Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - status prosilca za azil - tujci
Za izključitev predaje je odločilno, ali bi bil pritožnik v primeru predaje izpostavljen dejanski nevarnosti, da bo ponovno napoten na mejo z Bosno in Hercegovino in tam nezakonito vrnjen s Hrvaške v navedeno državo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno navedlo, da je za predajo bistveno, kako Republika Hrvaška obravnava osebe, ki so ji predane v okviru dublinskih postopkov, in ne tujcev, ki se nezakonito znajdejo na njenem ozemlju (in izrazijo namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito). Glede tega pritožnik v pritožbi ne trdi, da Republika Hrvaška osebe, ki so ji predane v t. i. dublinskem postopku, nezakonito vrača v Bosno in Hercegovino in jim s tem onemogoča dostop do postopka mednarodne zaščite. Samo to, da so kršitvam dostopa do azilnega postopka na Hrvaškem in nasilju hrvaške policije izpostavljene osebe ob prečkanju bosansko-hrvaške meje, ter da gre za kršitve sistemske narave, po stališčih SEU ne zadošča za izključitev predaje.
ZMZ-1 člen 9, 24, 28, 52, 52/1, 52/2. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 22.
mednarodna in subsidiarna zaščita - dejanske okoliščine - okoliščine, ki bi lahko pomenile preganjanje - neizkazana resna škoda - upravni postopek - pooblaščenec za zastopanje
Pritožnik v pritožbi ponavlja tožbene trditve, da so njegove zdravstvene težave in nezmožnost pridobitve ustrezne zaposlitve ter zaradi tega grozeča mu revščina, v primeru vrnitve v izvorno državo, razlogi za podelitev mednarodne zaščite. Zatrjevane okoliščine niso razlog za priznanje mednarodne zaščite. Vrhovno sodišče ob tem dodaja, da pritožnikova revščina, za katero zatrjuje, da je oz. bo posledica sistemskih pomanjkljivosti, tako ni in tudi ob vrnitvi ne bi bila rezultat zoper njega usmerjenih ravnanj subjektov resne škode iz 24. člena ZMZ-1 (njihovih namernih, pritožniku namenjenih dejanj ali opustitev, torej v pomenu individualne grožnje), zato ne izkazuje upravičenja do statusa mednarodne zaščite. Resna škoda ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
Obvezno zastopanje po pooblaščencu v postopkih pred toženko ne izhaja iz določb ZMZ-1, saj 9. člen tega zakona prosilcem za mednarodno zaščito pooblaščenca zagotavlja le v postopku pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem. Vrhovno sodišče ob tem dodaja, da obveznost zagotoviti pooblaščenca v upravnem postopku ne izhaja niti iz določb Procesne direktive.
komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi - mnenje komisije za ugotavljanje podlag za odpoved pogodbe o zaposlitvi - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - vodenje upravnega postopka - izdaja upravne odločbe - subsidiarni upravni spor - drugo sodno varstvo - individualni delovni spor
Mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (komisija) iz 103. člena ZPIZ-1 ni upravni akt, saj z njim ni odločeno o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnice kot invalidke. Za izdajo mnenja komisije ni predvideno niti vodenje upravnega postopka niti izdaja upravne odločbe. Mnenje komisije tudi ni drug akt, zoper katerega bi bilo s posebnim zakonom predpisano sodno varstvo v upravnem sporu.
Tega mnenja ni mogoče izpodbijati niti po 4. členu ZUS-1, saj je zagotovljeno drugo sodno varstvo (tudi, če gre za uveljavljanje kršitev človekovih pravic), saj je zoper mnenje komisije zagotovljeno sodno varstvo v okviru individualnega delovnega spora za ugotovitev (ne)zakonitosti odpovedi.
Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 22. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 17, 17/3, 17/4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - brezplačna pravna pomoč - zdravstveno varstvo - plačilo zdravstvenih storitev
Že iz samega opisa pravnih postopkov v navedeni državi, v kateri je pritožnik v letu 2021 zaprosil za azil, je razvidno, da je imel dostop do azilnega upravnega postopka in sodnega postopka, da pa s pravnimi sredstvi, ki jih je vložil s pomočjo odvetnice, ni uspel. Tudi okoliščina, da je bilo zastopanje "samoplačniško", sama zase ne kaže na pomanjkljivost azilnega postopka. Kot izhaja iz 22. člena Direktive 2013/32/EU, mora država članica prosilcem na vseh stopnjah postopka, vključno po izdaji zavrnilne odločbe, na njihove lastne stroške (torej kot v pritožnikovem primeru) omogočiti učinkovito posvetovanje s pravnim ali drugim svetovalcem, medtem ko mora biti brezplačna pravna pomoč omogočena le za postopek pred sodiščem in le na zahtevo prosilca (20. člen navedene direktive).
