Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 1, 4, 19, 19/2. Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 2, 2/1,3, 3-4, 5. ZMZ-1 člen 49.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - določitev roka za zapustitev države - enoten postopek - načelo nevračanja - zdravstveno stanje prosilca - zdravljenje - utemeljeno tveganje, da utrpi resno škodo - presoja vseh okoliščin - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in nepravilna uporaba materialnega prava - delna ugoditev pritožbi
Ob presoji prošnje za mednarodno zaščito pristojni organ v enotnem postopku izvede odločanje v dveh upravnih zadevah, to je o statusu mednarodne zaščite in o vrnitvi nezakonito prebivajočega tujca. Tako odločanje ima za posledico, da je osebi v enem upravnem aktu poleg negativne odločitve o statusu mednarodne zaščite, zaradi katere ji ni več dovoljeno ostati v državi, naložena še obveznost odhoda iz Republike Slovenije v postavljenem roku ter ukrep odstranitve in prepoved vstopa, če ne bi tako ravnala.
Odločitev o vrnitvi pa mora biti sprejeta ob strogem spoštovanju zahtev iz člena 5 Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav ( v nadaljevanju Direktiva 2008/115/ES), ki državam članicam pri izvajanju te direktive nalaga, da ustrezno upoštevajo (a) največje koristi otroka, (b) družinsko življenje, (c) zdravstveno stanje državljana tretje države, in spoštujejo načelo nevračanja. Z navedenim členom je državi članici naloženo, da v vseh fazah postopka vračanja spoštuje načelo nevračanja. Zaradi navedenega ni mogoče sprejeti odločbe o vrnitvi, če obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bil državljan tretje države, ki nezakonito prebiva na ozemlju države članice, v primeru vrnitve v tretjo državo izpostavljen resnični nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu člena 4 Listine v povezavi z njenima členoma 1 in 19(2). Za tega državljana ne more biti izdana odločba o vrnitvi v to državo, dokler taka nevarnost traja, niti v tem času ne more biti odstranjen.Pri tem je pomembno, da se položaj subsidiarne mednarodne zaščite zaradi resne škode, ki jo pomeni mučenje ali nehumano ali poniževalno ravnanje v izvorni državi, nanaša le na težko bolnega prosilca, ki bi bil tej škodi v izvorni državi lahko izpostavljen, ker mu je bila zdravstvena oskrba namerno odtegnjena, ne pa zaradi splošnih pomanjkljivosti zdravstvenega sistema v izvorni državi.
ZMZ-1 ne določa vsebinskih pogojev za izdajo odločbe o vrnitvi, ki bi že v tej fazi zagotavljali spoštovanje zahtev iz člena 5 Direktive 2008/115/ES, niti njihovo upoštevanje ne izhaja iz Zakona o tujcih. Državljan tretje države se zato lahko sklicuje na navedeno določbo direktive, upravni organ in sodišče pa sta jo dolžna uporabiti, saj je navedeni člen dovolj natančen in brezpogojen, da se šteje, da ima neposredni učinek.
Okoliščine, pomembne za spoštovanje načela nevračanja, mora torej organ upoštevati že pri odločanju o utemeljenosti prošnje za mednarodno zaščito in izdaji odločbe o vrnitvi in ne šele naknadno na podlagi možnosti osebe, da zaprosi za podaljšanje roka za prostovoljni odhod ali da predlaga odložitev odstranitve.
URS člen 155. ZV-1 člen 199b, 199b/5, 199b/6, 199b/6-3, 199e, 199e/1, 199e/2, 199e/5. ZDavP-2 člen 125, 125/1, 126, 126/6.
dovoljena revizija - nadomestilo za rabo vode - zahteva za oceno ustavnosti določb zakona - povratna veljava predpisov (retroaktivnost) - zastaranje - okoljska dajatev - zastaranje davčne terjatve - ugoditev reviziji
Ustavna prepoved povratnega posega v pridobljene pravice ne ščiti pravice do posebne rabe vode brez plačila. Raba vode, ki presega njeno splošno rabo, brez plačila ni uporabnikova pravica, vendar pa je z ustavno prepovedjo iz drugega odstavka 155. člena Ustave varovan posameznikov pravni položaj, da mu država ne bo za nazaj določila obveznosti plačila javne dajatve, ki je pred njeno uveljavitvijo ni bil dolžan plačati in je ni mogel pričakovati. Obveznost plačila za posebno rabo vode je bila za njene zavezance predvidljiva in tudi pomanjkljiva zakonska ureditev ni mogla za uporabnike ustvariti legitimnega pričakovanja, da lahko vodo rabijo brez plačila. Vendar pa pristojnost države, da odmeri plačilo za posebno rabo vode, ni časovno neomejena. Načelo pravne varnosti in načelo zaupanja posameznika v pravo (2. člen Ustave) terjata, da se v določenem časovnem obdobju odpravi negotovost posameznika in država javno dajatev odmeri in izterja. ZV-1 vprašanja zastaranja pravice do odmere plačila za vodno pravico (oziroma za nadomestilo za rabo vode) ne ureja. Ker je obveznost plačila za vodno pravico treba zavezancu odmeriti z odločbo, ki predstavlja izvršilni naslov, je takšna obveznost sorodna davkom.
