2.

VSRS Sklep X Ips 15/2019

5.8.2019

PRAVO OMEJEVANJA KONKURENCE - UPRAVNI SPOR

VS00026152

ZPOmK-1 člen 54, 54/2, 59. ZUS-1 člen 51, 51/2, 54, 54/2, 59, 59/1, 59/2, 59/2-2, 60, 75, 75/3. URS člen 22. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.

odločba urada za varstvo konkurence - predlog za opravo glavne obravnave - glavna obravnava v upravnem sporu - odločanje sodišča brez glavne obravnave - odločanje na seji - pravica do izjave - ugoditev reviziji - dopuščena revizija

4.

VSRS sodba III Ips 101/2015

29.3.2016

OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO OMEJEVANJA KONKURENCE - VARSTVO KONKURENCE - CIVILNO PROCESNO PRAVO

VS4002894

OZ člen 168, 365. ZPP člen 212, 215, 216, 285. ZPomK-1 člen 9, 62. ZPomK člen 10, 44. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 102, 267.

varstvo konkurence - zloraba prevladujočega položaja - zastaranje - premoženjska škoda - izgubljeni dobiček - trditveno breme - dokazovanje - informativni dokaz - določitev višine odškodnine po prostem preudarku - materialno procesno vodstvo - sprememba lastnega pravnega stališča sodišča - vezanost nacionalnih sodišč na posvetovalne dokumente EU - predlog za predhodno odločanje Sodišču EU

Upnikovo dejanje v upravnem postopku, ki se ne nanaša na terjatev samo, ki ni namenjeno ugotovitvi, zavarovanju ali izterjavi njegove terjatve oziroma, ki ni podano pred pristojnim organom, ni dejanje v smislu določbe 365. člena OZ.

Stopnja substanciranja navedb ene stranke je odvisna od procesne aktivnosti druge, nasprotne stranke.

Ugovor tožene stranke je terjal dopolnitev navedb tožeče stranke, ki bi morala konkretneje pojasniti predpostavke, na podlagi katerih je utemeljevala pridobitev tržnih deležev v hipotetičnem scenariju. Zaradi aktivnosti tožene stranke je trditvena podlaga tožeče stranke postala nejasna; zgolj nanizani opisni dejavniki iz študij tožeče stranke niso več zadoščali.

Pooblastilo sodišču, da o višini škode odloči po prostem preudarku, ima svojo zrcalno sliko na trditvenem področju; od strank se lahko zahteva konkretizacija navedb, glede katerih pride v poštev določba prvega odstavka 216. člena ZPP, le v omejenem obsegu. Ne glede na to pa morajo stranke v vsakem primeru podati navedbe, ki služijo kot podlaga za oceno škode. Prav tako se od strank lahko zahteva, da svoje navedbe konkretizirajo v obsegu, ki je primeren glede na okoliščine konkretnega primera. Obstajati morajo vsaj oporne točke, na temelju katerih je škodo sploh mogoče oceniti. Če manjkajo tudi oporne točke, je o tožbenem zahtevku mogoče odločiti po pravilu o trditvenem in dokaznem bremenu (215. člen ZPP), saj bi v nasprotnem primeru sojenje po prostem preudarku temeljilo le še na ugibanju.

Če je sodišče prve stopnje po ponovni preučitvi zadeve spremenilo svoje dosedanje stališče in je (med drugim) menilo, da trditvena podlaga glede hipotetičnega scenarija v okviru izgubljenega dobička ni zadostna, bi to moralo jasno sporočiti tožeči stranki, saj bi ji le na ta način zagotovilo resnično možnost, da se o tem izjavi oziroma, da svoje trditve dopolni. Materialno procesno vodstvo sodišča prve stopnje bi torej moralo biti usmerjeno, kar pa ne pomeni, da bi bilo sodišče dolžno poučevati pooblaščence pravdnih strank, katere trditve konkretno bi morali še podati.

Pravna ureditev EU ne določa vezanosti nacionalnih sodišč na posvetovalne dokumente in njihove osnutke niti na osnutke direktiv.

V skladu z določbo prvega odstavka 267. člena PDEU je Sodišče EU pristojno za predhodno odločanje o vprašanjih glede razlage Pogodb ter glede veljavnosti in razlage aktov institucij, organov, uradov ali agencij EU. V skladu s sodno prakso Sodišča EU obveznost predložitve vprašanja za predhodno odločanje oziroma pristojnost Sodišča EU za odločanje (med drugim) ni podana, če vprašanje ni bistveno za rešitev spora v glavni stvari.

6.

