Vrhovno sodišče jemlje na znanje obstoj takega izvedenskega mnenja, vendar pritrjuje dokazni oceni Upravnega sodišča, ki je analitična, skrbna in logična, ter posledični odločitvi, da zdravstveno stanje pritožnice ne preprečuje predaje Hrvaški. Svojo dokazno oceno je Upravno sodišče oprlo na izpovedbo izvedenke, dejstva o zdravstveni podpori prosilcem na Hrvaškem in pripravljenost sodelovanja Hrvaške pri zagotavljanju zdravstvene pomoči pritožnici.
Vrhovno sodišče je ocenilo, da pogoji za dopustitev revizije iz 367. a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 niso izpolnjeni, zato je predlog za dopustitev revizije zavrnilo. Predlagana vprašanja prava EU niso vprašanja, od katerih je odvisna odločitev v tem upravnem sporu. Tudi pritrdilen odgovor na prvo oziroma drugo vprašanje sam po sebi ne bi pomenil, da je predlagateljica v konkretnem postopku izkazala neposredno, na zakon ali drug predpis oprto osebno korist za stransko udeležbo. Zato po presoji Vrhovnega sodišča predložitev predlaganih vprašanj SEU v predhodno odločanje ni potrebna.
Upravni organ pri odmeri dajatve za odjavljeno vozilo lahko upošteva podatek o lastniku vozila iz evidence registriranih vozil, vendar to ne preprečuje osebi, ki ji je na podlagi tega podatka izdan plačilni nalog, da to dejstvo izpodbija in za to predloži dokaze, s katerimi dokazuje, da glede na določbe SPZ, ni več lastnik vozila.
V zvezi z zagotavljanjem pravice do uporabe svojega jezika pred sodiščem, ki je ustavna pravica iz 62. člena Ustave, pa je Ustavno sodišče že navedlo, da izhaja ustavnopravni okvir navedene pravice iz ustavnih standardov poštenega sojenja, zato mora biti vsakomur, tudi tistemu, ki jezika sodišča (torej slovenskega jezika) ne razume, dana možnost spremljanja postopka v jeziku, ki ga razume. Uporaba svojega jezika se ne nanaša nujno na prosilčev materni jezik, ampak na vsak jezik, ki mu zagotavlja razumevanje in sodelovanje pri ustnemu procesnemu dejanju.
V skladu z Uredbo Dublin III kot ovira za predajo ne zadošča katerakoli pomanjkljivost v azilnem sistemu odgovorne države članice, saj mora biti ta sistemska, taka pa je, če država ne obravnava resno prošenj prosilcev za mednarodno zaščito ali jih izpostavlja življenjskim razmeram v pogojih, ki pomenijo nevarnost ponižujočega oziroma nečloveškega ravnanja. Na tej podlagi je kot nezadostne za ugotovitev sistemskih pomanjkljivosti zavrnilo vse pritožnikove navedbe. Morebitna že zavrnjena pritožnikova prošnja za mednarodno zaščito, ki jo je vložil na Hrvaškem, ni ovira za predajo.
Ureditev iz prvega odstavka 85. člena ZDavP-2 tudi pri vročanju v tujino zagotavlja uresničevanje pravice stranke do sodelovanja v postopku, do izjave in do pravnega sredstva, vendar le ob razlagi, ki preprečuje, da bi zakonsko določeni trenutek vročitve povzročil začetek teka rokov za opravo nadaljnjih procesnih dejanj, še preden bi se stranka s pisanjem dejansko lahko seznanila. Določbo je zato treba razlagati tako, da vzpostavlja pravno domnevo vročitve, ki jo lahko stranka z navedbo konkretnih okoliščin izpodbija. Če s svojimi navedbami vzbudi resen dvom v pravilnost domnevanega trenutka vročitve, je na organu dokazno breme, da izkaže pravočasnost vročitve. O utemeljenosti strankinega ugovora je treba odločiti v okviru presoje pravočasnosti vložene vloge.