Ob analogni uporabi Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) pravica oziroma pristojnost države do odmere plačila za vodno pravico kot javne dajatve zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba plačilo za vodno pravico napovedati, obračunati, odtegniti oziroma odmeriti. Zastaranje v davčnem pravu pa ne obsega zgolj relativnega zastaralnega roka za pravico do odmere davka (prvi odstavek 125. člena ZDavP-2), temveč tudi njen absolutni zastaralni rok (šesti odstavek 126. člena ZDavP-2).
ZN člen 10a. ZUP člen 214. ZUS-1 člen 85. ZPP člen 367b 367b/4, 367b/6.
predlog za dopustitev revizije - notariat - merila za ocenjevanje - strokovno znanje - obrazložitev odločbe - formalno pomanjkljiv predlog - delno zavrženje predloga
Prvo postavljeno vprašanje v predlogu za dopustitev revizije, tako kot je oblikovano, se po svoji vsebini nanaša na kršitev pravil postopka izdaje upravnega akta, kar je tožbeni in ne revizijski razlog (85. člen ZUS-1). Predlagateljica bi zato morala navedeno vprašanje vzročno povezati s kršitvami pravil postopka v upravnem sporu ali s kršitvami materialnega prava, ki jih očita upravnemu sodišču, ter to kratko in razumljivo obrazložiti.
tujci - omejitev gibanja - dovolitev zadrževanja tujca - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe
V obravnavani zadevi pritožnik nima pravnega interesa za vsebinsko odločitev v zadevi, niti tega sam ne zatrjuje. Zaradi izdaje odločbe o dovolitvi zadrževanja je prenehal ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Morebitna sprememba ali razveljavitev sodbe zato ne bi več mogla voditi do izboljšanja njegovega pravnega položaja glede zatrjevanega posega v svobodo gibanja.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - resna škoda - zavrnitev pritožbe
Nevarnosti, ki jim je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva države, same zase običajno ne pomenijo individualne grožnje, ki jo je mogoče šteti za resno škodo. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno navedlo, da mora tveganje, da bo pritožnik v primeru vrnitve izpostavljen nehumanemu ali nečloveškemu ravnanju, izhajati iz dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.
V okviru samoprijave iz 63. člena ZDavP-2 je mogoče uveljavljati odlog ugotavljanja davčne obveznosti iz 100. člena ZDoh-2.
Odlog je mogoče vložiti najpozneje do vročitve odmerne odločbe oziroma do začetka davčnega inšpekcijskega nadzora oziroma do začetka postopka o prekršku oziroma kazenskega postopka.
V okviru samoprijave iz 63. člena ZDavP-2 je mogoče uveljavljati odlog ugotavljanja davčne obveznosti iz 100. člena ZDoh-2.
Odlog je skupaj z davčno napovedjo na podlagi samoprijave mogoče vložiti najpozneje do vročitve odmerne odločbe oziroma do začetka davčnega inšpekcijskega nadzora oziroma do začetka postopka o prekršku oziroma kazenskega postopka.
ZDavP-2 člen 151. KZ-1 člen 75. ZPP člen 367b, 367b/6, 370.
predlog za dopustitev revizije - davčna izvršba - izvršilni naslov - pravnomočna sodba - odvzem premoženjske koristi - delno zavrženje predloga - dejansko stanje
Predlagateljica v okviru drugega vprašanja graja ugotovitev Upravnega sodišča, ki je dejanske narave, in sicer da predmetno potrdilo potrjuje izvršljivost poziva na plačilo tožnikove obveznosti in ne sodbe Okrožnega sodišča v Kopru. Navaja tudi, da bi bilo treba kot izvršilni naslov šteti poziv na plačilo protipravno pridobljene premoženjske koristi, saj je v njem določen rok za poravnavo te obveznosti. Vendar ta okoliščina - torej da je (šele) v pozivu določen rok za plačilo - v sodbi Upravnega sodišča ni bila ugotovljena.
