ZUS-1 člen 32, 32/2, 32/3. ZPOmK-2 člen 96, 96/1. ZKme-1 člen 61f, 61g.
varstvo konkurence - ravnanje v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji - začasna odredba - odložitvena začasna odredba - ureditvena začasna odredba - neizkazana težko popravljiva škoda - administrativno sankcioniranje pravnih oseb
Prvi odstavek 96. člena ZPOmK-2 izrecno določa, da se administrativna sankcija prisilno izvrši po pravnomočnosti odločbe, s katero je izrečena. Ta določba jasno razmejuje med prostovoljnim plačilom administrativne sankcije v izreku določenem roku in možnostjo prisilne izvršitve, ki je dovoljena šele po nastopu pravnomočnosti odločbe. Vložena tožba v upravnem sporu dejansko odlaga pravnomočnost izpodbijane odločbe do odločitve Upravnega sodišča o vloženi tožbi. S tem tudi ni podana dolžnost plačila administrativne sankcije pred pravnomočnostjo izpodbijane odločbe. Prostovoljno plačilo lahko tožnik opravi že pred pravnomočnostjo odločbe, če se za to sam odloči.
Razlikovanje med prostovoljnim plačilom in prisilno izvršitvijo je pomembno tudi z vidika teka in s tem nastanka zamudnih obresti. Iz argumentacije tožnika izhaja, da bi mu z zapadlostjo administrativne sankcije (po preteku 15-dnevnega roka) začele teči zakonske zamudne obresti, ne glede na to, da prisilna izvršitev še ni možna. To pomeni, da tožnik ni popolnoma zavarovan pred pravnimi posledicami izpodbijane odločbe do nastopa pravnomočnosti le-te, saj mu zaradi določitve kratkega roka za prostovoljno plačilo grozi začetek teka zamudnih obresti še pred pravnomočnostjo odločbe. Sodišče ugotavlja, da navedena argumentacija tožnika seveda drži zgolj v primeru, da izpodbijana odločba ne bi bila odpravljena. V primeru odprave izpodbijane odločbe tudi teka zakonskih zamudnih obresti ne bi bilo, ker odprava deluje ex tunc in bi se štelo, da izpodbijana odločba ni bila izdana. Upoštevajoč navedeno sodišče ugotavlja, da tožnik ima pravni interes za vložitev predloga za izdajo predlagane začasne odredbe, saj se želi izogniti možnemu nastanku obveznosti plačila zamudnih obresti od zneska administrativne sankcije, ki bi začele teči z zapadlostjo obveznosti še pred pravnomočnostjo odločbe v primeru, da bi bila njegova tožba zavrnjena.
Za izdajo odložitvene, kot tudi ureditvene začasne odredbe mora biti izkazano, da bi se z izvršitvijo izpodbijanega akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. 3. točka izreka izpodbijane odločbe ne vsebuje izreka glede zakonskih zamudnih obresti v primeru zamude plačila administrativne sankcije, torej po poteku paricijskega roka. Ta dolžnost tožniku ni naložena z izpodbijano odločbo. Drugi odstavek 96. člena ZDavP-2 določa, da se zamudne obresti, inter alia, ne zaračunavajo od denarnih kazni in glob. Da imajo administrativne sankcije kaznovalno naravo, enako kot denarne kazni in globe, ne more biti sporno. Zakon torej obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti določa za davke in ne za oblike kazni, ki se določijo v denarnem znesku. Vendar to za zavrnitev tožnikovega predloga za izdajo začasne odredbe niti ni relevantno. Sodišče je namreč začasno odredbo zavrnilo iz razloga, ker tožnik ni izkazal težko popravljive škode v skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1. Tožnik nastanek težko popravljive škode utemeljuje izključno s finančnimi posledicami, torej s finančno škodo, vendar takšne trditve niso zadostne za izkazovanje težko popravljive škode v smislu drugega in tretjega odstavka 32. člena ZUS-1. Kot je poudarilo Vrhovno sodišče, sama finančna škoda, četudi nastane, še ne predstavlja avtomatično težko popravljive škode v pomenu drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Sodišče ugotavlja, da tožnik s trditvami v postopku ni izkazal, da bi mu zatrjevana izgubljena vrednost denarja v primeru povračila vplačane sankcije, niti samo plačilo administrativne sankcije pred pravnomočnostjo izpodbijane odločbe, predstavljal težko popravljivo škodo za njegovo poslovanje. Celo nasprotno, navedel je, da lahko administrativno sankcijo plača v vsakem trenutku. Ob upoštevanju tožnikovega izrazito močnega finančnega položaja, ki ga navaja sam tožnik v tožbi, takšen strošek ne predstavlja težko popravljive škode, saj ne more ogroziti poslovanja tožnika. Pomembno je tudi, da tožnik sam v svojem predlogu navaja, da je dobro stoječa gospodarska družba, ki lahko plača administrativno sankcijo kadarkoli, kar dodatno potrjuje, da mu stroški izgube zamudnih obresti v primeru uspešnega povračila vplačanega zneska administrativne sankcije, ne more predstavljati težko popravljive škode, če mu niti plačilo celotne administrativne sankcije ne predstavlja težko popravljive škode. Ob upoštevanju tožnikovega finančnega položaja, takšen strošek tako ne predstavlja težko popravljive škode v pomenu drugega odstavka 32. člena ZUS-1.
