Sodna praksa je že zavzela stališče, da družbi za ravnanje z odpadno embalažo (DROE) ni dopustno nalagati obveznosti ravnanja s tisto odpadno embalažo, ki izvira od proizvajalcev, ki svoje obveznosti za ravnanje z odpadno embalažo izpolnjujejo sami, in za ravnanje s tisto odpadno embalažo, za katero ne velja obveznost proizvajalčeve razširjene odgovornosti (PRO). Tega stališča sodišče ne spreminja, saj bi zahteva, da DROE ravnajo tudi z odpadno embalažo, ki izvira od proizvajalcev iz prvega odstavka 36. člena Uredbe, pomenila, da niso spoštovane zahteve Direktive o odpadkih, da finančno odgovornost za ravnanje z odpadki nosijo proizvajalci proizvodov, tj. povzročitelji odpadkov, in zahteve 8a (1)(d) Direktive o odpadkih, po kateri mora država, ki je v skladu s členom 8(1) vzpostavila sistem razširjene odgovornosti proizvajalca, zagotoviti enako obravnavo proizvajalcev proizvodov ne glede na izvor ali velikost proizvodov. Ker tista dela 19. in 39. člena Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo, ki od DROE zahtevata, da zagotavlja predpisano ravnanje tudi s tisto odpadno embalažo, za katero je bila po prvem odstavku 36. člena Uredbe določena izjema od zakonske obveznosti PRO, nista v skladu z zakonom in Direktivo o odpadkih, jih v tem obsegu ni mogoče uporabiti (exceptio illegalis) in DROE ni mogoče naložiti, da od izvajalca javne službe prevzame tudi to odpadno embalažo.
Zakonsko dikcijo "čas in območje oboroženih spopadov" iz točke d) 7. alineje 2. člena ZVV je mogoče razlagati le tako, da se status vojnega veterana po tej določbi ZVV prizna le tistim aktivnim udeležencem obrambnih aktivnosti, ki so se pri opravljanju v zakonu določenih nalog nahajali na območju, kjer in ko se je oboroženi spopad (dejansko) odvijal.
Naloge, ki jih je opravljal tožnik, kot so vlomi v in fizično zavarovanje stanovanj, montaža protivlomnih drogov, odklop elektrike, vode, telefona, celo opravljanje nekaterih izselitev bivših oficirjev JLA, niso zajete med nalogami, ki so tudi v drugem odstavku 2.a člena ZVV taksativno naštete in tako jasno določene. Ta opravila namreč ne predstavljajo tajnega zbiranja, varovanja in hrambe orožja, streliva in vojaškega materiala oziroma vojaških ali obrambnih dokumentov v zasebnih oziroma neuradnih prostorih in lokacijah ter ni izvajal obveščevalne in protiobveščevalne dejavnosti.
Odvzem lastninske pravice na zemljiščih z javnimi cestami se razlikuje od razlastitve po ZUreP-1. Gre za specialno ureditev; določbe ZUreP-1 pridejo v poštev le, če ZJC-B ne določa drugače. Ta je med drugim opredelil javno korist za razlastitev teh nepremičnin: podana je, če ob vložitvi zahteve za razlastitev po njih poteka cestni promet. Slednje pomeni, da prometne površine splošnega pomena vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo javne ceste in varnost prometa na njih. Prosta uporaba obsega koriščenje s strani vseh ali določenih vrst cestnega prometa.
Javne ceste so državne in občinske. Med občinske ceste spadajo tudi lokalne ceste in javne poti. S posamezno kategorijo javne ceste pa je začrtan njen namen oziroma uporaba. Jasno je, da ni vsaka javna cesta namenjena vsakršni uporabi vseh.
Ker razlaščeno zemljišče izpolnjuje kategorizacijska merila za javno pot in po njem poteka cestni promet, je javna korist po tretjem odstavku 19. člena ZJC-B podana. Tega ne spremeni dejstvo, da bi lahko lastniki sosednjih zemljišč dosegli dostop do svojih nepremičnin s pomočjo služnosti ali nujne poti.
Zastaranje pravice do izterjave davka je urejeno v ZDavP-2 v določbah 125. in 126. člena, ki smiselno veljajo tudi v zadevah, ko davčni organ na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti.
Zastaralnih rokov za dokončanje v predpisanem roku začetega izvršilnega postopka ZP-1 ne določa. Glede zastaranja pravice do izterjave spornih glob je relevanten datum izvršljivosti plačilnih nalogov, od katerega je začel teči petletni relativni oziroma desetletni absolutni rok.
Glede dokazne prekluzije je Vrhovno sodišče RS že pojasnilo, da je ta dovoljena le, če je davčni zavezanec imel možnost opredelitve do ugotovljenega dejanskega stanja davčnega organa pred izdajo zapisnika (načelo zaslišanja stranke) in hkrati za svojo zamudo ne poda nobenih (dodatnih) razlogov. V zadevi ni sporno, da tožnica ni vložila pripomb na zapisnik, prav tako pa je šele v pritožbi prvič predložila določene dokaze, ki se nanje sklicuje tudi v tožbi, s katerimi dokazuje, da so preostali dvigi gotovine in transakcije z bančno kartico izvedeni v poslovne namene. Tožnica nedvomno s tem izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Tožnica je prekludirana, in to že v pritožbenem postopku.
Ustavitev po uradni dolžnosti začetega upravnega postopka za postavitev začasnega skrbnika osebi ne pomeni samo po sebi, da se je postopek končal za stranko ugodno in so pri presoji uspeha stranke relevantne okoliščine zadeve, da je do ustavitve postopka za postavitev začasnega skrbnika prišlo, ker je bil osebi po odvzemu poslovne sposobnosti postavljen stalni skrbnik.
V obravnavani zadevi je vzrok za ustavitev postopka za postavitev začasnega skrbnika v tem, da je bila osebi odvzeta poslovna sposobnost in postavljen (stalni) skrbnik, ne pa v pravno neutemeljenem postopku postavitve pod skrbništvo. Tako je upravni organ pravilno upošteval navedene okoliščine zadeve za zaključek o tem, ali se je končal za stranko ugodno ali ne in pravilno zavrnil zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov.