redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - študentsko delo
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka izkazala poslovni razlog s tem, ko je zaradi znižanja stroškov poslovanja sprejela določene ukrepe in reorganizirala delovni proces tako, da je ukinila eno delovno mesto prodajalca na določenem bencinskem servisu.
Dejstvo, da je tožena stranka določena dela oziroma naloge tožnika prerazporedila na druge delavce in pogodbeno angažirala študente, ne vpliva na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ustava RS v 47. členu določa, da je gospodarska pobuda svobodna, kar pomeni, da delodajalec lahko organizira delovni proces tako, kot on meni, da bo to zanj najbolj smotrno in najbolj ekonomično. Če je tožena stranka menila, da določene naloge lahko opravljajo tudi študenti, je bila to njena poslovna odločitev. Tožnik zmotno navaja, da poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ne more biti podan, če se delo, ki ga je opravljal tožnik pri toženi stranki opravlja še naprej, vendar tako, da ga sedaj opravljajo drugi zaposleni oziroma tudi zunanji izvajalci.
ZDR-1 člen 84, 84/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 211.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje goljufije
Tožnici v zvezi z odgovorom na vprašanje "če živite v zakonski zvezi - ali je vaš zakonec zaposlen?" pod točko 2.2 na izjavi o premoženjskem in socialnem stanju z dne 13. 9. 2015, ki jo je tožena stranka dala v reševanje delavcem v postopku ugotavljanja presežnih delavcev, ni mogoče očitati goljufivega namena oziroma, da bi podala neresnične podatke o svojem socialnem stanju z namenom, da bi ohranila zaposlitev pri toženi stranki. Ker iz izvedenih dokazov ne izhaja, da je tožnica prikazovala ali prikrivala dejanske okoliščine o svojem samskem statusu, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožnici očitano ravnanje nima vseh znakov kaznivega dejanja goljufije po določbi 211. člena KZ-1 niti ni tožnici mogoče očitati kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Zato v konkretnem primeru ni bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
ZPP v četrtem odstavku 108. člena določa, da če tožnik pritožbe ne popravi tako, da je primerna za obravnavanje, jo sodišče zavrže. Tožnik vloge v postavljenem 15-dnevnem roku ni prevedel v slovenski jezik. V posledici tega je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je njegovo vlogo - pritožbo zavrglo.
Umik tožbe torej pomeni preklic zahteve za pravno varstvo v konkretni pravdi. Gre za izraz načela dispozitivnosti. Če je tožba umaknjena, se šteje, kot da nikoli ni bila vložena. Sodišče ob umiku tožbe, če toženec izjavi, da se z umikom strinja, izda sklep, ki je deklaratorne narave. Umik tožbe je neposredno učinkujoče procesno dejanje, zato umika tožnik ne more preklicati niti v času, dokler sodišče še ne izda sklepa o umiku in čeprav tudi toženec še ni izjavil, da se z umikom strinja.
dodatek za izobraževanje zunaj stalnega bivališča - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zamuda roka za opravo procesnega dejanja - fikcija vročitve - dejansko bivanje - Zoisova štipendija
Ttožnik se z odločbo z dne 16. 12. 2015, kljub temu, da je bila vročitev opravljena po določbi 87. člena ZUP na njegovo formalno prijavljeno stalno prebivališče, ki ga je tožnik navedel v vlogi za uveljavljanje Zoisove štipendije, ni mogel pravočasno seznaniti. Takšne vročitve ni mogoče šteti za veljavno. Namreč tožnik v obdobju od septembra 2015 do 23. 1. 2016 na tem naslovu dejansko ni živel in mu s takšnim načinom vročanja ni bilo omogočeno, da bi se pravočasno z vsebino odločbe seznanil in vložil pritožbo v roku 15 dneh od dneva, ko je bila opravljena fiktivna vročitev, to je 4. 1. 2016. Ker je vročanje ključno dejanje oz. opravilo v upravnem postopku, je vročitev ali fikcija vročitve pogoj, da imajo upravna pisanja dejansko nek pravni učinek vročitve. Glede na navedeno odločbe z dne 16. 12. 2015 vročene po četrtem odstavku 87. člena ZUP z dnem 4. 1. 2016, ni mogoče šteti za veljavno, pač pa vročitev odločbe z dne 23. 1. 2016. Posledično pa to pomeni, da je tožnik pritožbo zoper odločbo z dne 16. 12. 2015, dne 6. 2. 2016 vložil pravočasno in da procesna predpostavka za vrnitev zadeve v prejšnje stanje, ker ni izpolnjen pogoj zamude, ni izpolnjena. Takšen predlog je zato treba zavreči in ne zavrniti.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - nadurno delo
Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da naj bi tožena stranka oziroma tožniku nadrejena delavca izvajala nad tožnikom konstantne pritiske in ga zmerjala za nesposobnega in počasnega ter mu grozila z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Vsako morebitno nesoglasje med delavcem in nadrejenimi ne predstavlja dejanja mobinga, še posebej, če je to ravnanje delodajalca zakonito glede na določila ZDR in interne akte (npr. odredba o delovnem času), ki veljajo pri delodajalcu.
