predlog za vpis lastninske pravice - posamezni del stavbe - etažna lastnina - vzpostavitev etažne lastnine
Namen postopka po ZVEtL je vzpostavitev etažne lastnine na večstanovanjskem objektu, kadar etažna lastnina na objektu še ni oblikovana, ni pa namenjen vknjižbi lastninske pravice v korist vsakokratnega lastnika posameznega dela stavbe v primerih, ko je na stavbi že vzpostavljena etažna lastnina in je ta že pravilno evidentirana v zemljiški knjigi. To jasno izhaja tudi iz določbe 6. člena ZVEtL.
spor majhne vrednosti - prekluzija v postopkih v sporih majhne vrednosti - dopustni pritožbeni razlogi v sporu majhne vrednosti - pisni dogovor
V postopkih v sporu majhne vrednosti velja načelo zaostrene prekluzije, prav tako pa ne velja določba drugega odstavka 286. člena ZPP, po kateri bi stranki lahko navajali nova dejstva in dokaze še kasneje, če tega brez svoje krivde nista mogli storiti najkasneje v tožbi in odgovoru ter v omejenem obsegu še vsaka v eni pripravljalni vlogi.
upravljanje večstanovanjske stavbe - stroški upravnika - stroški rednega vzdrževanja - način odločanja etažnih lastnikov - podpis listine - zbor etažnih lastnikov - upravičen predlagatelj - zakonito sprejeti sklepi - splošni skupni del
SZ-1 kot enega od načinov sprejemanja odločitev določa tudi odločanje s podpisovanjem listine (prvi odstavek 34. člena). Ta način podrobneje ureja v 35. členu. Pravilno je stališča sodišča prve stopnje, da SZ-1 glede tega načina odločanja ne določa upravičenega predlagatelja. Določilo drugega odstavka 34. člena ZS-1 se izrecno nanaša le na zbor lastnikov. Res je sicer v uvodnih pojasnilih k zakonu dr. Miha Juhart zavzel stališče, da je edino smiselno, da lahko odločanje s podpisovanjem listine začnejo osebe, ki so določene kot sklicatelji zbora, vendar pa takšno stališče sodišča ne zavezuje.
predlog za obnovo postopka - upravičen vlagatelj predloga za obnovo postopka - potrdilo o opravljenem pravniškem državnem izpitu - nedovoljenost predloga za obnovo postopka - zavrženje predloga za obnovo postopka - poziv na dopolnitev predloga - pravica dostopa do sodišča
Iz podatkov spisa je razvidno, da je predlog vložil toženec sam, ob tem pa ni navedel (niti dokazal), da bi imel opravljen PDI. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da v takšni procesni situaciji poziv na odpravo pomanjkljivosti na podlagi 108. člena ZPP nima podlage v zakonskih določbah. Najprej zato, ker pritožnikov predlog ni bil ne nepopoln ne nerazumljiv. Bil je le nedovoljen. Potem pa tudi zato, ker ZPP tudi sicer ne vsebuje nobene posebne podlage za odpravo te pomanjkljivosti, kot je to določeno glede nekaterih drugih istovrstnih procesnih predpostavk, na primer glede sposobnosti biti stranka, procesne sposobnosti ali omejitve pri izbiri pooblaščenca, kar dodatno kaže, da te pomanjkljivosti ni mogoče naknadno odpraviti.
ZNP člen 123, 123/2. ZPP člen 205, 205/1, 207, 207/2. ZIZ člen 236.
prodaja stvari po določbah ZIZ - nov postopek - prekinitev postopka - uporaba določb ziz - postopek za delitev stvari in skupnega premoženja - postopek za delitev stvari v solastnini
Sodišče mora v postopku prodaje stvari po določbah ZIZ uporabiti določbe 13. poglavja ZIZ, in sicer tiste, ki jih je po naravi stvari v tem postopku mogoče uporabiti.
Pri postopku za prodajo stvari po določbah ZIZ gre za nov postopek in ne le za nadaljevanje postopka delitve.
spor majhne vrednosti - časovne meje pravnomočnosti - zaključek glavne obravnave - dejstva in dokazi predloženi po datumu izdaje odločbe - nezmožnost plačila - plačilo v obrokih
Mejnik časovne meje pravnomočnosti sodbe je zaključek glavne obravnave, ko gre za spor majhne vrednosti, je to trenutek, ko bi stranka še lahko navajala nova dejstva in dokaze.
Zmožnost plačila na obstoj obveznosti nima vpliva, v pravdnem postopku tudi ni mogoče toženi stranki nalagati plačila v več obrokih. To je lahko le stvar morebitnega dogovora med pravdnima strankama.
