Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 25, 25/2, 29, 29/2. ZMZ-1 člen 51, 51/2. ZPP člen 343, 343/4, 352.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - potek roka - odložilni učinek - tožba v upravnem sporu - potek časa - prenehanje pravnih učinkov izpodbijanega akta - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe
S potekom časa, to je po poteku roka iz prvega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III (odložilni učinek pa v obravnavani zadevi ni podan), učinek sklepa o predaji odgopvorni državi članici preneha veljati. Spremenijo se torej okoliščine, ki bi izvršbo dopuščale, pri čemer gre zato za situacijo iz drugega odstavka 51. člena ZMZ-1. Ker sklep toženke za pritožnika o možnosti in zavezi k predaji Republiki Hrvaški, ne učinkuje več, če se njegova predaja ni izvršila v okviru časovne omejitve iz izpodbijanega sklepa, si z odločitvijo v tem pritožbenem postopku ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Toženka ga namreč na podlagi njenega, pred sodiščem prve stopnje izpodbijanega, sklepa, v takem primeru ne sme več predati Republiki Hrvaški. Republika Slovenija postane odgovorna država za obravnavanje pritožnikove prošnje, njegova prošnja pa se mora po razveljavitvi odločitve o nedopustnosti prošnje zaradi uporabe meril Uredbe Dublin III, obravnavati pred toženko v skladu z drugim odstavkom 51. ZMZ-1.
Ugoditev predlogu pritožnika, naj Vrhovno sodišče odpravi sklep toženke, tako ne bi v ničemer izboljšala njegovega pravnega položaja, saj bi s tem Vrhovno sodišče le utrdilo že obstoječo situacijo: odpravilo bi učinke sklepa toženke, ki so zaradi časovne omejenosti prenehali veljati. Pravni interes v tem upravnem sporu za pritožnika torej ne obstoji, saj so učinki, ki jih zasleduje pritožnik, že obstoječi (na podlagi zakonskih določb), zato je Vrhovno sodišče pritožnikov pritožbo zavrglo.
ZMZ-1 člen 52, 52/1. ZUS-1 člen 64, 64/1, 64/1-2, 75, 75/1, 79/1, 77, 80.
mednarodna in subsidiarna zaščita - ugoditev tožbi - pritožba tožene stranke - dokazna ocena sodišča - presoja dejanskega stanja - trditveno in dokazno breme stranke - spreminjanje navedb - presoja verodostojnosti - ugoditev pritožbi
V pritožbi v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če je prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo dejansko stanje. Tudi ZMZ-1 posebnega obsega pritožbene presoje, ki bi odstopala od sistemske ureditve ZUS-1, ne določa.
Toženi stranki (pritožnici) ni mogoče očitati, da je v bistvenih točkah nepopolno ugotovila dejstva, pomembna za uporabo določbe prvega odstavka 52. člena ZMZ-1, in na tej podlagi odpraviti njeno odločbo kot nezakonito. Pritožnica mora odločati na podlagi postavljenega zahtevka in v njegovih mejah in ni dolžna ugotavljati dejstev, ki presegajo tako postavljen okvir odločanja. Izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilec namreč samostojno da izjavo o razlogih za vložitev prošnje, ki jo uradna oseba lahko dopolni z dodatnimi vprašanji in mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. Šele po izpolnitvi trditvenega in dokaznega bremena na tožnikovi strani se lahko vzpostavi dolžnost upravnega organa po postavljanju konkretnejših vprašanj za morebitno razjasnitev ali nadaljnjo konkretizacijo zatrjevanih okoliščin. V sodni praksi Vrhovnega sodišča je v zvezi z odločanjem o prošnji za mednarodno zaščito tudi že sprejeto stališče, da navajanje okoliščin, ki ne utemeljujejo pogojev za mednarodno zaščito, od pristojnega organa ne terja zastavljanja vprašanj, ki bi prosilca vodila k navajanju drugih okoliščin.
