ZPOmK-1 člen 15, 15/2, 16, 17, 58. ZUP člen 43, 43/2.
koncentracije - priglasitev koncentracije - stranka v postopku - status stranskega udeleženca - pravni interes - neposredna pravna korist
Tožnikove trditve ostanejo na ravni splošno zatrjevanega. Iz njih izhaja kvečjemu tožnikov dejanski oziroma ekonomski interes, kar pa mu po določbah ZPOmK-1 in ZUP še ne daje pravice za udeležbo v tujem postopku. Tožnik sicer zahteva "učinkovito varstvo svojih pravic", omenja pravni interes ter navaja, da poseg v pravni položaj pomeni tudi poslabšanje konkurenčnega položaja, če to lahko vpliva na obstoječe pravice in obveznosti tretjih, vendar v tožbi tega svojega interesa, torej svojih pravnih koristi, z ničemer konkretno in argumentirano ne utemelji. Tožnik pa je tisti, ki po zakonu (četrti odstavek 16. člena ZPOmK-1) nosi trditveno in dokazno breme glede obstoja pravnega interesa za udeležbo v postopku kot stranski udeleženec.
ZPOmK-1 člen 27, 27/3, 28, 28/2, 29, 29/2, 29/4, 31. ZUP člen 91, 95. Uredba Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe člen 20, 20/4, 23, 23/1, 23/1-c.
varstvo konkurence - trg dobave zemeljskega plina odjemalcem s prenosnega omrežja - preiskava poslovnih prostorov - oviranje preiskave - sklep o denarni kazni - poročilo o preiskavi - sodelovalna dolžnost podjetja - vročanje pisanj - vročanje pravni osebi - podpis vročilnice
Po drugem odstavku 28. člena ZPOmK-1 je potrebno odredbo oziroma sklep o preiskavi vročiti osebno podjetju, zoper katerega naj se izvede preiskava, na začetku opravljanja preiskave. Vročitev se pravilno opravi podjetju in ne njegovemu pooblaščencu. V skladu z 91. členom ZUP se pravnim osebam fizično vroča tako, da se dokument izroči osebi, ki je določena za sprejem dokumentov oziroma njenemu zakonitemu zastopniku.
Po četrtem odstavku 29. člena ZPOmK-1 mora podjetje pooblaščenim osebam omogočiti dostop do prostorov ter do poslovnih knjig in druge dokumentacije. Sodišče ugotavlja, da iz tega določila jasno izhaja, da je dolžno prevzeti sklep o uvedbi postopka in o preiskavi in podpisati vročilnice o prejemu teh sklepov, saj je to pogoj, da se preiskava začne, in da lahko podjetje v nadaljevanju izpolnjuje svojo obveznost aktivnega sodelovanja pri njeni izvedbi. Navzočnost odvetnika pri izvajanju preiskave po zakonu ni obvezna, zato pooblaščenim osebam na njegov prihod ni potrebno čakati, saj bi bila ogrožena učinkovitost preiskave. Trditve tožnice o tem, da gre za kaznovalni postopek, ki bi se lahko opravljal le v navzočnosti odvetnika, niso pravilne. Ustavno sodišče je namreč v zadevi U - I - 40/12 z dne 11. 4. 2013 zavzelo jasno stališče, da postopek nadzora po ZPOmK-1 v svojem temelju v veljavni zakonski ureditvi sam po sebi ni urejen kot kaznovalni postopek. Vročitev sklepa o uvedbi preiskave pred prihodom odvetnika tako ni v nasprotju s prakso SEU in ne predstavlja kršitve ustavno varovane pravice do prisotnosti odvetnika oziroma do obrambe.
Sodišče sodi, da ima AVK v nacionalni zakonodaji zagotovljeno učinkovito možnost, da začne preiskavo neodvisno od tega, ali je član uprave zavrnil podpis vročilnice o prejemu sklepa. 95. člen ZUP v prvem odstavku določa, da če oseba, ki bi po tem zakonu dokument morala sprejeti, tega brez zakonitega razloga noče storiti, pusti vročevalec dokument v stanovanju, kjer taka oseba stanuje, oziroma v prostorih, kjer je zaposlena, ali pa nalepi dokument na vrata stanovanja oziroma prostorov, ali ga pusti v predalčniku. Če se opravi vročitev tako, kot je določeno v prejšnjem odstavku, zapiše vročevalec na vročilnici dan, uro in razlog odklonitve sprejema ter kraj, kjer je dokument pustil; šteje se, da je s tem vročitev opravljena (drugi odstavek 95. člena ZUP).
