ZNISESČP člen 11, 11/1. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-3.
izvršitev odločb ESČP - sodba ESČP v zadevi Ališić in drugi - neizplačane devizne vloge - verifikacija stare devizne vloge - pravice in obveznosti po ZNISESČP - materialni rok - rok za vložitev
Razumna časovna omejitev pri uveljavljanju pravic je splošno sprejet pravni standard, ki ga je zakonodajalec določil predvsem z namenom dosega pravne varnosti; s tem pa ne gre niti za zahtevo, ki bi toženki omogočala zavračanje zahtev upravičencev iz ZNISESČP (zgolj) na formalistični podlagi. Temu pritrjuje tudi ESČP, in sicer v 21. točki sklepa št. 3461/08 (Vehbija Hodžić proti Sloveniji), kjer se je (posredno) že izreklo o ustreznosti določitve (prekluzivnega) materialnega roka iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP.
Iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice izhaja, da zadeve davčne narave ne sodijo v okvir prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in svoboščinah, torej ne sodijo v pravico do zagotovljenega sodnega varstva zaradi varstva civilnih pravic.
javni razpis - kmetijstvo - pogoji javnega razpisa - sankcije - v času odločanja veljaven predpis
Podzakonski akti v nobenem primeru ne morejo imeti učinka za nazaj, zato je treba postopek voditi in odločitev utemeljiti na določbah pravnih predpisov, ki so bili podlaga za javni razpis in za postopek dodelitve sredstev. Tožnica je bila namreč ob prijavi na javni razpis in v odločbi o pravici do sredstev seznanjena z obveznostmi in sankcijami v primeru njihovih kršitev, kot so bile določene v takrat veljavnih predpisih.
Tožena stranka svojo odločitev, da prošnjo za priznanje mednarodne zaščite zavrne, med drugim utemeljuje tudi s tem, da naj bi bila pri tožniku podana splošna neverodostojnost, čeprav na drugem mestu ocenjuje njegove izjave kot verodostojne in je tako v bistvenem delu obrazložitev odločbe sama s seboj v nasprotju in na to kršitev tožnik upravičeno opozarja v tožbi. Obrazložitev odločbe je tako v bistvenem delu sama s seboj v nasprotju in se zato odločbe tudi iz tega razloga ne da preizkusiti.
ZDavP-2 člen 143, 143/1, 145, 145/1, 145/2, 145/2-1, 157, 157/5.
izvršba - davčna izvršba - odločba o odmeri davka - izpodbijanje izvršilnega naslova v izvršbi - izterjava neplačanega davčnega dolga
Namen davčne izvršbe je izterjava (neplačane) davčne obveznosti, ki izvira iz izvršilnih naslovov. Sodišče ob dejstvu, da v postopku davčne izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji izpodbojnega sklepa pravilno ugotovljeno in da je izpodbojni akt pravilen in na zakonu utemeljen.
Na področju varstva okolja je polno upoštevanje zakonskih določb, ki urejajo kontradiktornost postopka, bolj izraženo kot v drugih postopkih, zlasti zaradi velikega obsega potrebnih informacij, prepletenosti vplivov in kompleksnosti presoje njihovih učinkov na okolje. Ob upoštevanju navedenega sodišče zaključuje, da zadostnega dialoga med toženo in tožečo stranko v konkretnem primeru ni bilo, saj bi se morala tožena stranka, po tem, ko ji je tožeča stranka predložila novo varnostno poročilo, najprej opredeliti do tega poročila in šele nato sprejeti svojo odločitev, ne pa njegove vsebine upoštevati kot podlage za izdajo izpodbijane odločbe, ne da bi bila tožeča stranka seznanjena z (ne)uspehom take dopolnitve.
nepopolna tožba - nerazumljiva tožba - izpodbijani akt - poziv k dopolnitvi tožbe - zavrženje tožbe
Tožba je zaradi nepostavljenega tožbenega zahtevka ter nepravilno navedenega izpodbijanega akta, pravilen akt pa tožbi niti ni bil priložen, pa tudi upoštevaje tožbene navedbe in priložen drugostopenjski upravni akt, ostala do take mere nepopolna in nerazumljiva, da jo je na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1 treba zavreči.