Argumenti o možnosti nastanka škode zaradi nezmožnosti povrnitve polne vrednosti denarja z zakonskimi zamudnimi obrestmi ob morebitni razveljavitvi odločbe se nanašajo na posledice prostovoljnega predčasnega plačila, ki pa je rezultat tožnikove lastne svobodne odločitve in ne zakonske obveznosti. Obveznost plačila je odložena do pravnomočnosti izpodbijane odločbe. Sodišče tudi zavrača tožnikove trditve o finančnem položaju toženke in njeni domnevni nezmožnosti vračila administrativnih sankcij v primeru tožnikovega uspeha v upravnem sporu. Administrativne sankcije so prihodek Republike Slovenije, torej proračuna. Toženka je javna agencija, ki se financira iz državnega proračuna Republike Slovenije, ki zagotavlja sredstva tudi za vračila morebitnih administrativnih sankcij v primeru odprave njenih odločb. Vračilo vplačanih administrativnih sankcij se uveljavlja proti Republiki Sloveniji kot prejemnici teh sredstev.
ZPOmK-1 člen 6, 6/1, 7, 15, 15/2, 21. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 101. Uredba Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe člen 3, 3/1, 12. ZUP člen 9, 10, 154, 237, 237/2, 237/2-3.
Če toženka dokaže, da je prišlo do pretoka relevantnih informacij, tj. če konkurent namene ali prihodnje ravnanje na trgu razkrije konkurentu oziroma je ta najmanj prejemnik takega razkritja, se domneva, da so podjetja prejete informacije uporabila pri svojem, temu ustreznem ravnanju na trgu. Zato je na podjetju dokazno breme, da dokazuje, da je vzrok za usklajeno ravnanje drugje. Toženka bi lahko pretehtala vsebino in verodostojnost izpovedi I. I. šele, ko bi ga zaslišala.
V nacionalnem pravu ni podlage za to, da bi se dokaz z zaslišanjem priče izvedel s tem, da se prebere njena izjava. Pisna izjava priče pride v poštev le v primeru iz tretjega odstavka 71. člena ZUP, ki določa, da lahko organ, če dovoljuje narava zadeve, prepusti povabljenemu, da do določenega dne da potrebno pisno izjavo, namesto da bi prišel osebno.
Vrhovno sodišče, je že presodilo, da se mora sklepanje o vzporednem vedenju kot posledici usklajenega ravnanja vsiljevati z določeno logično nujnostjo iz dejstev, ki jih ugotovi toženka. Da bi to sklepanje lahko zgradila, mora ustrezna dejstva dovolj natančno ugotoviti, pri čemer pa med njimi ne sme biti logičnih nedoslednosti. Po drugi strani je dovolj, da podjetje, ki naj bi skupaj z drugimi ravnalo usklajeno, dokaže obstoj okoliščin, ki dejstva, ki jih je ugotovila toženka, prikažejo v drugi luči, v kateri bi lahko razlago iz izpodbijane odločbe nadomestila tudi kakšna drugačna razlaga.
Na podlagi udeležbe podjetja na protikonkurenčnem sestanku se vzpostavi domneva nezakonitosti te udeležbe, za izpodbijanje katere mora to podjetje dokazati javno distanciranje, ki ga morajo kot takega dojemati tudi drugi udeleženci. Vendar se v skladu s sodno prakso Splošnega sodišča in SEU javno distanciranje zahteva kot nujni dokaz za ovrženje domneve, da je podjetje sodelovalo pri kršitvi zgolj v zvezi z udeležbo podjetja na tajnih sestankih, pri čemer pa se tako distanciranje ne zahteva vedno za dokaz prenehanja udeležbe pri kršitvi.
