko osnovo. V takšnem primeru gre za sodno socialni spor o pravicah iz obveznega pokojninskega zavarovanja, za katerega pa, upoštevaje 71. člen ZDSS-1, ni taksne obveznosti.
ZPP v četrtem odstavku 108. člena določa, da če tožnik pritožbe ne popravi tako, da je primerna za obravnavanje, jo sodišče zavrže. Tožnik vloge v postavljenem 15-dnevnem roku ni prevedel v slovenski jezik. V posledici tega je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je njegovo vlogo - pritožbo zavrglo.
ZPIZ-2 člen 27, 28, 37, 37/5, 38, 39a, 399.. ZPol člen 87, 87/1.
delna starostna pokojnina
Pritožbeno sodišče je o materialnopravnem vprašanju izpolnjevanja pogojev po 39.a členu ZPIZ-2 v primeru, ko zavarovanec izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbi 87. člena ZPol v zvezi s 399. členom ZPIZ-2 že zavzelo stališče v več zadevah. Štelo je, da v takšnih primerih, ko zavarovanec izpolnjuje pogoje po 399. členu ZPIZ-2 v zvezi z določbami ZPol se šteje, da gre za izpolnjevanje pogojev po posebnih predpisih, kar pomeni upokojitev pod drugačnimi (milejšimi) pogoji, kot jih določa splošni predpis ZPIZ-2 v določbah 27. in 29. člena. ZPIZ-2 namreč v 39.a členu določa, da zavarovancu, ki je vključen v obvezno zavarovanje s polnim delovnim oziroma zavarovalnim časom in izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne ali predčasne pokojnine po tem zakonu ali je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do 31. decembra 2012 v skladu s prvim odstavkom 391. ali 394. člena tega zakona, se mu, če se za to odloči, od prvega naslednjega dne po vložitvi zahteve mesečno izplačuje 20 % starostne ali predčasne pokojnine, do katere bi bil upravičen na dan njene uveljavitve. Del pokojnine se izplačuje do prenehanja obveznega zavarovanja s polnim delovnim oziroma zavarovalnim časom. Glede na prvi odstavek 39.a člena ZPIZ-2 pridobi pravico do izplačila 20 % pokojnine le zavarovanec, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne ali predčasne pokojnine po tem zakonu, torej izključno v primeru, če so izpolnjeni pogoji določeni v 27. in 28. členu ZPIZ-2. Tožnik pa, kot je bila že pojasnjeno, pogojev po omenjenih dveh določbah ne izpolnjuje. Izpolnjevanje pogojev po določbi 399. člena ZPIZ-2 v zvezi s prvim odstavkom 87. člena ZPol pa ne pomeni, da tožnik izpolnjuje pogoje po določbah splošnega zakona, temveč izpolnjuje pogoje za upokojitev po določbah posebnega predpisa.
Potrebno je ločiti zneske, s katerimi je tožnica vplačala delnice in sodelovala pri notranjem odkupu podjetja od naknadnega nakupa delnic z gotovino, pri čemer pa v tem primeru ni šlo za del plače in omenjeni nakup na ponovno odmero pokojnine nima nobenega vpliva.
Za pravilno odločitev v zadevi je potrebno razčistiti zgolj vprašanje, kakšen znesek je bil tožnici izplačan kot del plače, od katerega so bili tudi plačani prispevki in s katerim je sodelovala pri notranjem odkupu podjetja. Tudi če gre za dobiček, gre v tem primeru še vedno za del plače, kot je bilo to pojasnjeno tudi v drugih primerljivih zadevah kot na primer v zadevi Psp 194/2010 z dne 13. 5. 2010, ko je bila pokojnina zavarovancu ponovno odmerjena, in sicer upoštevaje zneske, ki jih je zavarovanec od leta 1990 do 1993 prejel kot izplačilo zaradi udeležbe v dobičku v obliki delnic oziroma komercialnih zapisov.
