Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - ugoditev tožbi - pritožba tožene stranke - sistemske pomanjkljivosti - ravnanje policije - preverjanje podatkov - dokazna ocena sodišča - zavrnitev pritožbe
Vrhovno sodišče ne more pritrditi posplošenemu stališču, da trditve o ravnanju zoper prosilca v policijskem postopku odgovorne države vedno pomenijo, da upravnemu organu ni treba raziskovati, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku odgovorne države v upravnem postopku, ne glede na druge okoliščine,
Ravnanje policistov, ki so zaradi ruskega državljanstva tožniku izrecno odklanjali možnost vstopa na Hrvaško in tožnikovo nadaljnjo obravnavo, bi lahko kazalo na sistemsko pomanjkljivost v zvezi z azilno obravnavo določenih državljanov, še posebej ob upoštevanju, da je država, katere državljan je tožnik, udeležena v vojni. Do teh navedb pa se tožena stranka v svojem sklepu ni opredelila.
DZ člen 7, 7/4. ZUS-1 člen 17, 32, 36, 36/1, 36/1-3.
začasna odredba - procesne predpostavke za dopustnost tožbe - nadaljevanje šolanja - osnovna šola - stranka v postopku - varstvo koristi otroka - razveljavitev začasne odredbe
Četrti odstavek 7. člena DZ, na katerega se je sklicevalo sodišče prve stopnje, državni organom, izvajalcem javnih služb, nosilcem javnih pooblastil, organom lokalnih skupnosti ter drugim fizičnim in pravnim osebam, res nalaga skrb za korist otroka. Vendar pa se ta obveznost nanaša na dejavnosti in postopke, ki jih izvajajo v svoji pristojnosti,ne pomeni pa obveznosti in s tem splošnega pooblastila vzgojno izobraževalnemu zavodu - osnovni šoli, da v svojem imenu sproži (upravne) postopke pred drugimi (upravnimi) organi za varstvo pravic oziroma koristi svojega učenca, torej tujih pravic in koristi.
Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 40, 40/2, 40/3.
mednarodna in subsidiarna zaščita - ponovni postopek za priznanje mednarodne zaščite - zavrženje vloge - nova dejstva - spolna usmerjenost - verska nevtralnost - zamolčanje dejstev - nekrivdni razlog - strah - zavrnitev pritožbe
Pritožnikovih več kot dve leti trajajočih zadržkov oziroma strahu pred razkritjem njegove biseksualne spolne usmerjenosti in ateizma, ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera ni mogoče šteti za opravičljiv razlog za opustitev njihovega navajanja v predhodnih postopkih. Povsem razumljivo, da bi pritožnik lahko imel tovrstne zadržke ob prvem kontaktu z uradnimi osebami ali v zgodnjih fazah azilnega postopka, ni pa razloga, da o tem ni spregovoril kasneje, ko je imel za to zelo veliko priložnosti.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - ponavljanje tožbenih navedb - vsebinsko prazna pritožba
Zatrjevan slab ekonomski položaj v izvorni državi prosilca ni razlog za priznanje mednarodne zaščite.
Tudi če bi pritožnik izkazal, da se zaradi tega ni mogel dolgoročno preživljati, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode.
prezgodaj vložena tožba - stanje v času odločanja - tožba zoper dokončen upravni akt - procesne predpostavke za vložitev tožbe - spremenjene okoliščine - sklep presenečenja - glavna obravnava po ZUS1 - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Vse procesne predpostavke, to je okoliščine, ki morajo (oziroma ne smejo) biti izpolnjene, da sodišče v sporu meritorno odloči, morajo biti izpolnjene že ob vložitvi tožbe, tako tudi dokončnost upravnega akta, s katerim se posega v tožnikov pravni položaj, pri čemer upravni akt postane dokončen po izčrpanju rednih pravnih sredstev, torej po odločitvi organa druge stopnje o pritožbi.Upravni spo
Izpolnjevanja te procesne predpostavke ni mogoče obiti s sklicevanjem na ZPP, ki preuranjenosti tožbe ne določa kot razloga za njeno zavrženje. Preuranjenost tožbe kot razlog za zavrženje je urejena v 2. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki torej v tem delu odstopa od ureditve iz ZPP, zato je skladno s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 potrebno upoštevati ureditev v ZUS-1 in ne v ZPP.