VSRS Sklep X Ips 58/2015

15.7.2015

NELOJALNA KONKURENCA - PRAVO OMEJEVANJA KONKURENCE - UPRAVNI SPOR - TELEKOMUNIKACIJE

VS1015164

ZPOmK-1 člen 9, 37, 62, 79, 81. ZPOmK člen 10. PDEV člen 267. ZUS-1 člen 75, 75/2, 85, 85/1.

zloraba prevladujočega položaja - objektiven koncept - škoda potrošnikom - pasivno ravnanje - vezana prodaja - cena razcepnikov - vezava ISDN/ADSL - pomen investicijskih vlaganj - opustitev zaslišanja prič - pomanjkljiva trditvena podlaga - zmotna uporaba materialnega prava - pravni interes za izdajo ugotovitvene odločbe - prepoved retroaktivnosti - uporaba veljavnega predpisa - revizijski razlogi - postopek predhodnega odločanja pred SEU

Z izpodbijano odločbo ni bila kršena prepoved retroaktivnosti. Pri presoji o kršitvi se je namreč Upravno sodišče oprlo na četrti odstavek 9. člena ZPOmK-1 (prej peti odstavek 10. člena ZPOmK), v skladu s katero je prepovedana zloraba prevladujočega položaja podjetja, ki zajema tudi pogojevanje nepoštenih pogojev in pogojevanje sklepanje pogodb s sprejemom dodatnih obveznosti. Vsebinsko enako določbo je vseboval ZPOmK v petem odstavku 10. člena, zaradi česar izpodbijana odločba ni obremenjena z zmotno uporabo materialnega prava.

V zvezi s tem tudi ni pomemben očitek drugačnega odškodninskega režima po ZPOmK-1 v kontekstu materialnopravne presoje obstoja kršitve zlorabe prevladujočega položaja (v tem postopku), saj se morebitna odškodninska obveznost tožnice v posledici kršitve 9. člena ZPOmK-1 v tem postopku ne ugotavlja.

Zloraba prevladujočega položaja je objektiven koncept. Namen zlorabe torej ni del koncepta zlorabe. To pomeni, da pri presoji „zlorabe“ ni bistven očitek, da naj bi tožnica kljub objavi standarda za univerzalne razcepnike ne pričela z raziskovanjem možnosti njihove uporabe (v smislu presoje kršitve njenega dolžnostnega ravnanja z vidika krivde). Zato za obstoj kršitve ni pomembna sama „objava standarda“ za razcepnike s strani ETSI (novembra 2002). Tako je zmotno stališče Upravnega sodišča, da naj bi tožnici (že) objava standarda razcepnikov narekovala „dolžnost“ raziskovanja možnosti za zagotovitev ADSL tudi tistim potrošnikom, ki po storitvi ISDN niso povpraševali. V okviru presoje nelojalnosti ravnanja je namreč odločilno le, od kdaj je obstajala (za potrošnike in druge internetne ponudnike) cenejša integrirana tehnična rešitev na relevantnem trgu, v okviru katere je vezava ADSL/ISDN de facto predstavljala nepošteno dodatno (pogodbeno) obveznost, in sicer zaradi nepoštene vezave dveh samostojnih storitev.

Pravilno je zato stališče Upravnega sodišča, da pasivno vztrajanje pri pogojevanju priključitve ADSL s predhodnim zakupom ISDN priključka glede na obstoj razcepnikov (ki omogočajo dostop do ADSL preko PSTN priključka) predstavlja relevantno kršitev zlorabe prevladujočega položaja. Če se zaradi tovrstne vezave dveh storitev posledično povzroča škoda potrošnikom in strukturi trga, ne gre za legitimno obliko konkurence s strani podjetja s prevladujočim položajem. Ker na monopolnem trgu ni konkurentov, bi potrošniki namreč ostali povsem brez zaščite, če pravo varstva konkurence preko regulacije trga ne bi varovalo tudi njihovega položaja v primerih odsotnosti konkurenčnih operaterjev.

8.

Sodba III Ips 98/2013

23.5.2014

CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO OMEJEVANJA KONKURENCE - VARSTVO KONKURENCE

VS4002554

ZPP člen 7, 41, 41/2, 95, 95/2, 97, 154, 154/2, 216, 216/1, 252, 252/2, 286b, 367, 367/2, 367/3, 367/5, 490. ZPOmK člen 10, 10/5, 10/5-4. ZPOmK-1 člen 62, 62/2. OZ člen 133, 133/1, 168, 168/3. ZOR člen 156, 156/1, 189, 189/3.

varstvo konkurence - postopek pred Uradom za varstvo konkurence - zloraba prevladujočega položaja - zahteva, da se odstrani škodna nevarnost - povrnitev premoženjske škode - izgubljeni dobiček - višina škode - določitev višine odškodnine po prostem preudarku - gospodarski spor - dovoljenost revizije - vložitev revizije po pooblaščencu - novo pooblastilo - posebno pooblastilo - veljavnost pooblastila - vrednost spornega predmeta - objektivna kumulacija tožbenih zahtevkov - tožbenim zahtevkom skupno pravno vprašanje - izvedenec - vpogled izvedenca v predlagani dokaz - stroški postopka

Novo pooblastilo za vložitev izrednega pravnega sredstva je hkrati tudi posebno. Za veljavnost pooblastila je dovolj podpis pooblastitelja.