Direktiva Evropskega parlamenta in sveta 96/71/ES z dne 16. decembra 1996 o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev člen 3.. ZDR člen 212.
pogodba o zaposlitvi (PZ) za določen čas - napotitev na delo v tujini
Ker je tožnik dejansko delal v Republiki Avstriji, bi morala tožena stranka na podlagi Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 96/71/ ES o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev, ki v 1. točki 3. člena določa, da podjetja zagotovijo delavcem, ki so napoteni v drugo državo članico, minimalno urno postavko, kot je opredeljena z nacionalno zakonodajo ali prakso države članice, na katere ozemlje je delavec napoten oziroma kjer je delo opravljal, pri plačilu tožniku za opravljeno delo upoštevati določbe avstrijske Kolektivne pogodbe za gradbeno industrijo in gradbeništvo.
ZPIZ-2 člen 27, 28, 37, 37/5, 38, 39a, 399.. ZPol člen 87, 87/1.
delna starostna pokojnina
Pritožbeno sodišče je o materialnopravnem vprašanju izpolnjevanja pogojev po 39.a členu ZPIZ-2 v primeru, ko zavarovanec izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbi 87. člena ZPol v zvezi s 399. členom ZPIZ-2 že zavzelo stališče v več zadevah. Štelo je, da v takšnih primerih, ko zavarovanec izpolnjuje pogoje po 399. členu ZPIZ-2 v zvezi z določbami ZPol se šteje, da gre za izpolnjevanje pogojev po posebnih predpisih, kar pomeni upokojitev pod drugačnimi (milejšimi) pogoji, kot jih določa splošni predpis ZPIZ-2 v določbah 27. in 29. člena. ZPIZ-2 namreč v 39.a členu določa, da zavarovancu, ki je vključen v obvezno zavarovanje s polnim delovnim oziroma zavarovalnim časom in izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne ali predčasne pokojnine po tem zakonu ali je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do 31. decembra 2012 v skladu s prvim odstavkom 391. ali 394. člena tega zakona, se mu, če se za to odloči, od prvega naslednjega dne po vložitvi zahteve mesečno izplačuje 20 % starostne ali predčasne pokojnine, do katere bi bil upravičen na dan njene uveljavitve. Del pokojnine se izplačuje do prenehanja obveznega zavarovanja s polnim delovnim oziroma zavarovalnim časom. Glede na prvi odstavek 39.a člena ZPIZ-2 pridobi pravico do izplačila 20 % pokojnine le zavarovanec, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne ali predčasne pokojnine po tem zakonu, torej izključno v primeru, če so izpolnjeni pogoji določeni v 27. in 28. členu ZPIZ-2. Tožnik pa, kot je bila že pojasnjeno, pogojev po omenjenih dveh določbah ne izpolnjuje. Izpolnjevanje pogojev po določbi 399. člena ZPIZ-2 v zvezi s prvim odstavkom 87. člena ZPol pa ne pomeni, da tožnik izpolnjuje pogoje po določbah splošnega zakona, temveč izpolnjuje pogoje za upokojitev po določbah posebnega predpisa.
Potrebno je ločiti zneske, s katerimi je tožnica vplačala delnice in sodelovala pri notranjem odkupu podjetja od naknadnega nakupa delnic z gotovino, pri čemer pa v tem primeru ni šlo za del plače in omenjeni nakup na ponovno odmero pokojnine nima nobenega vpliva.
