ZUS-1 člen 13, 13/3, 75, 75/3, 85, 85/1, 85/1-1. ZPP člen 286b, 339, 339/2, 339/2-1.
dopuščena revizija - sestava sodišča - sojenje po sodniku posamezniku - sklep o sestavi sodišča - obrazloženost sklepa - absolutna bistvena kršitev določb postopka - očitna kršitev - prekluzija glede procesnih kršitev - napačna sestava sodišča - ugoditev reviziji
Sklep, s katerim senat odloči, da bo v zadevi sodil sodnik posameznik, ker gre za izjemo od senatnega sojenja po ZUS-1 (pred njegovo spremembo, ZUS-1C, Uradni list RS, št. 49/23), ki jo je treba razlagati restriktivno, v korist senatnega sojenja,mora biti ustrezno obrazložen, da so razvidni razlogi, ki so vodili senat pri odločitvi, da gre za enostavno dejansko in pravno stanje. na enostavno dejansko stanje lahko kaže npr. nespornost dejstev, na enostavno pravno stanje pa npr. stabilna in jasna sodna praksa glede uporabe relevantnih pravnih norm, ki ne zahteva dodatnih razlag pravnih pravil, mora pa to izhajati iz obrazložitve sklepa.
Določba 286. b člena ZPP o prekluziji grajanja se ne uporablja glede kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena) in med temi je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena, to je nepravilna sestava sodišča.
Absolutna bistvena kršitev iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1 in 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 je podana le v primeru očitne kršitve pravil ZUS-1 o tem, kdaj je v zadevi za odločanje pooblaščen sodnik posameznik.
ZIntPK člen 56, 56a, 58, 58/1, 58/2, 58/4. ZGD-1 člen 32, 266, 293.
dopuščena revizija - izjeme lobiranja - poslovni interes družbe - varstvo človekovih pravic - pravna država - izvoljeni predstavnik interesne organizacije - restriktivna razlaga izjem - zavrnitev revizije
Posamezno delovanje spada pod izjemo iz 56.a člena ZIntPK, le in izključno kolikor se neposredno nanaša na sistemska vprašanja krepitve pravne države, demokracije in varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin in ni namenjeno varstvu interesov posamezne fizične ali pravne osebe. Oceniti je torej treba posamezne lobistične stike (oziroma njihove dele) na podlagi njihove konkretne vsebine oziroma dejanskih predlogov in zahtev lobista, torej na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja.
Glede na to, da je izvoljeni predstavnik intersne organizacije kot izjema določen skupaj z zakonitim zastopnikom (58. člen ZIntPK), je po presoji Vrhovnega sodišča tudi tukaj na mestu ozka, restriktivna razlaga, da se ta izjema nanaša le na izvoljene predstavnike tistih organizacijskih oblik, ki nimajo posebej z zakonom določenega (zakonitega) zastopnika (npr. razna združenja, civilne iniciative, stanovanjske skupnosti, zbor etažnih lastnikov ipd.), ampak izvolijo izmed njih nekoga, da jih zastopa oziroma predstavlja. Z uzakonitvijo te izjeme je bila taki interesni organizaciji dana možnost, da ji za izvajanje lobiranja ni treba najemati registriranega lobista, ampak lobiranje lahko izvaja tudi njen član.
S strani skupščine izrecno pooblaščeni član nadzornega sveta, ki deluje kot izvoljeni predstavnik družbe (ki je organizirana v skladu z ZGD-1 in ima zakonitega zastopnika, kot ga določa zakon), tako ne izpolnjuje pogojev za delovanje kot izvoljeni predstavnik v smislu četrtega odstavka 58. člena ZIntPK.
dopuščena revizija - verifikacija stare devizne vloge - darilna pogodba - evidentiranje sprememb - zakonski rok - neobstoječa pravna oseba - neuspel poskus vročitve - nemogoč pogoj - poenostavljen postopek - zavrnitev revizije - cesija
Razlaga 6. člena ZNISESČP v povezavi z 10., 11. in 12. členom ZNISESČP, da se verifikacija starih deviznih vlog zavrne, ker pridobitev terjatve ni bila evidentirana do 1. 12. 2015, torej z določitvijo prekluzivnega roka, je ne glede na dejstvo, da je bilo v zakonu predpisano evidentiranje pri Glavni podružnici Sarajevo, ki sploh ni obstajala niti takrat niti pred uveljavitvijo ZNISEČP, in posledično evidentiranje na zakonsko predpisan način pravočasno sploh ni bilo mogoče, pravilna ter v skladu z namenom, ki ga mora zasledovati zakonodajalec glede na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice Ališić in ostali, št. 60642/08 z dne 16. julija 2014.