Zahtevek za plačilo odškodnine in za vključitev CD-ROM-a sta medsebojno povezana zahtevka, saj oba zahtevka izvirata iz istega življenjskega dogodka in skupaj predstavljata zaokroženo celoto.

ZOR oziroma sedaj OZ v določbah o povzročitvi škode med drugim ureja odstranitveni oziroma opustitveni zahtevek. V prvem odstavku 156. člena ZOR oziroma prvem odstavku 133. člena OZ določa, da lahko vsakdo zahteva od drugega, da odstrani vir nevarnosti, od katerega grozi njemu ali nedoločenemu številu oseb večja škoda, ter da se vzdrži dejavnosti, iz katere izvira vznemirjanje ali škodna nevarnost. Tožbeni zahtevek za vključitev CD-ROM-a po svoji vsebini smiselno predstavlja ravno takšen odstranitveni oziroma opustitveni zahtevek.

Za ugotovitev višine izgubljenega dobička je treba opraviti primerjavo dejanskega položaja oškodovanca s položajem, ki bi ga ta imel v primeru, če oškodovalčevega dejanja ne bi bilo (tretji odstavek 189. člena ZOR oziroma tretji odstavek 168. člena OZ). V ta namen je treba oblikovati hipotetični scenarij (scenarij „nekršitve“). Nemogoče je vedeti, kako bi se trg razvijal v odsotnosti kršitve pravil konkurenčnega prava, zato se hipotetični scenarij po svoji naravi opira na vrsto predpostavk. K oblikovanju hipotetičnega scenarija je mogoče pristopiti na različne načine; pomembno vlogo igrajo razpoložljivi podatki oziroma procesno gradivo v posameznem primeru. V takšnih primerih se višine škode praviloma ne da ugotoviti na način, kot ga sicer poznamo v odškodninskem pravu, oziroma bi bilo to mogoče samo z nesorazmernimi težavami, zato ima sodišče pooblastilo zakonodajalca, da odloči po prostem preudarku (216. člen ZPP). S pomočjo določbe 216. člena ZPP se tako oškodovancu v določenih primerih, tudi na področju kršitev pravil konkurenčnega prava, olajša dokazovanje višine škode. V primeru določanja višine odškodnine po prostem preudarku prisojanje višine odškodnine pomeni uporabo materialnega prava, pri čemer pa so dejstva, na podlagi katerih se prosti preudarek uporabi, dejansko stanje.

V obravnavanem primeru je bila opravljena primerjava donosnosti oškodovanega podjetja z donosnostjo v primerljivem podjetju, pri čemer je primerljivo podjetje v obravnavanem primeru samo takšno podjetje, ki zaradi zlorabe ni utrpelo nobene škode, to pa je kršitelj sam, torej tožena stranka oziroma njena hčerinska družba S. d.o.o.

Dokazni predlog za postavitev izvedenca je treba v obravnavanem primeru razumeti ne le kot predlog, da izvedenec pregleda listine, ki se nahajajo v spisu, ampak tudi kot predlog, da vpogleda v listino, ki jo je stranka v postopku pravočasno predlagala kot dokaz in ki jo potrebuje za izdelavo izvedenskega mnenja. V obravnavnem primeru je izvedenec listino, v katero je vpogledal (izkaz uspeha iz AJPES-a), priložil izvedenskemu mnenju, s čimer je bilo v postopku zagotovljeno tudi spoštovanje načela kontradiktornosti.

10.

Sklep III Ips 6/2014

7.4.2014

UPRAVNI SPOR - PRAVO OMEJEVANJA KONKURENCE

VS4002494

URS člen 127, 158. ZPOmK-1 člen 9, 54, 54/1, 54/2, 56, 61. ZUS-1 člen 9, 9/1, 11, 12, 12/1, 12/2, 14, 14/1, 22, 22/1, 83, 83/1, 83/2, 83/4, 88. ZS-K člen 48. ZPP člen 402, 402/4.

dovoljenost revizije - revizija zoper sodbo Vrhovnega sodišča v postopku sodnega varstva po ZPOmK-1 - zavrženje revizije

Revizija zoper pravnomočno sodbo, ki jo v postopku sodnega varstva zoper odločbe Javne Agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence na podlagi ZPOmK-1 izda Vrhovno sodišče, ni dovoljena.

12.

