ZMZ-1 člen 21, 21/3, 21/3-1, 21/3-5, 27, 27/7, 27/9. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 34, 34/3. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 16. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 4, 4/1.
mednarodna zaščita - prošnja za priznanje mednarodne zaščite - prosilec iz Irana - politično prepričanje kot razlog preganjanja - nekonsistentnost izjav - seznanitev stranke z uspehom dokaznega postopka - pravica do izjave - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Nezakonitost v zvezi s presojo 7 listin, predloženih kot dokaz o zatrjevanem preganjanju prosilca, je v obrazložitvi izpodbijanega akta v tem, da iz obrazložitve ni razvidno, zakaj tožena stranka ni predloženih listin uporabila v povezavi z oceno splošne verodostojnosti v izjavah prosilca. Ocena splošne verodostojnosti prosilčevih izjav, vključno s predloženimi dokazi, je namreč obvezni sestavni del celovite ocene o (ne)verodostojnosti prosilčevih izjav, ki se nanašajo neposredno na okoliščine v zvezi s podlago preganjanja, dejanji preganjanja ter vzročno zvezo in intenzivnostjo preganjanja, kakor tudi z drugimi okoliščinami, ki jih je tožnik v postopku navedel v povezavi z okoliščinami pobega iz izvorne države, ter potjo v Evropi in bivanjem pred podajo prošnje za mednarodno zaščito, kar je še posebej pomembno takrat, ko preteče toliko časa od zatrjevanega preganjanja do vložitve prošnje v Sloveniji, kot to velja v konkretnem primeru. Odločbe se v okviru pomena predloženih 7 listin ne da preizkusiti.
Zapis UNHCR, da naj bi tožniku uspelo pobegniti po vsebini nujno ne izključuje možnosti, da je njegovi ženi uspelo prek odvetnika zagotoviti varščino s tem, ko je zastavila njegovo tovarno. V tem elementu je tožena stranka vsaj preuranjeno prišla do ocene dokazne vrednosti dopisa UNHCR z dne 30. 5. 2012, saj ni upoštevala določila 16. člena Procesne direktive 2013/32/EU in ni razčistila dejstev v sodelovanju s tožnikom, preden je naredila dokazno oceno glede predmetne listine kar vplivalo na celovito oceno verodostojnosti tožnikovih izjav in predloženih dokazov (peta alineja tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1).
Sodišče je že večkrat izpostavilo, da mora tožena stranka v celoviti dokazni oceni o (ne)verodostojnosti upoštevati tako elemente, ki govorijo tožniku v škodo, kot tudi elemente, ki govorijo njemu v prid. To zahteva načelo oziroma standard objektivnega in nepristranskega obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito (člen 10(3)(a) Procesne direktive).
Posebna okoliščina, ki jo tožena stranka sploh ni upoštevala, je dejstvo, da je tožnik zaradi dokumentov Sveta OZN za človekove pravice in UNHCR, ki so naslovljeni tudi na iranske organe, očitno zelo visoko »profilirana« oseba; to pomeni, da je posebej izpostavljen, saj je poimensko imenovan v že omenjenih poročilih Sveta OZN za človekove pravice in tudi UNHCR je omenjal njegovo ime v izdanih dokumentih UNHCR. Zato je utemeljeno pričakovati, da bi bil v primeru vrnitve v Iran zelo verjetno pod nadzorom tajne službe zaradi pripisanega političnega prepričanja, ki nasprotuje državni politiki, že ob prehodu meje in bi bil prav gotovo vprašan glede razloga za njegovo odsotnost iz Irana približno 13 let.
Relativni zastaralni rok za začetek izvrševanja sankcije sta pretrgala sklep o določitvi uklonilnega zapora, ter sklep, s katerim je sodišče predlog tožnice za nadomestitev plačila globe z opravljanjem družbeno koristnih del kot prepoznega zavrglo. Zastaralni rok je pretrgal vložen predlog za izvršbo, prav tako pa zastaralni rok pretrgajo tožnici vročeni opomini. Navedena dejanja namreč ne pomenijo začetka izvrševanja sankcije, so pa usmerjena h končnemu cilju izvršitve sankcije.