Toženka je, upoštevajoč morebitne težave pri sodelovanju s pristojnimi institucijami Bosne in Hercegovine, ki sta se jih obe strani trudili premostiti, kot to izhaja iz zapisnika o sestanku Odbora ministrov, pogoj evidentiranja, kot ga določa ZNISESČP, omilila oziroma ga razlagala v prid bodočim upravičencem do izplačila. Ni namreč zahtevala, da se evidentira terjatev novega upnika v smislu, da bi morda celo zahtevala aktivno ravnanje Glavne podružnice Sarajevo, temveč le minimalno aktivnost vlagatelja, kot je to pravilno presodilo že sodišče prve stopnje. Poskus pošiljanja je nekaj manj kot doseganje prejemnika s pošiljko. Republika Slovenija se je, kljub temu, da je v skladu z ZNISESČP, ki se zgleduje po obligacijskopravnem institutu cesije, odpovedala nedvomnosti prenosa terjatve in se odločila, da bo vlagateljem zaupala že brez kakršnekoli aktivnosti na strani pravnih subjektov, pri katerih so se hranile stare devizne vloge. S tem je pravzaprav popolno zaupala novim upnikom, če so le poskusili poslati svoje dokumente o veljavnem pravnem poslu, na podlagi katerega so pridobili staro devizno vlogo.
Pogoj evidentiranja zato ni nemogoč. Razlaga, da zadostuje že poskus pošiljanja oziroma evidentiranja, je bila namreč objavljena na internetu na spletni strani toženke, potem ko je bil javni poziv za verifikacijo objavljen v dnevnih časopisih Bosne in Hercegovine, ki izhajata na ozemlju celotne Bosne in Hercegovine. Informacije o poteku postopka so bile torej javno dostopne, so pa zahtevale neko minimalno skrbnost bodočega vlagatelja, tj. seznanitev s postopkom za dosego verifikacije in potem izplačila. Poleg tega je šlo zgolj za poenostavitev postopka verifikacije z razlago evidentiranja, kot jo je podala toženka na spletni strani, in ne za onemogočanje izpolnjevanja tega pogoja.
ZMZ-1 člen 21, 21/3, 21/3-3, 22. ZUS-1 člen 59, 59/1, 59/2, 59/2-1.
mednarodna in subsidiarna zaščita - ugoditev tožbi - neverodostojne izjave prosilca - dokazna ocena - pritožba tožene stranke - informacije o izvorni državi - sporno dejansko stanje - sojenje na seji - glavna obravnava - ugoditev pritožbi
Informacije o izvorni državi v zvezi s tamkajšnjim obravnavanjem istospolno usmerjenih se pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element. Če pa že ta element ni podan, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, oziroma njegovim izjavam o specifičnih individualnih okoliščinah in dejanjih, ki jih zatrjuje, ni mogoče verjeti, ker niso skladne in niso verjetne, pa toženi stranki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.
Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o opustitvi glavne obravnave najprej dolžno uporabiti nacionalno pravo, šele če to ne bi dosegalo standardov Direktive 2013/32, pa bi imelo podlago za morebitno presojo njenega neposrednega učinka. Pri tem pa ne gre samo za tožnikove procesne pravice, pač pa tudi za pravice nasprotne stranke v sporu, ki jih zagotavlja procesni zakon. S tega vidika ni bistveno, da se toženka s tem v zvezi ne more sklicevati na kršitev človekovih pravic, ki ji kot subjektu oblasti ne pripadajo. Zadošča, da procesna upravičenja zanjo izhajajo iz zakona, na katerega je sodišče vezano pri svojem odločanju (125. člen Ustave). Tako v nobeni od določb ZPP in ZUS-1 ni podlage za sklepanje, da se toženka ne more sklicevati na določbe o opravi glavne obravnave in zatrjevati njihovih kršitev.