Sodba G 24/2011

27.1.2014

PRAVO OMEJEVANJA KONKURENCE - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - ČLOVEKOVE PRAVICE

VS4002459

Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 102, 267. URS člen 36, 37. ZPomK-1 člen 3, 3-1, 9, 15, 15/3, 36, 36/5, 37, 37/1, 37/2, 54, 56, 57, 59, 61. ZDU-1 člen 23, 24. ZS člen 83, 113a. ZASP člen 147, 147/1-1, 153, 153/1. ZUP člen 215, 223, 223/1. Uredba Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe.

varstvo konkurence - zloraba prevladujočega položaja - društvo - pojem podjetja - narava dejavnosti pravnega subjekta in uporaba pravil o varstvu konkurence - upravljanje avtorskih pravic - organizacija za kolektivno upravljanje avtorskih pravic kot podjetje - trg kolektivnega upravljanja pravic do javne priobčitve glasbenih neodrskih del - obvezno kolektivno upravljanje avtorskih pravic - delitev nadomestil za uporabo avtorskih del - netransparentnost pravil - retroaktivna določitev pravil - avtorski honorarji - kriteriji za višine avtorskega honorarja - delitev avtorskih honorarjev po pondirani dejanski uporabi - delitev članov kolektivne organizacije na redne in izredne - javnost delovanja organizacije za kolektivno upravljanje avtorskih pravic - vplivi na trgovanje med državami članicami - ukrepi za odpravo kršitev - predhodno vprašanje glede razlage prava EU - pouk o pravnem sredstvu - neodvisnost Urada za varstvo konkurence - skladnost postopka sodnega varstva po Zakonu o omejevanju konkurence z Ustavo - upravni postopek - pravica do obrambe v postopku - procesni roki

Ker ima stranka postopka po oceni Ustavnega sodišča zadostne možnosti, da se opredeli do vseh upoštevnih vidikov zadeve, kar implicira, da je 45-dnevni rok iz petega odstavka 36. člena ZPOmK-1 zadosten za pripravo učinkovite obrambe, je treba ugotoviti, da je Urad z določitvijo 45-dnevnega roka za izjavo o povzetku relevantnih dejstev ravnal v skladu z zakonsko določbo in ni kršil določb postopka.

V skladu z določbo 1. točke 3. člena ZPOmK-1 je podjetje subjekt, ki opravlja gospodarsko dejavnost, ne glede na njegovo pravnoorganizacijsko obliko in lastninsko pripadnost. Zato dejstvo, da je tožnik organiziran kot društvo, ni relevantno za presojo o tem, ali je podjetje v smislu konkurenčnega prava.

Ni relevantno niti dejstvo, da tožnikova dejavnost kot taka ni pridobitne narave. Za presojo, da je tožnik kot organizacija za kolektivno upravljanje avtorskih pravic podjetje v smislu konkurenčnega prava, je namreč odločilno, da kot subjekt, ki mu je zaupano upravljanje avtorskih pravic, sodeluje v trgovinski menjavi med imetniki materialnih avtorskih pravic na eni strani in uporabniki avtorskih del na drugi strani ter se tako ukvarja z gospodarsko dejavnostjo.

Določba 5. člena Uredba Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe, ki določa pristojnosti nacionalnih organov za varstvo konkurence pri uporabi sedanjih 101. in 102. člena PDEU, med odločbami, ki jih pri uporabi evropskega antitrusta izdajajo nacionalni organi za varstvo konkurence, navaja odločbe, ki zahtevajo odpravo kršitve (prva alineja prvega odstavka 5. člena Uredbe 1/2003). Med te sodijo tudi s 3. točko izreka izpodbijane odločbe naloženi ukrepi. Zato ne drži tožbeni očitek, da Urad v Uredbi 1/2003 ni imel pravne podlage za ukrepe iz 3. točke izreka izpodbijane odločbe.

Ukrep iz drugega odstavka 37. člena ZPOmK-1 je učinkovit, če se odpravi kršitev in njene posledice. V tožnikovem primeru, ko se mu očita zloraba prevladujočega položaja na trgu kolektivnega upravljanja pravic do javne priobčitve glasbenih neodrskih del, je namen tega ukrepa zagotoviti, da bo tožnik razdeljeval zbrana sredstva med avtorje na način, ki ne bo izkrivljal konkurence med njimi. Strukturni ukrep tako odpravlja izkrivljanje konkurence med avtorji.

