posamezna preiskovalna dejanja - predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj - zavrnitev predloga tožilca za izvedbo preiskovalnih dejanj - skrajšani kazenski postopek - nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe kot nedovoljene
Če se sodnik ne strinja s predlogom tožilca za opravo posameznih preiskovalnih dejanj, ne izda posebnega (zavrnilnega) sklepa, temveč tožilca samo pisno obvesti o tem. To pa pomeni, da se tožilec zoper nestrinjanje sodnika za opravo posameznih preiskovalnih dejanj ne more pritožiti (saj ni odločbe), niti ne more zahtevati odločitve zunajobravnavnega senata.
kazniva dejanja zoper življenje in telo - umor na grozovit način - eventualni naklep - sostorilstvo - kazniva dejanja zoper človekove pravice in svoboščine - neupravičeno slikovno snemanje - privolitev oškodovanca
S tem, ko sta oba obtoženca oškodovanca skupaj tepla, ga s pestmi udarjala po glavi in ga brcala, sta dejanje storila v sostorilstvu, saj sta skupaj izpolnjevala zakonske znake kaznivega dejanja, pri čemer ni bistveno, kdo je oškodovancu povzročil posamezne poškodbe.
Neupravičen je vsak slikovni posnetek drugega, če slednji nanj ne pristane. Oškodovanec privolitve za snemanje in objavo posnetka zaradi poškodb, ki sta mu jih prizadejala obtožena, ni mogel dati, saj se dogajanja ni več zavedal.
Zato bi izrek napadene sodbe moral vsebovati zgolj obdobje neplačevanja preživnine po datumu izvršljivosti izvršilnega naslova, kar pa v obravnavani zadevi glede na zgoraj navedeno ni primer. Sodišče prve stopnje je takšnemu nejasnemu izreku opisa kaznivih dejanj sledilo, v napadeni sodbi pa navedlo tudi razloge za obdobje, ki ne obsega časa po izvršljivosti izvršilnega naslova, kar je lahko predmet obravnavanega kazenskega postopka, ne pa tudi civilno pravno razmerje. Zato se pritožbeno sodišče, z razlogi napadene sodbe, ki sledi nerazumljivemu izreku, ni moglo ukvarjati.
imenovanje posebnega revizorja - odločanje družbenikov na skupščini
Zakon za koncernsko posebno revizijo tako ni predvidel predhodnega neuspešnega poskusa imenovanja posebnega revizorja na skupščini kot pogoja za sodno imenovanje posebnega revizorja, kot je to določeno po splošnih pravilih 318. člena ZGD-1 za imenovanje posebnega revizorja.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Sodna praksa je jasna, da v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga manjšemu številu delavcev, delodajalec načeloma ni dolžan uporabiti kriterijev za izbiro presežnih delavcev, tudi če gre za odpoved enemu izmed več izvajalcev na enakih delovnih mestih. Če pa se delodajalec kljub dejstvu, da gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi manjšemu številu delavcev, odloči za uporabo kriterijev, je te kriterije dolžan uporabiti zakonito in na enak način za vse delavce. Ker tožena stranka ni dokazala, da je pri vseh kandidatih dosledno uporabila enake kriterije je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila opredelitev tožnice kot presežne delavke v nasprotju s kriteriji, ki si jih je tožena stranka sama določila.