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4. ZPP člen 339, 339/2, 339/214.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - sklicevanje na sodno prakso - ponavljanje tožbenih navedb - ravnanje policije - obrazloženost sodbe - zavrnitev pritožbe - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP)
Kot pomembne v obravnavani zadevi se lahko izkažejo (le) tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito v položaju, v kakršnem bodo po predaji Republiki Hrvaški, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice To pomeni, da tudi zatrjevane domnevne nepravilnosti policijskega ravnanja, ki se po vsebini in učinkih približujejo drugim spornim praksam sprejema (praksa zavrnitve vstopa in vrnitve po hitrem postopku ter ukrepi pridržanja na mejnih prehodih), s katerimi bi se lahko kršile temeljne pravice zadevnih oseb, same po sebi ne morejo pomeniti resnega in utemeljenega razloga za domnevo, da prosilcu za mednarodno zaščito v primeru predaje v to drugo državo članico med obravnavanjem njegove prošnje za mednarodno zaščito in po njej grozi dejanska nevarnost, da bo izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v smislu 4. člena Listine EU, in da je pri presoji zakonitosti odločbe o predaji treba upoštevati položaj, v katerem bi se lahko znašel zadevni prosilec ob predaji oziroma po predaji v odgovorno državo članico. V obravnavani zadevi pa niti ni sporno, da bo pritožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito in ne kot tujec, torej da bo imel drugačen status kot prej in da ga bodo obravnavali drugi organi in ne hrvaška policija.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - ponavljanje tožbenih navedb
Pritožnik v pritožbi zgolj ponavlja tožbene trditve, do katerih se je Upravno sodišče že opredelilo in (tudi s sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča) pravilno presodilo, da zatrjevane slabe ekonomske razmere v izvorni državi prosilca niso razlog za priznanje mednarodne zaščite. Ugotovitve Upravnega sodišča, da ni zatrjeval, da bi imel utemeljen strah pred preganjanjem zaradi okoliščin iz drugega odstavka 20. člena ZMZ-1, pritožnik niti ne izpodbija. Upravno sodišče je pritožnikove izjave o situaciji v izvorni državi tudi sicer presodilo kot neverodostojne in tudi te dokazne ocene pritožnik ne izpodbija. Na drugačno odločitev tako ne more vplivati niti ponavljanje posplošenih navedb o sistemu, ki naj bi ga vzpostavila država. Nevarnosti, ki jim je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva države, namreč same zase običajno ne pomenijo individualne grožnje, ki jo je mogoče šteti za resno škodo.
vloga, ki jo vloži stranka sama - pravdna sposobnost - skrbnik
Vrhovno sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali zastopa pravdno nesposobno stranko njen zakoniti zastopnik, procesna dejanja, ki jih procesno nesposobna stranka opravi sama, pa se ne upoštevajo. Ker vloga pravdno nesposobne osebe ne učinkuje in je ni mogoče obravnavati kot preuranjene, prepozne, nepopolne ali nedovoljene v smislu določb ZUS-1 v povezavi z določbami ZPP, poimenovanje tožnikove vloge za pritožbo tudi ne more doseči njene procesne obravnave. Vrhovno sodišče je zato ugotovilo, da vloga nima pravnega učinka pritožbe.
Po presoji Vrhovnega sodišča ima pritožnik prav s tem, ko uveljavlja, da sta bili ob vložitvi vloge za uveljavljanje upravičenja iz 2. člena ZIUPRPK na podlagi prvega odstavka 3. člena ZIUPRPK njegova rudarska pravica in koncesija ex lege podaljšani vse do sklenitve dodatka h koncesijski pogodbi in da ima izpodbijani sklep toženke de facto in de iure neposredni učinek prenehanja veljavnosti pritožnikove koncesijske in rudarske pravice, saj je bil s tem postopek odločanja o njegovi vlogi končan. S tega vidika ob pravilni razlagi te zakonske določbe tudi ne drži navedba toženke, da bi rudarska pravica pritožnika ugasnila z iztekom veljavnosti koncesijske pogodbe. Namen ZIUPRPK je bil prav v tem, da se preprečijo škodljive posledice, ki bi nastale s sočasnim prenehanjem večjega števila rudarskih pravic za izkoriščanje mineralnih surovin (in se z njim odstopa od 50. člena ZRud-1), to pa je vodilo tako do možnosti podaljšanja rudarskih pravic s sklenitvijo dodatka h koncesijski pogodbi na predlog koncesionarja (2. člen) kot do podaljšanja same rudarske pravice, dokler o navedeni vlogi za sklenitev dodatka ni bilo odločeno (3. člen).
Začasna ureditev stanja, ki jo predlaga tožnik, je povsem skladna s spornim pravnim razmerjem, saj predlaga le nadaljevanje ureditve, ki je bila v veljavi pred izdajo izpodbijanega sklepa in ki bi v primeru njegovega uspeha (vsaj s podrednim) tožbenim zahtevkom, ponovno nastopila.