Stališče, da lahko, ne le v primeru pretrganj, ampak tudi v primeru zadržanja zastaranja, do začetka izvrševanja sankcije za prekršek preteče največ štiri leta od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila sankcija izrečena, navaja tudi pravna doktrina. Na podlagi navedenega tako ne gre slediti stališču tožene stranke, da je tek stečajnega postopka pomenil zadržanje zastaranja, zaradi katerega absolutni zastaralni rok ni tekel.
dohodnina - dohodnina od dobička iz kapitala - odsvojitev nepremičnine - vrednost nepremičnine v času pridobitve - namenska raba zemljišč
Tretji stavek drugega odstavka 98. člena ZDoh-2 ne določa, da se kot nabavna vrednost upošteva z izrekom ugotovljena vrednost, temveč le, da se upošteva vrednost od katere je bil DDD odmerjen; je bila vrednost, od katere je bil tožniku odmerjen DDD od sporne nepremičnine, dejansko ugotovljena v izreku odločbe, saj ta vrednost predstavlja sestavni del tam navedene davčne osnove; in javnopravno razmerje, ki izhaja iz dispozitiva odločbe ob upoštevanju pravnomočnosti ostaja nespremenljivo, če in dokler se vanj ne poseže s pravilno uporabo pravnih sredstev.
dohodnina - dohodnina od dobička iz kapitala - uveljavljanje zmanjšanja davčne osnove za izgubo pri odsvojitvi nepremičnine - rok za vložitev davčne napovedi
V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik dal vlogo za zmanjšanje pozitivne davčne osnove od dobička iz kapitala, doseženega z odsvojitvijo nepremičnine, z izgubo, doseženo z odsvojitvijo nepremičnine, dne 13. 3. 2017 in s tem po roku, ki je določen v 326. členu ZDavP-2 (do 28. februarja tekočega leta za preteklo leto). Po stališču tožnika pa navedeni rok ni materialen in s tem prekluziven, zaradi česar zamuda navedenega roka naj ne bi imela za posledico izgubo pravice. Po presoji sodišča navedeno tožnikovo stališče ni pravilno. Sodišče se strinja z organom prve in organom druge stopnje, da gre za rok, v katerem lahko stranka (davčni zavezanec) uveljavlja (zakonsko) določeno upravičenje in da je navedeni rok materialen in s tem prekluziven. To pa pomeni, da roka ni mogoče podaljšati in da po preteku roka pravica do uveljavljanja upravičenja, ki ga daje zakon, ugasne.
omejitev dostopa do spletnih strani - nadzor prirejanja iger na srečo - prepoved prirejanja iger na srečo
S predlogu priloženo odločbo z dne 13. 6. 2019, na katero se predlagatelj v svojem predlogu sklicuje, so zatrjevana dejstva – da je zavezancu z izvršljivo odločbo prepovedano prirejanje iger na srečo v Republiki Sloveniji, ker te prireja brez koncesije vlade, in da zavezanec te odločbe ne izvrši – dokazana. Ta dejstva, kot tudi dejstvo, da je nasprotna stranka ponudnik storitev informacijske družbe, so s strani nasprotne stranke neprerekana. Našteta dejstva pa predstavljajo dejansko podlago, ki glede na zakonsko določbo dopušča sodišču, da ponudniku storitev informacijske družbe odredi omejitev dostopa do spletne strani, preko katere se prirejajo spletne igre na srečo brez koncesije vlade.