verifikacija stare devizne vloge - sodba ESČP v zadevi Ališić in drugi - materialni rok - zavrženje tožbe
Materialni rok iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP je upravičencem iz tega zakona določil petindvajset mesečno obdobje (od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2017) za uveljavljanje njihovih pravic do izplačila starih deviznih vlog. Gre za prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljšati, saj veže tako stranke kot organ, ki o zahtevi odloča; s potekom navedenega roka torej pravica do izplačila neizplačanih starih deviznih vlog ugasne in zahteve za verifikacijo ni več mogoče uveljavljati. Tudi izjeme v zvezi z vlaganjem zahtev za verifikacijo – tj. vložitve po izteku navedenega roka – ZNISESČP ne predvideva.
ZDDV-1 člen 39, 39/2, 44, 44-7, 45, 76, 76/1, 76/1-8. ZDavP-2 člen 95.
davek na dodano vrednost (DDV) - davek na promet nepremičnin - vstopni DDV - nakup nepremičnin - finančni leasing - račun - sestavine računa - obresti - izračun obresti - časovna veljavnost procesnega zakona
Leasingojemalčeva vrnitev predmeta leasinga leasingodajalcu, do katere je prišlo po leasingodajalčevem odstopu od pogodbe o finančnem leasingu, pomeni vračilo blaga v smislu določb drugega odstavka 39. člena ZDDV-1, na podlagi katerega lahko davčni zavezanec uveljavlja pravico do popravka obračunanega DDV. Dejstvo, da je bila Pogodba 2507/07 kasneje razvezana in nepremičnina v nadaljevanju prodana z DDV, po presoji sodišča ne spreminja ključne ugotovitve, da pogoji za odbitek DDV od nakupa nepremičnine po Prodajni pogodbi niso bili izpolnjeni. Promet blaga po navedeni pogodbi je oproščen plačila DDV (7. točka 44. člena ZDDV-1), pogodbeni stranki pa v zvezi s pogodbo o finančnem leasingu davčnemu organu nesporno nista predložili skupne izjave o obdavčitvi po 45. členu ZDDV-1, kar pomeni, da nepremičnine niso bile nabavljene za namene z DDV obdavčenih transakcij.
Sodišče sodi, da je odločitev tožene stranke, da je v izrek izpodbijane odločbe uporabila besedno zvezo „v deležu plačila, ki odpade nanjo po sklepu o založitvi“ logična posledica tovrstnega besedila sklepa o založitvi predujma. Takšna formulacija pa tudi po presoji sodišča v ničemer ne poslabša pravnega položaja tožnika. Glede na formulacijo izreka izpodbijane odločbe in izdane napotnice bo pravdno sodišče lahko odločilo, da delež plačila, ki odpade na tožnika, znaša 100 %, lahko pa tudi 50 % ali 33,3 % ali 25 % predujma.
spor med operaterjem in končnim uporabnikom - naročniško razmerje - soglasje za priključitev
Nesporno je, da je naročnik obstoječega telefonskega priključka tožnik. Ker gre za nadgradnjo njegovega priključka, izvršil pa jo je A. d.d., se sodišče strinja s tožnikom, da gre v obravnavani zadevi za spor med njim in A. d.d. o tem, ali je imel A. d.d. pravni temelj, tj. pravico nadgraditi njegov priključek. Sodišče je po vpogledu v upravni spis ugotovilo, da tožnik v zahtevi za rešitev spora tudi ni uveljavljal prekinitve naročniškega razmerja med A. d.d. in B.B., ampak je zahteval, da A. d.d. odstrani nadgradnjo njegovega telefonskega priključka z novim priključkom, ker je bila izvršena brez njegovega soglasja. Po presoji sodišča gre zato za spor med končnim uporabnikom (naročnikom obstoječega telefonskega priključka) in operaterjem.
davek na dodano vrednost (DDV) - obračun DDV - pravica do odbitka vstopnega DDV - goljufija - račun - obvezne sestavine računa - utaja davka - dolžna skrbnost - subjektivni element - dokazno breme - odgovor na tožbo
Računi niso ustrezni in s tem ni izpolnjen drugi pogoj za odbitek DDV (da ima davčni zavezanec ustrezen račun). Glede na to, da je tožnik sam sestavil specifikacije k prejetim računom družbe A., pri tem pa je vedel, da je zaračunan tudi material, ki ga je dobavil C., te račune pa je tudi plačal, pa je tožnik vedel, da sodeluje pri davčni goljufiji, in s tem ni izpolnjen niti četrti pogoj za odbitek DDV (da ne gre za goljufijo oz. zlorabo sistema DDV oz. da zavezanec ni vedel ali moral vedeti za povezanost transakcije z goljufijo).