ZInfP sicer ne določa suspenzivnosti tožbe za primer, ko slednjo vloži oseba, na katero se nanašajo zahtevani dokumenti, torej stranski udeleženec iz upravnega postopka, kar je v obravnavani zadevi tožnica. Vendar pa je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča pri razlagi pogoja težko popravljive škode iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1, ki naj bi tožniku nastala v primeru neodložene izvršitve odločbe, upoštevati tudi razloge oziroma posledice, pred nastopom katerih je zavarovan tožnik iz tretjega odstavka 10. člena ZInfP (zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja). Tako je po ustaljenem stališču Vrhovnega sodišča dostop do informacij javnega značaja pred pravnomočnostjo sodbe mogoč le izjemoma, saj po (morebiti nezakonitem) posredovanju določenih informacij javnosti posledic tega po naravi stvari praviloma ni mogoče več odpraviti. To dejstvo pa se obravnava kot težko popravljivo škodo, ki tudi ne potrebuje obsežnejše utemeljitve.
Stranka lahko v postopku s pritožbo opravlja dejanja bodisi po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit, ali sama, če je enako strokovno usposobljena, kot bi bil izbrani pooblaščenec, torej če ima opravljen pravniški državni izpit.
Upravno sodišče v Republiki Sloveniji edino stvarno pristojno sodišče za odločanje v upravnih sporih na prvi stopnji, uporaba instituta delegacije pristojnosti iz 67. člena ZPP v upravnem sporu ni mogoča, posledično pa je predlog za prenos pristojnosti po tej določbi nedovoljen.
Vrhovno sodišče je prepoznalo neustavnost navedene zakonske omejitve. To neskladje z Ustavo je sedaj že razrešil s spremembo ZPos tudi zakonodajalec, saj je po izdaji izpodbijanega posamičnega akta KPK s kasnejšimi, sedaj veljavnimi spremembami ZPos-G navedeno nezdružljivost izrecno izključil (glej novi drugi odstavek 10. člena ZPos). Ne glede na to, pa izpodbijani akt temelji na zakonski ureditvi ZIntPK, ki je Vrhovno sodišče ne more uporabiti brez odločitve Ustavnega sodišča o tem, ali je bila taka ureditev skladna z Ustavo.
Pritožnik ne upošteva, da izpodbijana sodba temelji tudi na presoji, da bi bila v konkretnem primeru uporaba kakršnegakoli drugega, manj prisilnega ukrepa, neučinkovita. Tega stališča pritožnik ne izpodbija z navajanjem konkretnih okoliščin, ki bi kazale nasprotno in s katerimi bi lahko utemeljil, da je izrek alternativnega (milejšega) ukrepa sploh mogoč, npr. da razpolaga s finančnimi sredstvi za jamčenje ali da ima bivališče, od koder bi se lahko redno javljal organom.
Ne gre torej za vprašanje sposobnosti toženke za izvajanje milejšega ukrepa, kot navaja pritožnik, pač pa za vprašanje zadostnosti ukrepa oziroma potrebnosti stopnje prisile, ki jo je treba uporabiti glede na prosilčeve individualne okoliščine. Da je ta presoja v sodbi napačna, pritožba konkretizirano ne trdi, prav tako ne, da je izrečeno pridržanje v nesorazmerju s ciljem, ki se z njim uresničuje, ali da je ukrep nesorazmeren zaradi pritožnikovih specifičnih osebnih okoliščin.
Vrhovno sodišče ugotavlja, da ker v obravnavani zadevi pritožba zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa (zoper sodbo) ni dovoljena (prvi odstavek 73. člena ZUS-1), je odločitev Upravnega sodišča o glavni stvari postala pravnomočna. S pravnomočnostjo odločitve o glavni stvari pa je odpadla tudi potreba po odločanju Vrhovnega sodišča o pritožbi zoper sklep o zavrnitvi pritožnikova predloga za izdajo začasne odredbe. Glede na obrazloženo bi namreč lahko izdana začasna odredba učinkovala le do pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Z nastopom pravnomočnosti odločitve o glavni stvari zato pritožnik nima več pravnega interesa za odločitev o njegovi pritožbi zoper sklep, s katerim je bila zahteva za izdajo začasne odredbe zavrnjena.
