imenovanje posebnega revizorja - odločanje družbenikov na skupščini
Zakon za koncernsko posebno revizijo tako ni predvidel predhodnega neuspešnega poskusa imenovanja posebnega revizorja na skupščini kot pogoja za sodno imenovanje posebnega revizorja, kot je to določeno po splošnih pravilih 318. člena ZGD-1 za imenovanje posebnega revizorja.
Po ustaljeni sodni praksi je obseg sodne presoje dokončnega upravnega akta v materialnem in procesnem smislu vezan in tudi omejen na dejansko stanje do izdaje dokončne odločbe toženca. Ker je bilo v predhodnem invalidskem postopku relevantno tožničino stanje, kot je obstajalo v času do dokončnosti predhodne invalidske odločbe, torej do 20. 5. 2015, je bilo potrebno v tem postopku ugotoviti, ali je pri tožnici od 20. 5. 2015 do 5. 9. 2016, torej do izdaje v obravnavanem postopku izpodbijane dokončne odločbe, prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi utemeljevalo pridobitev novih pravic na podlagi invalidnosti, oziroma da izpolnjuje pogoje za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, kar uveljavlja s postavljenim tožbenim zahtevkom. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pravilno zaključilo, da do takšnega poslabšanja ni prišlo.
ZFPPIPP člen 427, 427/1, 427/1-2, 427/2, 427/2-2, 433, 433/1.
postopek izbrisa družbe iz sodnega registra brez likvidacije - upravičen predlagatelj - družba ne posluje na poslovnem naslovu - soglasje lastnika k poslovanju na naslovu - zmotna uporaba materialnega prava - pogoji za izbris družbe iz sodnega registra brez likvidacije - izbrisni razlog
Izbrisa pravne osebe iz sodnega registra ni mogoče doseči zgolj s sklicevanjem na zakonske domneve izbrisnega razloga iz drugega odstavka 427. člena ZFPPIPP, pač pa je mogoče obstoj izbrisnih razlogov zatrjevati in dokazovati tudi s sklicevanjem na določen konkreten zakonski dejanski stan iz prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP, ki utemeljuje določen izbrisni razlog.
ZFPPIPP v 433. členu lastnika objekta na naslovu, ki je v sodni register vpisan kot poslovni naslov pravne osebe, kot upravičenega predlagatelja za začetek postopka izbrisa ne omejuje na posamezen oziroma določen izbrisni razlog in takšne omejitve tudi ni najti v kakšni drugi določbi ZFPPIPP.
Pritožbeno sodišče je že v več podobnih zadevah zavzelo enotno pravno stališče, da odločba, izdana po uradni dolžnosti, o novi odmeri starostne pokojnine lahko učinkuje le za naprej.
začasna nezmožnost za delo - vzrok - prekluzija dokazov
Ne glede na to, da je tožnik šele v pripombah na izvedensko mnenje izpodbijal tudi vzrok začasne nezmožnosti za delo, pa po prepričanju pritožbenega sodišča, s tem ni bil prekludiran.