Toženka ni ugotavljala konkretnega ekonomskega interesa tožnice za udeležbo pri usklajenem ravnanju, kar bi v konkretnem primeru morala. Z nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno je zagrešila bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.
Tožnica v tem primeru ni upravičena do uveljavljanja sodnega varstva v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1. Izpodbija namreč ravnanja upravnega organa (agencije) v formaliziranem upravnem postopku, ki se konča z izdajo odločbe, zoper katero je, če posega v njen pravni položaj, dopustno sodno varstvo. Subsidiarni upravni spor po 4. členu ZUS-1 pa ni namenjen temu, da bi sodišče še pred izdajo upravnega akta presojalo, ali upravni postopek poteka zakonito in v skladu z Ustavo.
Tožnica morebitno utrpljeno škodo zaradi nezakonitega ravnanja toženke, ki v okviru primarnega sodnega varstva ne bi bila sanirana, lahko uveljavlja s tožbo po 26. členu Ustave.
varstvo konkurence - omejevalna ravnanja - zloraba prevladujočega položaja
Privilegirana komunikacija po sodni praksi SSEU in SEU, že ves čas uživa sodno zaščito tudi v postopkih, ki jih je po uredbah vodila oziroma vodi Evropska Komisija.
Komunikacija, da uživa status privilegirane komunikacije, mora biti izdelana izključno za pridobitev pravnega mnenja odvetnika v okviru uresničevanja pravic do obrambe.
Pri privilegirani komunikaciji se ne ščitijo podatki, ampak odnos zaupnosti med stranko in odvetnikom, kar pomeni nujen dodatek k polnemu uresničevanju pravice do obrambe. Predmet zaščite so torej informacije, ki sta si jih stranka in odvetnik izmenjala, oziroma ki so bile pripravljene za odvetnika za namen obrambe, s katerim bi odgovarjal na konkreten očitek agencije, ki je predmet preiskave.
To, da gre za pripravljalne listine, ki so nastale izključno za odvetnika pri uresničevanju pravice do obrambe, mora izhajati iz vsebine listin oziroma okoliščin zadeve, na podjetju pa je breme, da to dokaže.
varstvo konkurence - ustna obravnava - obveznost obravnave - zaslišanje priče - zaslišanje izvedenca - prosta presoja dokazov
ZPOmK-1 v 21. členu res določa, da Agencija za varstvo konkurence v postopku odloči brez ustne obravnave, razen če uradna oseba, ki vodi postopek, presodi, da je treba zaradi razjasnitve ali ugotovitve odločilnih dejstev opraviti ustno obravnavo. Vendar je to določbo treba razlagati v povezavi s 154. členom ZUP7, ki določa, da je treba razpisati ustno obravnavo (med drugim) vselej, kadar je treba zaslišati priče ali izvedence.
ZPOmK-1 člen 6. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 101. ZUP člen 9, 10, 237, 237/2, 237/2-3, 237/2-7.
varstvo konkurence - omejevalna ravnanja - omejevalni sporazum - prepoved omejevalnih sporazumov - delitev trga - pojem omejitve konkurence "zaradi cilja" - ravnanje z odpadno embalažo - upoštevni trg - neizvedba dokaza - zaslišanje priče - vnaprejšnja dokazna ocena - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Upravni organ lahko zavrne izvedbo dokaza kot nepotrebnega iz razloga, ker je dejstvo že dokazano, samo če je obstoj dejstva, ki se z zavrnjenim dokaznim predlogom dokazuje, že dokazan, nikakor pa ne takrat, ko bi lahko iz nasprotnih dokazov izhajal neobstoj tega dejstva. Povedano drugače, tožnica bi izvedbo navedenih dokaznih predlogov z zaslišanjem prič in stranke zavrnila le, če bi že na podlagi drugih izvedenih dokazov ugotovila, da so že dokazana dejstva, ki jih tožnica dokazuje s temi dokaznimi predlogi.