Za pravilno odločitev v zadevi je potrebno razčistiti zgolj vprašanje, kakšen znesek je bil tožnici izplačan kot del plače, od katerega so bili tudi plačani prispevki in s katerim je sodelovala pri notranjem odkupu podjetja. Tudi če gre za dobiček, gre v tem primeru še vedno za del plače, kot je bilo to pojasnjeno tudi v drugih primerljivih zadevah kot na primer v zadevi Psp 194/2010 z dne 13. 5. 2010, ko je bila pokojnina zavarovancu ponovno odmerjena, in sicer upoštevaje zneske, ki jih je zavarovanec od leta 1990 do 1993 prejel kot izplačilo zaradi udeležbe v dobičku v obliki delnic oziroma komercialnih zapisov.
imenovanje posebnega revizorja - odločanje družbenikov na skupščini
Zakon za koncernsko posebno revizijo tako ni predvidel predhodnega neuspešnega poskusa imenovanja posebnega revizorja na skupščini kot pogoja za sodno imenovanje posebnega revizorja, kot je to določeno po splošnih pravilih 318. člena ZGD-1 za imenovanje posebnega revizorja.
začasna nezmožnost za delo - vzrok - prekluzija dokazov
Ne glede na to, da je tožnik šele v pripombah na izvedensko mnenje izpodbijal tudi vzrok začasne nezmožnosti za delo, pa po prepričanju pritožbenega sodišča, s tem ni bil prekludiran.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - neupravičena odsotnost z dela - dolžnost obveščanja
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik dne 3. 7. 2016 toženo stranko obvestil o razlogih svoje odsotnosti z dela in s tem je izpolnil svojo dolžnost obveščanja po 36. členu ZDR-1 in zato v ravnanju tožnika ni podan odpovedni razlog po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Je pa tožnik s tem, ko je v času od 1. 7. 2016 do 25. 7. 2016 neopravičeno izostal z dela, huje kršil delovne obveznosti po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnik je z opisanim ravnanjem kršil svoje pogodbene obveznosti vestnega opravljanja dela na delovnem mestu, upoštevajoč organizacijo dela in poslovanja pri delodajalca. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka utemeljeno tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ker izredna odpoved delodajalca v tem primeru učinkuje naslednji dan po vročitvi odpovedi (tožniku je bila odpoved vročena dne 21. 9. 2016), je sodišče pravilno spremenilo datum, da je delovno razmerje tožnika pri toženi stranki trajalo do 22. 9. 2016.
Po ustaljeni sodni praksi je obseg sodne presoje dokončnega upravnega akta v materialnem in procesnem smislu vezan in tudi omejen na dejansko stanje do izdaje dokončne odločbe toženca. Ker je bilo v predhodnem invalidskem postopku relevantno tožničino stanje, kot je obstajalo v času do dokončnosti predhodne invalidske odločbe, torej do 20. 5. 2015, je bilo potrebno v tem postopku ugotoviti, ali je pri tožnici od 20. 5. 2015 do 5. 9. 2016, torej do izdaje v obravnavanem postopku izpodbijane dokončne odločbe, prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi utemeljevalo pridobitev novih pravic na podlagi invalidnosti, oziroma da izpolnjuje pogoje za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, kar uveljavlja s postavljenim tožbenim zahtevkom. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pravilno zaključilo, da do takšnega poslabšanja ni prišlo.
ZFPPIPP člen 427, 427/1, 427/1-2, 427/2, 427/2-2, 433, 433/1.
postopek izbrisa družbe iz sodnega registra brez likvidacije - upravičen predlagatelj - družba ne posluje na poslovnem naslovu - soglasje lastnika k poslovanju na naslovu - zmotna uporaba materialnega prava - pogoji za izbris družbe iz sodnega registra brez likvidacije - izbrisni razlog
Izbrisa pravne osebe iz sodnega registra ni mogoče doseči zgolj s sklicevanjem na zakonske domneve izbrisnega razloga iz drugega odstavka 427. člena ZFPPIPP, pač pa je mogoče obstoj izbrisnih razlogov zatrjevati in dokazovati tudi s sklicevanjem na določen konkreten zakonski dejanski stan iz prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP, ki utemeljuje določen izbrisni razlog.