ZDR-1 člen 84, 84/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 211.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje goljufije
Tožnici v zvezi z odgovorom na vprašanje "če živite v zakonski zvezi - ali je vaš zakonec zaposlen?" pod točko 2.2 na izjavi o premoženjskem in socialnem stanju z dne 13. 9. 2015, ki jo je tožena stranka dala v reševanje delavcem v postopku ugotavljanja presežnih delavcev, ni mogoče očitati goljufivega namena oziroma, da bi podala neresnične podatke o svojem socialnem stanju z namenom, da bi ohranila zaposlitev pri toženi stranki. Ker iz izvedenih dokazov ne izhaja, da je tožnica prikazovala ali prikrivala dejanske okoliščine o svojem samskem statusu, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožnici očitano ravnanje nima vseh znakov kaznivega dejanja goljufije po določbi 211. člena KZ-1 niti ni tožnici mogoče očitati kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Zato v konkretnem primeru ni bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - trpinčenje na delovnem mestu - mobing
Delavec ne krši svojih pogodbenih obveznosti, če teh obveznosti ne opravi zaradi pomanjkanja časa, ker opravlja druge delovne zadolžitve oziroma zato, ker te obveznosti ne more opraviti zaradi upravičene zadržanosti od dela. Prav takšen pa je bil po zaključku sodišča prve stopnje, s katerim soglaša tudi pritožbeno sodišče, primer tožnice. Tožnica v spornem obdobju zaradi opravičene odsotnosti od dela in zaradi opravljanja drugih delovnih zadolžitev ni mogla opraviti še delovnih nalog, katerih neopravo ji očita tožena stranka v izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
Tožnica je v zvezi z zatrjevanim mobingom navajala 20 ravnanj tožene stranke oziroma njenih delavcev v spornem obdobju, ki naj bi ustrezali definiciji trpinčenja na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi opredelilo do vsakega od teh ravnanj in ugotovilo, da predstavlja trpinčenje le vsebina nekaterih elektronskih sporočil, ne pa tudi preostala ravnanja tožene stranke oziroma njenih sodelavcev. Pri tem je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je presojalo le vsako ravnanje posebej in za vsako izmed ostalih ravnanj posebej ugotovilo, da ne predstavljajo trpinčenja tožnice. Že iz četrtega odstavka 7. člena ZDR-1 pa tudi iz uveljavljene sodne prakse izhaja, da posamezni dogodek oziroma ravnanje že po definiciji ne more predstavljati trpinčenja. Trpinčenje predstavlja lahko le več ponavljajočih se ali sistematičnih ravnanj oziroma vedenja, ki so graje vredna, očitno negativna in žaljiva ter usmerjena proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Pri tem niti ni bistveno, če so bila ta ravnanja s strani tožene stranke protipravna (če je imela tožena stranka pravno podlago za ta ravnanja), temveč to, ali so ta ravnanja kot celota (usmerjena proti tožnici) predstavljala trpinčenje tožnice.
ZDR-1 člen 37, 39, 39/1, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-2.. ZKnj-1 člen 2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - rok za podajo odpovedi - konkurenčna prepoved - pisno soglasje
Tožnik je med trajanjem delovnega razmerja s tem, ko je v lastnem imenu in za svoj račun na podlagi sklenjene avtorske pogodbe sodeloval z drugo družbo pri projektu izdaje avtobiografije, opravljal delo, ki sodi v okvir dejavnosti tožene stranke in s katero ji je konkuriral. Do tožene stranke ni bil lojalen in je posegel v njene poslovne interese. Ker za opravljanje dela ni imel pisnega soglasja tožene stranke, je s takšnim ravnanjem kršil konkurenčno prepoved, kot je določena v 39. členu ZDR-1.
začasna odredba na prepoved odsvojitve ali obremenitve poslovnega deleža - izkazana težko popravljiva škoda - začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - pravni standard neznatne škode - poseg v tujo lastnino - pavšalne navedbe o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost
Večinska sodna praksa poudarja, da vsak poseg v tujo lastnino predstavlja določeno škodo, ki je ni mogoče šteti za neznatno. Tudi v obravnavanem primeru se tožnikov predlog nanaša na toženčevo premoženje (poslovni delež), zato predlogu ni mogoče slediti zgolj na podlagi predpisane abstraktne zakonske dikcije, saj gre prav tako za poseg v njegovo lastnino, zato bi morala tožeča stranka navesti in dokazati, zakaj bi v konkretni zadevi za toženo stranko takšna omejitev predstavljala le neznatno škodo. Takega trditvenega in dokaznega bremena pa ni zmogla. V tej smeri namreč konkretnih navedb in dokazov ni ponudila. Ni namreč na toženi stranki dolžnost, da zatrjuje in dokazuje, kakšno škodo bo utrpela zaradi izdaje začasne odredbe, pač pa je na tožeči stranki breme dokazovanja, da tožena stranka s predlagano začasno odredbo ne bo utrpela nobene škode, ali da bo le-ta takšna, ki tožene stranke v svojih premoženjskih pravicah ne bo omejevala.