To, da ZPOmK-1 tožniku izrečenega ukrepa izrecno ne navaja, ni pravno pomembno, saj seznam ukrepov v drugem odstavku 37. člena ZPOmK-1 ni izčrpen, temveč so ukrepi navedeni zgolj primeroma. Z istimi argumenti, s katerimi tožnik nasprotuje izrečenemu ukrepu, bi bilo mogoče nasprotovati tudi ukrepom, ki jih ZPOmK-1 primeroma navaja kot možni strukturni ukrep. Tako bi se lahko podjetje, ki je organizirano kot delniška družba, branilo, da ne more izvršiti naloženega mu ukrepa odprodaje dejavnosti, ker mora to odločitev sprejeti skupščina delničarjev. Jasno pa je, da s tem ne more uspeti. Določbe konkurenčnega prava in v tem smislu tudi z izpodbijano odločbo tožniku naloženi ukrepi so del kogentnega prava, ki se mu mora naslovnik odločbe podrediti.

Iz določb ZASP ne izhaja zahteva po razlikovanju med člani, ki imajo glasovalno pravico na skupščini, in člani, ki te pravice nimajo.

14.

Sodba in sklep G 22/2010

17.12.2013

PRAVO OMEJEVANJA KONKURENCE - PRAVO EVROPSKE UNIJE

VS4002408

Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti (PES) člen 81. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 101. ZPomK-1 člen 6, 9, 75. ZPomK člen 3, 5, 55.

varstvo konkurence - preprečevanje omejevanja konkurence - omejevalni sporazum - usklajeno ravnanje - ugovor zastaranja v ugotovitvenem postopku - dokazovanje - zastaranje - pojem stvarnega in geografskega trga - cena dnevne smučarske vozovnice za odrasle - dogovor o minimalni ceni - dogovor o maksimalni ceni - usklajevanje cenovne politike - usklajevanje popustov in cen - postopek pred Uradom za varstvo konkurence - dokazovanje - zakonitost pridobitve dokaza - pravica do nedotakljivosti stanovanja - preiskava elektronske pošte - preiskava elektronske dokumentacije - prekinitev postopka zaradi zahteve za presojo ustavnosti - ustavnost določb ZPomK-1 - odločba Ustavnega sodišča - kršitev 81. člena PES

Tožnik skuša s sklicevanjem na določbi 55. člena ZPOmK oziroma 75. člena ZPOmK-1, ki se obe nanašata na postopek o prekršku, doseči odpravo izpodbijane odločbe. Vendar pa je bila izpodbijana odločba izdana v t. i. nadzornem postopku, to je posebnem upravnem postopku, v katerem Urad odloča o pravicah, obveznostih in pravnih koristih strank in se konča z ugotovitvijo, da je nadzorovana oseba ravnala v nasprotju s 6. oziroma 9. členom ZPOmK-1, oziroma se postopek ustavi. Ker torej izpodbijana odločba ni bila izdana v postopku o prekršku, se zanjo določbi 55. člena ZPOmK oziroma 75. člena ZPOmK-1 ne uporabljata.

Pri presoji o kršitvi se je Urad oprl na določbo prvega odstavka 6. člena ZPOmK-1, v skladu s katero so prepovedani in nični sporazumi med podjetji, sklepi podjetniških združenj in usklajena ravnanja, katerih cilj ali učinek je preprečevati, omejevati ali izkrivljati konkurenco na ozemlju Republike Slovenije. V bistvenem enako določbo je vseboval ZPOmK v prvem odstavku 5. člena v zvezi s 3. členom, zato izpodbijana odločba ni obremenjena z zmotno uporabo materialnega prava.

Urad je ugotovil, da je tožnik kršil 6. člena ZPOmK-1 in 81. člena PES vsaj od leta 2000 do 31. 5. 2004. Ugotovitev, da je tožniku mogoče očitati kršitev 81. člena PES le od 1. 5. 2004 dalje, pa odpira novo vprašanje, in sicer: ali je tožnik v obdobju od 1. 5. 2004 do 31. 5. 2004, torej v obdobju enega meseca, kršil 81. člen PES? Iz ugotovitev Urada v izpodbijani odločbi izhaja, da so v tem obdobju veljale cene, ki so se za smučarsko sezono 2003/2004 oblikovale leta 2003, ko 81. člen PES na območju Republike Slovenije še ni veljal, za naslednjo sezono, to je sezono 2004/2005, pa Urad ne ugotavlja, da bi se tožnik dogovarjal o cenah dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle. Na podlagi teh ugotovitev Vrhovno sodišče zaključuje, da v obdobju od 1. 5. 2004 do 31. 5. 2004 tožniku ni mogoče očitati dogovarjanja o cenah smučarskih vozovnic, prepovedanega z določbo 81. člena PES.

16.