Upravni organ lahko zavrne izvedbo dokaza kot nepotrebnega iz razloga, ker je dejstvo že dokazano, samo če je obstoj dejstva, ki se z zavrnjenim dokaznim predlogom dokazuje, že dokazan, nikakor pa ne takrat, ko bi lahko iz nasprotnih dokazov izhajal neobstoj tega dejstva. Povedano drugače, tožnica bi izvedbo navedenih dokaznih predlogov z zaslišanjem prič in stranke zavrnila le, če bi že na podlagi drugih izvedenih dokazov ugotovila, da so že dokazana dejstva, ki jih tožnica dokazuje s temi dokaznimi predlogi.
denarna kazen - stranka v postopku - sposobnost biti stranka v postopku - zavrženje tožbe
Sodišče je v pripravljalnem postopku na podlagi vpogleda v register Trgovskega sodišča v Zagrebu ugotovilo, da je to sodišče s sklepom Tt-... z dne 12. 10. 2022 tožnika izbrisalo iz sodnega registra. Ker tožnik zaradi izbrisa iz sodnega registra ni več pravna oseba, ne more biti stranka v postopku.
ZPOmK-1 člen 27, 27/4, 27/5. ZUP člen 99. Uredba Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe člen 18/2, 18(3), 23(3).
varstvo konkurence - denarna kazen - vrnitev v prejšnje stanje - olajševalne okoliščine
Toženka ni upoštevala vseh olajševalnih okoliščin. Tožnik namreč s sklicevanjem na epidemijo in praznike ni ugovarjal zgolj obstoju kršitve, ampak je že v dopisu z dne 8. 1. 2021 uveljavljal tudi, naj toženka to upošteva kot olajševalne okoliščine oziroma naj zaradi tega kazni za kršitev ne izreče. Epidemija Covid-19 pa je po presoji sodišča podjetjem gotovo otežila poslovanje, saj je splošno znano, da sta Vlada in Nacionalni inštitut za javno zdravje pozivala delodajalce naj odrejajo delo na domu, v takem primeru pa ni dvoma, da je bilo v podjetju prisotnih manj ljudi kot sicer, kar je motilo dotlej ustaljene delovne procese in spreminjalo delovne zadolžitve. Bližajoči prazniki so zagotovo neodvisno od volje tožnika prav tako vplivali na dolžino zamude. Toženka nadalje ni upoštevala obnašanja tožnika, ki je pred kršitvijo in po njej zaprošene podatke posredoval v zahtevanih rokih. Napako je zaznal sam in se brez dodatnega poziva sam odzval na toženkine zahteve.
PZ člen 43, 44, 44/2, 47. Uredba o obliki in načinu izvajanja gospodarske javne službe pomorske pilotaže (2020) člen 1, 3, 4, 17. ZUS-1 člen 4, 36/1, 36/1-2, 36/1-4. ZPOmK-1 člen 64, 66. ZGJS člen 39, 39/1.
upravni spor - omejevalna ravnanja - sodno varstvo v primerih omejevanja trga z oblastnimi akti in dejanji - upravni akt - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Z aktom oziroma dejanjem izbire izvajalca gopodarske javne službe pomorske pilotaže, ki se je manifestirala v sprejemu sklepa z dne 27. 3. 2020, (še) ni (bilo) poseženo v tožničin pravni položaj. Takšne posledice ima šele sklenitev pogodbe o izvajanju gospodarske javne službe pomorske pilotaže na podlagi Uredbe o obliki in načinu izvajanja gospodarske javne službe pomorske pilotaže, ki pomeni konkretizacijo določb 43., 44. in 47. člena PZ, po katerih se lahko storitev pomorske pilotaže v koprskem tovornem pristanišču opravlja kot izbirna gospodarska javna služba, ki jo zagotavlja Republika Slovenija. Glede na povedano torej izpodbijano dejanje izbire oziroma sklep z dne 27. 3. 2020 nimata učinkov, podobnih učinkom posamičnih aktov iz 64. člena ZPOmK-1 (npr. odvzem pravice, sprememba pravice, poseg v pravico na drug način, vpliv na pravni položaj itd.), zato se ne moreta šteti za oblastno dejanje iz navedene zakonske določbe.
varstvo konkurence - preiskava poslovnih prostorov - oviranje preiskave - sodelovalna dolžnost podjetja - sklep o denarni kazni
Oviranje preiskave je lahko v primeru, da podatek konkretno oziroma izrecno ni zahtevan, podano le, če je predstavnik, zaposlen v podjetju, seznanjen s predmetom oziroma z namenom preiskave. V nasprotnem primeru je lahko oviranje preiskave, ko se toženka z vprašanju obrača na zaposlene v podjetju, ki niso v celoti seznanjeni s predmetom in namenom preiskave, podano le, kolikor zaposleni na konkretno vprašanje da napačen oziroma zavajajoč odgovor. Tako je mogoče pod pojem "drugače ovirati preiskavo" iz prvega odstavka 31. člena ZPOmK-1 uvrstiti tudi dejansko stanje, ko toženka s strani zaposlenih dobi napačna oziroma zavajajoča pojasnila.