ZGO-1 člen 2, 2/1, 2/1-12, 2/1-12.1, 3a, 152. ZIN člen 7. ZUS-1 člen 52.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja- nelegalna gradnja - neskladna gradnja - rok za izvršitev odločbe - tožbena novota
Uskladitev obravnavane gradnje s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem ni možna, ker ne gre za neskladje zgolj v določenih delih objekta, temveč je neskladen cel objekt. Organ je namreč ugotovil, da bi bila za uskladitev potrebna odstranitev celotnega objekta (od temeljev do strehe objekta) in (ponovna) gradnja objekta cca 10 m južneje od sedanje lokacije v dimenzijah, kot izhajajo iz gradbenega dovoljenja. Zato je pravilno zaključil, da gre za nelegalno gradnjo.
Inšpektor pri izbiri ukrepov ob upoštevanje teže kršitve izreče ukrep, ki je za zavezanca ugodnejši, če je s tem dosežen namen predpisa. To načelo je mogoče razumeti le tako, da je taka izbira možna le med tistimi ukrepi, ki jih materialni predpis določa za posamezno kršitev in torej ukrepov ne sme izrekati arbitrarno in po prosti presoji ter mimo materialnega predpisa. Za nelegalno gradnjo materialni predpis, torej ZGO-1, določa en sam ukrep, to je ustavitev gradnje ter njeno odstranitev, kar pomeni, da inšpektor tožniku ni mogel izreči drugačnega ukrepa, kot je s tem predpisom določen.
davek na dodano vrednost (DDV) - odbitek vstopnega DDV - subjektivni element - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu
Prvostopenjski organ je v ponovljenem postopku ugotavljal, ali je pri tožnici podan subjektivni element, to je četrti pogoj iz 17. točke te obrazložitve in zaključil, da je tožnica sodelovala pri davčni goljufiji. Iz v postopku ugotovljenih okoliščin je celo zaključil, da je storitve, glede katerih je prejela račune od družbe C. d.o.o. in glede katerih je uveljavljala odbitek vstopnega DDV, opravila tožnica sama. Zato je ugotovil, da v obravnavani zadevi ni izpolnjen pogoj za odbitek DDV iz 1. točke 17. točke te obrazložitve, to je, da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca. S tem, ko je tožnica pridobila račune od družbe C. d.o.o. za storitve, ki jih je opravila sama, bi morala vedeti, da je transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa, kar pomeni, da tožnice ne izpolnjuje pogoja za odbitek DDV tudi po 4. točki. Tudi po presoji sodišča je odločitev prvostopenjskega organa pravilna.
ZBPP organu za BPP ne daje pooblastila za podrobno vsebinsko presojo zadeve, saj to pomeni obravnavo vprašanj, ki so lahko zgolj predmet obravnave v sodnem postopku (torej v upravnem sporu), vendar mora pa organ navesti razlog (torej okoliščino oziroma okoliščine), utemeljen na 24. členu ZBPP, zakaj ocenjuje, da tožnik že na prvi pogled, torej očitno, nima možnosti za uspeh.
denacionalizacija - podržavljeno premoženje - ovire za vrnitev v naravi - odškodnina za podržavljeno premoženje - status zemljišča ob podržavljenju - vrednost podržavljenega premoženja - določitev vrednosti podržavljenega premoženja
Pravni status zemljišč v času vračanja v obravnavanem primeru ni pravno relevanten in ga ni bilo treba ugotavljati, saj je organ pravilno zaključil in odločil, da zemljišč iz razloga po tretjem odstavku 16. člena ZDen v naravi ni mogoče vrniti, prav tako pa se glede na pravni status zemljišč v času vračanja ne ugotavlja njihova vrednost zaradi določitve odškodnine, pač pa je relevanten pravni status zemljišč ob podržavljenju.