GZ člen 35, 43, 43/1, 43/1-6, 117, 117/2, 117/2-1. GZ-1 člen 54, 54/1, 54/1-5. SPZ člen 8, 16, 67, 67/5, 72, 72/5. SZ-1 člen 2, 2/2. ZUS-1 člen 64, 64/1, 64/1-4, 94.
dopuščena revizija - legalizacija objekta - dvojček - izkazanost pravice graditi - skupni del stavbe - stena - meja med parcelama - poseg v skupni del stavbe - soglasje - izkazana pravica graditi - ugoditev reviziji
Pri dvojčkih in vrstnih hišah nasploh ne gre za etažno lastnino. To pomeni, da pri teh objektih ni mogoče pravno opredeliti skupnih delov, na katerih bi imeli lastniki posameznih nepremičnin solastnino po določbah SPZ in SZ-1.
Če zgradba (dvojček) stoji na dveh nepremičninah, je del zgradbe, ki stoji na eni nepremičnini sestavina te nepremičnine, drugi del zgradbe pa sestavina druge nepremičnine.
Stena, čeprav si jo v naravi delita dve zgradbi, ni samostojna stvar v pravnem prometu in nima posebnega lastniškega (solastninskega ali skupno-lastninskega) režima, ki bi bil drugačen od siceršnjega režima na posameznem delu dvojčka, ki vsak stoji na svoji zemljiški parceli. Dejanski konstrukcijski pomen posameznega gradbenega elementa namreč ne vpliva na stvarnopravno ureditev lastninskih razmerij. Za stališče, po katerem bi bila le stena, ki je konstrukcijski element hiše, v solastnini ali skupni lastnini lastnikov sosednih zemljišč, hiša, oziroma preostali deli objekta pa v lasti lastnika zemljišča, torej ni pravne podlage. Zato pri posegih v tako steno ni mogoče uporabiti pravil o potrebnem soglasju, ki jih SPZ določa za upravljanje s stvarjo v solastnini (peti odstavek 67. člena) ali skupni lastnini (peti odstavek 72. člena).
To pomeni, da z vidika dopustnosti posegov v tako steno, če gre za poseg do parcelne meje, ne gre za vprašanje pravice graditi, kot jo opredeljuje gradbena zakonodaja. Če ta pravica izhaja iz vpisa lastninske pravice na nepremičnini, ki je predmet posega, upravni organ tudi po GZ nima podlage zahtevati dodatnih dokazil.To pa ne pomeni, da lastnik sosednje nepremičnine nima pravnega varstva pred nedopustnimi vplivi gradbenega posega na drugi nepremičnini, pomeni le, da tega pravnega varstva ne more uveljavljati v obravnavanem postopku z izpodbijanjem pravice graditi kot jo opredeljuje gradbena zakonodaja.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - vsebinsko prazna pritožba - ponavljanje tožbenih navedb
Zatrjevan slab ekonomski položaj v izvorni državi prosilca ni razlog za priznanje mednarodne zaščite. Tudi če bi pritožnik izkazal, da se zaradi tega ni mogel dolgoročno preživljati, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode. Tega pa pritožnik v obravnavani zadevi sploh ne zatrjuje.
KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR
VS00077676
ZUP člen 272, 272/2. ZUS-1 člen 32, 32/2.
obnova upravnega postopka - status kmetijske organizacije - začasna odredba ZUS-1 - odložitvena začasna odredba - težko popravljiva škoda ni izkazana - uveljavljanje predkupne pravice - dokazovanje okoliščin za priznanje statusa - zavrnjena začasna odredba
Pritožnici z nobenim delom izreka izpodbijanega sklepa, s katerij je bila dovoljena obnova postopka in zadržano učinkovanje upravne odločbe, glede katere se dovoljuje obnova, ni naložena kakšna obveznost, ki bi se lahko prisilno izvršila po ZUP, zato takšne izvršitve tudi ni mogoče odložiti z začasno odredbo.
