glavna obravnava v upravnem sporu - neoprava glavne obravnave - predlog stranke za izvedbo dokaza - kršitev pravice do enakega varstva pravic - načelo zaupanja v zemljiškoknjižne podatke - načelo publicitete - ugoditev predlogu za dopustitev revizije
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali je sodišče s tem, ko ni izvedlo glavne obravnave, kljub temu, da je tožnik v tožbi predlagal izvedbo dokazov, poseglo v tožnikovo pravico iz 22. člena Ustave RS?
2. Ali je s svojo odločitvijo sodišče kršilo načelo zaupanja v zemljiško knjigo, določeno v 8. členu ZZK-1 ter načelo publicitetnega učinka vpisov iz 6. člena ZZK-1?
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - nasilje v družini - resna škoda
Pritožnikovo ponavljanje njegovega občutka ogroženosti ne utemeljuje drugačne pravne opredelitve njegovega strahu zaradi nasilja njegove žene. Ta strah ne izvira od enega izmed subjektov, ki lahko povzročijo resno škodo v smislu 28. člena ZMZ-1. To so država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, nedržavni subjekti (torej tudi družinski člani) pa le, če je mogoče dokazati, da pred tem navedeni subjekti, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred njimi (tretja alineja 24. člena ZMZ-1).
pogoji za združitev zadev v skupno obravnavanje - učinkovito sodno varstvo - pravica do pravnega sredstva - pravica do sodnega varstva
Po presoji Vrhovnega sodišča tudi Upravno sodišče procesni institut iz 42. člena ZUS-1 (praviloma) uporabi tedaj, kadar oceni, da je to smotrno. Dolžno pa ga je uporabiti s ciljem zagotovitve učinkovitega sodnega varstva (23. člen v zvezi s 25. členom Ustave). Za njegovo uporabo morajo biti izpolnjeni zakonski pogoji, ki so: (1) gre za več postopkov, (2) odprtih pri istem sodnem oddelku, in (3) ti postopki se nanašajo na isti predmet. Izpolnjevanja teh pa pritožnica v pritožbi niti ne zatrjuje, temveč (pavšalno) zatrjuje le, da je pri njej in njenih družinskih članih dejansko stanje povsem enako ter da enako velja za pravno podlago. Pritožničine pavšalne navedbe, da so ji zaradi nezdružitve zadev kršene človekove pravice, pa za sklep o nasprotovanju te zakonske ureditve Ustavi, EKČP, Listini EU o temeljnih pravicah ali Uredbi Dublin III ne zadoščajo.
brezplačna pravna pomoč - upravičenec do brezplačne pravne pomoči - povrnitev stroškov brezplačne pravne pomoči - upravni postopek - odmera nagrade za postopek - stranski udeleženec - pravni interes - uveljavljanje procesne kršitve
Vrhovno sodišče je v sklepu I Up 239/2023 z dne 21. 8. 2024 prav zaradi možnega nastanka okoliščin na strani prejemnika brezplačne pravne pomoči (BPP), po nastopu katerih je ta na podlagi prvega odstavka 49. člena ZBPP dolžan povrniti prejeto pravno pomoč v višini izplačil odvetniku na podlagi sklepa o odmeri nagrade, sprejelo stališče, da je upravni organ v skladu s 143. členom ZUP dolžan v ta postopek povabiti upravičenca do BPP. Slednji tako v postopku odmere varuje svoj pravni interes v zvezi z (morebitno) obveznostjo vračanja sredstev glede na dejanska izplačila odvetniku, ki so odvisna od odločitve, sprejete v upravnem postopku odmere odvetniških stroškov (prim. šesti odstavek 40. člena ZBPP).
Vendar pa mora tožnik procesno kršitev, nastalo z opustitvijo povabila v postopek, izpodbijati pred sodiščem prve stopnje, saj sodišče nanjo ne pazi po uradni dolžnosti.