ZFPPIPP v 433. členu lastnika objekta na naslovu, ki je v sodni register vpisan kot poslovni naslov pravne osebe, kot upravičenega predlagatelja za začetek postopka izbrisa ne omejuje na posamezen oziroma določen izbrisni razlog in takšne omejitve tudi ni najti v kakšni drugi določbi ZFPPIPP.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - trpinčenje na delovnem mestu - mobing
Delavec ne krši svojih pogodbenih obveznosti, če teh obveznosti ne opravi zaradi pomanjkanja časa, ker opravlja druge delovne zadolžitve oziroma zato, ker te obveznosti ne more opraviti zaradi upravičene zadržanosti od dela. Prav takšen pa je bil po zaključku sodišča prve stopnje, s katerim soglaša tudi pritožbeno sodišče, primer tožnice. Tožnica v spornem obdobju zaradi opravičene odsotnosti od dela in zaradi opravljanja drugih delovnih zadolžitev ni mogla opraviti še delovnih nalog, katerih neopravo ji očita tožena stranka v izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
Tožnica je v zvezi z zatrjevanim mobingom navajala 20 ravnanj tožene stranke oziroma njenih delavcev v spornem obdobju, ki naj bi ustrezali definiciji trpinčenja na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi opredelilo do vsakega od teh ravnanj in ugotovilo, da predstavlja trpinčenje le vsebina nekaterih elektronskih sporočil, ne pa tudi preostala ravnanja tožene stranke oziroma njenih sodelavcev. Pri tem je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je presojalo le vsako ravnanje posebej in za vsako izmed ostalih ravnanj posebej ugotovilo, da ne predstavljajo trpinčenja tožnice. Že iz četrtega odstavka 7. člena ZDR-1 pa tudi iz uveljavljene sodne prakse izhaja, da posamezni dogodek oziroma ravnanje že po definiciji ne more predstavljati trpinčenja. Trpinčenje predstavlja lahko le več ponavljajočih se ali sistematičnih ravnanj oziroma vedenja, ki so graje vredna, očitno negativna in žaljiva ter usmerjena proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Pri tem niti ni bistveno, če so bila ta ravnanja s strani tožene stranke protipravna (če je imela tožena stranka pravno podlago za ta ravnanja), temveč to, ali so ta ravnanja kot celota (usmerjena proti tožnici) predstavljala trpinčenje tožnice.
ZKP člen 158, 158/1, 285e. ZObr člen 32. ZNPPol člen 33.
predobravnavani narok - skrajšani postopek pred okrajnim sodiščem - predlog za izločitev dokazov - pristojnost OVS za vodenje predkazenskega postopka - kaznivo dejanje zaposlenega na MORS - razlogi za sum - zloraba pravice do povračila stroškov prevoza na delo in z dela
Sodišče prve stopnje je predlog obdolženega A. A. za izločitev dokazov prejelo na predobravnavnem naroku dne 28. 10. 2016 in nadaljevanju slednjega dne 25. 11. 2016. Predobravnavni narok je sodišče opravilo na podlagi XIX.a poglavja določb ZKP in obdolženca med drugim poučilo tudi, da lahko na naroku, če ne prizna krivde, predlaga izločitev nedovoljenih dokazov. Na podlagi 285.e člena, ki je umeščen v XIX.a poglavje ZKP, pa je prvostopenjsko sodišče tudi vsebinsko odločilo o obdolženčevem predlogu za izločitev dokazov in ker ima po določbi drugega odstavka 285.e člena ZKP obdolženec pravico do pritožbe, slednjo sodišče druge stopnje tudi vsebinsko obravnava.
Upoštevaje ustavno odločbo št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015 je toženec v konkretni zadevi, glede na to, da je z odločbo z dne 6. 6. 2015 potrjeno z dokončno odločbo z dne 17. 2. 2016 po uradni dolžnosti ponovno odmeril sorazmerni del starostne pokojnine, ker je ugotovil, da je tožnik prejel tudi del plače, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup, pravilno na novo odmerjeni sorazmerni del starostne pokojnine priznal za čas od 1. 7. 2015 dalje, to je od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - večje število delavcev - uporaba kriterijev
Tožnik tudi v primeru pravilnega točkovanja vseh delavcev ne bi bil uvrščen med 5 delavcev z najvišjim številom točk. Posledično izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri točkovanju delavcev ni nezakonita, odločitev sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožbenega zahtevka pa je napačna.
V zvezi z vprašanjem, ali je sodišče prve stopnje in pred tem toženec pravilno interpretiral odločbo Ustavnega sodišča in posledično v zvezi z vprašanjem, ali so zavarovanci v primeru, ko niso vložili zahteve za novo odmero in imajo pravnomočno odločbo o odmeri pokojnine, upravičeni do ponovne odmere vse od upokojitve dalje, je pritožbeno sodišče že zavzelo svoje stališče v večih drugih identičnih zadevah. Zavzelo je stališče, da ni podane pravne podlage, da bi višji znesek pripadal vse od datuma, ko je bila zavarovancu priznana pravica do pokojnine s pravnomočno odločbo.