Iz navedenega izhaja predlagateljičino nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. Ker revizija iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljena (drugi odstavek 370. člena ZPP), ni dovoljen niti predlog, ki odpira dejanska vprašanja. V tem delu ga je zato Vrhovno sodišče zavrglo (šesti odstavek 367. b člena ZPP).
GRADBENIŠTVO - UPRAVNI POSTOPEK - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS00080190
URS člen 2, 14, 14/2, 22, 23. GZ člen 47, 47/2, 48, 60, 60/1, 63, 63/1, 65. Zakon o splošnem upravnem postopku (1965) člen 260, 260, 260-9, 263, 263/1, 236/1-5, 263/4. ZUS-1 člen 94.
dopuščena revizija - gradbeno dovoljenje - začetek teka roka za obnovo postopka - začetek gradnje objekta - zakonita gradnja - presoja ustavnosti zakonske ureditve - ustavnoskladna razlaga - ustavno načelo enakosti pred zakonom - ustavna pravica do pravnega sredstva - ustavna pravica do enakega varstva pravic - pravica do izjave in sodelovanja v postopku - ugoditev reviziji
Objektivni rok za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja (drugi odstavek 47. člena GZ) začne teči s trenutkom zakonitega začetka gradnje. Le po preteku dveh mesecev od zakonitega začetka gradnje ni mogoče predlagati obnove postopka izdaje gradbenega dovoljenja iz razloga, ker bi določena oseba morala biti udeležena v postopku kot stranski udeleženec in ji ni bila dana možnost udeležbe v postopku.
Začetek gradnje je zakonit, če je gradnja objekta, ki je utemeljena na izdanem dokončnem oziroma pravnomočnem gradbenem dovoljenju, zaznavna v zunanjem svetu, investitor pa je skladno z zakonom zakoličil objekt, prijavil začetek nameravane gradnje, začel gradnjo z izvajanjem takih gradbenih, obrtniških ali inštalacijskih del na podlagi katerih je tam prisotni tretji osebi lahko razvidno, da se je začela gradnja nepremičnine ter najpozneje do začetka gradnje skladno s predpisi uredil in označil gradbišče z gradbiščno tablo z vsemi predpisanimi sestavinami in podatki
Pomen in težo morebitnih pomanjkljivosti glede zakonitosti začetka gradnje je treba presoditi v vsakem primeru posebej z vidika njihovega posega v pravni položaj tretje osebe, ki bi želela v postopku sodelovati kot stranski udeleženec. V zvezi s pomanjkljivostjo navedbe podatka o gradbenem dovoljenju na gradbiščni tabli pa gre v vsakem primeru za težko pomanjkljivost, ki povzroči nezakonitost začetka gradnje, saj se tretja oseba ne more seznaniti niti z okoliščino, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano, poleg tega pa tudi ne s tem, kdaj je bilo izdano in kdo ga je izdal, kar so vse podatki, ki so bistveni, da oseba lahko sklepa na možnost svojih pravnih sredstev in sploh ugotovi pristojni organ, pri katerem jih lahko uveljavi.
Rok iz drugega odstavka 47. člena GZ, za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP, nadomešča rok, ki ga za obnovo postopka iz tega razloga določa 5. točka 263. člena ZUP. V zvezi z obnovo postopka pa ostaja iz vseh obnovitvenih razlogov omejitev absolutnega roka iz četrtega odstavka 263. člena ZUP, ki določa, da se po preteku treh let od dokončnosti odločb obnova ne more več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti. Ta omejitev velja torej tudi za možnost obnove postopka izdaje gradbenega dovoljenja.
Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8, 8/4. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - omejitev gibanja prosilca za azil - nevarnost za javni red - sorazmernost - zavrnitev pritožbe
Pri izreku ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce ne gre za kazenski postopek in ne za ugotavljanje tožnikove kazenske odgovornosti za kazniva dejanja, niti omejitev gibanja ni kazen, ampak je preventivni ukrep zoper prosilca za mednarodno zaščito, ki se na tej pravni podlagi nahaja na ozemlju Republike Slovenije, do odločitve o njegovi prošnji. Zato za pridržanje iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (med drugim, kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti) ni treba ugotavljati prosilčeve krivde za dejanja, ki pomenijo grožnjo navedenim vrednotam. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in da je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj nujno potrebno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - ponavljanje tožbenih navedb - načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami - zavrnitev pritožbe
Med državami članicami Evropske Unije je treba izhajati iz načela medsebojnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj razen v izrednih okoliščinah šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo Unije in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - pravočasnost predloga
V upravnem sporu se glede vprašanj postopka najprej uporabijo določbe ZUS-1, šele če teh ni, pa zakon, ki ureja pravdni postopek (torej subsidiarno), v obravnavanem primeru ZPP. To pomeni, da so določbe slednjega upoštevne, če v ZUS-1 ni posebne (specialne) ureditve, zaradi katere je izključena uporaba pravil pravdnega postopka o istem vprašanju.
Rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje je določen v drugem odstavku 24. člena ZUS-1, in sicer je treba predlog vložiti v osmih dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila rok; če je stranka šele pozneje zvedela za zamudo, pa od dneva, ko je za to zvedela. Pritožnikovo stališče o uporabi določbe ZPP je zato neutemeljeno.
ZUS-1 člen 23, 23/1, 28, 28/1. ZPP člen 87, 224, 224/1.
pravočasnost tožbe - začetek teka roka - vročitev s fikcijo - nedovoljena pritožbena novota - zavrnitev pritožbe
Zgolj z ugibanji, kdaj naj bi do odpreme poštne pošiljke prišlo, ni mogoče izpodobiti pravilnosti izpolnjene vročilnice, ki je javna listina in dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje.
Vrhovno sodišče pritožnikovih navedb, da je bila vročitev opravljena na napačen naslov, ni upoštevalo, ker gre za nedovoljeno pritožbeno novoto.Pritožnik je imel možnost, da vse okoliščine v zvezi s pravočasnostjo tožbe navede že v odgovoru na dopis sodišča prve stopnje z dne 13. 5. 2024. Ker v pritožbi ni pojasnil razlogov za zamudo z navajanjem tega dejstva, ga Vrhovno sodišče ni upoštevalo.
začasna odredba - neizkazana težko popravljiva škoda - materialno procesno vodstvo - trditveno breme - izvedba dokazov - zavrnitev pritožbe
S tem, ko je sodišče poslalo pritožnici v vednost odgovor toženke (čeprav šele skupaj s sklepom, s katerim je odločilo o obravnavanem predlogu), je bila zagotovljena tista stopnja kontradiktornosti, ki je potrebna v postopku za izdajo začasne odredbe. Pritožnica se je lahko o navedbah v odgovoru toženke izjasnila v pritožbi, da naknadna zagotovitev kontradiktornosti ni v nasprotju z ustavnoprocesnimi jamstvi, ki jih zagotavlja 22. člen Ustave, pa je Ustavno sodišče presodilo že v več zadevah, ki jih je obravnavalo
Materialno procesno vodstvo je namenjeno temu, da stranke nadgradijo navedbe, ki so jih že podale, in ne temu, da bi stranke spremenile dosedanje navedbe, saj v takem primeru ne gre več za dopolnitev z manjkajočimi dejstvi, ampak za spremembo dejanskega stanja.
Popolne odsotnosti navedb o pravno pomembnih dejstvih - v tem primeru o okoliščinah, zaradi katerih bi bila zatrjevana škoda težko popravljiva - tudi ni mogoče nadomestiti z izvedbo dokazov.
Presoja, ali je šlo za nedovoljeno davčno izogibanje in odmera davčne obveznosti, kakršna bi nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih) dogodkov (četrti odstavek 74. člena ZDavP-2), je vmogoča tudi v primeru pravnoformalno pravilno izvedenega nakupa lastnih poslovnih deležev z nastalimi pravnimi in ekonomskimi posledicami, če določene objektivne okoliščine primera kažejo, da je bil ta pravni posel del širšega, vsebinsko praznega pravnega konstrukta (umetne sheme), ki bi kot celota lahko služil nedovoljenemu davčnemu izogibanju.
Presoja nedovoljenega davčnega izogibanja vselej temelji na ugotovitvi, da je davčni zavezanec skupaj z drugimi osebami oblikoval pravna razmerja brez pravega poslovnega namena, s ciljem, da bi vzpostavil posebne okoliščine, ki bi vodile do drugačnega obdavčenja od tistega, ki bi nastopilo ob običajnem sklepanju oziroma izvajanju pravnih poslov med razumnimi subjekti. Gre torej za oblikovanje vsebinsko praznega pravnega konstrukta (umetne sheme), ki vodi do uporabe drugega davčnega predpisa od tistega, ki bi bil ob odsotnosti takega konstrukta uporabljen za obdavčenje. Prav s tem pa nastane enemu od subjektov, udeleženem v taki umetni shemi, davčna korist, ki šteje za neupravičeno, saj je nasprotna temeljnemu namenu zakonodajalca, ki je za določeno vrsto pravnih poslov predvidel obdavčenje, ki bi nastopilo ob odsotnosti nedovoljenega davčnega izogibanja.