ZBPP člen 8, 8-5, 32, 34, 34/2. ZUP člen 67, 67/2.
brezplačna pravna pomoč - nepopolna prošnja - zavrženje vloge
Tožnikova vloga za dodelitev BPP ni bila podana na predpisanem obrazcu in ni imela vseh v drugem odstavku 32. člena ZBPP določenih sestavin, tožnik pa je po pozivu sodišča tudi ni ustrezno dopolnil, zato ni bilo podlage, da bi toženka prošnjo morala vsebinsko obravnavati, pri čemer sodišče dodaja, da bi toženka v tem primeru prošnjo lahko zavrgla že na podlagi pete alineje 8. člena ZBPP.
Inšpektor pri izbiri ukrepov ob upoštevanje teže kršitve izreče ukrep, ki je za zavezanca ugodnejši, če je s tem dosežen namen predpisa. To načelo pa je mogoče razumeti le tako, da je taka izbira možna le med tistimi ukrepi, ki jih materialni predpis določa za posamezno kršitev in torej ukrepov ne sme izrekati arbitrarno in po prosti presoji ter mimo materialnega predpisa. Za nelegalno gradnjo materialni predpis, torej ZGO-1, določa en sam ukrep, to je ustavitev gradnje ter njeno odstranitev, kar pomeni, da inšpektor tožniku ni mogel izreči drugačnega ukrepa, kot je s tem predpisom določen in kot je bil tožniku tudi materialnopravno pravilno (in pravnomočno) izrečen.
Tožnikova pravica do lastninske pravice ni absolutna v smislu kot to meni tožnik (in sicer, da ima pravico graditi na svoji zemlji), temveč je način pridobivanja in uživanja lastnine (tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija) določen z zakonom.
tožnik z navedbami o uporabi prizidka za delo ni uspel izkazati, da bi izvršitev odrejenega ukrepa ogrozilo njegovo pravico do spoštovanja doma, tožbeno navedbo, da gre za del doma, pa sodišče zavrača kot nedopustno tožbeno novoto.
ZDavP-2 člen 5, 5/2, 74/3, 74/4. ZDoh-2 člen 35, 35/3.
davki - prispevki za socialno varnost - dohodek iz dejavnosti - dohodek iz zaposlitve - samostojni podjetnik - navidezen pravni posel
Pravilna je ugotovitev davčnega organa, da gre v razmerju med tožnikom in samostojnimi podjetnicami za navidezno razmerje v smislu 5. in 74. člena ZDavP-2, ter da so se storitve opravljale v odvisnem pogodbenem razmerju. Formalni (ne)obstoj delovnega razmerja v smislu določb ZDR-1 za odločitev v obravnavani zadevi, glede na citirane določbe ZDoh-2, ni bistvenega pomena. Ne glede na navedeno pa tudi po presoji sodišča ugotovitve prvostopenjskega organa izkazujejo elemente, ki po določilih ZDR-1 definirajo delovno razmerje. Tudi po presoji sodišča je dolžan davčni organ pogodbe ter na njihovi podlagi izvršena izplačila presojati po njihovi vsebini, upoštevajoč davčno zakonodajo ter pri tem ni vezan na formalnopravno opredelitev poslovnih dogodkov. Zaradi tega tudi ne posega v veljavnost sklenjenih medsebojnih razmerij, temveč le razlaga njihovo ekonomsko vsebino.
brezplačna pravna pomoč - nepopolna prošnja - zavrženje vloge
V obravnavanem primeru prošnja za dodelitev BPP ni bila podana na predpisanem obrazcu in tudi po dopolnitvi ni imela vseh v drugem odstavku 32. člena ZBPP določenih sestavin. Tožeča stranka je bila pozvana, da svojo vlogo dopolni tako, da jasno navede, v kateri zadevi uveljavlja dodelitev BPP in zaradi vložitve katerih pravnih sredstev jo zaproša. Ker je tožeča stranka le na splošno odgovorila, ne da bi svojo zahtevo konkretizirala, ni bilo podlage, da bi tožena stranka prošnjo obravnavala vsebinsko, ampak jo je na podlagi določb drugega odstavka 67. člena ZUP utemeljeno zavrgla.