Ustavno sodišče se je v več svojih odločbah (npr. U-I-137/98 itd.) opredelilo, da „upoštevanje sedanje vrednosti podržavljenega premoženja“ ne pomeni upoštevanja tržnih razmer ob izdaji odločbe ter poudarilo, da glede na ureditev ZDen (ker zakonodajalec zakona ni zasnoval na civilnopravnem institutu vzpostavitve prejšnjega stanja) v denacionalizaciji ni mogoče uveljavljati odškodninskih zahtevkov po splošnih pravilih civilnega prava.
promet s kmetijskimi zemljišči - odobritev pravnega posla - predkupni upravičenec - izbira prodajalca
Prvostopenjski organ je ugotovil, da so ponudbo sprejeli B.B inC.C. ter tožnik. Oba ponudnika sta tudi vložila vlogo za odobritev pravnega posla. Nadalje je ugotovil, da nihče od njih nima statusa predkupnega upravičenca. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je po presoji sodišča toženka pravilno uporabila četrti odstavek 23. člena ZKZ in odobrila pravni posel s tistima kupcema, ki ju je na ustni obravnavi dne 25. 7. 2018 izbrala prodajalka.
Četudi obstajajo postopki, v katerih tožnik uveljavlja, da na zemljišču obstoji stvarna služnost, ali da del zemljišča predstavlja pripadajoče zemljišče k nekemu objektu, to na postopek odobritve pravnega posla ne more vplivati, saj zakon teh okoliščin ne določa kot tistih okoliščin, zaradi katerih odobritev ne bi bila mogoča ali zaradi katerih bi imela stranka teh postopkov prednost pri nakupu.
EZ-1 člen 365, 374, 375. OZ člen 191, 193, 349. ZDavP-2 člen 125, 125/1, 126.
električna energija - finančna podpora proizvodnji električne energije - javnopravno razmerje - zastaranje
Ker terjatev za vračilo neupravičeno prejete državne pomoči nima narave terjatve iz gospodarske pogodbe, se tudi zastaralni roki iz OZ ne uporabljajo.
Zaključek, da ne gre za obligacijskopravno razmerje, dodatno podkrepi dejstvo, da bi moral tožnik toženko o spremembi na proizvodni napravi obvestiti zato, ker toženka v primeru, če proizvajalec električne energije spremeni proizvodno napravo, deklaracijo odvzame z odločbo.
Glede na opisane elemente razmerja, je toženka pravilno štela, da izplačevanje podpore, ki jo tožniku na podlagi dodeljene pravice do podpore izplačuje A d.o.o., ni obligacijsko razmerje, ampak javnopravno razmerje. Posledično se zanj ne uporabljajo določbe OZ, na katere se sklicuje tožnik.
Po presoji sodišča je obveznost vračila preveč izplačane državne pomoči najbolj sorodna davčnim obveznostim, katerih obračunavanje, odmero, plačevanje, vračilo, nadzor in izvršba so urejeni s pravili ZDavP-2, ki vsebuje tudi določbe o zastaranju davčnih obveznosti. Davčne obveznosti so namreč obveznosti, ki nimajo narave dispozitivnih in avtonomnih pravnih razmerij, v katere stopajo stranke po lastni volji in so upravičene, da jih v večji meri prosto urejajo. Gre za obveznosti, ki jih imajo davčni zavezanci na podlagi zakona in odločb, ki jih izdajajo davčni organi.
Določbe prvega in drugega odstavka 67. člena SPZ je treba razlagati v pomenu, da imajo solastniki pravico skupno upravljati stvar v solastnini in da je za posle rednega upravljanja potrebno soglasje solastnikov, ki mora biti izrecno ter v pogledu predmeta soglasja (za kaj je dano) jasno, določno in nedvoumno.