Na seji se lahko nadzor sodišča prve stopnje nad pravilnostjo dokazne ocene upravnega organa omeji izključno na preizkus procesnih kršitev v zvezi z obrazložitvijo odločbe upravnega organa (njen obstoj, razumljivost, konsistentnost, logičnost, nearbitrarnost ipd.), vsebinska presoja pravilnosti obrazložitve glede ugotovljenega dejanskega stanja in vpogled v (listinske) dokaze pa terja izvedbo glavne obravnave, ki je na splošno namenjena zagotavljanju splošne pravice strank do izjavljanja in enakega obravnavanja (22. člen Ustave). Sodišče brez glavne obravnave ne more ponovno (drugače) vrednotiti v upravnem postopku ugotovljenih dejstev in napraviti novega (drugačnega) sklepa o dejanskem stanju.
ZŽNPO člen 24, 24/5, 28, 29. ZUS-1 člen 2, 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-4.
zavrženje tožbe - akt, ki se lahko izpodbija - ustavitev postopka - sklep o stroških - akcesorni zahtevek - glavni zahtevek - obseg sodnega varstva - zavrnitev pritožbe
Zgolj na podlagi odločitve o obstoju oziroma neobstoju potrebe po žičniški napravi nobena fizična ali pravna oseba ne pridobi pravic ali obveznosti oziroma se s takšno odločitvijo ne poseže v njen položaj. Zato takšna odločitev ne ustreza pojmu upravnega akta iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1. Zato tudi postopek odločanja o obstoju ali neobstoju potrebe po žičniški napravi ni postopek odločanja o izdaji upravnega akta. Sklep o ustavitvi tega predhodnega postopka tako ni sklep, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu po določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1, saj z njim ni bil ustavljen postopek odločanja o izdaji upravnega akta.
Odločitev o stroških ni samostojna pravna celota. Zahtevek za povrnitev stroškov postopka je akcesorni zahtevek, ki v celoti deli pravno usodo odločitve o glavni stvari. Sklep o stroških v konkretnem primeru predstavlja zgolj del odločitve, vsebovane v sklepu, ki ni upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1 oziroma drugega odstavka 5. člena ZUS-1, zaradi česar tega sklepa ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Narave upravnega akta, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu, pa ni mogoče pripisati niti zgolj delu tega sklepa, ki ni samostojna pravna celota, tj. zgolj odločitvi o stroških postopka.
Ko v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati odločitve o glavnem vprašanju (v konkretnem primeru odločitve o ustavitvi postopka) tudi odločitve o stranskem vprašanju (stroških postopka) ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Tudi sicer pa odločitev o postranskem vprašanju ne more uživati večjega varstva kot odločitev o glavni stvari.
predlog za dopustitev revizije - sporno dejansko stanje - ni pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve - razlogi sodbe - zavrženje predloga
Vprašanja, ki se nanašajo na upravni postopek in na upravno odločbo so lahko predmet tožbenih ugovorov in šele če so podani, tudi presoje Upravnega sodišča (ne pa Vrhovnega sodišča). Upravno sodišče v sodbi teh vprašanj ni presojalo in zato sodba na njih ne temelji. Tožnik pa v predlogu tudi ne trdi, da so bile te navedbe vsebina tožbenih očitkov, kar šele bi lahko vzpostavljalo procesno pravno vprašanje zadostne obrazložitve sodbe.
predlog za dopustitev revizije - odvetniški kandidat - vpis v imenik odvetniških kandidatov - oseba vredna javnega zaupanja - upoštevana merila - pripoznava zastarane obveznosti - osebni stečaj - ugoditev predlogu
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je tožena stranka z zavrnitvijo tožnika kot odvetniškega kandidata v konkretnih okoliščinah njegovega primera s postavitvijo pogoja, da izpolni obveznosti, ki so bile odpuščene v postopku osebnega stečaja ali zastarane, postavila nesorazmeren pogoj v zvezi z oceno njegove primernosti za opravljanje odvetniškega poklica?