Sodba G 24/2010

17.12.2013

PRAVO OMEJEVANJA KONKURENCE - PRAVO EVROPSKE UNIJE - ČLOVEKOVE PRAVICE – UPRAVNI SPOR

VS4002406

Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti (PES) člen 81. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 101. URS člen 36, 37, 38. ZPomK-1 člen 6, 13a, 28, 33, 75. ZPomK člen 3, 5. ZUS-1 člen 40, 40/1.

varstvo konkurence - preprečevanje omejevanja konkurence - omejevalni sporazum - usklajeno ravnanje - usklajeno ravnanje glede cen - cena dnevne smučarske vozovnice za odrasle - dogovor o minimalni ceni - dogovor o maksimalni ceni - dogovor o popustih in cenah - usklajevanje cenovne politike - pregled in priprava cenika - dogovor o priporočeni ceni - vzporedno obnašanje - enake oziroma podobne cene - učinek na trgovanje med državami članicami - ugovor zastaranja v ugotovitvenem postopku - postopek pred Uradom za varstvo konkurence - dokazovanje - zakonitost pridobitve dokaza - pravica do varstva osebnih podatkov - uveljavljanje kršitev pravic tretjega - preiskava elektronske pošte - preiskava elektronske dokumentacije - prekinitev postopka zaradi zahteve za presojo ustavnosti - ustavnost določb ZPomK-1 o preiskavi - odločba Ustavnega sodišča - preiskava brez odredbe sodišča - pravna podlaga za preiskavo - retroaktivna uporaba predpisov - kršitev 81. člena PES

Določba prvega odstavka 33. člena ZPOmK-1 nalaga Uradu, da pri pristojnem sodišču v Ljubljani pridobi sodno odredbo za preiskavo prostorov, če obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da se poslovne knjige in druga dokumentacija, ki je povezana s predmetom preiskave, nahaja v prostorih podjetja, proti kateremu se ne vodi postopek, ali v stanovanjskih prostorih članov vodenja podjetja ali nadzora, zaposlenih ali drugih sodelavcev podjetja. V skladu s to zakonsko določbo se sodna odredba zahteva za preiskavo prostorov podjetja, proti kateremu se ne vodi postopek. V obravnavani zadevi je bil sporen dokaz pridobljen med preiskavo prostorov podjetja E., proti kateremu je Urad vodil postopek ugotavljanja kršitve 6. člena ZPOmK-1 in 81. člena PES oziroma 101. člena PDEU in na katerega se je nanašal sklep o preiskavi. Dejstvo, da je bilo sporno elektronsko sporočilo naslovljeno na elektronski naslov, ki ga direktor E. J.J. uporablja kot član upravnega odbora H., samo po sebi ne pomeni, da gre za njegovo zasebno komunikacijo. Elektronsko sporočilo je bilo najdeno na direktorjevem računalniku, iz njegove vsebine pa ne izhaja, da bi šlo za zasebno komunikacijo. Ravno nasprotno: predmet komunikacije je bila cenovna politika smučarskih centrov v sezoni 2009/2010, kar nedvomno sodi v okvir poslovne komunikacije. Še več: ta poslovna komunikacija se nanaša na namen preiskave, ki je v tem, da se najdejo dokumenti in drugi dokazi, ki neposredno ali posredno kažejo na obstoj kršitve 6. člena ZPOmK-1 in 81. člena PES, to je sporazuma oziroma usklajenega ravnanja podjetij pri določanju cen smučarskih vozovnic za posamezno smučarsko sezono. Iz sklepa o preiskavi tudi jasno izhaja, da je Urad pričakoval, da bo te dokaze našel na naslovu ..., kjer je sedež E. Tako ne držijo tožbene navedbe, da sporno elektronsko sporočilo ni bilo zakonito pridobljeno in bi ga bilo treba kot nedovoljeni dokaz izločiti.

Ustavno sodišče je ugotovilo neskladnost določbe prvega stavka prvega odstavka 28. člena ZPOmK-1 z Ustavo (1. točka izreka odločbe U-I-40/2012), vendar je odločilo, da se do odprave ugotovljene protiustavnosti uporablja določba prvega stavka prvega odstavka 28. člena ZPOmK-1 (3. točka izreka odločbe U-I-40/2012), kar pomeni, da je imel Urad veljavno zakonito podlago za opravljanje preiskave (41. točka obrazložitve odločbe U-I-40/2012).

Zgolj na podlagi podobnih cen dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle v sezonah 2004/2005, 2006/2007 in 2007/2008, pri čemer Urad niti ne pojasni, kdaj so si cene podobne, ni mogoče sklepati o dogovarjanju oziroma usklajenem ravnanju podjetij na trgu.

Z izpodbijano odločbo ni bila kršena prepoved retroaktivnosti. Pri presoji o kršitvi se je Urad oprl na določbo prvega odstavka 6. člena ZPOmK-1, v skladu s katero so prepovedani in nični sporazumi med podjetji, sklepi podjetniških združenj in usklajena ravnanja, katerih cilj ali učinek je preprečevati, omejevati ali izkrivljati konkurenco na ozemlju Republike Slovenije. V bistvenem enako določbo je vseboval ZPOmK v prvem odstavku 5. člena v zvezi s 3. členom, zato izpodbijana odločba ni obremenjena z zmotno uporabo materialnega prava.