Oviranje preiskave, to je kršitev sodelovalne dolžnosti podjetja, ne more biti podano, kadar AVK upošteva želje predstavnika preiskovane osebe, za katero celo ocenjuje, da zanjo ni nobene potrebe. Upoštevanje želja predstavnikov preiskovanega podjetja ne more kršiti sodelovalne dolžnosti. Kot nepodrejanje, torej oviranje preiskave, se zato šteje ravnanje, ki krši dolžnost podjetja, da pri preiskavi sodeluje. Obveznost sodelovanja pri preiskavi pa ne pomeni zgolj pasivnega dopuščanja preiskave, ampak pomeni obveznost podjetja, da pri preiskavi deluje aktivno tj., da predloži dokumentacijo in omogoči dostop do prostorov, v katerih se relevantna dokumentacija nahaja, da pooblaščenim osebam zagotavlja vse relevantne informacije in dostop do njih, in sicer ne glede na to, ali je nek dokument ali podatek konkretno oziroma izrecno zahtevan.
ZPOmK-1 člen 3, 9, 12, 18, 23, 24, 24/5, 28, 29, 36, 37, 37/4, 55, 58, 59. ZEKom-1 člen 95, 95/1. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 102. ZUP člen 214. ZUS-1 člen 19, 28, 28/1. ZPP člen 154, 154/1, 154/2.
zloraba prevladujočega položaja - preiskava - operater - relevantni trg - storitveni trg - geografski trg - tržni delež - telekomunikacijska infrastruktura - omejen in otežen dostop - opredelitev škode - trajajoča kršitev - vplivi na trgovanje med državami članicami - namen prava varstva konkurence
Zelo veliki tržni deleži, razen v izjemnih okoliščinah, dokazujejo obstoj prevladujočega položaja.
Izkoriščevalska zloraba (exploitative abuse) je po pravni teoriji tista, ki je usmerjena neposredno proti potrošnikom, medtem ko je t. i. izključevalna zloraba (exclusionary abuse) usmerjena proti konkurentom podjetja in torej vpliva na blaginjo potrošnikov posredno. Lahko pa imajo posamezne oblike ravnanj tudi značilnosti izkoriščevalske in izključevalne zlorabe hkrati.
Prvi odstavek 9. člena ZPOmK-1 prepoveduje vsako zlorabo prevladujočega položaja (in v tem smislu enako določbo je vseboval tudi že prej veljaven ZPOmK v prvem odstavku 10. člena). Določba kot taka posebnega ugotavljanja konkretne potrošniške škode oziroma njene konkretne višine sicer ne zahteva. Drugače mora veljati v primerih izkoriščevalskih zlorab oziroma kolikor je podjetju neposredna potrošniška škoda posebej očitana.
Tudi po ustaljeni praksi Sodišča EU se 82. člen PES oziroma zdaj 102. člen PDEU ne nanaša le na ravnanja, ki lahko potrošnikom povzročijo takojšnjo škodo, ampak tudi na tista, ki potrošnike oškodujejo tako, da posegajo v konkurenco. V tem smislu gre lahko torej tudi za taka ravnanja, ki ogrožajo učinkovito konkurenčno strukturo. V 19. točki Sporočila Komisije - Navodila glede prednostnih nalog izvrševanja Komisije pri uporabi člena 82 Pogodbe ES za izključevalna ravnanja, s katerimi prevladujoča podjetja zlorabljajo svoj položaj, se z izrazom "protikonkurenčno omejevanje dostopa" opisuje položaj, v katerem je dejanskim ali potencialnim konkurentom oviran ali preprečen učinkovit dostop do ponudbe ali trgov zaradi ravnanja prevladujočega podjetja, pri čemer je verjetno, da lahko prevladujoče podjetje dobičkonosno povišuje cene v škodo potrošnikov.
Opredelitev morebitne škode za potrošnike je lahko odvisna od kvalitativnih in, kadar je mogoče in ustrezno, tudi kvantitativnih dokazov.