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. ZUS-1 člen 32. ZPP člen 214, 214/2.
začasna odredba - odstranitev dela objekta - sklep o izvršbi - izkazana težko popravljiva škoda - pravica do doma - prizadetost javnega interesa - neprerekane trditve - trditveno breme - ugoditev pritožbi - izdaja začasne odredbe
V obravnavani zadevi bi pritožnica zaradi rušenja po tretjih osebah ostala brez dela stavbe, ki je po neprerekanih navedbah njen dom, iz česar izhaja, da ga uporablja v ta namen. Rušitev v njenem primeru tako ne bi pomenila le odstranitve nezakonito zgrajenega dela objekta, saj bi šlo tudi za odstranitev prostora, ki je kot dom pravno varovan v okviru človekove pravice iz 8. člena EKČP (kar v pritožbi izpostavlja pritožnica). Navedeno pa je po presoji Vrhovnega sodišča že po naravi stvari neodpravljivo, saj odpadle možnosti uporabe stavbe, ki je za pritožnico posebnega pomena, ni mogoče povrniti. Nastala škoda je tako več kot le težko popravljiva v primeru, če bi pritožnica v tem upravnem sporu uspela, ker bi se izkazalo, da je bil sklep o dovolitvi izvršbe nezakonit.
ZPP člen 367b, 367b/4, 367b/6. ZIntPK člen 4, 4-3.
predlog za dopustitev revizije - pomanjkljiv predlog - razlogi sodbe - vprašanje pomembno glede na vsebino zadeve - zavrženje predloga
Revizije ni mogoče dopustiti glede vprašanj, ki se ne nanašajo na razloge izpodbijane sodbe, saj lahko Vrhovno sodišče revizijski preizkus opravi le v okviru tega, kar je Upravno sodišče obravnavalo in uporabilo kot temelj svoje sodne presoje.
Prepoved mučenja, nečloveškega ali ponižujočega kaznovanja ali ravnanja iz 18. člena Ustave v upravnem delu izročitvenega postopka po ZKP učinkuje neposredno tako v materialnem kot tudi procesnem smislu, ne glede na to, ali njeno uporabo v tem delu postopka določa zakon - oziroma prav zato, ker ZKP tega ne določa. Tako mora minister pri odločanju o dovolitvi izročitve na podlagi 530. člena ZKP ne glede na njegovo siceršnjo vsebino neposredno uporabiti 18. člen Ustave. Zato je dolžan presojati tujčeve navedbe o spremenjenih okoliščinah in v primeru njihove utemeljenosti izročitev zavrniti.
V okviru dopuščenega revizijskega vprašanja navedeno pomeni, da je v postopku odločanja o izročitvi vezanost ministra na pravnomočno odločitev kazenskega sodišča (na podlagi 527. in 528. člena ZKP) mogoča le v omejenem obsegu in sicer le tedaj, kadar vezanost nanjo ne bi povzročila kršitve absolutne človekove pravice, ki skladno s 15. členom Ustave učinkuje neposredno ne glede na to, da tega 530. člen ZKP ne ureja.
V okoliščinah obravnavane zadeve, ki se nanaša na varstvo pravice iz 18. člena Ustave, to pomeni, da je, tudi če je kazensko sodišče (na eni ali dveh stopnjah) ob presoji pogoja iz 14. točke prvega odstavka 522. člena ZKP pravnomočno odločilo, da zatrjevana kršitev te ustavne pravice ni podana, morebitni obstoj kršitve te pravice vselej dolžan preverjati tudi minister, kar dopolnjuje materialnopravno podlago za njegovo odločanje. V obravnavani zadevi to torej pomeni, da mora minister pri odločanju o dovolitvi izročitve ugotoviti (tudi), da ne obstaja verjetnost, da bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki mučena, da bi se z njo nečloveško ali ponižujoče ravnalo oziroma bi se jo na ta način kaznovalo, kar sicer določa navedena zakonska norma ZKP le za sodno presojo pogojev za izročitev.
ZUS-1 člen 32, 32/3, 80, 80/3, 80/3-1. ZFPPIPP člen 106, 106/3, 115, 115/1, 115/1-1.
ureditvena začasna odredba - stečajni upravitelj - omejitev opravljanja dejavnosti - starostna omejitev - ugotovitvena odločba - učinkovito pravno varstvo - izkazana težko popravljiva škoda - prizadetost javnega interesa - ugoditev pritožbi - izdaja začasne odredbe
Ustavno sodišče je pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti prve točke prvega odstavka 115. člena ZFPPIPP zavrglo, ker je presodilo, da zakonska določba neposredno ne posega v pravice, pravne interese oziroma pravni položaj upravitelja, ki je dopolnil 70 let ter da mora minister za pravosodje v tem primeru izdati deklaratorno upravno odločbo, kot to določa tretji odstavek 106. člena ZFPPIPP. Ker je torej za zavrnitev imenovanja določene osebe za stečajnega upravitelja potrebna odločba, potem mora biti zoper njo zagotovljeno tudi učinkovito sodno varstvo. Učinkovito sodno varstvo pa pomeni tako možnost sodnega izpodbijanja v upravnem sporu, kot tudi izdajo začasne odredbe, če bo sicer sodno varstvo postalo neučinkovito.