Urad je znatni učinek na trgovanje med državami članicami utemeljil na trgovanju s poslovnimi deleži podjetij, ki upravljajo smučišča v Republiki Sloveniji. Ugotovil je, da omejevalna ravnanja strank postopka otežujejo podjetjem iz drugih držav članic vstop in poslovanje na slovenskem trgu. Vrhovno sodišče pritrjuje smiselnemu tožbenemu očitku, da Urad ni pojasnil, kako omejevalna ravnanja strank postopka, torej dogovarjanje oziroma usklajeno ravnanje glede cen smučarskih vozovnic, otežujejo tujim podjetjem vstop in poslovanje na slovenskem trgu.

Ker izpodbijana odločba ni bila izdana v postopku o prekršku, se zanjo določbi 55. člena ZPOmK in 75. člena ZPOmK-1 o zastaranju ne uporabljata.

18.

Sodba G 19/2010

17.12.2013

PRAVO OMEJEVANJA KONKURENCE - PRAVO EVROPSKE UNIJE

VS4002410

Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti (PES) člen 81. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 101. ZPomK-1 člen 6, 9.

varstvo konkurence - preprečevanje omejevanja konkurence - omejevalni sporazum - usklajeno ravnanje - usklajeno ravnanje glede cen - cena dnevne smučarske vozovnice za odrasle - udeležba na sestanku, kjer je bilo govora o cenah - priporočilo o ceni - podobne cene dnevnih smučarskih vozovnic - usklajene cene - vzporedno obnašanje na trgu - učinek na trgovanje med državami članicami EU - kršitev 81. člena PES - ugovor zastaranja v ugotovitvenem postopku

Izpodbijana odločba je bila izdana v postopku nadzora, zato sklicevanje na določbe o zastaranju pregona za prekršek ni utemeljeno.

Iz sodne prakse Sodišča Evropske unije, ki je v tej zadevi uporabljena kot prepričevalni argument zaradi enake vsebine evropske in slovenske pravne ureditve omejevalnih sporazumov, izhaja, da je temeljna zahteva določb PES o konkurenci, da vsak gospodarski subjekt samostojno določa politiko, ki jo namerava voditi na trgu. V tem smislu 81. člen PES odločno nasprotuje vsakemu neposrednemu ali posrednemu stiku med podjetji, ki bi bodisi vplival na ravnanje dejanskega ali potencialnega konkurenta na trgu bodisi bi takemu konkurentu razkril ravnanje na trgu, za katero se je podjetje odločilo, ali ki se ga namerava držati, kadar je cilj ali končna posledica teh stikov vzpostavitev konkurenčnih razmer, ki ne ustrezajo normalnim razmeram na zadevnem trgu. Urad je v 69. točki izpodbijane odločbe ugotovil, da priporočilo o ceni dejansko vpliva na poslovno politiko vseh subjektov na trgu in omejuje cenovno konkurenco med njimi. Ker torej 81. člen PES in 6. člen ZPOmK-1 prepovedujeta že sam stik med podjetji, ki vpliva na njihovo cenovno politiko, tožbene navedbe o posledicah takšnega stika za presojo o tožnikovi kršitvi v sezoni 2005/2006 niso pravno pomembne.

Sklicevanje na bistveno različne cene dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle ni pravno pomembno glede sezon 2000/2001 do 2003/2004 in glede sezone 2005/2006. Za te sezone je Urad na podlagi zapisov s sestankov ugotovil, da so se stranke postopka dogovarjale o cenah dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle. Prepovedano je že samo dogovarjanje o cenah, zato ugotavljanje posledic tega dogovarjanja ni potrebno.

Drugače pa velja glede sezon 2004/2005, 2006/2007, 2007/2008 in 2008/2009. Urad za te sezone ni pridobil neposrednih dokazov o dogovorih med strankami postopka. V teh sezonah je na obstoj dogovorov o cenah sklepal na podlagi usklajenih cen dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle, navedenih v tabeli iz 28. točke izpodbijane odločbe, pri čemer iz 50. in 58. točke izpodbijane odločbe izhaja, da Urad pod pojmom usklajene cene razume enake oziroma podobne cene smučarskih vozovnic. Zgolj na podlagi podobnih cen dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle, pri čemer Urad ne pojasni, kdaj so si cene podobne, brez kakršnekoli analize gibanja cen v teh sezonah glede na predhodno sezono, ni mogoče govoriti o vzporednem ravnanju subjektov na trgu, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati o usklajenem ravnanju.