Sodišče sprejema kot utemeljene zaključke toženke o tem, da tožnikovega nacionalno razvejanega bakrenega omrežja, ki ga tožnik tudi nadgrajuje oziroma nadomešča s svojim optičnim omrežjem, ni razumno podvajati iz ekonomskih in pravnih razlogov (znatne investicije na tujih nepremičninah). To pomeni, da (tudi) v smislu prakse Sodišča EU iz zadeve Bronner obstajajo ovire, zaradi katerih bi bila izgradnja omrežja, ki bi bilo vzporedno tožnikovemu, nerazumno težka (unreasonably difficult).
Ključno infrastrukturo je treba presojati v kontekstu upoštevnega trga.
Ni treba dokazati izločitve vsakršne konkurence na trgu, ampak je treba dokazati, da zadevna zavrnitev lahko izloči ali bi lahko izločila vsakršno učinkovito konkurenco na trgu; tako nevarnost za izločitev vsakršne učinkovite konkurence je treba dokazati.
H ključni infrastrukturi spadajo tudi tisti elementi (omrežja), npr. nepremičnine, preko katerih je v konkretnem primeru omogočen dostop.
Koncept znatnosti vpliva na trgovino med državami članicami EU se presoja v kontekstu konkretnega primera.
V konkretnem primeru je odločilna okoliščina, da se zloraba prevladujočega položaja nanaša na dostop do storitev tožnika kot operaterja s prevladujočim položajem, ki deluje na celotnem ozemlju Republike Slovenije. Običajno pa je, da ima zloraba vpliv na trgovino med državami članicami EU, če se podjetje, ki ima prevladujoč položaj na celotnem ozemlju ene države članice EU, posluži izključevalne zlorabe. Z drugimi besedami, šteje se, da gre za relevanten vpliv.
Posamezna ravnanja, ki jih je ugotovila toženka in ki tudi po presoji sodišča izpolnjujejo znake zlorabe prevladujočega položaja na upoštevnih veleprodajnih trgih, v daljšem, povezanem časovnem obdobju, tvorijo to kršitev, torej so v tem smislu tudi iste vrste oziroma z enakimi učinki omejevanja dostopa do ključne infrastrukture, in posledično jih je toženka lahko obravnavala kot enotno zlorabo prevladujočega položaja.
ZPOmK-1 člen 9, 15, 16, 16/3, 18, 19, 40, 40/1, 43, 43/3. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 102. ZUS-1 člen 17, 17/1, 25, 25/4, 36, 36/1, 36/1-6. ZUP člen 8, 164, 214. ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1.
zloraba prevladujočega položaja - po uradni dolžnosti začet postopek - ustavitev postopka - smotrnost nadaljnjega postopka - pravni interes - stranski udeleženci v postopku - načelo kontradiktornosti
Zgolj okoliščina, da agencija vodi postopek za ugotavljanje kršitve iz 9. člena ZPOmK-1 in 102. člena PDEU po uradni dolžnosti, še ne pomeni, da stranski udeleženec v postopku izdaje tega akta nima več pravnega interesa. S tem, ko je bil ta postopek ustavljen, je bil prizadet tožnikov pravni interes, zaradi katerega mu je bil v postopku izdaje spornega upravnega akta priznan položaj stranskega udeleženca. Razveljavitev sklepa o ustavitvi postopka pa bi za tožnika, ki zatrjuje, da je stranka z interesom kršil 9. člen ZPOmK-1 in 102. člen PDEU, pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja.
Četudi se za razliko od postopka po ZPOmK-1, ki se lahko začne le po uradni dolžnosti, postopek pred Komisijo lahko začne tudi na podlagi prijave prijavitelja z legitimnim interesom, pa se v primeru zavrnitve prijave Komisija ni dolžna opredeliti do vseh argumentov prijavitelja iz njegove prijave, je pa dolžna navesti argumente za svojo odločitev, ki morajo biti sposobni prestati preizkus zakonitosti s strani pristojnega sodišča.