Ureditev zadržanja izvršitve upravnega akta z začasno odredbo po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 je drugačna kot ureditev zadržanja izvršitve upravnega akta zaradi obnove po ZUP. Slednja namreč nastopi neposredno z izdajo sklepa o obnovi postopka na podlagi drugega odstavka 272. člena ZUP, in pomeni ne le zadržanja postopka prisilne izvršbe, pač pa tudi zadržanje pravnih učinkov odločbe, na katero se nanaša uvedena obnova.
Izostanka pravno odločilnih trditev ni mogoče nadomestiti z izvedbo dokazov.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-4. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8, 8/4.
omejitev gibanja prosilcem za azil - varstvo osebne varnosti in premoženjske varnosti - javni red in mir - uradni zaznamek - sorazmernost ukrepa
Za listino kot dokazno sredstvo je bistveno, da je nosilka informacij, ki jih je mogoče uporabiti za ugotovitev (ali ovrženje) pravno relevantnega dejstva (v konkretnem primeru pritožnikovih ravnanj z dne 27. 5. 2024, 31. 5. 2024 ter 3. 6. 2024). Pomembna je vsebina listine, to je v njej zapisana izjava, medtem ko sta navedba osebe, ki jo je sestavila, in njen podpis na listini v prvi vrsti relevantna z vidika vprašanja, kdo je sestavil listino oziroma čigava izjava je v njej navedena.
Za pridržanje iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (med drugim kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti) ni treba ugotavljati prosilčeve krivde za dejanja, ki pomenijo grožnjo navedenim vrednotam. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj nujno potrebno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje). Ne gre torej za kazenski postopek in ne za ugotavljanje pritožnikove kazenske odgovornosti za kazniva dejanja, niti pridržanje ni kazen, ampak je preventivni ukrep zoper prosilca za mednarodno zaščito, ki se na tej pravni podlagi nahaja na ozemlju Republike Slovenije do odločitve o prošnji.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - dezerterstvo - za odločitev relevantno dejansko stanje
Zatrjevano tveganje, da bo pritožnik v izvorni državi izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju (hudi revščini), je posledica splošnih ekonomskih in socialnih razmer v Maroku ter delovanja tamkajšnje države na teh področjih. S temi razmerami in morebitnimi težavami pri iskanju zaposlitve, vključno z nizkim plačilom za opravljeno delo, se tako ne sooča samo pritožnik, ki bi bil temu izpostavljen zaradi zoper njega usmerjenih ravnanj subjektov resne škode, ampak tudi preostalo prebivalstvo zaradi splošnega, v pritožbi zatrjevanega nedelovanja sistemov izvorne države. Gre za ustaljeno razlago Vrhovnega sodišča, ki poudarja, da tudi če oseba izkaže, da se v izvorni državi ni mogla preživljati zaradi tamkajšnjih slabih gospodarskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode. Tega pa pritožnik ne zatrjuje.
zavrženje tožbe - zagovornik po uradni dolžnosti - sklep o odmeri nagrade in nadomestila za stroške - kazenski postopek - akt zoper katerega je možen upravni spor - sodni postopek - sodna odločba - odločitev sodišča - brezplačna pravna pomoč - primerljivost - zavrnitev pritožbe
Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da se odločitev rednih sodišč (konkretno sodnice posameznice in zunajobravnavnega senata), ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, saj upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednimi sodišči ter tam sprejetih odločitev.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - ravnanje policije - sodna praksa - prekluzija glede procesnih kršitev - ponovljeni postopek pred sodiščem
Kot pomembne v obravnavani zadevi se lahko izkažejo (le) tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice. Pri presoji zakonitosti odločitve o predaji treba upoštevati položaj, v katerem bi se lahko znašel zadevni prosilec ob predaji oziroma po predaji v odgovorno državo članico, in ne položaj, v katerem je bil, ko je prvič vstopil na ozemlje te države članice. Razne prakse sprejema (praksa zavrnitve vstopa in vrnitve po hitrem postopku ter ukrepi pridržanja na mejnih prehodih), s katerimi bi se lahko kršile temeljne pravice zadevnih oseb, in katerih obstoj uveljavlja pritožnik v tem postopku, zato same po sebi ne morejo pomeniti resnega in utemeljenega razloga za domnevo, da prosilcu za mednarodno zaščito v primeru predaje v to drugo državo članico med obravnavanjem njegove prošnje za mednarodno zaščito in po njej grozi dejanska nevarnost, da bo izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v smislu 4. člena Listine EU.