ZPOmK-1 člen 19, 29, 29/2, 31, 31/2, 34. ZUP člen 9.
varstvo konkurence - preiskava poslovnih prostorov - poročilo o preiskavi - sodelovalna dolžnost podjetja - oviranje preiskave - izrek kazni - načelo zaslišanja stranke v postopku - vnaprejšnja dokazna ocena - bistvena kršitev določb postopka
Sodelovalna dolžnost zahteva aktivno sodelovanje podjetja pri preiskavi, kar pomeni, da mora podjetje pooblaščenim osebam dejavno pomagati pri iskanju želenih podatkov in dokumentov. Golo omogočanje dostopa do prostorov in dokumentacije ter popolno pasivnost podjetja pri iskanju želenega pa je razumeti kot zavračanje sodelovanja in s tem oviranje preiskave. Tožnik tako ni bil dolžan zgolj omogočiti dostopa do relevantne dokumentacije (in s tem prostorov), pač pa bi moral to tudi sam predložiti oziroma toženki aktivno omogočiti dostop do prostorov, v katerih se ta nahaja (v smislu usmeritve). Preiskovano podjetje mora tudi samo vedeti, kaj je relevantno za preiskavo, v smislu dokumentacije, ki jo poseduje; upoštevaje, da mu je predmet in namen preiskave znan. To izhaja že iz same narave stvari, saj toženka ne more vedeti, s katerimi dokumenti preiskovano podjetje razpolaga.
Že vročitev sklepa o preiskavi, upoštevaje njegov jasno opredeljen predmet preiskave, je tožniku nalagala dolžnost, da bi toženki v okviru preiskave (samoiniciativno) predložil tudi originalne pogodbe o dobavi zemeljskega plina njegovim odjemalcem oziroma ji navedel lokacijo prostorov, kjer se te nahajajo.
Razlikovanje med kršitvijo oviranja preiskave, ki je podana bodisi v aktivni ali pasivni obliki samo po sebi še ne vpliva na težo kršitve. Resda bodo praviloma hujše oblike oviranja preiskave izvršene na podlagi aktivnih ravnanj preiskovanega podjetja, vendar pa samo slednja okoliščina ne more že sama po sebi predstavljati težje kršitve.
Tožnik je z neizvedenimi dokaznimi predlogi (tj. zaslišanji prič) skušal dokazati ravno nasprotna dejstva od tistih, ki jih je kot dokazana ugotovila toženka in nanje oprla svojo odločitev, in sicer da ni kršil sodelovalne dolžnosti oziroma oviral preiskave. V takšnih okoliščinah, upoštevaje, da so predlagana zaslišanja prič predstavljala tudi enega izmed poglavitnih tožnikovih dokazov, pa je zavrnitev tožnikovih dokaznih predlogov kot nepotrebnih pomenila vnaprejšnjo dokazno oceno, ki ni dopustna in pomeni kršitev strankine pravice do izjave.
ZUS-1 člen 27, 27/1, 27/3, 59, 59/2, 63, 63/1, 64, 64/4, 65. ZUP člen 10, 30, 30/3, 43, 44, 71, 71/2, 82, 142, 164, 164/2, 165, 165/1, 181, 185, 185/1, 187, 188, 188/3. ZPOmK-1 člen 3, 3-1, 6, 9, 12a, 12i, 12i/3, 12n, 12n/1, 12o, 12o/3, 15, 15/2, 16, 16/3, 16/5, 18, 18/5, 18/6, 18/7, 19, 21, 27, 27/3, 28, 28/1, 29, 30, 32, 32/1, 34, 34/4, 37, 54, 57, 58. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 101, 101/1, 101/2, 101/3. Uredba o postopku odpustitve in znižanja globe storilcem, ki so udeleženi v kartelih (2009) člen 6, 6/1. ZOdv člen 6. ZGD-1 člen 3, 3/1, 3/2. Uredba (ES) št. 1370/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2007 o javnih storitvah železniškega in cestnega potniškega prevoza ter o razveljavitvi uredb Sveta (EGS) št. 1191/69 in št. 1107/70 člen 5, 5/3, 5/4.