izdaja gradbenega dovoljenja - občina kot stranka v postopku - stvarna legitimacija - udeleženec v postopku
Občina kot udeleženka v postopkih izdaje gradbenih dovoljenj na podlagi četrtega odstavka 62. člena ZGO-1 nima (z zakonom določene) stvarne legitimacije „skrbnika“ javnega interesa v teh postopkih. Pri občini gre za sui generis udeleženca postopka za izdajo gradbenega dovoljenja brez z zakonom jasno določene vloge. To lahko pomeni le, da je vlogo občine treba omejiti, v povezavi z uporabo oziroma izvrševanjem prostorskih aktov v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja, na opozarjanje na pravilno uporabo prostorskih aktov. Na tako vlogo občine kaže tudi nova zakonska ureditev, saj v zdaj veljavnem Gradbenem zakonu občina, na območju katere leži nameravana gradnja, ni več določena kot udeleženka postopka za izdajo gradbenega dovoljenja.
brezplačna pravna pomoč - izredna brezplačna pravna pomoč - dodelitev brezplačne pravne pomoči - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - očitno nerazumna zadeva
Sodišče zavrača tožbeni ugovor, da toženka nedopustno prejudicira izid zadeve, na katero se nanaša prošnja za BPP. Toženka je namreč pri presoji dodelitve BPP po zakonu dolžna presoditi tudi, ali je zadeva očitno nerazumna oziroma ali ima prosilec v njej verjetne izglede za uspeh. S tem pa toženka ne sodi v zadevi in sodišču ne narekuje odločitve v zadevi, v zvezi s katero se uveljavlja dodelitev BPP.
ZNISESČP člen 11, 11/1. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-3.
verifikacija stare devizne vloge - rok za vložitev zahteve - materialni rok - prekluzivni rok - zavrženje zahteve
Rok, v katerem so morali upravičenci iz ZNISESČP za uveljavljanje svojih (materialnih) pravic iz tega zakona vložiti ustrezno sredstvo – zahtevo za verifikacijo je materialni in s tem prekluzivni rok, zaradi česar tega ni (bilo) mogoče podaljšati; veže tako stranke kot organ, ki o zahtevi odloča, s potekom tega roka pa pravica do izplačila neizplačanih starih deviznih vlog ugasne in zahteve za verifikacijo ni več mogoče uveljavljati.
dohodnina - odmera dohodnine - potni stroški - podjemna pogodba - delo v tujini
Dohodek, ki se upošteva pri obdavčenju oziroma pri izračunu davčne osnove, je celotni izplačani znesek zmanjšan za normirane stroške v višini 10%. Tako zmanjšani znesek pa se nato lahko zmanjša le še za dejanske stroške prevoza in nočitve, ki so povezani z opravljenim delom, vendar le na podlagi dokazil in pod pogoji in do višine, ki jih določi Vlada.
verifikacija stare devizne vloge - sodba ESČP v zadevi Ališić in drugi - materialni rok - zavrženje tožbe
Materialni rok iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP je upravičencem iz tega zakona določil petindvajset mesečno obdobje (od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2017) za uveljavljanje njihovih pravic do izplačila starih deviznih vlog. Gre za prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljšati, saj veže tako stranke kot organ, ki o zahtevi odloča; s potekom navedenega roka torej pravica do izplačila neizplačanih starih deviznih vlog ugasne in zahteve za verifikacijo ni več mogoče uveljavljati. Tudi izjeme v zvezi z vlaganjem zahtev za verifikacijo – tj. vložitve po izteku navedenega roka – ZNISESČP ne predvideva.