ZIntPK člen 15a, 15b. ZUS člen 75, 75/3, 85, 85/1, 85/1-1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
predlog za dopustitev revizije - Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) - razgovor na seji senata KPK - ustna obravnava v upravnem postopku - bistvena kršitev določb postopka - obrazložitev sodne odločbe - delna ugoditev predlogu - ugoditev predlogu za dopustitev revizije
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Kakšna je pravna narava razgovora na seji senata po določbah 15.a in 15.b člena ZIntPK oziroma ali je Upravno sodišče RS pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da bi tožena stranka, kljub izvedenim razgovorom na seji senata po določbah 15.a in 15.b člena ZIntPK, morala izvesti ustno obravnavo po določbah ZUP? Ali je tožena stranka s tem, ko je izvedla "zgolj" razgovor na seji senata Komisije bistveno kršila pravila postopka?
2. Ali je Upravno sodišče RS zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 1. točki prvega odstavka 85. člena ZUS-1 v povezavi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1 in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko v izpodbijani sodbi ni obrazložilo, zakaj meni, da sta podana dokazna predloga tožeče stranke glede zaslišanja A. A. in B. B. substancirana?
procesna predpostavka za dopustnost tožbe - poseg v pravni položaj, pravico ali pravno korist - zastopnik javnega interesa - akt, ki ne posega v tožnikovo pravico - objektivni koncept upravnega spora - neutemeljeno zavrženje tožbe
Ker poseg v pravni položaj, pravico ali pravno korist ni procesna predpostavka za dopustnost tožbe, ki jo vloži tožnik, ki je zastopnik javnega interesa, Upravno sodišče v tem primeru pritožničine tožbe ne bi smelo zavreči iz razloga po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Izpodbijano dovoljenje namreč v pritožničino pravico ali v njeno neposredno, na zakon oprto osebno korist, nikoli ni posegalo, tak poseg pa za dopustnost njene tožbe v skladu z objektivnim konceptom tega upravnega spora tudi ni (bil) potreben.
obvezne sestavine predloga za dopustitev revizije - natančna in konkretna opredelitev pomembnega pravnega vprašanja - nepopoln predlog - pomembno pravno vprašanje - konkretne okoliščine - obrazložitev predloga - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Predlagatelj glede predlaganega pravnega vprašanja ni izkazal, da bi njegova revizijska obravnava presegla pomen konkretne zadeve in bi bila s tega vidika pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava prek sodne prakse. V predlogu namreč ni navedel nikakršnih okoliščin, ki bi kazale na pomembnost tega vprašanja, temveč le, da gre za "odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, glede katerega sodne prakse Vrhovnega sodišča ni." To pa predstavlja le prepis zakonskih določb iz 367. a člena ZPP, ne pa konkretnih okoliščin, zakaj bi bilo predlagano pravno vprašanje pomembno. Pomembnost tudi iz besedila vprašanja ne izhaja.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29, 29/1, 29/2. ZMZ-1 člen 51, 51/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - pravni interes za tožbo - neutemeljeno zavrženje tožbe
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil pritožnik pravočasno predan Republiki Hrvaški. To pomeni, da v obravnavani zadevi ne gre za primer opuščene predaje v časovno določenem (omejenem) obdobju, zaradi katere bi na podlagi določb Uredbe Dublin III in ZMZ-1 prišlo do prenosa odgovornosti in do obravnavanja pritožnikove prošnje v Republiki Sloveniji. Za obravnavo pritožnikove tožbe kot nedopustne je bil torej potek obdobja šestih mesecev nerelevanten, saj ob izvršeni predaji ni mogel vplivati na pritožnikov pravni položaj.
negativni upravni akt - bistveno enako dejansko in pravno stanje - odložitvena začasna odredba
Po presoji Vrhovnega sodišča je Upravno sodišče v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo, da se s takšno začasno odredbo lahko zadrži zgolj izvršitev tistih aktov, ki vsebujejo obveznost, ki bi jo bilo treba izvršiti na njihovi podlagi, in da izpodbijana upravna odločba, s katero je bila zahteva pritožnikov zavrnjena, takšne obveznosti ne vsebuje. Pri zavrnilnih (negativnih) upravnih aktih, kot je izpodbijani, namreč že po naravi stvari ni treba ničesar realizirati, ker dejansko stanje že ustreza pravnemu stanju, ki izhaja iz dispozitiva upravnega akta. Vrhovno sodišče ne zanika, da bi uspeh v tem upravnem sporu in legalizacija nelegalnega dela objekta lahko vplivala na postopek izvršbe inšpekcijskega ukrepa odstranitve tega istega dela objekta tako, da bi bila izvršba ustavljena.
Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8, 8/4. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-4, 84/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za azil - varstvo osebne varnosti in premoženjske varnosti - milejši ukrep - učinkovitost ukrepa
Slovenski zakonodajalec (še) ni implementiral člena 8(4) Recepcijske direktive, da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu. Vendar pritožnik ne upošteva, da izpodbijana sodba temelji tudi na presoji, da bi bila v konkretnem primeru uporaba kakršnegakoli drugega, manj prisilnega ukrepa, vključno z alternativnimi ukrepi iz navedene določbe direktive, neučinkovita. Ker je bilo nesporno ugotovljeno, da je pritožnik očitana mu dejanja, ki predstavljajo resno varnostno tveganje za osebno in premoženjsko varnost, storil, je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje).
predlog za dopustitev revizije - spremenjena sodna praksa - analogna uporaba zakona - vračilo davka - obračun davčnega odtegljaja - davčni inšpekcijski nadzor - delna ugoditev predlogu - ugoditev predlogu za dopustitev revizije
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je lahko spremenjena sodna praksa, ki ugotavlja, da organ materialne določbe ni pravilno uporabil, podlaga za analogno uporabo 97. člena ZDavP-2 v primerih zahteve vračila davka, plačanega na podlagi obračuna davčnega odtegljaja predloženega v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora po 140. a členu ZDavP-2?
mednarodna in subsidiarna zaščita - obveznost pridobitve, proučitve in upoštevanja informacij o izvorni državi - utemeljen strah pred preganjanjem - preteklo ali bodoče preganjanje
Pritožnica se pri oceni, da dejanja, ki jih zatrjuje tožnik, ne pomenijo preganjanja, opira izključno na njegov opis preteklih dogodkov. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da je namen zaščite v obliki enega od statusov varstvo osebe pred bodočim preganjanjem (ki je lahko nadaljevanje preteklega preganjanja ali začetek preganjanja, ki je prosilcu do zapustitve izvorne države le grozilo, ni pa še bilo udejanjeno) ali resno škodo v primeru vrnitve v izvorno državo. Za priznanje mednarodne zaščite ni odločilno zgolj to, ali je bil prosilec že izpostavljen dejanjem preganjanja ali resni škodi. Zato mora pristojni organ vedno presojati, ali obstaja utemeljen strah prosilca, da bo v prihodnosti (ob vrnitvi v izvorno državo) izpostavljen tveganju.
molk organa - spor polne jurisdikcije - jasen in konkreten predlog - jasen izrek - zavrnitev pritožbe
Če tožnik vlaga tožbo v sporu polne jurisdikcije, mora tožbeni zahtevek vsebovati zahtevo, kakšna naj bo meritorna odločitev sodišča o upravni zadevi (ali javnopravni stvari), torej jasen in določen predlog sodišču, kako naj se glasi tak izrek sodbe.
ZUS-1 člen 22, 22/2, 82, 82/1, 82/2. ZPP člen 206, 206/1, 206/1-3, 343, 343/4.
pritožba v upravnem sporu - postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - nedovoljena pritožba v upravnem sporu - pooblaščenec brez opravljenega PDI - zavrženje pritožbe
Po določbi prvega odstavka 82. člena ZUS-1 se sklep, izdan v upravnem sporu, izpodbija s posebno pritožbo samo, če tako določa ZUS-1 in ne morda kak drug zakon. Zato v upravnem sporu ni mogoče uporabiti določb drugih zakonov, ki pritožbe zoper posamezne sklepe sicer dopuščajo. Ker ZUS-1 ne določa posebne pritožbe zoper sklep, s katerim se postopek prekine na podlagi 3. točke prvega odstavka 206. člena ZPP, pritožba zoper izpodbijani sklep na podlagi prvega odstavka 82. člena ZUS-1 ni dovoljena. Prav tako pritožba ni dovoljena na podlagi določbe drugega odstavka istega člena ZUS-1, saj ne gre za sklep, s katerim bi bil onemogočen nadaljnji postopek.