Načelu zaslišanja stranke organ ne zadosti, če stranke zgolj seznani z vsem procesnim gradivom (vlogami nasprotnih strank, predloženimi dokazili ipd.), pač pa morajo imeti stranke možnost sodelovati v posebnem ugotovitvenem postopku (pri izvajanju dokazov itd.) ter morajo tudi biti seznanjene z rezultati ugotovitvenega postopka, kar pomeni, da jih organ po zaključku ugotovitvenega postopka in pred odločitvijo v zadevi mora seznaniti s svojimi ugotovitvami in zaključki, na katere bo oprl odločitev (navesti mora torej zlasti, na katera relevantna in dokazana dejstva bo oprl odločitev ter materialno pravne razloge za to, katera v postopku s strani strank izpostavljena dejstva šteje kot nerelevantna ali nedokazana, in razloge za to), stranke pa morajo imeti možnost o tem se izjaviti. Strankam organ namreč le na opisani način omogoči, da lahko branijo, zavarujejo in uveljavijo svoje pravice in pravne interese.
ZMZ-1 člen 20, 26, 26/1, 27, 27/1, 27/1-4, 28, 29.
mednarodna zaščita - pogoji za priznanje mednarodne zaščite - pripadnost posebni družbeni skupini - politično prepričanje kot razlog preganjanja - preganjanje zaradi vere - pripadnost določeni rasi ali etnični skupini - krvno maščevanje - prosilec iz Afganistana
Sodišče mora ponovno presoditi varnost poti od letališča v Kabulu, kamor bi bil tožnik glede na navedbe tožene stranke vrnjen, do tožnikove domače province Daykundi. Za dostop do pritožnikove province Daykundi sta primerni dve poti, in sicer pot skozi provinci Wardak in Bamyan ali pot skozi provinci Parwan in Bamyan. V večini delov province Wardak so močno prisotne uporniške skupine, zlasti Talibani, zato sodišče ugotavlja, da je tožnik uspel izkazati, tožena stranka pa ne izpodbiti, da je pot skozi navedeno provinco, ne glede na to, da bi pri tem morebiti prečkal kakšen relativno bolj varen okraj, zelo nevarna. Dodatno na to kažejo informacije, da so glavni vzroki za civilne žrtve terenski spopadi, ciljno usmerjani uboji, zračni napadi in neeksplodirane mine, kar tudi po presoji Vrhovnega sodišča,56 nakazuje na potencialno višjo stopnjo samovoljnega nasilja v tej provinci. Poleg tega takšni napadi po naravi stvari (terenski spopadi, zračni napadi, neeksplodirane mine) v okoliščinah samovoljnega nasilja lahko ogrožajo tudi osebo, ki skozi provinco le potuje.
Sodišče ne more preizkusiti dokazne ocene tožene stranke iz izpodbijane odločbe glede varnosti poti skozi Parwan, ker je ta ne vsebuje, niti ne more slediti navedbam tožene stranke iz omenjene pripravljalne vloge z dne 27. 9. 2018, da bo moral tožnik res potovati skozi navedene okraje in, kar je še bolj bistveno, samo skozi te okraje. Po drugi strani pa je tožnik uspel izkazati, da iz informacij o izvorni državi izhaja, da so v nekaterih okrajih Parwana močno prisotne uporniške skupine, zlasti Talibani, in da so bili vodilni vzroki za civilne žrtve v provinci neeksplodirana ubojna sredstva/kopenske mine, ki so jim sledili ciljani napadi in terenski posegi. Neeksplodirana ubojna sredstva/mine in terenski posegi po oceni sodišča po naravi stvari pomenijo, da so v okoliščinah samovoljnega nasilja lahko resno ogrožene tudi osebe, ki skozi provinco potujejo, v povezavi z že omenjenimi osebnimi okoliščinami tožnika, ki kažejo na njegovo večjo ranljivost.
Tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 27. 9. 2018 tudi ni navedla vira, iz katerega črpa informacijo, da naj bi bila med Kabulom in Bamyanom vzpostavljena redna letalska linija (kar bi omogočalo tožniku, da se provincama Parwan in Wardak v celoti izogne), zaradi česar ta okoliščina ni z ničemer utemeljena. Posledično tožena stranka ni uspela izkazati, da bi se tožnik provincama Parwan in Wardak lahko izognil s potovanjem z letalom.