Stranka lahko v postopku s pritožbo opravlja dejanja bodisi po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit (drugi odstavek 22. člena ZUS-1), ali sama, če je enako strokovno usposobljena, kot bi bil izbrani pooblaščenec, torej če ima opravljen pravniški državni izpit.
Razpolaganje ali upravljanje s stvarnim premoženjem občine ne pomeni izvajanja upravne funkcije, kot meni pritožnica, niti ne postane upravna zadeva, v kateri bi organ odločal o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih osebe s področja upravnega prava (prvi odstavek 2. člena ZUP) in o tem izdal upravni akt. ZSPDSLS-1 je namreč predpis, ki ureja pravila za sklepanje pravnih poslov oziroma pogodb, katerih predmet je stvarno premoženje v lasti države ali samoupravne lokalne skupnosti (torej toženke).
Čim gre za sklepanje pravnih poslov, pa so tudi odločitve subjektov (lastnikov ali upravljavcev stvarnega premoženja), na katere se nanaša navedeni zakon, po naravi stvari akti poslovanja, saj iz zakona ne izhaja drugače. ZSPDSLS-1 tako ne določa, da se v zvezi s prodajo ali oddajo nepremičnin v najem vodi upravni postopek ali da mora lastnik oziroma upravljavec o katerem od vprašanj odločiti z upravnim aktom ali da je predvideno vodenje upravnega spora.
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je za davčno opredelitev izplačila iz tuje družinske fundacije, izvršenega po smrti ustanovitelja v korist upravičenca, odločilna formalno-pravna narava izplačevalca kot samostojne pravne osebe in posledično uporaba določb ZDoh-2, ali pa je dopustno spregledati pravno osebnosti fundacije in izplačilo po vsebini šteti za dednopravno volilo, ki je predmet obdavčitve po ZDDD?
Tudi za postopek s predlogom za izdajo začasne odredbe velja, da mora imeti pritožnik za pritožbo pravni interes, sicer ta ni dovoljena (tretji odstavek 343. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).
Upoštevaje, da je ob prejemu pritožbe na pritožbeno sodišče že potekel najdaljši možni čas trajanja ukrepa omejitve gibanja, izvajanje ukrepa ni bilo več dopustno. Ker je bil s tem cilj predlagane začasne odredbe že dosežen, morebitna ugoditev pritožbi ne bi mogla več izboljšati pravnega položaja pritožnika.
Obrazložitev Upravnega sodišča je skrbna, celovita in logična, pritožnik pa ne navaja nič takega, kar bi vzbujalo dvom v pravilnost njegove presoje. Vrhovno sodišče zato pritožbene ugovore zavrača kot neutemeljene.
Sklep, ki ga je pritožnik izpodbijal s tožbo v tem upravnem sporu, zaradi poteka časa ne velja več in zanj ne ustvarja pravnih učinkov, saj pritožnikova predaja na njegovi podlagi ni več mogoča. S tem je nastal položaj, za katerega si je pritožnik prizadeval z vloženo izpodbojno tožbo in s pritožbo, to je, da ga Republika Slovenija ne preda Švicarski konfederaciji in da obravnava njegovo prošnjo za mednarodno zaščito. Pravni interes v tem upravnem sporu za pritožnika tako ne obstoji več, saj so učinki, ki jih je zasledoval, obstoječi neposredno na podlagi zakonskih določb, zaradi česar si pritožnik z odločitvijo v tem pritožbenem postopku ne more več izboljšati svojega pravnega položaja.
Status mednarodne zaščite je namenjen le zaščiti osebe pred resno škodo, ki bi jo tej osebi v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila oseba, ki pripada subjektu resne škode iz 24. člena ZMZ-1.
Posledice, ki bi za pritožnico nastopile v primeru neplačila, niso posledica izpodbijane delne odločbe, temveč ravnanja pritožnice. Zato jih v nobenem primeru ni mogoče šteti za težko popravljivo škodo v smislu 32. člena ZUS-1, ki bi utemeljevala izdajo začasne odredbe.
Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostop do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki bi jih užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.