Postopek, ki ga vodi toženka po določbah ZPOmK-1, je po svoji naravi posebni upravni postopek, ki ga vodi toženka po uradni dolžnosti (15. člen ZPOmK-1), in ki ga je Ustavno sodišče RS opredelilo kot posebni postopek nadzora ravnanja subjektov na trgu, ki ga izvaja specializirani organ, tj. Agencija, in ki ima za izvajanje tega nadzora določena pooblastila po ZPOmK-1, usmerjena v odpravo protipravnega stanja in ponovno vzpostavitev skladnosti trga s pravili konkurence (odločba, št. U-I-40/12). To pa pomeni, da odločitev, sprejeta v tem postopku, ni rezultat uspeha (oziroma neuspeha) dokazovanja enega (oškodovanega) podjetja, da je s strani drugega (preiskovanega) podjetja prišlo do kršitev pravil konkurence, temveč slednje (torej, ali je prišlo do kršitev pravil konkurence) presodi Agencija po izvedenem postopku, urejenem v ZPOmK-1, in subsidiarno po ZUP.
Za očitek zlorabe je treba dokazati namero oziroma strategijo prevladujočega podjetja za izkrivljanje konkurence. Take namere pa po oceni toženke (s katero se strinja tudi sodišče) predloženi oziroma izvedeni dokazi v upravnem postopku niso potrdili.
Ker je toženka ustavila postopek v izpodbijanem delu iz razlogov nesmotrnosti nadaljevanja postopka (in ne, ker bi ugotovila, da do zatrjevane kršitve določb ZPOmK-1 ni prišlo), ni mogoče govoriti o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju per se (popolno ugotovljeno dejansko stanje je sicer potrebno za izdajo pravilne in na zakonu utemeljene odločbe, s katero je meritorno odločeno o določeni zadevi) in s tem posledično o kršitvi določb postopka, saj v obravnavanem primeru v tem delu o zadevi ni bilo meritorno odločeno.
Določbo prvega odstavka 281. člena ZUP se pravilno razlaga v povezavi z določbo prvega odstavka 300. člena tega zakona, in torej v pomenu, da odprava odločbe terja odpravo tudi pravnih posledic, ki so iz nje nastale, (šele) ko je odpravljena odločba nadomeščena z novo odločbo. Zato tudi tožnikovemu zahtevku za vračilo plačane denarne kazni ni mogoče ugoditi, ker je sodišče s sodbo I U 1824/2015 z dne 23. 2. 2016 njen sklep o naloženi denarni kazni (sicer) odpravilo, zadevo pa vrnilo v ponovni postopek, v katerem pa, kar ni sporno, do vložitve tožnikovega zahtevka za vračilo denarne kazni (18. 3. 2016) novega upravnega akta (sklepa) (še) ni izdala.
Denarne sankcije se, ob tem ko morajo biti primerne, da zagotovijo učinkovitost preiskave, po zakonu prilagajajo finančni zmožnosti podjetja.
Na pravna jamstva, ki veljajo za kazenski postopek, se tožnik v tožbi zoper sklep, ki se nanaša na odpravo posledic izvrševanja upravnega akta, s katerim mu je naložena procesna kazen (v upravnem - konkurenčnopravnem postopku), ne more z uspehom sklicevati.
ZPOmK-1 člen 3, 6, 6/1, 6/3, 6/4, 7, 9, 19, 21, 22, 27, 29, 32, 36, 57, 58, 59. ZPVPJN člen 14, 14/1, 14/2, 14/3. ZUP člen 188, 188/1, 237, 237/2, 237/2-7. ZJN-2 člen 2, 4, 44, 45, 45/3, 45/4, 77, 80, 80/1. ZKP člen 83. URS člen 35, 120, 120/3, 157. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 8. ZUS-1 člen 22, 28, 28/1, 65. ZPP člen 226, 226/4. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 101, 102.
varstvo konkurence - usklajeno ravnanje - omejevalni sporazum - javno naročanje - upoštevni trg - privilegirana komunikacija - varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic - načelo kontradiktornosti - tožbena novota
Ustaljena sodna praksa Sodišča EU za primer, da ni ugotovljena zadostna stopnja škodljivosti za konkurenco, napotuje na ugotavljanje učinkov.