Neutemeljeno je tudi pritožbeno nasprotovanje presoji, ki jo je sodišče prve stopnje opravilo v zvezi s predloženimi sodbami evropskih sodišč, ki so ustavile predaje v Republiko Hrvaško. Te presoje ni oprlo na razlog, ki ga navaja pritožnik, temveč je štelo, da gre posamezne primere, ki jih ni mogoče posploševati na vse primere predaj, posamezne prekinitve pa so odvisne od individualnih okoliščin primera. Odločilen pomen je pripisalo tudi okoliščinam, da je v vseh primerih šlo za odločitve nižjih sodišč, da glede položaja prosilcev za mednarodno zaščito, ki bodo vrnjeni v dublinskem postopku, azilni sistem na Hrvaškem doslej ni bil obravnavan kot kritičen s strani pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNCHR), in da je iz poročila AIDA iz leta 2023 razvidno, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic EU, načeloma niso ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite
začasna odredba - rudarska pravica - ponovljen postopek - ugoditev predlogu - pritožba tožene stranke - zavrnitev pritožbe
Ob pravilni razlagi prvega odstavka 3. člena ZIUPRPK ne drži stališče pritožnice, da bi tožnikova rudarska pravica ugasnila z iztekom veljavnosti koncesijske pogodbe. Ob vložitvi vloge za uveljavljanje upravičenja iz 2. člena ZIUPRPK na podlagi prvega odstavka 3. člena ZIUPRPK sta bili namreč tožnikova rudarska pravica in koncesija ex lege podaljšani vse do sklenitve dodatka h koncesijski pogodbi. V tem upravnem sporu izpodbijani sklep pritožnice pa ima de facto in de iure neposredni učinek prenehanja veljavnosti tožnikove koncesijske in rudarske pravice, saj je bil s tem postopek odločanja o njegovi vlogi, podani po 2. členu ZIUPRPK, končan. Namen ZIUPRPK pa je bil prav v tem, da se preprečijo škodljive posledice, ki bi nastale s sočasnim prenehanjem večjega števila rudarskih pravic za izkoriščanje mineralnih surovin (in se z njim odstopa od 50. člena ZRud-1), to pa je vodilo tako do možnosti podaljšanja rudarskih pravic s sklenitvijo dodatka h koncesijski pogodbi na predlog koncesionarja (2. člen) kot do podaljšanja same rudarske pravice, dokler o navedeni vlogi za sklenitev dodatka ni bilo odločeno (3. člen).
.V zvezi s pritožbenimi navedbami, da ZRud-1 ne predvideva možnosti, da bi rudarsko pravico podeljevalo ali podaljševalo sodišče in da bi se zato zaradi izpodbijanega sklepa lahko vzpostavila škodljiva praksa ter bi posledično lahko nastale nepopravljive posledice in bi bilo oškodovano državno imetje, Vrhovno sodišče poudarja, da je že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo, da predmet tega postopka ni podelitev rudarske pravice po ZRud-1, temveč presoja, ali so v konkretnem primeru izpolnjeni zakonsko določeni pogoji po ZIUPRPK.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 18, 18/1.
Iz ravnanja hrvaških policistov, ki se nanaša na tujce, ki ilegalno prestopijo mejo in še niso vložili prošnje za mednarodno zaščito, še ni mogoče sklepati na to, da bi obstajale sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih po tem, ko so prosilci vrnjeni na podlagi Uredbe Dublin III in se odločijo, da bodo v Republiki Hrvaški izrazili namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, pač pa je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, torej tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.