obrazložitev sklepa o podaljšanju pripora - odreditev in trajanje pripora - sorazmernost - manjkajoči razlogi
Kot pravilno izpostavlja pritožnik so merila, na podlagi katerih se presoja razumnost trajanja pripora: 1) dolžina pripora; 2) primerjava med dolžino pripora in naravo kaznivega dejanja; 3) posledica pripora za obtoženca; 4) prispevek obtoženca k trajanju pripora; 5) zapletenost primera ter 6) ravnanje tožilstva in sodne veje oblasti. Ker je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu navedlo le splošno primerjavo med dolžino pripora in naravo kaznivega dejanja, do ostalih meril pa se ni opredelilo, ima pritožnik prav, da izpodbijani sklep nima razlogov. Zaradi tega pritožbeno sodišče ne more presoditi utemeljenosti zatrjevane kršitve ter v tej posledici ne more odgovoriti na konkretizirane pritožbene navedbe, da gre v obravnavani zadevi za počasno ravnanje sodne veje oblasti, oziroma, da je delovanje sodne veje oblasti v postopku z zgolj dvema obtožencema nerazumno počasno, da obtoženec ni z ničemer prispeval k trajanju pripora, da gre za nezapleteno zadevo ter da obtoženec že trpi posledice pripora. Pritožbeno sodišče manjkajočih razlogov ne more nadomestiti, saj bi s tem obrambi odvzelo pravico do pritožbe (pravnega sredstva) iz 25. člena Ustave RS, ki bi jo imela, če bi izpodbijani sklep imel razloge, ki bi jih bilo mogoče preizkusiti v okviru pritožbenih navedb.
posamezna preiskovalna dejanja - predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj - zavrnitev predloga tožilca za izvedbo preiskovalnih dejanj - skrajšani kazenski postopek - nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe kot nedovoljene
Če se sodnik ne strinja s predlogom tožilca za opravo posameznih preiskovalnih dejanj, ne izda posebnega (zavrnilnega) sklepa, temveč tožilca samo pisno obvesti o tem. To pa pomeni, da se tožilec zoper nestrinjanje sodnika za opravo posameznih preiskovalnih dejanj ne more pritožiti (saj ni odločbe), niti ne more zahtevati odločitve zunajobravnavnega senata.
Tožena stranka, ki temelju in višini uveljavljane terjatve ne nasprotuje, ne more biti uspešna s pritožbenim uveljavljanjem, da je imela s tožečo stranko ustno dogovorjeno drugačno valuto plačila, katere se je tudi držala. Tožena stranka, ki je tekom postopka sicer takšen dogovor zatrjevala, dokazno breme za dokazovanje takšnega dogovora pa je bilo na njeni strani, drugačne valute obveznosti kot jo je v svoji trditveni dokazni podlagi ponudila tožeča stranka, ki je obstoj zatrjevanega ustnega dogovora tudi zanikala, ni uspela dokazati.