Tudi po mnenju sodišča je določbe 32. člena ZPOmK-1 treba razlagati v pomenu, da se podjetje na privilegirano komunikacijo lahko sklicuje le v preiskavi.
koncentracije - priglasitev koncentracije - stranka v postopku - rok za vložitev zahteve za priznanje statusa stranke
Ni sporno, da je toženka izvleček sklepa o začetku postopka presoje skladnosti priglašene koncentracije podjetij objavila 17. 6. 2015, in da je zahtevo tožnika, naj se mu omogoči udeležbo v postopku, prejela 8. 12. 2015. Ti nesporni dejstvi, na kateri se toženka sklicuje tudi v izpodbijanem sklepu, pa po presoji sodišča, glede na določbi tretjega odstavka 16. člena ZPOmK-1 in 3. točke prvega odstavka 129. člena ZUP (v zvezi z drugim odstavkom 15. člena ZPOmK-1), na kateri toženka tudi opira izpodbijani sklep, dajeta podlago za (formalno) odločitev, kot jo je sprejela toženka, to je za zavrženje tožnikove zahteve kot prepozne.
ZUS-1 člen 2, 4, 36, 36/1, 36/1-4. ZPOmK-1 člen 28, 28/3.
varstvo konkurence - sklep o preiskavi - pravica do sodnega varstva - subsidiarni upravni spor
Upravno sodišče ne more presojati, ali so sodišča splošne pristojnosti ali pa specializirana sodišča pri svojih odločitvah in pri procesnih dejanjih, ki so vodila do teh odločitev, kršila ustavna določila, ki se nanašajo na temeljne človekove svoboščine in pravice, saj so vsa sodišča pri svojem odločanju vezana na ustavo in zakone. V primeru, če prihaja pri vodenju teh postopkov kljub temu do kršitve ustavnih določil, ki se nanašajo na človekove svoboščine in pravice, je zato predvideno sodno varstvo pred višjimi sodišči enake stvarne pristojnosti oziroma ko so pravna sredstva izčrpana, pred ustavnim sodiščem. Upravno sodišče RS kot del sodne veje oblasti ni inštanca drugim sodiščem, da bi lahko preverjalo pravilnost njihovih odločitev, ampak so to lahko le stvarno pristojna višja sodišča oziroma ustavno sodišče.
ZPOmK-1 člen 12a, 12o, 12o/2, 12i, 12i/3, 12k, 12k/5, 15, 15/2, 45, 45/1, 45/2, 46-53. ZUP člen 128, 135, 135/3, 273, 273/2, 273/2-1. ZUT člen 17, 17/1.
varstvo konkurence - koncentracija podjetij - postopek presoje koncentracije - začetek postopka - priglasitev koncentracije - načelo dispozitivnosti - načelo oficialnosti - umik zahteve - pooblastilo za odločanje o postopku - nastanek taksne obveznosti
Ob presoji organa, da javni interes obstoji tudi po umiku zahteve stranke, se načelo dispozitivnosti umakne upoštevanju javnega interesa, kar določba tretjega odstavka 135. člena ZUP omogoča. Pri obravnavani situaciji je, glede na navedene procesne in materialne določbe ZPOmK-1, ugotoviti, da je nadaljevanje postopka na podlagi tretjega odstavka 135. člena ZUP mogoče. Možnost, da se na podlagi ZPOmK-1 začne postopek presoje koncentracije na zahtevo stranke ali po uradni dolžnosti, se po mnenju sodišča izkazuje kot podlaga, da se določba tretjega odstavka 135. člena ZUP uporabi.
S tem, ko je toženka odločila, da se postopek presoje koncentracije A. in B. nadaljuje, pogoj iz drugega odstavka 12.o člena ZPOmK-1 ni bil izpolnjen. Z izdajo izpodbijanega akta postopek presoje koncentracije ni bil končan, temveč se je nadaljeval. Tretji odstavek 12.i člena ZPOmK-1 določa, da direktor izdaja pravne akte v posamičnih zadevah iz pristojnosti Agencije, razen če ni za izdajo pristojen senat. Izpodbijani sklep je torej izdala pristojna oseba.
Ni slediti ugovoru, da podpisani v.d. direktorja nima veljavnega pooblastila za odločanje v konkretni zadevi, ker lahko opravlja zgolj posle poslovodenja. V konkretnem primeru je bil prejšnji direktor toženke razrešen na lastno zahtevo, vlada pa je na podlagi določb ZPOmK-1 imenovala za v.d. direktorja A.A. Tako je bil v.d. direktor toženke imenovan v skladu z določbami ZPOmK-1, delokrog v.d. direktorja pa je enak delokrogu direktorja toženke, vključno s sodelovanjem pri odločanju kolegijskih organov toženke, torej tudi pri odločanju senata.