konkurenca - omejevalna ravnanja - omejevalni sporazum - prepoved omejevalnih sporazumov - pojem omejitve konkurence "zaradi cilja" - javni razpis - koncesija - delitev trga - pojem podjetja - upoštevni trg - privilegirana komunikacija
Sodišče je v svoji praksi že navedlo, skladno s prakso Sodišča EU, da so nekatere vrste dogovarjanj med podjetji za konkurenco tako škodljive, da je mogoče šteti, da ugotavljanje njihovih posledic (učinkov) ni potrebno. Vendar pa ne glede na eksemplifikativno navedene primere prepovedanih omejevalnih sporazumov v drugem odstavku 6. člena ZPOmK-1 oziroma v prvem odstavku 101. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije ni mogoče vzeti, da obstaja že kar vnaprej določen seznam dogovarjanj, za katera bi se lahko štelo, da pomenijo že sama po sebi (per se), brez konkretnejše analize, omejevanje konkurence zaradi cilja, kajti bistveno pravno merilo za ugotovitev, ali konkretno dogovarjanje med podjetji pomeni omejevanje konkurence zaradi cilja, je, ali glede na okoliščine konkretnega primera samo po sebi pomeni zadostno stopnjo škode za konkurenco (sufficient degree of harm to competition). Zadostno stopnjo škode za konkurenco pa se ugotovi z analizo dogovarjanja, in sicer je treba preučiti vsebino določb sporazuma, cilje, ki se želijo z njim doseči, ter pravni in gospodarski okvir, v katerega je sporazum umeščen. Pri presoji tega okvira je treba upoštevati naravo zadevnega blaga ali storitev ter dejanske pogoje delovanja in strukture zadevnega trga. Upošteva se lahko tudi namen strank, čeprav ta ni nujni dejavnik za opredelitev omejevalne narave sporazuma.
ZUP člen 35, 37. ZPOmK-1 člen 12n, 12o, 12p, 17, 36.
prepoved omejevalnih sporazumov - izločitev uradne osebe - nepristranskost
Drži, da zakon pred izdajo povzetka relevantnih dejstev (PRD) ne predpisuje izdaje nobenega drugega oziroma dodatnega dokumenta, vendar pa sodišče v tem ne vidi kršitve, ki bi kazala na pristranskost uradne osebe, ki je vodila postopek, kot tudi ne kršitve pravice do obrambe. Dejstvo, da je uradna oseba tožnika seznanila z dejstvi in okoliščinami, ki so bila ugotovljena v postopku do takrat, torej v tej fazi postopka, in mu dala možnost, da se o tem izjavi, nedvomno ne more predstavljati predhodne dokazne ocene o obstoju kršitve in s tem kršitve pravice do obrambe, temveč je bila s tem tožniku v bistvu dana dodatna možnost (poleg, še kasneje v postopku izdanem PRD in možnosti podaje izjave tožnika na PRD), da nasprotuje že do takrat zbranim ugotovitvam in ponudi oziroma predloži za svoje trditve dokaze.
ZPOmK-1 člen 42-51, 53, 53/1, 53/2, 53/3. ZUP člen 9, 237, 237/2, 237/2-3, 237/2-7.
varstvo konkurence - koncentracija podjetij - postopek presoje koncentracije - priglasitev koncentracije - obrazložitev odločbe - kršitev pravil upravnega postopka - načelo zaslišanja stranke v postopku
Toženkino izvajanje si je deloma v nasprotju, saj so na eni strani ti programi t.i. must have programi, na drugi strani pa so obvezni del TV paketa in niso kriterij izbire za naročnika – končnega potrošnika. Odločbe tako v tem delu že iz tega razloga ni mogoče preizkusiti.
Iz odločbe tudi ni jasno, zakaj naj bi se za slovensko ozemlje upoštevni proizvodni trg določil na podlagi homogenega jezikovnega področja, četudi se ta kriterij (torej homogeno jezikovno področje), kot to izhaja iz odločitev EK (in čemur toženka ne oporeka), upošteva za določitev upoštevnega geografskega trga.
Poleg tega z dodatnimi vsebinskimi navedbami v odgovoru na tožbo toženka ne more dopolnjevati razlogov za svojo odločitev, ki jo je sprejela z izpodbijano odločbo, še zlasti pa to ne more storiti z izsledki dokaza, izvedenega za potrebe drugega postopka.