Tožnik je z navedbami o tem, da že od 1.11.2023 ni več imenovan za upravitelja v novih insolventnih zadevah in da odprava te posledice po naravi stavri ne bo več mogoča tudi če v tem upravnem sporu uspe in sodno varstvo ne bo več učinkovito, saj so od 1. 11. 2023 dalje v vseh insolventnih postopkih, v katerih bi moral biti po vrstnem redu imenovan, imenovani drugi upravitelji, izkazal težko popravljivo škodo.
Navedbe toženke, da je javni interes opredelil že zakonodajalec in da bi izdaja začasne odredbe pomenila pretiran poseg v javno korist, ker bi prepovedala izvajanje določbe 1. točke prvega odstavka 115. člena ZFPPIPP, čeprav njena protiustavnost ni bila ugotovljena, pa po presoji Vrhovnega sodišča ne morejo pretehtati ustavne pravice do učinkovitega sodnega varstva, zato toženka z njimi ni izkazala, da bo z začasnim zadržanjem izvršitve nesorazmerno prizadeta javna korist.
Tudi če oseba izkaže, da se v izvorni državi ni mogla preživljati zaradi tamkajšnjih slabih gospodarskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba. Tveganje, da bo prosilec v primeru vrnitve izpostavljen nehumanemu ali nečloveškemu ravnanju, mora izhajati iz dejavnikov na strani države ali drugih subjektov, pred katerimi država prosilca noče ali ne more zaščititi.
Razlog za mednarodno zaščito ne more biti le okoliščina, da je za prosilca ekonomski in socialni sistem v izvorni državi slabši kot v državi, kjer prosi za mednarodno zaščito.
ZUS-1 člen 32, 32/3, 80, 80/3, 80/3-1. ZFPPIPP člen 106, 106/3, 115, 115/1, 115/1-1.
ureditvena začasna odredba - stečajni upravitelj - omejitev opravljanja dejavnosti - starostna omejitev - ugotovitvena odločba - učinkovito pravno varstvo - izkazana težko popravljiva škoda - prizadetost javnega interesa - ugoditev pritožbi - izdaja začasne odredbe
Ustavno sodišče je pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti prve točke prvega odstavka 115. člena ZFPPIPP zavrglo, ker je presodilo, da zakonska določba neposredno ne posega v pravice, pravne interese oziroma pravni položaj upravitelja, ki je dopolnil 70 let ter da mora minister za pravosodje v tem primeru izdati deklaratorno upravno odločbo, kot to določa tretji odstavek 106. člena ZFPPIPP. Ker je torej za zavrnitev imenovanja določene osebe za stečajnega upravitelja potrebna odločba, potem mora biti zoper njo zagotovljeno tudi učinkovito sodno varstvo. Učinkovito sodno varstvo pa pomeni tako možnost sodnega izpodbijanja v upravnem sporu, kot tudi izdajo začasne odredbe, če bo sicer sodno varstvo postalo neučinkovito.
Tožnica je z navedbami o tem, da že od 1.11.2023 ni več imenovana za upraviteljico v novih insolventnih zadevah in da odprava te posledice po naravi stavri ne bo več mogoča tudi če v tem upravnem sporu uspe in sodno varstvo ne bo več učinkovito, saj so od 1. 11. 2023 dalje v vseh insolventnih postopkih, v katerih bi moraal biti po vrstnem redu imenovana, imenovani drugi upravitelji, izkazala težko popravljivo škodo.