Taksna obveznost je nastala ob vložitvi vloge za priglasitev koncentracije, torej je obveznost nastala za vlogo, s katero je tožnik začel postopek presoje koncentracije, in ne za odločbo.
varstvo konkurence - sklep o preiskavi - zaseg predmetov - subsidiarni upravni spor - zavrženje tožbe
Vložena tožba v upravnem sporu, ki jo tožnik utemeljuje na 4. člen ZUS-1, ni mogoča, ker se sodno varstvo v zvezi s preiskovalnim postopkom zagotavlja v postopku, v katerem je sodnik rednega sodišča odločil o tem, da bo opravljena preiskava.
ZPOmK-1 člen 6, 18. ZUP člen 9, 37, 214, 214/1, 237, 237/2, 237/2-3, 237/2-7. URS člen 22, 25.
varstvo konkurence - izločitev uradne osebe - dvom v nepristranskost uradne osebe - kršitev pravil postopka - obrazložitev odločbe
Trditveno in dokazno breme v zvezi z izločitvenim razlogom je po prvem odstavku 37. člena ZUP na tožniku, ki s pojasnjevanjem zatrjevanih kršitev procesne narave temu bremenu ni zadostil. Njegova bojazen o tem, da uradna oseba, katere izločitev zahteva, ni nepristranska, ni objektivno utemeljena. Nepravilno in nezakonito vodenje postopka samo po sebi ni izločitveni razlog; tožnik pa želi ravno to, torej v bistvenem na podlagi zatrjevanih samih postopkovnih kršitev, do katerih naj bi prišlo po njegovem mnenju, uveljavljati izločitveni razlog v smislu 37. člena ZUP
ZPOmK-1 člen 9. ZUP člen 260, 260/1, 260/4, 267, 267/1.
varstvo konkurence - zloraba prevladujočega položaja - predlog za obnovo postopka - nova dejstva in novi dokazi - sprememba sodne prakse - kršitev materialnega predpisa - zavrženje predloga za obnovo postopka
Sodišče se strinja s toženko, da sodba Sodišča EU C-347/14 ne predstavlja novega dejstva oziroma novega dokaza po 1. točki 260. člena ZUP. S to sodbo je namreč Sodišče EU razlagalo pravo Skupnosti, saj je sprejelo materialnopravno stališče v zvezi z uporabo Direktive AVMS. Gre torej za spremembo sodne prakse, kar pa ni ne novo dejstvo in ne nov dokaz.
varstvo konkurence - izločitev uradne osebe - dvom v nepristranost uradne osebe
Iz v tožbi očitanih nezakonitosti in zatrjevane neenake obravnave ni razvidno, natančno kako naj bi ravnanja A.A. kazala na njeno pristransko prepričanje o izidu postopka pred toženko, tako da bi bilo treba to uradno osebo izločiti iz postopka.
varstvo konkurence - omejevalni sporazum - kartelno dogovarjanje - skupna ponudba - sodna praksa Sodišča Evropske unije - ugotovitev dejanskega stanja - dokazovanje
Kljub temu, da sklenitev skupne ponudbe sledi legitimnemu cilju - zadovoljitvi pogojem javnega razpisa, pa to ne izključuje, da je bil cilj strank omejevanje konkurence, vendar je v tem primeru treba ta cilj omejevanja dokazati.
Zgolj ocena izvedbe investicije brez vsebinske presoje razlogov v zvezi s postavljeno ceno ne zadostuje za očitek, da je bil cilj vložitve skupne ponudbe ponuditi cene višje od tržnih (ne da bi se to v postopku izkazalo za resnično).
ZLD člen 2, 2/1, 13, 13/1, 13/2, 15, 15/1, 15/2. Pogodba o delovanju Evropske unije člen 49, 101. ZLS člen 21. ZPOmK-1 člen 62, 64, 65, 66. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah člen 16.
lekarniška dejavnost - verifikacija lekarne - podružnica lekarne - konkurenca - omejevanje konkurence - koncesija za opravljanje lekarniške dejavnosti - ustanavljanje lekarne - svoboda ustanavljanja
Tožnica kot koncesionarka za opravljanje lekarniške dejavnosti na območju določene občine ni stvarnopravno legitimirana za odprtje nove lekarne na območju, za katero nima pridobljene koncesije, to je na območju druge občine.
