CZ člen 3, 3/1, 3/1-11. ZUS člen 34, 34/1-4, 34, 34/1-4.
carina
Vložnik carinske deklaracije iz polja 54, ki ni hkrati naveden tudi v polju 14 kot deklarant oziroma zastopnik, ne more biti nosilec pravic in obveznosti, ki gredo po CZ tistim osebam, ki so lahko stranke v carinskem postopku. Tožeča stranka zgolj kot vložnik carinske deklaracije ne more nastopati kot stranka v carinskem postopku, zato izpodbijana odločba očitno ne posega v njeno pravico ali v neposredno, na zakon oprto korist in je treba tožbo zavreči.
Glede na obstoj pravd je riziko, da bo v morebitnem obnovljenem postopku izpodbijana odločba odpravljena oziroma spremenjena, na strani investitorja. Za odločitev v stvari je upoštevno obstoječe lastninsko pravno stanje, ne glede na obstoječe pravde.
Odločba o imenovanju predsednika sodišča je akt o izbiri. Za izbiro predsednika med kandidati, ki jih predlaga Sodni svet, je pooblaščen minister z zakonom.
Tožena stranka sledila določilu 4. odstavka 24. člena ZAzil ter je pridobila tako aktualna poročila o stanju v izvorni državi kot tudi poročila v zvezi z razlogom, ki ga je tožnik navedel, kot razlog zakaj je zapustil izvorno državo. Tožena stranka je ocenila tudi stanje v tožnikovi izvorni državi in je pri tem navedla, na katera poročila se je oprla.
ZUP (1986) člen 68, 5, 5/2, 14, 68, 5, 5/2, 14. ZDen člen 62, 62. Navodilo za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo člen 13, 22, 13, 22.
nepopolna vloga - upravičenec do denacionalizacije - zahteva za denacionalizacijo
Vsebino zahteve za denacionalizacijo določa 62. člen ZDen, postopanje upravnega organa z vlogami za denacionalizacijo pa ureja Navodilo za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo (Ur. list RS, št. 33/91). Po določbi 22. člena navodil mora upravni organ preizkusiti ali je zahteva za denacionalizacijo popolna, pravočasna, ali jo je vložila upravičena oseba ter ali je podana pravna podlaga za vračanje premoženja v zakonu. Če ima vloga pomanjkljivosti, mora upravni organ po določbi 68. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. list SFRJ, št. 47/86, ZUP) pozvati vlagatelja zahteve, da pomanjkljivosti odpravi. Opustitev navedenega ravnanja upravnega organa ne more biti v škodo stranki. Stranka je namreč lahko iz vseh ravnanj organa v postopku upravičeno sklepala, da ta obravnava tudi zahtevek za vračilo premoženja po upravičencu AA ter da je njena vloga popolna. V obravnavanem primeru je namreč upravni organ glede vračila spornega dela nepremičnin presodil, da vloga ni popolna in je stranki naložil kako jo mora dopolniti. Vlagateljica je ravnala v skladu z napotki organa (le-ta je po dopolnitvi vloge štel, da je vloga popolna in jo je obravnaval), zato ji ni mogoče očitati, da zahteva ni bila vložena, ker ni izrecno navedla tudi zahteve za vračilo premoženja po pok. AA. V tem primeru bi moral organ v skladu z načelom pomoči neuki stranki (člen 14 ZUP) stranko tudi poučiti, da je potrebno zahtevke določno navesti, torej da se izjasni ali se zahteva za denacionalizacijo, ki jo je vložila dne 5. 2. 1992, nanaša tudi na vračilo premoženja podržavljenega AA.
Tožena stranka mora, če ugotovi pomembne nekonsistentnosti in nelogičnosti v izpovedbi ali dokazih, ki jih predloži prosilec za azil, stranko soočiti s temi dejstvi in mora poskusiti sporne zadeve razčistiti in šele potem lahko prošnjo za azil kot neverodostojno zavrne, če se to izkaže za potrebno.
ZPZRTH člen 10, 11, 12, 13. ZSRR člen 2, 2/2, 16, 16/1, 20, 21, 25, 25/1-3. Uredba o podrobnejših pogojih in merilih za dodeljevanje spodbud, pomembnih za skladni regionalni razvoj člen 6, 13. URS člen 25, 87, 120, 120/2.
načelo zakonitosti - pristojnost
Sodišče izhaja iz interpretacije, da je že ZSSRR pred uveljavitvijo ZSSRR-A, to je pred 14. 6. 2003, dopuščal pritožbo zoper prvostopenjski sklep na ministrstvo.