ZKP člen 522, 528, 530. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
tujec - postopek za izročitev obdolžencev in obsojencev - pogoji za izročitev tujca - mučenje - sodna odločba - načelo zaslišanja stranke v postopku - pomanjkljiva obrazložitev - absolutna bistvena kršitev določb postopka - Rusija
Dokazna ocena zagotovila Generalnega državnega tožilstva Ruske federacije ob tem, da se v spisu zadeve nahajata sklep Okrožnega sodišča iz kraja A. z dne 24. 9. 2015 in odločba Okrožnega sodišča iz kraja A. z dne 12. 2. 2015, iz katerih izhaja, da bo tožnik nameščen v priporu v regiji Saratov in ne v priporu v regiji Nizhny Novgorod, kot to izhaja iz zagotovila Generalnega državnega tožilstva Ruske federacije z dne 10. 7. 2018, je do te mere pomanjkljiva, da sodišče v tem delu, ki je pravno pomemben za odločitev, izpodbijane odločbe ne more preizkusiti. Zakaj daje toženka večjo težo zagotovilu Generalnega državnega tožilstva (razen z obrazložitvijo, da gre za kasnejši datum le-tega), toženka v izpodbijani odločbi namreč ni pojasnila. Pri čemer sodišče posebej izpostavlja, da z morebitnim (kasnejšim) sklepom sodišča, ki je pristojno za določitev kraja prestajanja kazni pripora oziroma morebitnega kasnejšega zapora, iz katerega bi izhajalo, da bo tožnik v priporu in morebitnem kasnejšem zaporu nameščen drugje, kot to izhaja iz sklepa Okrožnega sodišča z dne 24. 9. 2015, ne razpolaga oziroma se le-ta ne nahaja v upravnem spisu zadeve, niti se toženka na takšen sklep sodišča Ruske federacije ne sklicuje. Pri tem pa toženka sama v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da ni seznanjena z razlogi, ki so botrovali spremembi odločitve glede namestitve tožnika v pripor v primeru izročitve.
Ker toženka ni izvedla dokazne ocene tožnikove pisne izjave, h kateri ga je sama pozvala tekom upravnega postopka, sodišče tudi v tem delu izpodbijane odločbe ne more preizkusiti.
Na področju varstva okolja je polno upoštevanje zakonskih določb, ki urejajo kontradiktornost postopka, bolj izraženo kot v drugih postopkih, zlasti zaradi velikega obsega potrebnih informacij, prepletenosti vplivov in kompleksnosti presoje njihovih učinkov na okolje. Ob upoštevanju navedenega sodišče zaključuje, da zadostnega dialoga med toženo in tožečo stranko v konkretnem primeru ni bilo, saj bi se morala tožena stranka, po tem, ko ji je tožeča stranka predložila novo varnostno poročilo, najprej opredeliti do tega poročila in šele nato sprejeti svojo odločitev, ne pa njegove vsebine upoštevati kot podlage za izdajo izpodbijane odločbe, ne da bi bila tožeča stranka seznanjena z (ne)uspehom take dopolnitve.
Tožena stranka svojo odločitev, da prošnjo za priznanje mednarodne zaščite zavrne, med drugim utemeljuje tudi s tem, da naj bi bila pri tožniku podana splošna neverodostojnost, čeprav na drugem mestu ocenjuje njegove izjave kot verodostojne in je tako v bistvenem delu obrazložitev odločbe sama s seboj v nasprotju in na to kršitev tožnik upravičeno opozarja v tožbi. Obrazložitev odločbe je tako v bistvenem delu sama s seboj v nasprotju in se zato odločbe tudi iz tega razloga ne da preizkusiti.
Iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice izhaja, da zadeve davčne narave ne sodijo v okvir prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in svoboščinah, torej ne sodijo v pravico do zagotovljenega sodnega varstva zaradi varstva civilnih pravic.
javni razpis - kmetijstvo - pogoji javnega razpisa - sankcije - v času odločanja veljaven predpis
Podzakonski akti v nobenem primeru ne morejo imeti učinka za nazaj, zato je treba postopek voditi in odločitev utemeljiti na določbah pravnih predpisov, ki so bili podlaga za javni razpis in za postopek dodelitve sredstev. Tožnica je bila namreč ob prijavi na javni razpis in v odločbi o pravici do sredstev seznanjena z obveznostmi in sankcijami v primeru njihovih kršitev, kot so bile določene v takrat veljavnih predpisih.