Z navedbo o razlogu za dvig cene smučarske vozovnice na 28 EUR, ki se je na trgu odrazilo kot vzporedno obnašanje, je tožnik omajal domnevo, da bi bilo usklajeno ravnanje edina verjetna razlaga vzporednega obnašanja. Ker Urad pri ugotavljanju tožnikove kršitve v sezoni 2009/2010 ni presojal tožnikovih navedb o razlogu za dvig cene dnevne smučarske vozovnice v tej sezoni, tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvu, pomembnem za izdajo izpodbijane odločbe.

Urad je znatni učinek na trgovanje med državami članicami utemeljil na trgovanju s poslovnimi deleži podjetij, ki upravljajo smučišča v Republiki Sloveniji. Ugotovil je, da omejevalna ravnanja strank postopka otežujejo podjetjem iz drugih držav članic vstop in poslovanje na slovenskem trgu. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti Vrhovno sodišče ugotavlja, da se izpodbijane odločbe v tem delu ne da preizkusiti, saj Urad ni pojasnil, kako omejevalna ravnanja strank postopka, torej dogovarjanje oziroma usklajeno ravnanje glede cen smučarskih vozovnic, otežujejo tujim podjetjem vstop in poslovanje na slovenskem trgu.

20.

Sodba G 20/2010

17.12.2013

PRAVO OMEJEVANJA KONKURENCE - PRAVO EVROPSKE UNIJE

VS4002412

Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti (PES) člen 81. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 101. ZPomK-1 člen 6, 24, 24/2.

varstvo konkurence - preprečevanje omejevanja konkurence - omejevalni sporazum - usklajeno ravnanje - usklajeno ravnanje glede cen - cena dnevne smučarske vozovnice za odrasle - udeležba na sestanku, kjer je bilo govora o cenah - enake ali podobne cene smučarskih vozovnic - dogovor o popustih in cenah - usklajevanje cenovne politike - pojem stvarnega in geografskega trga - vzporedno obnašanje na trgu - učinek na trgovanje med državami članicami EU - kršitev 81. člena PES

Tožnik izpodbija ugotovitev Urada v 51. točki izpodbijane odločbe, da je bil med prisotnimi pri dogovarjanju o cenah smučarskih vozovnic v sezonah 2000/2001, 2001/2002, 2002/2003, 2003/2004 in 2005/2006 tudi tožnikov predstavnik, U. U. Upravičeno opozarja, da je njegov predstavnik omenjen izključno v zapisniku 6. redne letne skupščine Združenja iz 34. točke izpodbijane odločbe, ko naj bi se stranke postopka dogovarjale oziroma usklajevale o cenovni politiki v sezoni 2002/2003, ne pa tudi v drugih dokumentih, katerih vsebino je Urad povzel v 30., 31., 32., 33. in 35. točki izpodbijane odločbe. To pomeni, da je Urad dokazal tožnikovo prisotnost zgolj na sestanku, ko je prišlo do dogovora o cenah v sezoni 2002/2003, ni pa uspel dokazati tožnikove udeležbe na sestankih, na katerih so se sklepali dogovori o cenah v sezonah 2000/2001, 2001/2002, 2003/2004 in 2005/2006.

Tudi popusti, ki se priznavajo imetnikom članske kartice SZS, Olimpijske kartice in strokovnim kadrom ZUTS-a pri SZS, namreč pomenijo del cene smučarske vozovnice, zato pomeni tudi dogovarjanje o teh popustih dogovarjanje o cenah smučarskih vozovnic.

Na podlagi podobnih cen dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle, pri čemer Urad ne pojasni, kdaj so cene podobne, ni mogoče sklepati o usklajenem ravnanju strank postopka na trgu. To pomeni, da zgolj na podlagi podatka o cenah dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle v sezonah 2004/2005, 2006/2007 in 2007/2008 ni mogoče sklepati o dogovarjanju oziroma usklajenem ravnanju strank postopka na trgu.

Urad je znatni učinek na trgovanje med državami članicami utemeljil na trgovanju s poslovnimi deleži podjetij, ki upravljajo smučišča v Republiki Sloveniji. Ugotovil je, da omejevalna ravnanja strank postopka otežujejo podjetjem iz drugih držav članic vstop in poslovanje na slovenskem trgu. Vrhovno sodišče pritrjuje tožbenemu očitku v delu, da Urad ni pojasnil, kako omejevalna ravnanja strank postopka, torej dogovarjanje oziroma usklajeno ravnanje glede cen smučarskih vozovnic, otežujejo tujim podjetjem vstop in poslovanje na slovenskem trgu. V tem smislu pritrjuje tudi tožbeni navedbi, da Urad ni naredil celovite analize o učinku na trgovanje med državami članicami.