dodatek za izobraževanje zunaj stalnega bivališča - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zamuda roka za opravo procesnega dejanja - fikcija vročitve - dejansko bivanje - Zoisova štipendija
Ttožnik se z odločbo z dne 16. 12. 2015, kljub temu, da je bila vročitev opravljena po določbi 87. člena ZUP na njegovo formalno prijavljeno stalno prebivališče, ki ga je tožnik navedel v vlogi za uveljavljanje Zoisove štipendije, ni mogel pravočasno seznaniti. Takšne vročitve ni mogoče šteti za veljavno. Namreč tožnik v obdobju od septembra 2015 do 23. 1. 2016 na tem naslovu dejansko ni živel in mu s takšnim načinom vročanja ni bilo omogočeno, da bi se pravočasno z vsebino odločbe seznanil in vložil pritožbo v roku 15 dneh od dneva, ko je bila opravljena fiktivna vročitev, to je 4. 1. 2016. Ker je vročanje ključno dejanje oz. opravilo v upravnem postopku, je vročitev ali fikcija vročitve pogoj, da imajo upravna pisanja dejansko nek pravni učinek vročitve. Glede na navedeno odločbe z dne 16. 12. 2015 vročene po četrtem odstavku 87. člena ZUP z dnem 4. 1. 2016, ni mogoče šteti za veljavno, pač pa vročitev odločbe z dne 23. 1. 2016. Posledično pa to pomeni, da je tožnik pritožbo zoper odločbo z dne 16. 12. 2015, dne 6. 2. 2016 vložil pravočasno in da procesna predpostavka za vrnitev zadeve v prejšnje stanje, ker ni izpolnjen pogoj zamude, ni izpolnjena. Takšen predlog je zato treba zavreči in ne zavrniti.
Predmet spora se torej nanaša na ponovni izračun pokojnine z upoštevanjem delnic v pokojninsko osnovo. V takšnem primeru gre za sodno socialni spor o pravicah iz obveznega pokojninskega zavarovanja, za katerega pa, upoštevaje 71. člen ZDSS-1, ni taksne obveznosti.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00009694
ZDR člen 184.. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 179.. ZVZD člen 5.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - soprispevek - krivdna odgovornost - varno opravljanje delovnega procesa - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine
Nesreča pri delu se je zgodila spornega dne, ko se je tožnik med interventnim odpravljanjem okvare v vodovodnem omrežju za sodelavcem spustil v jamo, ki je bila izkopana z bagrom približno 3 metre globoko in 2 metra široko, nato pa so se med opravljanjem ogleda v jami porušile zemeljske plasti tako, da je tožnika zasulo do prsnega koša, zasut pa je ostal 10 do 15 minut, dokler ga niso izkopali in izvlekli iz jame. Tožnik ni imel s strani tožene stranke navodil za varno delo v izkopih, saj mu je skupinovodja odredil, naj gre v jamo, pogleda za material in pripravi teren za popravilo. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da je tožena stranka krivdno odgovorna za tožniku nastalo škodo v navedenem škodnem dogodku, ker ni sprejela in izvajala vseh potrebnih ukrepov za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu.
ZPP v četrtem odstavku 108. člena določa, da če tožnik pritožbe ne popravi tako, da je primerna za obravnavanje, jo sodišče zavrže. Tožnik vloge v postavljenem 15-dnevnem roku ni prevedel v slovenski jezik. V posledici tega je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je njegovo vlogo - pritožbo zavrglo.
Ali je stvarno in krajevno pristojno za postopek v konkretni zadevi, sodišče ugotavlja na podlagi opisa kaznivega dejanja v tožilčevem zahtevku ter podatkov spisa. Ker mora sodišče ves čas kazenskega postopka paziti na stvarno pristojnost, to pomeni, da sklep o stvarni nepristojnosti sodišča lahko izda preiskovalni sodnik sam, ne da bi moral zahtevati odločitev zunajobravnavnega senata, le-ta pa lahko izda sklep o stvarni nepristojnosti vse do začetka zasedanja sodečega senata (305. člen ZKP).
V zvezi z vprašanjem, ali je sodišče prve stopnje in pred tem toženec pravilno interpretiral odločbo Ustavnega sodišča in posledično v zvezi z vprašanjem, ali so zavarovanci v primeru, ko niso vložili zahteve za novo odmero in imajo pravnomočno odločbo o odmeri pokojnine, upravičeni do ponovne odmere vse od upokojitve dalje, je pritožbeno sodišče že zavzelo svoje stališče v večih drugih identičnih zadevah. Zavzelo je stališče, da ni podane pravne podlage, da bi višji znesek pripadal vse od datuma, ko je bila zavarovancu priznana pravica do pokojnine s pravnomočno odločbo.