ZPOmK člen 45, 47, 45, 47. EZ člen 20, 23, 48, 20, 23, 48. Uredba o načinu izvajanja gospodarskih javnih služb s področja distribucije električne energije člen 21, 7, 17, 18, 21, 7, 17, 18.
nelojalna konkurenca
ZPOmK glede omejevanja trga z oblastnimi ravnanji (splošni in posamični akti ter dejanja) določa subjekte, na katere se nanaša prepoved, prepovedana ravnanja ter posledice. Pri tem pa zakon prepovedana ravnanja definira z generalno klavzulo, saj ne določa vseh znakov nedopustnega oblastnega ravnanja, temveč se pri tem sklicuje na zakon in ustavo. Šele ti torej določajo ali je neko ravnanje dopustno ali pa ni dopustno in torej predstavlja omejitev prostega nastopanja na trgu. EZ nalaga izvajalcu dejavnosti distribucije odgovornost za vzdrževanje in razvoj distribucijskega omrežja. Njegovo pooblastilo z upravljanjem in vzdrževanjem omrežja torej izhaja iz zakona. Pri tem pa EZ niti uredba ne omejujeta distributerja glede načina izvedbe del. Po presoji sodišča tako lahko navedena dela opravi sam ali po drugem izvajalcu (v tem primeru pa je dolžan upoštevati predpise o javnih naročilih). Prav tako EZ daje izvajalcu distribucijske dejavnosti pooblastilo, da daje soglasja v postopkih izdaje dovoljen za posege v prostor. Glede na, da je tožena stranka v soglasju k rekonstrukciji ceste v zvezi s prestavitvijo energetskega omrežja le to pogojevala z obveznostjo investitorja, da njej kot upravljalcu omrežja odda navedena dela, z vidika tožeče stranke navedeni akt po mnenju sodišča ne predstavlja prepovedanega ravnanja v smislu 45. člena ZPOmK. Tožnica namreč ni bila investitor spornega posega (torej se pogoji soglasja niso nanašali nanjo), prav tako v tem primeru ne gre za situacijo, ko bi tožena stranka oddajala sporna dela in bi pri tem omejevala svobodno nastopanje na trgu. V obravnavanem primeru je tožena stranka sama izvedla dela na distribucijskem omrežju, za takšno ravnanje pa je imela pooblastilo v zakonu, pri tem pa tudi prizadeta stranka pogojev soglasja ni izpodbijala. Glede na takšno dejansko stanje zato po presoji sodišča v ravnanju tožene stranke niso izkazani pogoji iz 2. odst. 45. člena ZPOmK glede omejevanja prostega nastopanja na trgu.
Iz podatkov upravnega spisa in navedb v tožbi izhaja, da je tožnica zaprosila za dodelitev brezplačne pravne pomoči v kazenski zadevi opr. št. II K 230/02 Okrajnega sodišča v A po Zakonu o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/04 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: ZBPP). Okrožno sodišče v A se je s sklepom izreklo za krajevno nepristojno in zadevo odstopilo toženi stranki. Tožena stranka pa je z dopisom z dne 15. 6. 2004 pozvala tožnico k dopolnitvi njene vloge, iz upravnega spisa izhaja, da je tožnica poziv za dopolnitev vloge prejela 2. 7. 2004. Tožnica v tožbi tudi potrjuje, da je prejela poziv za dopolnitev vloge tega dne. Po presoji sodišča je tožena stranka odločila pravilno in zakonito. Ker tožnica v roku, ki ga je določila tožena stranka v pozivu za dopolnitev vloge, ni odpravila pomanjkljivosti svoje vloge, je tožena stranka pravilno vlogo tožnice zavrgla na podlagi 2. odstavka 67. člena ZUP (v zvezi s 2. odstavkom 34. člena ZBPP).
državljanstvo upravičenca do denacionalizacije - pravna podlaga za denacionalizacijo - upravičenec do denacionalizacije
Razlikovanje med morebitnimi upravičenci na podlagi državljanstva ni ustavno nedopustno, ker je za takšno ureditev zakonodajalec imel stvarno utemeljen razlog (odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997). Ureditev ni v neskladju s členom 14 Ustave RS, ki uveljavlja načelo enakosti, pa tudi ni v nasprotju z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo in prepovedujejo zakonodajalcu arbitrarno obravnavanje. Zakonodajalec je tudi lahko vzpostavil domnevo nelojalnosti, pri čemer posameznik lahko dokazuje nasprotno, in taka ureditev (3. odstavek 63. člena ZDen) po razlagi ustavne odločbe ne krši ustavnih jamstev enakosti pred zakonom in tudi ne enakega obravnavanja pred državnimi organi in ne pravice do sodnega varstva. Ureditev vračanja premoženja v ZDen temelji na določitvi pravnih podlag za denacionalizacijo, in ne na ugotavljanju neustavnosti oziroma nezakonitosti predpisov, ki so predstavljali podlago za podržavljenje, kar pomeni, da v postopkih denacionalizacije ni mogoče uveljavljati neustavnosti ali nezakonitosti teh predpisov.
državljanstvo upravičenca do denacionalizacije - upravičenec do denacionalizacije
ZDen opredeljuje kot denacionalizacijskega upravičenca fizično osebo, ki ji je bilo premoženje podržavljeno po predpisu, naštetem v 3. členu, predpisu, zajetem v 4. členu ali na način iz 4. oz. 5. člena tega zakona, če je bila v času, ko ji je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljan in ji je bilo to državljanstvo po 9. 5. 1945 priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo (prvi odstavek 9. člena ZDen). Za status denacionalizacijskega upravičenca ob izpolnitvi prej navedenega pogoja ni relevantno, katero državljanstvo bivše republike FLRJ oz. SFRJ je prejšnji lastnik ob jugoslovanskem državljanstvu še imel. Tretji odstavek 9. člena ZDen pa se nanaša na državljanstvo prejšnjega lastnika ob odločanju o denacionalizaciji oziroma če tega trenutka ni doživel, njegovo državljanstvo ob smrti. Če je sedaj (oziroma ob smrti) prejšnji lastnik tujec, pa je po navedeni določbi pogoj za denacionalizacijo tudi, da država, katere državljan je (oz. je bil) slovenskih državljanov v svoji ureditvi vračanja podržavljenega premoženja ne diskriminira.