Če je pritožnik za zdravstvene storitve moral plačati, pa prav tako ne pomeni, da v romunskem azilnem sistemu obstaja nedopustna pomanjkljivost, že zato, ker Direktiva 2013/33/EU ne zahteva, da države članice prosilcem za mednarodno zaščito vselej zagotovijo brezplačno zdravstveno varstvo. Tako jim je prepuščena možnost, da od prosilcev, ki imajo dovolj sredstev, zahtevajo, da krijejo stroške materialnih pogojev za sprejem in zdravstveno varstvo ali k njim prispevajo (četrti v zvezi s tretjim odstavkom 17. člena navedene direktive).
ZSS člen 13, 13/2, 28, 28/1, 32, 34a, 34a/4. ZUS-1 člen 40, 40/3. Zakon o sodnem svetu (2017) člen 36.
Sodni svet - napredovanje sodnika v višji naziv - prosti preudarek - ustaljena upravno-sodna praksa vrhovnega sodišča - obseg sodnega preizkusa - pogoji za napredovanje - upravičen interes sodnika - javni interes - nadpovprečne delovne sposobnosti sodnika - delovne izkušnje - ocena sodniške službe
Iz besedila četrtega odstavka 34. a člena ZSS izhaja, da Sodni svet o predlogu za navedeno napredovanje odloča po prostem preudarku. Taka razlaga te določbe ZSS je uveljavljena v sodni praksi Vrhovnega sodišča. Kadar organ odloča po prostem preudarku, se v upravnem sporu v okviru presoje zakonitosti akta presoja, ali je bil prosti preudarek uporabljen v skladu z njegovim namenom in ali so bile meje prostega preudarka prekoračene. Obseg sodnega preizkusa prostega preudarka je torej omejen in so zanj postavljeni okviri: odločba o upravni zadevi mora biti izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je organu pooblastilo dano (tretji odstavek 40. člena ZUS-1).
Sodnemu svetu je z namenom uresničevanja njegove vloge kot državnega organa sui generis in v skladu z delom njegove odgovornosti za stanje v sodstvu treba priznati pristojnost, da odloči, kateri izmed kriterijev iz prvega odstavka 28. člena ZSS so pomembnejši oziroma imajo večjo težo z vidika zahtev sodniškega dela in funkcije.
Ko zakon za odločanje o napredovanju določa, da ima Sodni svet prosti preudarek, mu s tem v okviru zakonsko očrtanega prostora presoje, upoštevaje načelo enakosti pred zakonom, omogoča, da v primeru izpolnjevanja formalnih zakonskih pogojev pretehta, ali je predlog za napredovanje utemeljen tako z vidika upravičenega interesa posameznega sodnika za ustrezno poklicno napredovanje kot tudi z vidika javnega interesa. Sodna praksa se je sicer sprva res nagibala k stališču, da je zahteva po strožjem standardu nadpovprečnosti pri tej obliki hitrejšega napredovanja neutemeljena, vendar je Vrhovno sodišče prav v tej razliki prepoznalo utemeljeno stopnjevanje zahtev po odstopanju od povprečja primerljive skupine sodnikov do meje, ki omogoča uspeh v izbirnem postopku.
Besedilo četrtega odstavka 34. a člena ZSS s tem, ko opredeljuje formalne pogoje za sporni tip napredovanja, ne izključuje možnosti, da Sodni svet upošteva (med drugim) tudi celotno sodnikovo poklicno pot zlasti na podlagi dejstev in ugotovitev, ki izhajajo iz ocen sodniške službe (prim. drugi odstavek 10. člena Meril za izbiro kandidatov za sodniško mesto).