Toženka pred izdajo odločbe tožnika tudi ni seznanila, da njegovega predloga korektivnih ukrepov ne bo sprejela, temveč je izdala izpodbijano odločbo. S takim ravnanjem je zagrešila absolutno bistveno kršitev pravil postopka.
Tožnik v okviru tožbenega ugovora kršitve 9. člena ZUP še navaja, da pred izdajo odločbe ni bil seznanjen z ukrepi za vzpostavitev stanja pred koncentracijo, kot so mu bili naloženi z izpodbijano odločbo. Toženka je izdala Zbirni PRD in ga poslala tožniku v izjavo. Iz vsebine tega PRD sicer izhaja zaključek toženke, da priglašena koncentracija ni skladna s pravili konkurence, ni pa navedeno, da bo v posledici te ugotovitve tožniku s to isto odločbo (torej z odločbo o prepovedi koncentracije (po 50. členu ZPOmK-1), kot bi se dalo sklepati iz zaključka PRD) tudi naložila ukrepe za odpravo učinkov izvedene prepovedane koncentracije na podlagi 53. člena ZPOmK-1 in kakšni bodo ti ukrepi po vsebini, kar je potem storila z izpodbijano odločbo.
Toženka ni podala ustrezne trditvene podlage, saj ni decidirano navedla (in tudi ne dokazala), da so si delavci posameznih družb izmenjali informacije o nameravanem dvigu cen, ampak posplošuje, da se pri stikih med delavcih hitro razve, kako razmišlja konkurenca. Kar se tiče vsebine stika, tj. izmenjave informacij in konsenza o določenem načinu sodelovanja, pa toženka v točki 86 obrazložitve sama izrecno zapiše, da dokaza o vsebini stikov nima. To je po presoji sodišča okoliščina, iz katere izhaja, da stik, na podlagi katerega je prišlo do soglasja, da podjetja ne bodo konkurirala, ni izkazan. Odločitve o obstoju stikov ni mogoče graditi zgolj na govoricah in splošnih stikih med delavci različnih podjetij in to tudi iz prakse SEU ne izhaja. Tako dokazovanje stika ne vodi k ugotovitvi resničnega dejanskega stanja (8. člen ZUP) in pravilni uporabi predpisa in po presoji sodišča toženka stika ni dokazala.
Odločitev je pomanjkljivo obrazložena, ker je toženka opustila presojo bistvenega dela obrambne teze, ki je ta, da je tožnik sledil ravnanju konkurenta na podlagi javno objavljenih informacij. To opustitev pojasni s tem, da so tožnikove navedbe neverodostojne, ker gre za prilagajanje obrambe teku postopka.
Po presoji sodišča je tak zaključek napačen in bi toženka tožnikovo razlago dviga cen morala vsebinsko presojati. Ker tega ni storila, odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih.
Sodišče ugotavlja, da je šele v sklepu o uvedbi preiskave jasno navedeno, za katero ravnanje je uveden postopek ugotavljanja kršitve 6. člena ZPOmK-1, tj. kaj se podjetjem očita kot ravnanje, ki izkrivlja konkurenco.
Po presoji sodišča ni mogoče zaključiti, da je tožnik spreminjal svoje izjave oziroma jih namerno prilagajal teku postopka. Toženka pa svoje stališče, da ugovora ne bo vsebinsko presojala, gradi izključno na tem, da gre za prilagajanje obrambe teku postopka. Na ta način je tožniku odvzela možnost obrambe v smislu drugačnega razumevanja njegovega ravnanja oziroma njegovega neupoštevanja. Ker njegove obrambne teze neutemeljeno ni presojala, pa je svojo odločitev sprejela na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja
varstvo konkurence - zahteva za posredovanje podatkov - nespoštovanje zahteve - zamuda roka - naložitev denarne kazni - sodelovalna dolžnost podjetja - načelo sorazmernosti
Sodelovalna dolžnost za podjetje je širši pojem, ki (lahko) vključuje tudi posredovanje podatkov v skladu z zakonsko temelječimi zahtevami toženke.
Tožnik toženki znotraj določenega 15 dnevnega roka ni posredoval zahtevanih podatkov. To pa pomeni, da je toženka imela zakonito podlago v četrtem odstavku 27. člena ZPOmK-1 za naložitev denarne kazni tožniku. Na ta zaključek ne morejo vplivati tožbene trditve v zvezi s tem, da je tožnik toženki vendarle posredoval Pojasnila, četudi po poteku določenega 15 dnevnega roka, saj se ugotovljena kršitev nanaša ravno na nespoštovanje tega roka.