Navedbe toženke, da je javni interes opredelil že zakonodajalec in da bi izdaja začasne odredbe pomenila pretiran poseg v javno korist, ker bi prepovedala izvajanje določbe 1. točke prvega odstavka 115. člena ZFPPIPP, čeprav njena protiustavnost ni bila ugotovljena, pa po presoji Vrhovnega sodišča ne morejo pretehtati ustavne pravice do učinkovitega sodnega varstva, zato toženka z njimi ni izkazala, da bo z začasnim zadržanjem izvršitve nesorazmerno prizadeta javna korist.
začasna odredba - izkazana težko popravljiva škoda - neprerekane trditve o obsegu in višini škode - materialno procesno vodstvo - prizadetost javnega interesa - pomanjkljive navedbe - trditveno breme - ugoditev pritožbi - izdaja začasne odredbe
Z možnostjo izdaje začasne odredbe se v upravnem sporu preprečuje, da bi sicer sodno varstvo pravic tožnika postalo neučinkovito celo v primeru kasnejšega uspeha v upravnem sporu, ko bi sodišče s svojo pravnomočno sodbo njegovi tožbi ugodilo.
Sodišče prve stopnje je narobe presodilo, da v obravnavani zadevi ni podana težko popravljiva škoda, ker je napačno razlagalo njeno vsebino iz 32. člena ZUS- 1. Svojo presojo je namreč utemeljilo na stališču, da bi morala pritožnika dokazati dejstvo, da bi bilo z izpodbijanim aktom bistveno poseženo v izvajanje njunih dejavnosti. Vendar pa za to ni zakonske podlage, saj navedena določba ZUS-1 ne zahteva utemeljevanja nadaljnje škode, pa tudi ne njene kvalificirane teže ali oblike.
Toženka je sicer v odgovoru na navedeni predlog za izdajo začasne odredbe (na pritožbo kot navedeno ni odgovorila) sicer navajala, da prereka navedbe pritožnikov, vendar pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da jih je prerekala zgolj pavšalno in zato navedenih dejstev ni mogoče šteti za spornih, temveč štejejo za priznana.
Če je sodišče prve stopnje štelo navedbe pritožnikov za pomanjkljive, bi moralo zagotoviti materialno procesno vodstvo po 285. členu ZPP, ki se po ustaljeni sodni praksi uporablja tudi pri odločanju o začasni odredbi v upravnem sporu.
V obravnavani zadevi toženka ne na prvi stopnji, ne v pritožbenem postopku ne poda nobene navedbe v smeri, zakaj bi bil javni interes sploh prizadet z zadržanjem izpodbijanega akta. Navedeno pa je v postopku dolžna zatrjevati in dokazovati toženka, ne pa sodišče po uradni dolžnosti. V postopku tudi ni sodelovala stranka z interesom, katere interes bi bil z izdajo začasne odredbe lahko prizadet. Zato ovire za izdajo začasne odredbe iz 32. člena ZUS-1 niso podane.
ZUS-1 člen 32, 32/3, 80, 80/3, 80/3-1. ZFPPIPP člen 115, 115/1, 115/1-1.
ureditvena začasna odredba - stečajni upravitelj - omejitev opravljanja dejavnosti - starostna omejitev - ugotovitvena odločba - učinkovito pravno varstvo - izkazana težko popravljiva škoda - prizadetost javnega interesa - ugoditev pritožbi - izdaja začasne odredbe
Ustavno sodišče je pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti prve točke prvega odstavka 115. člena ZFPPIPP zavrglo, ker je presodilo, da zakonska določba neposredno ne posega v pravice, pravne interese oziroma pravni položaj upravitelja, ki je dopolnil 70 let ter da mora minister za pravosodje v tem primeru izdati deklaratorno upravno odločbo, kot to določa tretji odstavek 106. člena ZFPPIPP. Ker je torej za zavrnitev imenovanja določene osebe za stečajnega upravitelja potrebna odločba, potem mora biti zoper njo zagotovljeno tudi učinkovito sodno varstvo. Učinkovito sodno varstvo pa pomeni tako možnost sodnega izpodbijanja v upravnem sporu, kot tudi izdajo začasne odredbe, če bo sicer sodno varstvo postalo neučinkovito.
Tožnik je z navedbami o tem, da že od 1.11.2023 ni več imenovan za upravitelja v novih insolventnih zadevah in da odprava te posledice po naravi stavri ne bo več mogoča tudi če v tem upravnem sporu uspe in sodno varstvo ne bo več učinkovito, saj so od 1. 11. 2023 dalje v vseh insolventnih postopkih, v katerih bi moral biti po vrstnem redu imenovan, imenovani drugi upravitelji, izkazal težko popravljivo škodo.