Drugi odstavek 13. člena ZSS je v zakonu umeščen v II. poglavje z naslovom "Izvolitev v sodniško funkcijo in imenovanja v sodniški službi" ter obdobje opravljanja poklica odvetnika z opravljanjem sodniške funkcije izenačuje za potrebe ugotavljanja delovnih izkušenj v postopkih izvolitve na sodniško mesto. Zakon pa ne predvideva upoštevanja navedenega dejstva ob ocenjevanju sodniške službe.
značilnosti upravnega akta po 2. členu ZUS-1 - posamični upravni akt - akt zoper katerega je možen upravni spor - delitev nepremičnega premoženja med novonastale občine
Izpodbijani sklep je toženka izdala na podlagi 51.c člena ZLS. Pri sprejemu spornega sklepa je torej toženka odločala v okviru opravljanja upravne funkcije s področja upravnega prava in v javnem interesu. Nastopala je oblastveno, saj je pri njegovem sprejetju izvrševala zakonsko oblastveno pooblastilo, ki ji ga daje ZLS in ni sprejemala odločitve zgolj kot zasebnopravni subjekt. Z izdajo izpodbijanega sklepa pa je tudi posegla v pritožničin pravni položaj, ki je v razmerju do toženke kot izdajateljice tega akta bila v podrejenem položaju, saj je toženka odločila o usodi pritožničinega premoženja in je torej vanj enostransko posegla. Glede na navedeno, je po presoji Vrhovnega sodišča jasno, da je izpodbijani sklep toženke javnopravni, enostranski in posamični akt. Tak akt pa je mogoče izpodbijati v upravnem sporu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - UPRAVNI SPOR
VS00086222
ZKZ člen 24, 24/1, 24/1-1, 24/2.
predlog za dopustitev revizije - delna ugoditev predlogu - promet s kmetijskimi zemljišči - odobritev pravnega posla - pogoji za odobritev pravnega posla - predkupni upravičenec - dohodek iz kmetijske dejavnosti - gospodarska dejavnost
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je pravno pravilna razlaga določbe drugega odstavka 24. člena ZKZ v zvezi s prvo alinejo prvega odstavka 24. člena ZKZ, da se dohodek od prodaje vina, pridelanega iz doma proizvedenega grozdja, ne šteje kot "pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti", predelava doma pridelanega grozdja v vino pa ne kot kmetijska, ampak kot gospodarska dejavnost?
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 18, 18/1, 18/1d. ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi - sistemske pomanjkljivosti
Samo dejstvo, da pritožnik tri dni ni mogel bivati v azilnem domu, pri čemer ne navaja, kako je to vplivalo na postopek mednarodne zaščite oziroma kako je to povezano z njegovo željo, da zaprosi za mednarodno zaščito, po stališču Vrhovnega sodišča ni pravno relevantno za presojo, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema v Republiki Hrvaški.
Pritožnik neutemeljeno navaja, da bi toženka morala pridobiti individualno jamstvo zanj, saj ni navajal nobenih takšnih osebnih okoliščin, ki bi terjale posebno, dodatno skrbnost toženke pri pridobivanju individualnega zagotovila od Republike Hrvaške, kot je to ugotovilo že Upravno sodišče.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00085584
URS člen 22.
dopuščena revizija - upravni spor - načelo enakega varstva pravic - obrazloženost sodne odločbe - opredelitev do navedb strank
Sodišče mora za odločitev bistvene argumente, torej tiste, ki bi lahko odločilno vplivali na rešitev zadeve, obravnavati in se do njih opredeliti. V obrazložitev odločbe morajo biti tako vključene (le) bistvene navedbe strank in njihova sodna presoja. Tako so jasno predstavljeni razlogi za odločitev sodišča, ki so razpoznavni tudi strankam in ki se na ta način lahko prepričajo, da je sodišče spor obravnavalo vsebinsko poglobljeno in na podlagi ustreznega sklepa o dejanskem stanju ter pravilni uporabi prava. Pri tem sicer ni nujno, da je odgovor na navedbe stranke vedno izrecen, temveč lahko zadostuje, da je iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo. To poudarjeno velja tudi v upravnem sporu, v katerem sodišče opravlja funkcijo pravnega sredstva zoper upravni akt, saj je v takem primeru stranka že seznanjena z dejanskimi in pravnimi vidiki zadeve, ki izhajajo tudi iz obrazložitve upravnega akta. S tem sta osredotočenost upravnega spora in kontekst argumentov za obrazložitev sodišča strankam jasneje razpoznavna.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - resna škoda - revščina
Pritožnik ne more uspeti s trditvijo, da je za situacijo v Maroku kriva država, ki je vzpostavila sistem, v katerem revni životarijo ali umrejo od lakote. Gre namreč za splošno stanje v pritožnikovi izvorni državi, ki je posledica nedelovanja njenih sistemov in s katerim se ne sooča le pritožnik, ampak tudi preostalo prebivalstvo. Pritožnikova revščina tako ni in tudi ob vrnitvi ne bi bila rezultat zoper njega usmerjenih ravnanj subjektov resne škode iz 24. člena ZMZ-1 (njihovih namernih, pritožniku namenjenih dejanj ali opustitev, torej v pomenu individualne grožnje), zato ne izkazuje upravičenja do statusa mednarodne zaščite. Gre za ustaljeno razlago Vrhovnega sodišča, ki poudarja, da resna škoda ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
Splošni pogoji za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (2007) člen 57, 58. EZ člen 79. EZ-1 člen 155, 413, 413/1.