Zakonodajalec je, da bi pri izvajanju lekarniške dejavnosti zagotovil javno korist, za pridobitev koncesije določil stroge pogoje, ki so osebni in vezani na fizično osebo. Tožnica se ne more sklicevati na to, da je sama zasebni subjekt in torej ne javni zavod, in zaradi česar naj bi po njenem mnenju zanjo veljale smiselno določbe ZGD-1 glede ustanavljanja in posledično tudi Direktiva 2009/102/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. 9. 2009 na področju prava družb o družbah z omejeno odgovornostjo z enim družbenikom, saj sporno vprašanje v tem primeru ni dopustnost ustanovitve družbe z enim družbenikom po ZGD-1.
Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da sistem predhodnega upravnega dovoljenja ne more upravičiti diskrecijskega ravnanja nacionalnih organov, ki bi lahko določbam prava EU, zlasti tistim, ki se nanašajo na temeljno svoboščino, kot je svoboda ustanavljanja, odvzelo polni učinek.
Države članice morajo določeno polje proste presoje pri določitvi meril, s katerimi je pogojeno ustanavljanje lekarn v določeni državi članici, merilo, na katero se sklicuje tožnica, pa je kot tako določeno v avstrijski zakonodaji, torej v nacionalni zakonodaji ene izmed držav članic, in za katero je bilo ugotovljeno, da je nediskriminatorno, če lahko organ pri domnevi obstoja potrebe upošteva tudi lokalne okoliščine (npr. težjo dostopnost do zdravil zaradi omejene mobilnosti ali bivanja v kmetijskih in osamljenih regijah).
preprečevanje omejevanja konkurence - stranka v postopku - zahteva za vročitev odločbe
Zgolj omemba, da se je postopek uvedel ''proti družbi in njenim odvisnim podjetjem v smislu 4. točke 3. člena ZPOmK-1'', brez konkretno poimenovanega podjetja oziroma podjetij, ki naj bi predstavljala ta odvisna podjetja, ter ob nespornem dejstvu, da tožnik poimensko ni naveden ne v uvodu, kot tudi ne v izreku odločbe, s katero je bil končan postopek, in v katerem tožnik tudi nedvomno ni sodeloval oziroma ni bil predmet preiskave (kar zatrjuje toženka), po oceni sodišča ne pomeni, da je bil (tudi) tožnik naslovnik odločbe, torej podjetje, zoper katerega je bila ugotovljena kršitev ZPOmK-1, in kot tak stranka v postopku in s tem upravičen do vročitve odločbe in drugih procesnih pravic, ki mu jih zagotavlja zakon.
ukrep tržnega inšpektorja - prepoved dejanj nelojalne konkurence - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja inšpekcijski organ ni odločal o predlogu tožnika za začasno prepoved dejanj, glede katerih je vložena tožba zaradi dejanja nelojalne konkurence. Po ustaljeni in enotni praksi Vrhovnega sodišča RS je materialno pravna podlaga za izdajo začasne prepovedi dejanja nelojalne konkurence vložena tožba ali ovadba v zvezi z določilom 13. člena ZVK. Besedilo druge alineje drugega odstavka 28. člena ZVK je takšno, da ga ni mogoče razlagati drugače, kot da mora organ tržne inšpekcije izdati ukrep začasne prepovedi dejanja, če je za to dejanje vložena tožba zaradi nelojalne konkurence ali ovadba zaradi tega dejanja v povezavi z 13. členom ZVK. To pomeni, da za izdajo tega ukrepa pristojni organ ni pristojen predhodno ugotavljati obstoja zakonskih elementov nelojalne konkurence. Bistveno je, da je bila tožba vložena zaradi dejanja, ki ga predlaga tožnik za začasno prepoved, torej da je tožba vložena zaradi nelojalne konkurence ali ovadba.
ZPomK-1 člen 19, 29, 29/2, 31, 31/2, 34. ZUP člen 9.
preiskava poslovnih prostorov - poročilo o preiskavi - sodelovalna dolžnost podjetja - oviranje preiskave - izrek kazni - načelo zaslišanja stranke - zagotavljanje načela kontradiktornosti
Tožnik utemeljeno zatrjuje, da mu pred izdajo izpodbijanega sklepa ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo sklepa. Dejstva, ki jih navaja toženka v izpodbijanem sklepu, ne izhajajo iz poročila o poteku preiskave, na katero se toženka v izpodbijanem sklepu sklicuje in na katere se je imel tožnik možnost izjaviti v pripombah. Toženka tako z izpodbijanim sklepom ni pravilno ugotovila dejanskega stanja, napačno pa je tudi ostalo ugotovljeno dejansko stanje v zadevi, v zvezi z izpodbijanim sklepom, ravno tako pa se tožnik ni imel možnosti izjaviti o pravnih vidikih te zadeve.