Toženka pa z navedbami, da začasne odredbe ni mogoče izdati, ker že zakon sam izrecno določa pravne posledice v prvi točki prvega odstavka 115. člena ZFPPIPP, ni izkazala, da bo z začasnim zadržanjem izvršitve nesorazmerno prizadeta javna korist. Pravne posledice, ki jih želi preprečiti pritožnik, namreč izhajajo iz izpodbijanega upravnega akta, saj v skladu s stališčem Ustavnega sodišča zakon v tem delu ne učinkuje neposredno.
začasna odredba - prodajalna tobačnih izdelkov - težko popravljiva škoda ni izkazana - zavrnitev pritožbe
Zgolj pavšalne trditve o onemogočenem obsegu poslovanja, ne, da bi pritožnica konkretno navedla, kako bo to vplivalo na poslovne načrte, dogovorjene poslovne obveznosti ter obstoj same poslovalnice, ob upoštevanju nespornih dejstev, da predmetna poslovalnica ni edini vir pritožničinega financiranja, da se prepoved ne nanaša na prodajo vseh izdelkov in storitev, ki jih pritožnica nudi v tej poslovalnici, ter da je prepoved časovno omejena na relativno kratko časovno obdobje šest mesecev, tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne zadostijo zahtevi po izkazanosti težko popravljive škode.
ZDoh-2 člen 105, 105/3, 105/3-11. ZDDPO-2 člen 74, 74-7.
predlog za dopustitev revizije - dohodnina - drug dohodek - posojilna terjatev - prikrito izplačilo dobička - ugoditev predlogu
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali se dohodki zavezanca lahko opredelijo kot drugi dohodki po 11. točki tretjega odstavka 105. člena Zakona o dohodnini, namesto kot prikrito izplačilo dobička po 1. točki četrtega odstavka 90. člena Zakona o dohodnini?
predlog za dopustitev revizije - dohodnina - izogibanje dvojnemu obdavčevanju - javni uslužbenci - državni uradniki - javni sektor - predlog tožene stranke - ugoditev predlogu
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je dohodek iz delovnega razmerja, izplačan za storitve, za katere bi se lahko štelo, da so opravljene v zvezi s posli države pogodbenice ali politične enote ali njenega organa lokalne uprave, davčno obravnavalo po določbi pododstavka a) prvega odstavka 19. člena Konvencije z Avstrijo, brez upoštevanja izjeme iz te določbe po četrtem odstavku 19. člena konvencije?
dopuščena revizija - davek na promet nepremičnin - vračilo davka - nemogoča izpolnitev - vzrok za neizpolnitev - nezmožnost plačila - objektivna nezmožnost - zavrnjen zahtevek - zavrnitev revizije - obseg revizijske presoje
Davčni zavezanec lahko zahteva vračilo plačanega davka na promet nepremičnin (DPN) na podlagi drugega odstavka 16. člena ZDPN‑2, če je izpolnitev pogodbene obveznosti ene ali druge stranke postala splošno nemogoča (torej če pogodbene obveznosti nihče več ne more izpolniti), ne glede na njen vzrok.
Kadar je pogodbena obveznost določena kot plačilo v denarju (ki je stvar, določena po vrsti, oziroma genus), do nemožnosti njene izpolnitve v pravnem pomenu besede sploh ne more priti, zato revident do vračila DPN na podlagi drugega odstavka 16. člena ZDPN-2 ne more biti upravičen.
ZUP člen 226, 293, 293/3. ZUS-1 člen 2, 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-4.
odlog upravne izvršbe - zavrženje predloga - zavrženje tožbe - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - procesni sklep - zavrnitev pritožbe
Akt, s katerim je - bodisi vsebinsko bodisi zgolj procesno (kot v obravnavanem primeru) - odločeno o predlogu za odlog upravne izvršbe je torej samo procesni akt in ne vsebuje odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, zato se ne more presojati v upravnem sporu.
Izpodbijani sklep prav tako ni sklep, ki ga je dopustno izpodbijati na podlagi izrecne določbe drugega odstavka 5. člena ZUS-1. Po tej določbi ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tudi sklepi, vendar le tisti, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Med te sklepe pa izpodbijani sklep, ki se nanaša le na tek izvršilnega postopka (226. člen Zakon o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), ne spada.