Poleg tega lahko po določbi drugega odstavka 22. člena ZUS-1 stranka v postopku s pritožbo opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. Ta pogoj ne velja le, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit.
BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ - CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR
VS00086219
ZUS-1 člen 17.
aktivna legitimacija - tožnik v upravnem sporu - tožnik, ni bil stranka v upravnem postopku
Položaj tožnika v upravnem sporu ni mogoče priznati na podlagi določb ZUP ali na podlagi določb materialnih predpisov, ki določajo, kdaj ima oseba pravni interes za udeležbo v upravnem postopku. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča je lahko aktivno legitimirana v upravnem sporu samo oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta, ne pa tudi oseba, ki bi tak položaj sicer lahko imela, pa ga ni imela.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. ZMZ-1 člen 20, 21, 21/1, 22, 23, 23/1, 23/1-8, 28, 31, 44.
mednarodna in subsidiarna zaščita - mednarodna zaščita - ugotavljanje pogojev za status begunca oziroma za subsidiarno zaščito - nepriznan status begunca - status subsidiarne zaščite - resna škoda v smislu 28. člena ZMZ - dokazno breme prosilca zdravstvena oskrba
Pritožnik bi moral vsaj zatrjevati, da bi bila zdravstvena oskrba v Tuniziji nezadostna oziroma taka, da bi vodila v nehumano in nečloveško ravnanje v smislu kršitve 3. člena EKČP. Šele tedaj bi dokazno breme prešlo na toženko. Po ustaljeni razlagi Vrhovnega sodišča je treba informacije o izvorni državi pridobiti in analizirati le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element. Če ta element ni podan, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, toženki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja. Smiselno enako po presoji Vrhovnega sodišča velja tudi za resno škodo iz 28. člena ZMZ-1, kar je predmet presoje v obravnavanem primeru. Če bi pritožnik prošnjo za mednarodno zaščito vložil (tudi) iz razloga, ker bi bil ob vrnitvi v izvorno državo izpostavljen resni škodi zaradi neustrezne zdravstvene oskrbe - bi se moral tega razloga (logično) tudi zavedati že ob vložitvi prošnje.
odločanje o reviziji po ponovljenem sojenju - sodni precedens - sprejeto stališče Vrhovnega sodišča - revizija - učinkovitost pravnega sredstva - okoljevarstveno dovoljenje - okoljevarstveno dovoljenje za obratovanje naprave, ki lahko povzroča onesnaževanje večjega obsega - redna obratovalna varnost procesa - tveganje večjih nesreč naprave - sprememba okoljevarstvenega dovoljenja - obrat v smislu Direktive Seveso III - ukrepi - preprečevanje večje nesreče - delna odločba - pogoji za izdajo dovoljenja - učinkovito sodno varstvo - varstvo okolja - analogija znotraj pravnega pravila (analogia intra legem) - način izvršitve odločitve
Precedenčnost po svojem bistvu pomeni vezanost na pravna stališča Vrhovnega sodišča iz druge predhodne, po vsebini v bistvenem enake in zato za sodno presojo upoštevne odločitve. Pri odločanju v novi zadevi je odstop Upravnega sodišča od navedenih precedenčnih stališč mogoč, vendar le izjemoma. Še bolj pa je poudarjena vezanost Upravnega sodišča na stališča Vrhovnega sodišča, ki so bila sprejeta pri odločanju o reviziji (ali drugem pravnem sredstvu) v upravnem sporu v isti zadevi, saj gre pri tem za spoštovanje pravnomočnosti pravne presoje Vrhovnega sodišča in ob tem tudi uspeha stranke s pravnim sredstvom, ki mora biti učinkovito. Oboje bi bilo povsem izničeno, če bi lahko Upravno sodišče od navedenega odstopalo zgolj zaradi lastnega nestrinjanja z opravljeno presojo Vrhovnega sodišča. Glede na navedeno je bilo nepotrebno in vsebinsko nebistveno razpravljanje v ponovljenem postopku o (ne)pravilnosti stališč Vrhovnega sodišča v revizijskem sklepu X Ips 8/2023 z dne 5. 4. 2023, ki ga je vodilo Upravno sodišče s strankami tega upravnega spora.