Ker je na revizijsko vprašanje glede uporabe določb ZPIZ-2 v razmerju z ZOPZ že odgovorilo Vrhovno sodišče RS III Ips 33/2017 z dne 25. 7. 2017, je sklicevanje tožeče stranke na dve odločbi višjih sodišč neutemeljeno. Tožeča stranka pa tudi ni upravičena do povrnitve nadomestil za invalidnost izplačanih njeni zavarovanki v letih 2013-2015 od povzročitelja prometne nesreče - drugega toženca. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, glede na dejstvo, da je do škodnega dogodka prišlo v letu 2010, ZPIZ-2 pa velja od dne 1. 1. 2013, da bi z uporabo ZPIZ-2 v konkretnem primeru, prišlo do nedopustne retroaktivne uporabe določb ZPIZ-2. 190. člen ZPIZ-2 v prvem odstavku res določa, da ima zavod pravico zahtevati povrnitev povzročene škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil invalidnost, potrebo po tuji pomoči in postrežbi ali smrt zavarovanca. V v četrtem odstavku 190. člena določa dolžnost zavoda, da določi najnižji in najvišji znesek odškodnine, ki jo le-ta lahko zahteva od fizične osebe. Takšnega pravnega akta tožeča stranka ni sprejela, zato tudi iz tega razloga ni pravne podlage za presojo vtoževane terjatve po višini od povzročitelja prometne nesreče - drugega toženca po noveli ZPIZ-2, ampak njegova odškodninska odgovornost obstaja zgolj v primerih taksativno naštetih v 7. členu ZOZP, obstoj slednjih pa tožeča stranka niti ni zatrjevala.
Po ustaljeni sodni praksi je obseg sodne presoje dokončnega upravnega akta v materialnem in procesnem smislu vezan in tudi omejen na dejansko stanje do izdaje dokončne odločbe toženca. Ker je bilo v predhodnem invalidskem postopku relevantno tožničino stanje, kot je obstajalo v času do dokončnosti predhodne invalidske odločbe, torej do 20. 5. 2015, je bilo potrebno v tem postopku ugotoviti, ali je pri tožnici od 20. 5. 2015 do 5. 9. 2016, torej do izdaje v obravnavanem postopku izpodbijane dokončne odločbe, prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi utemeljevalo pridobitev novih pravic na podlagi invalidnosti, oziroma da izpolnjuje pogoje za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, kar uveljavlja s postavljenim tožbenim zahtevkom. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pravilno zaključilo, da do takšnega poslabšanja ni prišlo.
ZFPPIPP člen 427, 427/1, 427/1-2, 427/2, 427/2-2, 433, 433/1.
postopek izbrisa družbe iz sodnega registra brez likvidacije - upravičen predlagatelj - družba ne posluje na poslovnem naslovu - soglasje lastnika k poslovanju na naslovu - zmotna uporaba materialnega prava - pogoji za izbris družbe iz sodnega registra brez likvidacije - izbrisni razlog
Izbrisa pravne osebe iz sodnega registra ni mogoče doseči zgolj s sklicevanjem na zakonske domneve izbrisnega razloga iz drugega odstavka 427. člena ZFPPIPP, pač pa je mogoče obstoj izbrisnih razlogov zatrjevati in dokazovati tudi s sklicevanjem na določen konkreten zakonski dejanski stan iz prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP, ki utemeljuje določen izbrisni razlog.
ZFPPIPP v 433. členu lastnika objekta na naslovu, ki je v sodni register vpisan kot poslovni naslov pravne osebe, kot upravičenega predlagatelja za začetek postopka izbrisa ne omejuje na posamezen oziroma določen izbrisni razlog in takšne omejitve tudi ni najti v kakšni drugi določbi ZFPPIPP.
ZPP v četrtem odstavku 108. člena določa, da če tožnik pritožbe ne popravi tako, da je primerna za obravnavanje, jo sodišče zavrže. Tožnik vloge v postavljenem 15-dnevnem roku ni prevedel v slovenski jezik. V posledici tega je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je njegovo vlogo - pritožbo zavrglo.