Sodišče tožnikove relativizacije kršitve in njegova mnenja o upravičenosti milejše kazni ne sprejema in sodi, da je toženka ustrezno upoštevala okoliščine zadeve ter primerno obrazložila, kako je pri odmeri denarne kazni upoštevala načelo sorazmernosti.
omejevalna ravnanja - prepoved omejevalnih sporazumov - usklajeno ravnanje - usklajeno ravnanje na trgu - usklajeno ravnanje glede cen - usklajeno ravnanje pri oblikovanju ter oddaji ponudb za javno naročilo - dokazovanje - nejasna in nepopolna obrazložitev - napačno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - kršitev načela kontradiktornosti postopka - napačna uporaba materialnega prava
Tudi po oceni sodišča toženka s konkretno obrazložitvijo izpodbijane odločbe ni prepričljivo utemeljila obstoja dovolj zanesljive podlage za trditve, da sta bila tožnika udeležena na spornih sestankih, še posebej glede na velik obseg (potencialnih) udeležencev teh sestankov. Kolikor pri navedbah o obstoju dogovarjanj (usklajevanj) toženka izhaja iz trditev o udeležbi tožnikov na sestankih, so posledično njeni zaključki o dogovarjanju (usklajevanju) tožnikov na teh sestankih nezanesljivi.
Udeležba na sestanku sicer ni isto kot seznanjenost z vsebino sestanka ali izmenjava informacij v nasprotju z zahtevo po samostojnosti podjetij. Vendar pa je to stvar konkretnega primera in argumentacije toženke.
Zmotno je stališče toženke, da lahko v odgovoru na tožbo spreminja obrazložitev glede konkretnega zdravila tako, da gre pravilno za drugo zdravilo, pri čemer gre po izrecni trditvi toženke za dokaz, da sta tožnika oddajala ponudbe z enakimi cenami tudi za OTC zdravila, pri katerih je bila možnost prostega oblikovanja cen, in kar je tudi del izreka izpodbijane odločbe (ki se namreč nanaša na vsa zdravila), saj toženka za to nima pravne podlage.
Toženka se mora dosledno in natančno sklicevati na dokaze za dejstva, ki so pomembna za odločitev.
Nujno ne drži tožbeno stališče, da predhodno ne-poslovanje in nespremenjeni tržni deleži že dokazujejo neobstoj sporazuma o delitvi trga, če se pri tem upošteva časovni okvir očitane kršitve. Časovni okvir očitane kršitve mora namreč toženka glede na konkretne okoliščine primera določiti glede na ustrezne (razpoložljive) dokaze, tako da sta si časovni točki dovolj blizu, da je utemeljen sklep o enotni trajajoči kršitvi, saj gre v praksi pogosto za kompleksne kršitve, sestavljene iz različnih dejanj. To pa ne bi smelo povzročiti, da bi časovna zamejitev očitka vplivala na presojo ugotovitev o strukturi trga.
varstvo konkurence - nedovoljena koncentracija - začasna odredba - težko popravljiva škoda - trditveno in dokazno breme pri začasni odredbi
Izdaja začasnih odredb ni namenjena urejanju sistemskih značilnosti in spreminjanju narave pravnega učinka tožbe in pravnih sredstev v upravnem sporu, ki jih je določil zakon. Zato sodišče ni upravičeno določiti, da izpodbijanega akta ni mogoče izvršiti zgolj iz sistemskih razlogov, na primer, da bi zagotovilo večjo učinkovitost sodnega varstva, ampak mora stranka za izdajo začasne odredbe izkazati izpolnjenost zakonsko določenih pogojev.
Tožniki v obravnavnem primeru ne morejo uspeti z navedbo, iz katere smiselno izhaja, da je ureditev, po kateri je tožba v predmetnem upravnem sporu manj učinkovita, kot bi bila pritožba, in ki posledično pomeni kršitev 25. člena Ustave, mogoče sanirati le z izdajo začasne odredbe. Če bi tožniki hoteli izkazati, da je taka ureditev neustavna, bi morali za to svojo trditev podati razloge glede na konkreten (obravnavani) primer, ki jih niso navedli. Zgolj to, da tožniki v predmetnem upravnem sporu varujejo svoje ustavno varovane pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave), svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave) in pravnega sredstva, sodnega varstva in enakega varstva pravic (22., 23. in 25. člena Ustave) pa tudi ne pomeni, da je težko popravljiva škoda že sama po sebi izkazana.