V ponovljenem postopku reševanja zadeve bo morala toženka odpraviti ugotovljene procesne kršitve, tako da bo tožniku zagotovila možnost, da se izjavi o vseh za odločitev pomembnih dejstvih, okoliščinah in dokazih.
Tožnica ne more uspeti z zatrjevanjem, da je koncentracijo priglasila iz previdnosti, po tem, ko je pridobila odgovor toženke, da ta ne daje mnenja k morebitnim koncentracijam, zaradi česar naj se ne bi štelo, da je tožnica koncentracijo priglasila. Že iz prvega odstavka 45. člena ZPOmK-1 namreč izhaja, da se postopek priglasitve koncentracije začne na podlagi priglasitve. Nesporno pa je, da je tožnica obvestilo o priglasitvi koncentracije vložila. Nesporno je tudi, da je k obvestilu priložila obrazec, ki ni vseboval vseh zahtevanih sestavin (tožnica ni izkazala, da je plačala upravno takso za priglasitev koncentracije), in jo je toženka zato pravilno pozvala na dopolnitev, čemur pa tožnica ni sledila. Tožnica se moti, da je s tem nastopila situacija, ko je šteti, da postopek ni bil uveden, saj je bil postopek uveden z vložitvijo obvestila o priglasitvi koncentracije, torej s priglasitvijo koncentracije. Toženka je pravilno ravnala, ko je postopek ustavila, ker tožnica svoje vloge ni ustrezno dopolnila (prvi odstavek 46. člena ZPOmK-1).
ZPOmK-1 člen 3, 3/1, 3/1-4, 4, 4/1, 6. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7. Pogodba o delovanju evropske unije člen 101.
omejevalni sporazum - omejevalna ravnanja - prepovedani sporazumi - ekonomska celota - koncept ekonomske celote - odločujoč vpliv - vezanost upravnega organa na pravno mnenje sodišča
Tožena stranka je pri presoji obstoja ekonomske celote družb A. in B. izhajala iz napačnega materialnopravnega izhodišča, da ekonomska celota med matično družbo in hčerinsko družbo obstaja le, če matična družba samostojno izvaja odločilni vpliv in ima izključni nadzor nad hčerinsko družbo oz. na poslovanje hčerinske družbe.
V evropskem pravu v primeru, da ima matična družba v lasti 100 % kapitala svoje hčerinske družbe, velja domneva, da matična družba odločilno vpliva na ravnanje hčerinske družbe. Domneva je izpodbojna; stranke lahko predložijo dokaze o samostojnosti hčerinske družbe. Pri drugačnem razmerju lastništva v hčerinski družbi ni domneve, da gre za ekonomsko celoto. Dokazno breme je na tistem, ki jo dokazuje, v obravnavanem primeru na strankah postopka. Test, ki ga izvaja organ, mu narekuje ugotavljanje, ali so stranke v razmerjih matična družba – hči neodvisne pri svojih odločitvah oz. ali je ena sposobna izvajati odločujoč vpliv na drugo, tako da ta nima dejanske avtonomije pri oblikovanju svoje trgovske politike na trgu. Iz sodne prakse izhaja, da se presoja dejansko izvajanje odločujočega vpliva in da lastništvo ni edini dejavnik, ki se ga pri presoji odločujočega vpliva upošteva, predvsem ne njegova višina. V izpodbijani odločbi tožena stranka sicer navaja, da je odločujoč vpliv presojala, vendar bi morala presojati dejansko izvajanje odločujočega vpliva, ter pri presoji vprašanja, ali hčerinska družba samostojno odloča o svojih ravnanjih na trgu, proučiti vse upoštevne okoliščine, ki se nanašajo na gospodarske, organizacijske in pravne povezave med hčerinsko družbo in njeno matično družbo. Lastništvo matične družbe ne sme predstavljati odločujočega elementa pri presoji tudi ostalih dokazov.