Plačilo je bilo izvršeno šele po izdaji sodbe. Gre za dejstvo, ki ga bo toženec lahko uveljavil v izvršbi, če bi tožnik kljub (delnemu) plačilu zahteval izvršbo tudi za že plačani del obveznosti oziroma pri njej vztrajal.
prepozna pritožba - zavrženje pritožbe kot prepozne - spori majhne vrednosti
Prvostopenjsko sodišče je ravnalo prav, ko je zavrglo prepozno pritožbo, to je pritožbo, vloženo po izteku pritožbenega roka, ki je bil v tem primeru 8 dni, ker je šlo za spor majhne vrednosti.
Ob ugotovljenem in neizpodbijanem dejstvu, da so drugi do peti tožnik imeli na dan 11. 3. 2016 v predmetni hiši osebne predmete in stanovanjsko opremo, po presoji pritožbenega sodišča zadošča za zaključek, da so imeli hišo, oziroma predmetne nepremičnine v svoji dejanski oblasti 11. 3. 2016, ko sta toženca vstopila v hišo na način, da sta prerezala verigo na dvoriščni ograji in vlomila ključavnico, ker nista imela ključa in da sta toženca s takim ravnanjem motila drugega do petega tožnika v njihovi posesti predmetnih nepremičnin.
Morebitno neplačevanje nastalih stroškov bivanja v predmetni hiši (neplačevanje elektrike) pa ob ugotovljenem dejanskem stanju ni odločilno za presojo utemeljenosti zahtevka za pravno varstvo zaradi motenja posesti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00020718
KZ-1 člen 159, 159/2. ZKP člen 276, 276/3.
stvarna pristojnost - kazniva dejanja, storjena s sredstvi javnega obveščanja - pismo - obrekovanje - zasebna tožba - opis kaznivega dejanja - kvalificirana oblika
Sredstva javnega obveščanja so tista občila, ki dosežejo veliko število ljudi, na primer televizija, časopisi, revije, radio itd.
Pismo, poslano na več naslovov, bi lahko doseglo kvalificirano obliko kaznivega dejanja obrekovanja, v kolikor bi bilo objavljeno v sredstvih javnega obveščanja ali bi bile vsaj objavljene navedbe iz pisma, ki naj bi ga tudi medijem poslali obdolženki.
Umik tožbe torej pomeni preklic zahteve za pravno varstvo v konkretni pravdi. Gre za izraz načela dispozitivnosti. Če je tožba umaknjena, se šteje, kot da nikoli ni bila vložena. Sodišče ob umiku tožbe, če toženec izjavi, da se z umikom strinja, izda sklep, ki je deklaratorne narave. Umik tožbe je neposredno učinkujoče procesno dejanje, zato umika tožnik ne more preklicati niti v času, dokler sodišče še ne izda sklepa o umiku in čeprav tudi toženec še ni izjavil, da se z umikom strinja.
zavrženje tožbe - postopek izbire kandidata - kršitev prepovedi diskriminacije - rok za sodno varstvo - neizbran kandidat
Pri presoji pravočasnosti vložitve tožbe za plačilo odškodnine zaradi zatrjevane diskriminacije pri neizbranem kandidatu je potrebno uporabiti določbo 5. odstavka 200. člena ZDR-1, po kateri lahko neizbrani kandidat, ki meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, zahteva v roku 30 dni od prejema obvestila delodajalca sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem.
imenovanje posebnega revizorja - odločanje družbenikov na skupščini
Zakon za koncernsko posebno revizijo tako ni predvidel predhodnega neuspešnega poskusa imenovanja posebnega revizorja na skupščini kot pogoja za sodno imenovanje posebnega revizorja, kot je to določeno po splošnih pravilih 318. člena ZGD-1 za imenovanje posebnega revizorja.
začasna nezmožnost za delo - vzrok - prekluzija dokazov
Ne glede na to, da je tožnik šele v pripombah na izvedensko mnenje izpodbijal tudi vzrok začasne nezmožnosti za delo, pa po prepričanju pritožbenega sodišča, s tem ni bil prekludiran.
Zato bi izrek napadene sodbe moral vsebovati zgolj obdobje neplačevanja preživnine po datumu izvršljivosti izvršilnega naslova, kar pa v obravnavani zadevi glede na zgoraj navedeno ni primer. Sodišče prve stopnje je takšnemu nejasnemu izreku opisa kaznivih dejanj sledilo, v napadeni sodbi pa navedlo tudi razloge za obdobje, ki ne obsega časa po izvršljivosti izvršilnega naslova, kar je lahko predmet obravnavanega kazenskega postopka, ne pa tudi civilno pravno razmerje. Zato se pritožbeno sodišče, z razlogi napadene sodbe, ki sledi nerazumljivemu izreku, ni moglo ukvarjati.