dopuščena revizija - določenost v zakonu - splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil - splošni pogoji - neupravičena pridobitev - neupravičen odjem električne energije - civilnopravno razmerje - Agencija za energijo - pristojnost - spor med sistemskim operaterjem in odjemalcem električne energije - povračilo škode - skladnost splošnega akta za izvrševanje javnih pooblastil z zakonom
Noben zakon ne določa, da se v Splošnih pogojih za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (SPDO) kot splošnem aktu za izvrševanje javnih pooblastil podrobneje uredi obligacijskopravni institut neupravičene pridobitve (v izpodbijani sodbi je uporabljen pojem neupravičene obogatitve) na področju neupravičenega odjema električne energije. Posledično določbe SPDO, na podlagi katerih je sistemski operater izračunal revidentkino obveznost in je toženka nanje oprla svojo odločbo, ne omogočajo sklepa, da je toženka odločila v sporu v zvezi z zahtevkom zaradi neupravičene pridobitve, to je v civilnopravnem razmerju.
V EZ-1 ni določbe, ki Agencijo za energijo pooblašča oziroma določa njeno pristojnost za odločanje v civilnopravnem sporu med sistemskim operaterjem in odjemalcem električne energije zaradi neupravičene pridobitve po določbah OZ in za izdajo upravne odločbe na tej podlagi. EZ-1 v prvem odstavku 413. člena določa le, da če se spor nanaša na obveznosti, ki izvirajo iz izdanega akta za izvrševanje javnih pooblastil, je Agencija za energijo pristojna za odločanje v sporih iz razmerij med uporabniki sistema elektrike iz 42. točke 36. člena tega zakona (to so proizvajalci ali končni odjemalci) in operaterji oziroma operaterjem trga z elektriko v taksativno naštetih primerih, med drugim v zvezi z obračunanim zneskom za uporabo sistema in v zvezi s kršitvami sistemskih obratovalnih navodil.
V primerih odklopa je bil sistemski operater sicer upravičen do povračila škode, nastale zaradi ravnanj uporabnika omrežja, zaradi katerih mu je ustavil prenos ali distribucijo (79. člen EZ oziroma 155. člen EZ-1). Vendar se Vrhovno sodišče ne strinja s toženko, da je bila taka, povsem splošna določba zadostna podlaga za ureditev v 57. členu SPDO. Iz nje izhaja namreč le operaterjeva pravica do povrnitve škode od neupravičenega odjemalca, ne pa tudi, kako se bo škoda ugotavljala, to je po katerih elementih in po katerih pravilih za njihovo vrednotenje. Na podlagi navedene zakonske določbe tako ni razvidna možnost obračunavanja neupravičenega odjema v smislu povračila škode na podlagi ocenjenih količin (kadar ta ni mogla biti zanesljivo izmerjena) in po posebni ceni, kar vse je določeno v 57. in 58. členu SPDO.
šola - izključitev iz šole - kršitev zakona - pripravljalna dejanja - ugoditev predlogu za dopustitev revizije
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali so bila v okoliščinah obravnavanega primera za storitev kršitve iz prve alineje prvega odstavka 56. a člena ZPSI-1 potrebna dodatna in konkretna pripravljalna dejanja oziroma aktivnosti, ki nakazujejo, da bo dejansko izvršeno zagroženo dejanje?
predlog za dopustitev revizije - pravni interes - uspeh stranke v postopku z revizijo - izboljšanje pravnega položaja - zavrženje predloga za dopustitev revizije
V skladu z drugim odstavkom 374. člena ZPP, ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, lahko revizijo vloži le tisti, ki ima zanjo pravni interes. Zaradi pogoja, da mora biti revizija pred tem dopuščena, mora stranka izkazovati pravni interes že za vložitev predloga za dopustitev revizije. Ta je podan, če bi ugoditev reviziji pomenila za predlagatelja določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Revident tako nima pravnega interesa, če se njegov položaj, tudi če z revizijo uspe, ne more izboljšati. Enako velja v primeru predloga za dopustitev revizije, če je že iz njega in priloženih aktov razvidno, da si z uspehom v sicer dopuščeni reviziji ne bi mogel izboljšati svojega pravnega položaja, to je doseči spremembe sodbe Upravnega sodišča.