Denacionalizacijski upravičenci so (tudi) osebe, ki izpolnjujejo pogoj za status upravičenca po prvem odstavku 9. člena ZDen, tudi če so sedaj tujci, vendar če država, katere državljani so, priznava pravico do denacionalizacije slovenskim državljanom.
Zaradi specifičnih okoliščin prodaje farmacevtskih proizvodov je možno za tovrstne proizvode registrirati kot znamke tudi znake, ki so si med seboj do določene mere podobni, ne da bi pri tem nastopile posledice iz točke b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1.
ZDen člen 10, 10/2, 10, 10/2. ZUP člen 7, 167, 167/3, 7, 167, 167/3.
državljanstvo upravičenca do denacionalizacije - potrdilo o dejstvu iz uradne evidence - načelo materialne resnice - dokazno pravo - pogoji za denacionalizacijo
Če organ podlage za odstop od načela materialne resnice nima ne v procesnih predpisih ne v materialnem zakonu, ga je dolžan spoštovati in kršitve tega načela ne more opravičevati, češ da stranke pozivu za predložitev dokaza niso sledile, sam pa dokazila tudi ne bi mogel pridobiti. Le tedaj, če bi organ sam tak dokaz brezuspešno poskušal dobiti ter če bi stranke dokazila na poziv, v katerem bi bile na posledico opozorjene, ne predložile, bi na podlagi 3. odstavka 167. člena ZUP/86 od načela materialne resnice lahko odstopil v tem smislu, da bi glede na okoliščine primera presodil, kakšen vpliv ima to na reševanje stvari oziroma ali odklonitev zahteve ne kaže, da bi vsebina listine stranki ne bila v korist, ker bi jo sicer predložila.
Ničnostni razlog po 5. točki 279. člena ZUP je podan, če je odločba izdana kot posledica nedovoljenega ravnanja, torej če je bilo nedovoljeno dejanje nekoga drugega usmerjeno na upravni organ oziroma uradno osebo, ki je v posledici takega nedovoljenega dejanja izdala upravno odločbo.
Absolutna zavrnilna razloga za registracijo, nerazlikovalnost in opisnost pomenita, da je kot znamko mogoče zavarovati le znak, ki izpolnjuje temeljno funkcijo znamke, tj. razlikovanje blaga ali storitev enega gospodarskega subjekta od drugega in ali presega opisnost, je mogoča po celoviti presoji znaka, torej vtisu, ki ga znak naredi, upoštevajoč naravo blaga oziroma storitev, stopnjo pazljivosti relevantnega potrošnika tega blaga oziroma storitev in druge okoliščine. Znamka je vedno vezana na točno določene proizvode in storitve, zato se sposobnost znaka za priznanje presoja glede na prijavljene proizvode oziroma storitve.
Odlog izvršbe se ne dovoli, ker niso izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 281. člena ZUP. Iz vsebine pritožbe, predvsem pa iz vsebine tožbe je razvidno, da tožeča stranka predvsem napada (spet le zgolj kot pravno vprašanje) pravilnost odločbe, ki (bo) predstavlja izvršilni naslov, kar pa je lahko predmet drugih postopkov in ne obravnavanega, in dejanskega stanja ugotovljenega v upravnem postopku pravzaprav sploh ne izpodbija. Le uvodoma, ko v tožbi navaja iz katerih razlogov izpodbija upravni akt, navaja (pavšalno) razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.
obnova postopka - obnova postopka po uradni dolžnosti
V obravnavanem primeru je sporno, ali se določba 3. odstavka 263. člena ZUP nanaša samo na stranko, ali tudi na organ, ki je začel postopek po uradni dolžnosti. Glede na dikcijo "če bi rok, ki je določen v prejšnjem odstavku" je jasno, da se 3. odstavek navezuje na rok, določen v prejšnjem - torej 2. odstavku, v katerem pa je določen rok za obnovo postopka po uradni dolžnosti, torej se začetek teka roka, ki je določen v 3. odstavku 263. člena ZUP nedvomno nanaša na začetek teka roka za obnove, uvedene po uradni dolžnosti.
Ne glede na to, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi navedla, da je Občina A sprejela zazidalni načrt za območje B - C, iz tega Odloka (ki se nahaja v upravnih spisih) ni razvidno ali je območje, na katerem se nahajajo sporna zemljišča sploh vključeno v ta Odlok in ni razvidna opremljenost z vodovodnim in električnim omrežjem ter drugo infrastrukturo, ki je ovrednotena s točkami.