Pritožnik ni pojasnil, katere naj bi bile tiste javno dostopne informacije o pomanjkljivostih hrvaškega sistema mednarodne zaščite, ki bi bile ob upoštevanju prej navedenega relevantne za njegov položaj, in zaradi katerih bi se dokazno breme prevalilo na toženko oziroma s katerimi tovrstnimi informacijami bi bila (oziroma bi morala biti) toženka seznanjena. Konkretizirano ne zatrjuje niti tega, da bi takšne informacije navedel v postopku, zato ne more uspeti s pavšalnim sklicevanjem na zadevo Evropskega sodišča za človekove pravice v primeru M.S.S., kjer so bile tovrstne informacije belgijskim organom znane oziroma bi jim morale biti znane. Iz istega razloga ne more uspeti niti s sklicevanjem na sodbo Sodišča EU v zadevi C-392/22. Iz nje namreč izhaja, da mora država članica na lastno pobudo upoštevati upoštevne informacije v zvezi z morebitnimi sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v odgovorni državi članici, s katerimi je seznanjena ali zanje mora vedeti, oziroma sodelovati pri ugotavljanju dejstev s presojo, ali je nevarnost obravnavanja v nasprotju s 4. členom Listine EU o temeljnih pravicah dejanska.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 25, 25/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - vložitev prošnje za azil - baza Eurodac - sistemske pomanjkljivosti - zdravstveno stanje prosilca - sklicevanje na sodno prakso
Za ugotavljanje zatrjevanih sistemskih pomanjkljivosti je pomembno, da se te nanašajo na hrvaški azilni postopek ter pogoje za sprejem prosilcev in ne na ravnanja hrvaških policistov z migranti, ki niso prosilci za mednarodno zaščito, neposredno po nezakonitem prečkanju državne meje.
Iz relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (tudi iz poročil AIDA in EUAA) tudi ne izhaja, da pritožniku v okoliščinah, ugotovljenih v obravnavani zadevi, ne bo omogočen dostop do postopka za obravnavanje njegove prošnje, kot jo zagotavlja 3. člen Uredbe Dublin III. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo tudi informacije v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi, ki jih je v postopku predložila pritožnikova pooblaščenka, vključno s članki. Zgolj posplošeno nestrinjanje s to oceno pa ne zadošča za utemeljitev pritožbe. Pritožnik namreč v tem pogledu pravno odločilnih dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, in sicer da ni navajal, da bi po oddaji prstnih odtisov in nastanitvi v azilnem domu imel težave s policisti in drugimi osebami, prav tako ne, da bi bil deležen slabega ravnanja v azilnem domu v Zagrebu, kjer je prenočil eno noč ter da bo imel v primeru vrnitve Republiki Hrvaški drugačen status kot prej in da ga bodo obravnavali drugi organi in ne hrvaška policija, v pritožbi niti ne izpodbija.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4. Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice člen 9, 9/1, 14, 14/1, 24, 24/4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - prstni odtis v bazi eurodac - ravnanje policije - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - sklicevanje na sodno prakso - zavrnitev pritožbe
Tudi dejstvo, da je ESČP ugotovilo, da je Republika Hrvaška kršila človekove pravice, samo po sebi še ne zadošča za sklepanje, da pritožniku v primeru predaje v Republiko Hrvaško med obravnavanjem njegove prošnje za mednarodno zaščito in po njej, grozi dejanska nevarnost, da bo izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v smislu 4. člena Listine. Ker pritožnikove navedbe v tej smeri ostajajo povsem posplošene oziroma nekonkretizirane, Vrhovno sodišče nima podlage, da bi se opredelilo do morebitnih konkretnih nevarnosti, za katere pritožnik meni, da bi jim lahko bil izpostavljen.
Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki se nanašajo na okoliščine, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. Zato je za presojo obstoja sistemskih pomanjkljivosti kot ovir za predajo prosilca državi članici (v konkretnem primeru Republiki Hrvaški) bistvenega pomena, kako ravnajo njeni organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - resna škoda
Tudi če oseba izkaže, da se v izvorni državi ni mogla preživljati zaradi tamkajšnjih slabih gospodarskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
Razlog za mednarodno zaščito ne more biti le okoliščina, da je za prosilca ekonomski in socialni sistem v izvorni državi slabši kot v državi, kjer prosi za mednarodno zaščito.
mednarodna in subsidiarna zaščita - ponovna prošnja za mednarodno zaščito - zavrženje prošnje - ugoditev tožbi - pritožba tožene stranke - informacije o stanju v izvorni državi - nova dejstva - ponovna presoja pogojev - glavna obravnava - zavrnitev pritožbe
Napačno je stališče Upravnega sodišča, da toženka nima pravice do pritožbe zoper sodbo, s katero je Upravno sodišče tožbi prosilca ugodilo, odpravilo sklep tožene stranke, s katerim je ta zavrgla tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.
Pritožnica bi morala ob presoji ponovne prošnje sama upoštevati novo nastalo varnostno situacijo v izvorni državi. Pri presoji, ali novi elementi pomembno povečujejo verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito,bi morala upoštevati tožnikov položaj v Kazahstanu v povezavi z izpovedovanjem njegove vere ali političnim prepričanjem, ki mu ga pripisuje oblast, v povezavi z varnostnimi ukrepi državnih organov ob nemirih. Ob tem pa ni relevantno le vprašanje, ali bi bil tožnik kot pripadnik muslimanske vere ob povratku aretiran zaradi protestov oziroma v neposredni povezavi z njimi, pač pa je pomemben novonastali širši okvir obravnavanja oseb, ki so že v preteklosti (torej pred samimi protesti) bile obravnavane s strani oblastnih organov v povezavi s svojo vero in/ali pripisanim političnim prepričanjem. Tako tudi ne gre samo za to, da bi moral vlagatelj natančno navesti, kako so protesti vplivali na njegovo situacijo, pač pa mora pritožnica presojo novih poročil, ki jih je tožnik predložil ob podaji ponovne prošnje in v njih navedenih informacij, opraviti v povezavi z okoliščinami, ki so bile ugotovljene že v prvem postopku. Na podlagi razlage Sodišča Evropske Unije namreč nova dejstva ali novi dokazi, predloženi v utemeljitev naknadne prošnje, pomembno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje kot upravičenec do mednarodne zaščite, če sami ali v povezavi z drugimi rezultati postopka verjetno omogočajo sprejetje odločbe, katere izrek bi bil drugačen od izreka prejšnje odločbe, torej če obstaja možnost, da bi nova dejstva, okoliščine ali dokazi v povezavi z drugimi privedli do drugačne odločitve.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 25, 25/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - vsebinsko prazna pritožba
Pritožnik zgolj ponavlja, kar je navedel že v tožbi, in sicer da je na Hrvaškem doživel neprijetnosti, ki mejijo na ponižujoče ravnanje, zato želi, da njegovo prošnjo obravnava Republika Slovenija. Povsem posplošeno torej nasprotuje dokazni oceni, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje v zvezi z obstojem sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu, pri tem pa ne ponudi nobenih vsebinskih argumentov, zakaj naj bi bila izpodbijana stališča napačna. Pritožbeni očitki so nekonkretizirani do te mere, da se Vrhovno sodišče do njih niti ne more opredeliti. Vrhovno sodišče zato ne vidi razloga, da bi štelo s strani sodišča prve stopnje in toženke ugotovljeno dejansko stanje za nepopolno ali zmotno ugotovljeno.
Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8, 8/4. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - omejitev gibanja prosilcu - osebna varnost - varstvo osebne varnosti in premoženjske varnosti - nevarnost za javni red - sorazmernost ukrepa - začasna odredba
Slovenski zakonodajalec (še) ni implementiral člena 8(4) Recepcijske direktive (ki je sicer neposredno uporabljiva), da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu. Vendar pritožnik ne upošteva, da izpodbijana sodba temelji tudi na presoji, da bi bila v konkretnem primeru uporaba kakršnegakoli drugega, manj prisilnega ukrepa, vključno z alternativnimi ukrepi iz navedene določbe direktive, neučinkovita. Tega stališča pritožnik ne izpodbija z navajanjem konkretnih okoliščin, ki bi kazale nasprotno in s katerimi bi lahko utemeljil, da je izrek alternativnega (milejšega) ukrepa sploh mogoč.