Iz že sprejetih stališč Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 8/2023 izhaja, da ZVO-1 ob pravilni razlagi zahteva, da se z okoljevarstvenim dovoljenjem za napravo, ki lahko povzroča onesnaženje večjega obsega (IED naprava), celovito obravnava tako redna obratovalna varnost procesa kot tveganje večjih nesreč naprave. Teh vprašanj skladno ni mogoče obravnavati ločeno, kar velja tudi za odločanje o spremembi okoljevarstvenega dovoljenja na podlagi 78. člena ZVO-1. Zato je treba v postopku za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za IED napravo ugotoviti tudi, ali je taka naprava hkrati obrat v smislu Direktive Seveso III in, če je odgovor pritrdilen, presoditi, ali so ukrepi za preprečevanje nesreč in njihovih posledic, ki so (ali bi morali biti) vključeni v okoljevarstveno dovoljenje po 86. členu ZVO-1, ustrezno vključeni tudi v spremembo okoljevarstvenega dovoljenja za IED napravo.
Pri odločanju o okoljevarstvenem dovoljenju za IED napravo ni mogoče izdati delne odločbe, če bi se s tem kršilo zahtevo po presoji vseh upoštevnih pogojev za izdajo takega dovoljenja. Delna odločba je možna zgolj tedaj, kadar se lahko o kakšni zadevi odloča po delih oziroma po posameznih zahtevkih (219. člen ZUP) in nikakor ne pomeni, da je mogoče le delno presoditi izpolnjevanje pogojev za odločitev v upravni zadevi in izdati odločbo, še preden je presojeno tudi o ostalih.
V zadevi je treba zagotoviti učinkovito sodno varstvo revidentki, ki je s svojo tožbo uspela dokazati, da je izpodbijani upravni akt nezakonit. Po drugi strani pa je treba hkrati preprečiti, da bi se zaradi odločitve v tem upravnem sporu poslabšalo varstvo okolja kot ustavne dobrine in še pred končno odločitvijo v zadevi nesorazmerno poslabšal položaj stranke z interesom. To bi oboje lahko nastopilo, če bi zaradi odprave izpodbijanega akta takoj prenehale veljati zahteve, ki jih za obratovanje zadevne IED naprave s ciljem varstva okolja določa prav izpodbijana sprememba okoljevarstvenega dovoljenja. Zato je na podlagi analogije intra legem Vrhovno sodišče v izreku določilo način izvršitve svoje odločbe, ki je že mogoč v sporih zaradi varstva ustavnih pravic (glej 66. člen ZUS-1). Na tej podlagi je določilo, da se do izvršljivosti nove odločitve v ponovnem postopku v zadevi še naprej uporablja izpodbijani upravni akt, ki bo z novo odločbo torej nadomeščen (v ustreznih delih ali v celoti), ko bo nova odločitev začela učinkovati (224. člen ZUP, peti odstavek 78. člena ZVO-1).
formalno pomanjkljiva tožba - poziv za popravo tožbe - rok za popravo tožbe - določitev roka
Poziv, ki ne določa roka za popravo tožbe, ne more biti podlaga za njeno zavrženje, saj lahko sodišče tožbo zavrže le, če je tožnik ne popravi v določenem roku.
pravna sredstva v upravnem sporu - zahteva za varstvo zakonitosti - subsidiarna uporaba ZPP - nedovoljenost izrednega pravnega sredstva
Za odločitev v tej zadevi je bistven odgovor na vprašanje, ali je mogoče na podlagi ZUS-1 izključiti uporabo specifičnih določb ZPP tudi v primerih, ko ZUS-1 tega ne določa izrecno oziroma če posameznih institutov ne ureja drugače temveč jih enostavno izpusti, in če da, ali to velja tudi za izredno pravno sredstvo zahteve za varstvo zakonitosti (385. člen ZPP).
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - USTAVNO PRAVO
VS00086217
URS člen 19. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - omejitev gibanja - pravica do osebne svobode - poseg v pravico do osebne svobode
Tudi če je Upravno sodišče v posameznih primerih presodilo, da gre za kršitev pravice do osebne svobode, to ne pomeni, da je tudi poseg v pritožnikovo osebno svobodo nezakonit in neustaven.