Upoštevaje ustavno odločbo št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015 je toženec v konkretni zadevi, glede na to, da je z odločbo z dne 6. 6. 2015 potrjeno z dokončno odločbo z dne 17. 2. 2016 po uradni dolžnosti ponovno odmeril sorazmerni del starostne pokojnine, ker je ugotovil, da je tožnik prejel tudi del plače, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup, pravilno na novo odmerjeni sorazmerni del starostne pokojnine priznal za čas od 1. 7. 2015 dalje, to je od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje.
ZKP člen 158, 158/1, 285e. ZObr člen 32. ZNPPol člen 33.
predobravnavani narok - skrajšani postopek pred okrajnim sodiščem - predlog za izločitev dokazov - pristojnost OVS za vodenje predkazenskega postopka - kaznivo dejanje zaposlenega na MORS - razlogi za sum - zloraba pravice do povračila stroškov prevoza na delo in z dela
Sodišče prve stopnje je predlog obdolženega A. A. za izločitev dokazov prejelo na predobravnavnem naroku dne 28. 10. 2016 in nadaljevanju slednjega dne 25. 11. 2016. Predobravnavni narok je sodišče opravilo na podlagi XIX.a poglavja določb ZKP in obdolženca med drugim poučilo tudi, da lahko na naroku, če ne prizna krivde, predlaga izločitev nedovoljenih dokazov. Na podlagi 285.e člena, ki je umeščen v XIX.a poglavje ZKP, pa je prvostopenjsko sodišče tudi vsebinsko odločilo o obdolženčevem predlogu za izločitev dokazov in ker ima po določbi drugega odstavka 285.e člena ZKP obdolženec pravico do pritožbe, slednjo sodišče druge stopnje tudi vsebinsko obravnava.
Po ustaljeni sodni praksi je obseg sodne presoje dokončnega upravnega akta v materialnem in procesnem smislu vezan in tudi omejen na dejansko stanje do izdaje dokončne odločbe toženca. Ker je bilo v predhodnem invalidskem postopku relevantno tožničino stanje, kot je obstajalo v času do dokončnosti predhodne invalidske odločbe, torej do 20. 5. 2015, je bilo potrebno v tem postopku ugotoviti, ali je pri tožnici od 20. 5. 2015 do 5. 9. 2016, torej do izdaje v obravnavanem postopku izpodbijane dokončne odločbe, prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi utemeljevalo pridobitev novih pravic na podlagi invalidnosti, oziroma da izpolnjuje pogoje za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, kar uveljavlja s postavljenim tožbenim zahtevkom. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pravilno zaključilo, da do takšnega poslabšanja ni prišlo.
ZFPPIPP člen 427, 427/1, 427/1-2, 427/2, 427/2-2, 433, 433/1.
postopek izbrisa družbe iz sodnega registra brez likvidacije - upravičen predlagatelj - družba ne posluje na poslovnem naslovu - soglasje lastnika k poslovanju na naslovu - zmotna uporaba materialnega prava - pogoji za izbris družbe iz sodnega registra brez likvidacije - izbrisni razlog
Izbrisa pravne osebe iz sodnega registra ni mogoče doseči zgolj s sklicevanjem na zakonske domneve izbrisnega razloga iz drugega odstavka 427. člena ZFPPIPP, pač pa je mogoče obstoj izbrisnih razlogov zatrjevati in dokazovati tudi s sklicevanjem na določen konkreten zakonski dejanski stan iz prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP, ki utemeljuje določen izbrisni razlog.
ZFPPIPP v 433. členu lastnika objekta na naslovu, ki je v sodni register vpisan kot poslovni naslov pravne osebe, kot upravičenega predlagatelja za začetek postopka izbrisa ne omejuje na posamezen oziroma določen izbrisni razlog in takšne omejitve tudi ni najti v kakšni drugi določbi ZFPPIPP.
Pritožbeno sodišče je že v več podobnih zadevah zavzelo enotno pravno stališče, da odločba, izdana po uradni dolžnosti, o novi odmeri starostne pokojnine lahko učinkuje le za naprej.
obrazložitev sklepa o podaljšanju pripora - odreditev in trajanje pripora - sorazmernost - manjkajoči razlogi
Kot pravilno izpostavlja pritožnik so merila, na podlagi katerih se presoja razumnost trajanja pripora: 1) dolžina pripora; 2) primerjava med dolžino pripora in naravo kaznivega dejanja; 3) posledica pripora za obtoženca; 4) prispevek obtoženca k trajanju pripora; 5) zapletenost primera ter 6) ravnanje tožilstva in sodne veje oblasti. Ker je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu navedlo le splošno primerjavo med dolžino pripora in naravo kaznivega dejanja, do ostalih meril pa se ni opredelilo, ima pritožnik prav, da izpodbijani sklep nima razlogov. Zaradi tega pritožbeno sodišče ne more presoditi utemeljenosti zatrjevane kršitve ter v tej posledici ne more odgovoriti na konkretizirane pritožbene navedbe, da gre v obravnavani zadevi za počasno ravnanje sodne veje oblasti, oziroma, da je delovanje sodne veje oblasti v postopku z zgolj dvema obtožencema nerazumno počasno, da obtoženec ni z ničemer prispeval k trajanju pripora, da gre za nezapleteno zadevo ter da obtoženec že trpi posledice pripora. Pritožbeno sodišče manjkajočih razlogov ne more nadomestiti, saj bi s tem obrambi odvzelo pravico do pritožbe (pravnega sredstva) iz 25. člena Ustave RS, ki bi jo imela, če bi izpodbijani sklep imel razloge, ki bi jih bilo mogoče preizkusiti v okviru pritožbenih navedb.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - trpinčenje na delovnem mestu - mobing
Delavec ne krši svojih pogodbenih obveznosti, če teh obveznosti ne opravi zaradi pomanjkanja časa, ker opravlja druge delovne zadolžitve oziroma zato, ker te obveznosti ne more opraviti zaradi upravičene zadržanosti od dela. Prav takšen pa je bil po zaključku sodišča prve stopnje, s katerim soglaša tudi pritožbeno sodišče, primer tožnice. Tožnica v spornem obdobju zaradi opravičene odsotnosti od dela in zaradi opravljanja drugih delovnih zadolžitev ni mogla opraviti še delovnih nalog, katerih neopravo ji očita tožena stranka v izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
Tožnica je v zvezi z zatrjevanim mobingom navajala 20 ravnanj tožene stranke oziroma njenih delavcev v spornem obdobju, ki naj bi ustrezali definiciji trpinčenja na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi opredelilo do vsakega od teh ravnanj in ugotovilo, da predstavlja trpinčenje le vsebina nekaterih elektronskih sporočil, ne pa tudi preostala ravnanja tožene stranke oziroma njenih sodelavcev. Pri tem je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je presojalo le vsako ravnanje posebej in za vsako izmed ostalih ravnanj posebej ugotovilo, da ne predstavljajo trpinčenja tožnice. Že iz četrtega odstavka 7. člena ZDR-1 pa tudi iz uveljavljene sodne prakse izhaja, da posamezni dogodek oziroma ravnanje že po definiciji ne more predstavljati trpinčenja. Trpinčenje predstavlja lahko le več ponavljajočih se ali sistematičnih ravnanj oziroma vedenja, ki so graje vredna, očitno negativna in žaljiva ter usmerjena proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Pri tem niti ni bistveno, če so bila ta ravnanja s strani tožene stranke protipravna (če je imela tožena stranka pravno podlago za ta ravnanja), temveč to, ali so ta ravnanja kot celota (usmerjena proti tožnici) predstavljala trpinčenje tožnice.