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 20, 20/5. ZPP člen 319, 319/1. ZUS-1 člen 74, 74/1.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - ponovna prošnja za mednarodno zaščito - obseg presoje - pravnomočnost - res iudicata - pritožbene novote - zavrnitev pritožbe
Načelo pravnomočno razsojene stvari (res iudicata) obsega tudi dejansko stanje oziroma dejansko podlago sodbe, kot to izhaja iz sodne prakse, in sicer da se obseg pravnomočnosti sodbe presoja z razlago celotne sodbe, ne le izreka, ampak tudi dejanskega stanja in njenih razlogov. Glede (časovnega) obsega relevantnega dejanskega stanja so zato pritožbeni ugovori, da naj se pri presoji ponovne prošnje upošteva tudi tisto, kar je bilo predmet presoje prve prošnje, neutemeljeni.
začasna odredba - odstranitev objekta - inšpekcijska odločba - težko popravljiva škoda ni izkazana - pavšalne navedbe - nedopustne pritožbene novote - zavrnitev pritožbe
Težko popravljiva škoda iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso gre za takšno škodo, če je resna in tožniku neposredno preti, odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve akta ali z začasno ureditvijo stanja glede na sporno pravno razmerje. Tožnik mora torej določno navesti škodo, ki mu grozi z izvršitvijo odločbe, vključno z njeno težo in naravo, in utemeljiti okoliščine, zakaj je taka škoda v njegovem primeru (to je individualno) težko popravljiva ali celo nepopravljiva.
V obravnavanem primeru pritožnikova možnost zatrjevanja stroškov in obremenjevanja okolja z gradbenimi odpadki kot škode, zaradi katere naj se izda začasna odredba, ni v ničemer odvisna od lastništva zemljišča, na katerem stoji sporni objekt, ne od možnosti legalizacije objekta, zato gre za pritožbene novote, ki niso upoštevne.
V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom tožnikovo tožbo zaradi litispendence kot nedovoljeno zavrglo, ker je ugotovilo, da je bil ob njeni vročitvi med istima strankama že v teku upravni spor, ki je potekal na podlagi vsebinsko enake tožbe kot v tej zadevi. Istega dne pa je sodišče prve stopnje kot preuranjeno zavrglo tudi prvo tožbo. V taki procesni situaciji sodišče prve stopnje ne bi smelo hkrati zavreči še druge tožbe zaradi litispendence. Tudi če je bila vsaka od teh dveh odločitev sama zase pravilna, je namreč njuna hkratna pravilnost smiselno izključena. Litispendenco sicer načeloma res ustvari vložitev vsake, tudi nedovoljene tožbe, vendar z zavrženjem take tožbe litispendenca odpade ex tunc, torej za nazaj.
ZUS-1 člen 13, 13/3, 75, 75/3, 85, 85/1, 85/1-1. ZPP člen 286b, 339, 339/2, 339/2-1.
dopuščena revizija - sestava sodišča - sojenje po sodniku posamezniku - sklep o sestavi sodišča - obrazloženost sklepa - absolutna bistvena kršitev določb postopka - očitna kršitev - prekluzija glede procesnih kršitev - napačna sestava sodišča - ugoditev reviziji
Sklep, s katerim senat odloči, da bo v zadevi sodil sodnik posameznik, ker gre za izjemo od senatnega sojenja po ZUS-1 (pred njegovo spremembo, ZUS-1C, Uradni list RS, št. 49/23), ki jo je treba razlagati restriktivno, v korist senatnega sojenja,mora biti ustrezno obrazložen, da so razvidni razlogi, ki so vodili senat pri odločitvi, da gre za enostavno dejansko in pravno stanje. na enostavno dejansko stanje lahko kaže npr. nespornost dejstev, na enostavno pravno stanje pa npr. stabilna in jasna sodna praksa glede uporabe relevantnih pravnih norm, ki ne zahteva dodatnih razlag pravnih pravil, mora pa to izhajati iz obrazložitve sklepa.
Določba 286. b člena ZPP o prekluziji grajanja se ne uporablja glede kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena) in med temi je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena, to je nepravilna sestava sodišča.
Absolutna bistvena kršitev iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1 in 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 je podana le v primeru očitne kršitve pravil ZUS-1 o tem, kdaj je v zadevi za odločanje pooblaščen sodnik posameznik.