začasna odredba na prepoved odsvojitve ali obremenitve poslovnega deleža - izkazana težko popravljiva škoda - začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - pravni standard neznatne škode - poseg v tujo lastnino - pavšalne navedbe o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost
Večinska sodna praksa poudarja, da vsak poseg v tujo lastnino predstavlja določeno škodo, ki je ni mogoče šteti za neznatno. Tudi v obravnavanem primeru se tožnikov predlog nanaša na toženčevo premoženje (poslovni delež), zato predlogu ni mogoče slediti zgolj na podlagi predpisane abstraktne zakonske dikcije, saj gre prav tako za poseg v njegovo lastnino, zato bi morala tožeča stranka navesti in dokazati, zakaj bi v konkretni zadevi za toženo stranko takšna omejitev predstavljala le neznatno škodo. Takega trditvenega in dokaznega bremena pa ni zmogla. V tej smeri namreč konkretnih navedb in dokazov ni ponudila. Ni namreč na toženi stranki dolžnost, da zatrjuje in dokazuje, kakšno škodo bo utrpela zaradi izdaje začasne odredbe, pač pa je na tožeči stranki breme dokazovanja, da tožena stranka s predlagano začasno odredbo ne bo utrpela nobene škode, ali da bo le-ta takšna, ki tožene stranke v svojih premoženjskih pravicah ne bo omejevala.
ZKP člen 158, 158/1, 285e. ZObr člen 32. ZNPPol člen 33.
predobravnavani narok - skrajšani postopek pred okrajnim sodiščem - predlog za izločitev dokazov - pristojnost OVS za vodenje predkazenskega postopka - kaznivo dejanje zaposlenega na MORS - razlogi za sum - zloraba pravice do povračila stroškov prevoza na delo in z dela
Sodišče prve stopnje je predlog obdolženega A. A. za izločitev dokazov prejelo na predobravnavnem naroku dne 28. 10. 2016 in nadaljevanju slednjega dne 25. 11. 2016. Predobravnavni narok je sodišče opravilo na podlagi XIX.a poglavja določb ZKP in obdolženca med drugim poučilo tudi, da lahko na naroku, če ne prizna krivde, predlaga izločitev nedovoljenih dokazov. Na podlagi 285.e člena, ki je umeščen v XIX.a poglavje ZKP, pa je prvostopenjsko sodišče tudi vsebinsko odločilo o obdolženčevem predlogu za izločitev dokazov in ker ima po določbi drugega odstavka 285.e člena ZKP obdolženec pravico do pritožbe, slednjo sodišče druge stopnje tudi vsebinsko obravnava.
dodatek za izobraževanje zunaj stalnega bivališča - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zamuda roka za opravo procesnega dejanja - fikcija vročitve - dejansko bivanje - Zoisova štipendija
Ttožnik se z odločbo z dne 16. 12. 2015, kljub temu, da je bila vročitev opravljena po določbi 87. člena ZUP na njegovo formalno prijavljeno stalno prebivališče, ki ga je tožnik navedel v vlogi za uveljavljanje Zoisove štipendije, ni mogel pravočasno seznaniti. Takšne vročitve ni mogoče šteti za veljavno. Namreč tožnik v obdobju od septembra 2015 do 23. 1. 2016 na tem naslovu dejansko ni živel in mu s takšnim načinom vročanja ni bilo omogočeno, da bi se pravočasno z vsebino odločbe seznanil in vložil pritožbo v roku 15 dneh od dneva, ko je bila opravljena fiktivna vročitev, to je 4. 1. 2016. Ker je vročanje ključno dejanje oz. opravilo v upravnem postopku, je vročitev ali fikcija vročitve pogoj, da imajo upravna pisanja dejansko nek pravni učinek vročitve. Glede na navedeno odločbe z dne 16. 12. 2015 vročene po četrtem odstavku 87. člena ZUP z dnem 4. 1. 2016, ni mogoče šteti za veljavno, pač pa vročitev odločbe z dne 23. 1. 2016. Posledično pa to pomeni, da je tožnik pritožbo zoper odločbo z dne 16. 12. 2015, dne 6. 2. 2016 vložil pravočasno in da procesna predpostavka za vrnitev zadeve v prejšnje stanje, ker ni izpolnjen pogoj zamude, ni izpolnjena. Takšen predlog je zato treba zavreči in ne zavrniti.