Zakon o lekarniški dejavnosti člen 33, 33/3, 34, 34/1, 34/5, 35. ZSReg člen 11, 37, 39, 39-4, 40, 40/1, 40/1-3.
vpis direktorja javnega zavoda - soglasje ustanovitelja k imenovanju direktorja - pogoj za vpis v sodni register
Zakonske dikcije iz petega odstavka 34. člena ZLD-1, da za vršilca dolžnosti direktorja veljajo pogoji, ki se zahtevajo za direktorja, ni mogoče razumevati tako, da so s tem mišljeni le pogoji iz 33. člena ZLD-1, kot to napačno razlaga sodišče prve stopnje. ZLD-1 v 33. členu določa le formalne pogoje za opravljanje funkcije direktorja zavoda, ki so le predpogoj za njegovo imenovanje. Ker vršilca dolžnosti po petem odstavku 34. člena ZLD-1 imenuje svet zavoda, edina zakonska določba, ki se nanaša na postopek imenovanja, pa je določba prvega odstavka 34. člena ZLD-1, ki je jasna in je ni mogoče razlagati ni nič drugače kot glasi, to je tako, da vršilca dolžnosti imenuje svet zavoda s soglasjem ustanovitelja.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00009694
ZDR člen 184.. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 179.. ZVZD člen 5.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - soprispevek - krivdna odgovornost - varno opravljanje delovnega procesa - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine
Nesreča pri delu se je zgodila spornega dne, ko se je tožnik med interventnim odpravljanjem okvare v vodovodnem omrežju za sodelavcem spustil v jamo, ki je bila izkopana z bagrom približno 3 metre globoko in 2 metra široko, nato pa so se med opravljanjem ogleda v jami porušile zemeljske plasti tako, da je tožnika zasulo do prsnega koša, zasut pa je ostal 10 do 15 minut, dokler ga niso izkopali in izvlekli iz jame. Tožnik ni imel s strani tožene stranke navodil za varno delo v izkopih, saj mu je skupinovodja odredil, naj gre v jamo, pogleda za material in pripravi teren za popravilo. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da je tožena stranka krivdno odgovorna za tožniku nastalo škodo v navedenem škodnem dogodku, ker ni sprejela in izvajala vseh potrebnih ukrepov za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu.
začasna odredba na prepoved odsvojitve ali obremenitve poslovnega deleža - izkazana težko popravljiva škoda - začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - pravni standard neznatne škode - poseg v tujo lastnino - pavšalne navedbe o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost
Večinska sodna praksa poudarja, da vsak poseg v tujo lastnino predstavlja določeno škodo, ki je ni mogoče šteti za neznatno. Tudi v obravnavanem primeru se tožnikov predlog nanaša na toženčevo premoženje (poslovni delež), zato predlogu ni mogoče slediti zgolj na podlagi predpisane abstraktne zakonske dikcije, saj gre prav tako za poseg v njegovo lastnino, zato bi morala tožeča stranka navesti in dokazati, zakaj bi v konkretni zadevi za toženo stranko takšna omejitev predstavljala le neznatno škodo. Takega trditvenega in dokaznega bremena pa ni zmogla. V tej smeri namreč konkretnih navedb in dokazov ni ponudila. Ni namreč na toženi stranki dolžnost, da zatrjuje in dokazuje, kakšno škodo bo utrpela zaradi izdaje začasne odredbe, pač pa je na tožeči stranki breme dokazovanja, da tožena stranka s predlagano začasno odredbo ne bo utrpela nobene škode, ali da bo le-ta takšna, ki tožene stranke v svojih premoženjskih pravicah ne bo omejevala.
Ker je na revizijsko vprašanje glede uporabe določb ZPIZ-2 v razmerju z ZOPZ že odgovorilo Vrhovno sodišče RS III Ips 33/2017 z dne 25. 7. 2017, je sklicevanje tožeče stranke na dve odločbi višjih sodišč neutemeljeno. Tožeča stranka pa tudi ni upravičena do povrnitve nadomestil za invalidnost izplačanih njeni zavarovanki v letih 2013-2015 od povzročitelja prometne nesreče - drugega toženca. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, glede na dejstvo, da je do škodnega dogodka prišlo v letu 2010, ZPIZ-2 pa velja od dne 1. 1. 2013, da bi z uporabo ZPIZ-2 v konkretnem primeru, prišlo do nedopustne retroaktivne uporabe določb ZPIZ-2. 190. člen ZPIZ-2 v prvem odstavku res določa, da ima zavod pravico zahtevati povrnitev povzročene škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil invalidnost, potrebo po tuji pomoči in postrežbi ali smrt zavarovanca. V v četrtem odstavku 190. člena določa dolžnost zavoda, da določi najnižji in najvišji znesek odškodnine, ki jo le-ta lahko zahteva od fizične osebe. Takšnega pravnega akta tožeča stranka ni sprejela, zato tudi iz tega razloga ni pravne podlage za presojo vtoževane terjatve po višini od povzročitelja prometne nesreče - drugega toženca po noveli ZPIZ-2, ampak njegova odškodninska odgovornost obstaja zgolj v primerih taksativno naštetih v 7. členu ZOZP, obstoj slednjih pa tožeča stranka niti ni zatrjevala.