ZIntPK člen 15a, 15b. ZUS-1 člen 75, 75/3, 85, 85/1, 85/1-1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) - razgovor na seji senata KPK - ustna obravnava v upravnem postopku - bistvena kršitev določb postopka - obrazložitev sodne odločbe - ugoditev predlogu za dopustitev revizije
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Kakšna je pravna narava razgovora na seji senata po določbah 15.a in 15.b člena ZIntPK oziroma ali je Upravno sodišče RS pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da bi tožena stranka, kljub izvedenim razgovorom na seji senata po določbah 15.a in 15.b člena ZIntPK, morala izvesti ustno obravnavo po določbah ZUP? Ali je tožena stranka s tem, ko je izvedla "zgolj" razgovor na seji senata Komisije bistveno kršila pravila postopka?
2. Ali je Upravno sodišče RS zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 1. točki prvega odstavka 85. člena ZUS-1 v povezavi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1 in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko v izpodbijani sodbi ni obrazložilo, zakaj meni, da sta podana dokazna predloga tožeče stranke glede zaslišanja A. A. in B. B. substancirana?
URS člen 22, 23, 23/1. ZUreP-3 člen 209, 210, 220, 221. ZUS-1 člen 37.
sklep o uvedbi postopka - uvedba postopka omejitve lastninske pravice - pomanjkljivosti sklepa - možnost preizkusa odločitve - odprava upravnega akta - pravica do izjave - pravica do sodnega varstva - kontradiktornost postopka - posebni ugotovitveni postopek - ugoditev predlogu za dopustitev revizije
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je Upravno sodišče pravilno uporabilo 37. člen ZUS-1 s tem, ko je štelo, da ima sklep o uvedbi postopka takšne pomanjkljivosti, da ga ni mogoče preizkusiti, čeprav vsebuje navedbo zahteve s prilogami, izrek, obrazložitev (z navedbo dejanskega stanja), zakonske pogoje za uvedbo postopka po ZUreP-3 ter ugotovitev, da je zahteva popolna, in je s takim postopanjem stranko z interesom prikrajšalo/onemogočilo pravico do izjave iz 22. člena Ustave ter jamstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, še posebej upoštevaje določbe členov 209, 210, 220 in 221 ZUreP-3, ki ne predpisujejo kontradiktornega oziroma posebnega ugotovitvenega postopka pred izdajo sklepa o uvedbi postopka?
INFORMACIJE JAVNEGA ZNAČAJA - MEDIJSKO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS00085975
ZDT-1 člen 181, 181/1. URS člen 39. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10.
dopuščena revizija - informacije javnega značaja - vpogled v državnotožilski spis - novinar - pravni interes - ustavnoskladna razlaga - pravica do svobode izražanja - nadzorna vloga novinarja - javni interes - škoda za postopek
Tudi zahtevo novinarja za dostop do podatkov, ki se nahajajo v državnotožilskem spisu, je treba presojati po določbah tretje povedi prvega odstavka 181. člena ZDT-1. Ta pa pravico tretje osebe do vpogleda v vsebino državnotožilskega spisa (med drugim) veže na izkazan pravni interes.
Po presoji Vrhovnega sodišča je treba pojem "pravnega interesa" iz tretje povedi prvega odstavka 181. člena ZDT-1 glede medijev oziroma novinarjev razlagati ustavnoskladno, in sicer na način, ki upošteva pomen pravice do svobode izražanja, kot jo zagotavljata 39. člen Ustave in 10. člen EKČP. V skladu s tem je pravni interes mogoče priznati tudi novinarju, kadar je dostop do zahtevanih informacij bistven za uresničevanje njegove nadzorne vloge v javnem interesu. Novinar namreč pri dostopu do informacij javnega značaja ne zasleduje svojega osebnega pravnega interesa, pač pa te informacije potrebuje zaradi javnega interesa do obveščenosti.