Direktiva Evropskega parlamenta in sveta 96/71/ES z dne 16. decembra 1996 o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev člen 3.. ZDR člen 212.
pogodba o zaposlitvi (PZ) za določen čas - napotitev na delo v tujini
Ker je tožnik dejansko delal v Republiki Avstriji, bi morala tožena stranka na podlagi Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 96/71/ ES o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev, ki v 1. točki 3. člena določa, da podjetja zagotovijo delavcem, ki so napoteni v drugo državo članico, minimalno urno postavko, kot je opredeljena z nacionalno zakonodajo ali prakso države članice, na katere ozemlje je delavec napoten oziroma kjer je delo opravljal, pri plačilu tožniku za opravljeno delo upoštevati določbe avstrijske Kolektivne pogodbe za gradbeno industrijo in gradbeništvo.
zavrženje tožbe - postopek izbire kandidata - kršitev prepovedi diskriminacije - rok za sodno varstvo - neizbran kandidat
Pri presoji pravočasnosti vložitve tožbe za plačilo odškodnine zaradi zatrjevane diskriminacije pri neizbranem kandidatu je potrebno uporabiti določbo 5. odstavka 200. člena ZDR-1, po kateri lahko neizbrani kandidat, ki meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, zahteva v roku 30 dni od prejema obvestila delodajalca sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - neupravičena odsotnost z dela - dolžnost obveščanja
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik dne 3. 7. 2016 toženo stranko obvestil o razlogih svoje odsotnosti z dela in s tem je izpolnil svojo dolžnost obveščanja po 36. členu ZDR-1 in zato v ravnanju tožnika ni podan odpovedni razlog po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Je pa tožnik s tem, ko je v času od 1. 7. 2016 do 25. 7. 2016 neopravičeno izostal z dela, huje kršil delovne obveznosti po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnik je z opisanim ravnanjem kršil svoje pogodbene obveznosti vestnega opravljanja dela na delovnem mestu, upoštevajoč organizacijo dela in poslovanja pri delodajalca. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka utemeljeno tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ker izredna odpoved delodajalca v tem primeru učinkuje naslednji dan po vročitvi odpovedi (tožniku je bila odpoved vročena dne 21. 9. 2016), je sodišče pravilno spremenilo datum, da je delovno razmerje tožnika pri toženi stranki trajalo do 22. 9. 2016.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - nadurno delo
Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da naj bi tožena stranka oziroma tožniku nadrejena delavca izvajala nad tožnikom konstantne pritiske in ga zmerjala za nesposobnega in počasnega ter mu grozila z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Vsako morebitno nesoglasje med delavcem in nadrejenimi ne predstavlja dejanja mobinga, še posebej, če je to ravnanje delodajalca zakonito glede na določila ZDR in interne akte (npr. odredba o delovnem času), ki veljajo pri delodajalcu.
V zvezi z vprašanjem, ali je sodišče prve stopnje in pred tem toženec pravilno interpretiral odločbo Ustavnega sodišča in posledično v zvezi z vprašanjem, ali so zavarovanci v primeru, ko niso vložili zahteve za novo odmero in imajo pravnomočno odločbo o odmeri pokojnine, upravičeni do ponovne odmere vse od upokojitve dalje, je pritožbeno sodišče že zavzelo svoje stališče v večih drugih identičnih zadevah. Zavzelo je stališče, da ni podane pravne podlage, da bi višji znesek pripadal vse od datuma, ko je bila zavarovancu priznana pravica do pokojnine s pravnomočno odločbo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00020718
KZ-1 člen 159, 159/2. ZKP člen 276, 276/3.
stvarna pristojnost - kazniva dejanja, storjena s sredstvi javnega obveščanja - pismo - obrekovanje - zasebna tožba - opis kaznivega dejanja - kvalificirana oblika
Sredstva javnega obveščanja so tista občila, ki dosežejo veliko število ljudi, na primer televizija, časopisi, revije, radio itd.
Pismo, poslano na več naslovov, bi lahko doseglo kvalificirano obliko kaznivega dejanja obrekovanja, v kolikor bi bilo objavljeno v sredstvih javnega obveščanja ali bi bile vsaj objavljene navedbe iz pisma, ki naj bi ga tudi medijem poslali obdolženki.