Že ob jezikovni razlagi besedne zveze "ne škoduje interesom postopka" iz tretje povedi prvega odstavka 181. člena ZDT-1 ni mogoča drugačna razlaga, kot da mora za zavrnitev dostopa do podatkov iz tega razloga obstajati neposredna in konkretna nevarnost, da bi razkritje povzročilo določeno škodo za postopek, kar mora vodja državnega tožilstva tudi ustrezno obrazložiti. Do enakega zaključka pripeljejo tudi uporaba namenske, sistematične in ustavnoskladne razlage te določbe.
tujci - začasno zadrževanje v državi - konstitutivna odločba - učinkovanje odločbe
Upravni organ v določbah ZTuj-2 nima podlage za dovolitev zadrževanja za čas pred izdajo odločbe. Namen določbe 73. člena Ztuj-2 o dovolitvi zadrževanja je v tem, da se tujcu, ki bi moral biti odstranjen, začasno dovoli ostati v Republiki Sloveniji samo zato, ker njegova odstranitev iz države ni možna. Ker se seveda tujca ne da odstraniti "za nazaj", mu tudi zadrževanja ni mogoče dovoliti ex tunc, torej od takrat, ko je podal zahtevo.
URS člen 22, 23, 23/1. ZUS-1 člen 37. ZUreP-3 člen 209, 210, 220, 221.
omejitev lastninske pravice na nepremičnini - sklep o uvedbi postopka - pomanjkljivosti sklepa - možnost preizkusa odločitve - pravica do izjave - pravica do sodnega varstva - kontradiktornost postopka - posebni ugotovitveni postopek - ugoditev predlogu za dopustitev revizije
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je Upravno sodišče pravilno uporabilo 37. člen ZUS-1 s tem, ko je štelo, da ima sklep o uvedbi postopka takšne pomanjkljivosti, da ga ni mogoče preizkusiti, čeprav vsebuje navedbo zahteve s prilogami, izrek, obrazložitev (z navedbo dejanskega stanja), zakonske pogoje za uvedbo postopka po ZUreP-3 ter ugotovitev, da je zahteva popolna, in je s takim postopanjem stranko z interesom prikrajšalo/onemogočilo pravico do izjave iz 22. člena Ustave ter jamstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, še posebej upoštevaje določbe členov 209., 210., 220., in 221. ZUreP-3, ki ne predpisujejo kontradiktornega oziroma posebnega ugotovitvenega postopka pred izdajo sklepa o uvedbi postopka?
predlog za dopustitev revizije - natančna in konkretna opredelitev pomembnega pravnega vprašanja - obvezne sestavine predloga za dopustitev revizije - neobrazloženi razlogi za dovoljenost revizije - obrazložitev predloga - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Natančna in konkretna opredelitev spornega pravnega vprašanja je najpomembnejša sestavina predloga za dopustitev revizije. Ne zadošča, da stranka le opisuje sporno pravno razmerje in na splošno zatrjuje, zakaj se s sprejeto odločitvijo ne strinja. Pravno vprašanje, ki izpolnjuje pogoje iz 367.a člena ZPP mora biti jasno postavljeno, tudi obrazložitev mora biti nanj problemsko osredotočena. Ne zadošča torej splošna procesna ali materialnopravna graja odločitve Upravnega sodišča.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja - nove okoliščine - nezmožnost uveljavljanja v prejšnjem postopku brez svoje krivde - načelo nevračanja v izvorno državo - trditveno in dokazno breme
Obravnavo ponovno vložene prošnje je mogoče doseči, če prosilec navede dejstva ali/in predloži dokaze, nastale po koncu prejšnjega postopka odločanja o mednarodni zaščiti, ki bi lahko vplivali na drugačno rešitev glede priznanja mednarodne zaščite, oziroma če v primeru dejstev in dokazov, ki so obstajali že v času prvega postopka, navede upravičene razloge, zakaj jih ni uveljavljal že prvič (do opustitve njihovega navajanja ne sme priti po prosilčevi krivdi).
Iz procesnega gradiva ne izhaja, da bi prišlo do kršitev načela nevračanja, saj je bil pritožniku zagotovljen dostop do postopka odločanja o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka o mednarodni zaščiti, v katerem pa ni izpolnil bremena, ki mu ga ZMZ-1 nalaga v prvem odstavku 65. člena, to je predložitve dokazov oziroma navedb novih dejstev, s katerimi bi opravičil nov postopek.