Navedena zadeva po vsebini odstopa od primerov, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, pri katerih je šlo za odločanje na podlagi javnega razpisa oziroma drugega postopka, kjer je bila predmet spora pričakovana korist, ki se ni uresničila. Postopek po ZIUPRPK temelji na posebni pravici obstoječih koncesionarjev, da na podlagi vloge dosežejo podaljšanje veljavnosti že podeljenih rudarskih pravic (2. člen), pri čemer gre za varstvo njihovega obstoječega položaja in ne šele bodoče koristi, kot izhaja iz namena tega zakona (1. člen).
odjemalec električne energije - pravica do znižanja plačila - obnovljivi vir energije - predlog za dopustitev revizije - predmet odločanja - vsebina sodbe - vezanost na dejansko in pravno podlago - splošno vprašanje - zavrženje predloga
Postavljeno prvo vprašanje ni natančno in konkretno, saj ni razvidno, da se nanaša na katero od razlag v izpodbijani sodbi
ZSPJS člen 16, 16/4. Zakon o sodnem svetu (2017) člen 23. ZSS člen 4a, 25. ZDSS-1 člen 5, 5/1, 5/1-b, 200, 200/4. ZUS-1 člen 68. ZUP člen 279, 279/1, 279/1-1.
odločba sodnega sveta - plača sodnika - napredovanje - spor iz delovnega razmerja - pristojnost delovnega in socialnega sodišča - ničnost odločbe
Tožnikova zahteva za izplačilo plače v skladu z višjim plačnim razredom že od dneva, ko je napredoval, ne šele od 1. decembra, se nanaša na pravico do plače (nastanek pravice do izplačila višje plače), torej na pravico iz delovnega (oziroma v tem primeru službenega) razmerja. Po b. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1) je delovno sodišče pristojno za odločanje v individualnih delovnih sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Med te spore, upoštevaje sistematiko Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1), je šteti tudi spore v zvezi izvrševanjem pravice do plače. Za odločanje o sporih, ki se nanašajo na zahtevke delavcev ali sodnikov iz naslova izplačila plač, je pristojno delovno sodišče.
Z izpodbijano odločbo Sodnega sveta torej ni bilo odločeno o upravni zadevi oziroma o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava (2. člen ZUP) temveč gre za zadevo, ki spada v pristojnost delovnega sodišča. Po 1. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v zadevi, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku, nična.
ZDRS člen 10, 10/1, 10/1-3, 10/8. Uredba o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije (2007) člen 2, 2/1.
revizija tožene stranke - državljanstvo RS - državljanstvo z naturalizacijo - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - ugoditev reviziji
Pri zapolnitvi vsebine pojma dejanskega življenja iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS ni mogoče spregledati (zanemariti) zahteve po prosilčevi fizični prisotnosti na ozemlju Republike Slovenije, niti zahteve, da je tu njegovo središče interesov, in to ne le v obdobju zadnjih pet let pred vložitvijo prošnje za sprejem v državljanstvo, ampak tudi v obdobju predhodnih pet let, v katerem lahko prekinitve vplivajo na časovni potek zahtevanega desetletnega obdobja dejanskega življenja v Sloveniji.
Prosilec mora pred vložitvijo prošnje za državljantsvo v Sloveniji dejansko živeti neprekinjeno pet let, medtem ko lahko obdobje preostalih (vsaj) pet let dejanskega življenja doseže tudi s seštevanjem posameznih različno dolgih obdobij dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, med katerimi so nastale prekinitve iz razlogov, ki jih upoštevaje določbe Uredbe o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije ni mogoče spregledati.
ZDIJZ člen 5a, 5a/1, 5a/2, 6, 6/1, 6/1-8. URS člen 93. ZPPre člen 1.
dopuščena revizija - dostop do informacij javnega značaja - parlamentarna preiskava - izjeme do dostopa - postopek nadzora - sodni postopek - ugoditev reviziji
Parlamentarna preiskava ni nadzorni postopek v smislu prvega in drugega odstavka 5.a člena ZDIJZ.
Parlamentarna preiskava tudi ni (drug) sodni postopek v smislu 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.
Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 6. ZMZ-1 člen 24, 27, 28.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - subjekt preganjanja - tretja oseba - upravičenost do azila iz humanitarnih razlogov - rušenje hiše - nadomestno bivališče - zavrnitev pritožbe
Institut mednarodne zaščite je namenjen varstvu osebe pred preganjanjem ali resno škodo, ki bi mu jo v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode.
Zatrjevano zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, za priznanje mednarodne zaščite ne zadostuje.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - ponavljanje tožbenih navedb - načelo nevračanja - pavšalne navedbe
Sodišče prve stopnje se je ustrezno opredelilo do trditvene podlage tožbe in pravilno presodilo, da pritožnik v svoji izvorni državi ni imel nobenih težav zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, niti ne gre za resno škodo. Zgolj dejstvo, da je ekonomski in socialni sistem v izvorni državi zanj slabši, pa ne more biti razlog za mednarodno zaščito.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - sklicevanje na sodbo SEU - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - pavšalna in neizkazana zatrjevanja
Upravno sodišče je v svojem postopku presojalo zakonitost izpodbijanega sklepa toženke, ki temelji tako na ugotovitvi, da pritožnik ni navajal okoliščin, ki bi utemeljevale obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Hrvaški, niti ni navajal nobenih okoliščin, iz katerih bi izhajale nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v primeru vrnitve Republiki Hrvaški. Pri tem je ob preizkusu obeh navedenih vidikov zaključilo, da ni nikakršnih ovir, ki bi preprečevale izročitev Republiki Hrvaški, ki bo kot odgovorna država obravnavala prošnjo tožnika za mednarodno zaščito. Te presoje pritožnik po vsebini ne izpodbija niti ne predlaga izvedbe dokazov, ki bi lahko vodili do drugačne ugotovitve dejanskega stanja.
ZMZ-1 člen 21, 21/1. ZUS-1 člen 51, 51/1, 59/1, 63, 63/2, 63/2-1.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - vezanost na dejansko stanje ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje - obseg pritožbene presoje - odločanje na seji - glavna obravnava
Dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega akta, tako ni zajemalo omenjene diskriminacije, kar pa po presoji prvostopenjskega sodišča ni bila posledica opustitev toženke v upravnem postopku, ki je bil izveden pravilno in zakonito, ob upoštevanju vseh procesnih garancij prosilca in standardov deljenega dokaznega bremena v povezavi s sodelovalno dolžnostjo organa, čemur (pri)tožnik konkretizirano ne nasprotuje.
Na drugačno presojo ne more vplivati niti pritožbeno sklicevanje na to, da je diskriminacija Berberov s strani Arabcev splošno znano dejstvo. Čeprav splošno znanih dejstev v skladu z drugim odstavkom 165. člena Zakona o splošnem upravnem postopku ni treba dokazovati, je treba taka dejstva zatrjevati, jih torej uveljavljati kot dejansko podlago, če je na stranki o tem trditveno breme. To velja tudi v obravnavanem primeru, saj bi moral pritožnik kot prosilec za mednarodno zaščito sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem in resno škodo (prvi dostavek 21. člena ZMZ-1). Zgolj navedba pripadnosti etnični skupini Berberov pa take trditvene podlage nima.
Glede na to, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo (ne)obstoja diskriminacije, tudi pritožbe ni mogoče utemeljiti z zatrjevanjem njenega obstoja. S pritožbo v upravnem sporu namreč ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, če sodišče prve stopnje tega ni samo ugotavljalo.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes - zavrženje pritožbe
Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe toženke vpliva na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji za mednarodno zaščito. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito
mednarodna in subsidiarna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za azil - nestrinjanje z dokazno oceno - sugestivno vprašanje - kršitev javnega reda in miru - sorazmernost ukrepa - kaznovalna funkcija - zavrnitev pritožbe
Pri izreku ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje) ne gre za kazenski postopek in ne za ugotavljanje tožnikove kazenske odgovornosti za kazniva dejanja, niti pridržanje ni kazen, ampak je preventivni ukrep zoper prosilca za mednarodno zaščito, ki se na tej pravni podlagi nahaja na ozemlju Republike Slovenije do odločitve o njegovi prošnji.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - ponavljanje tožbenih navedb
Zatrjevane slabe ekonomske in socialne razmere v izvorni državi prosilca niso razlog za priznanje statusa subsidiarne zaščite. Tudi če bi pritožnik izkazal, da se zaradi tega ni mogel dolgoročno preživljati, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode.
pritožba, ki jo vloži stranka sama - pravniški državni izpit (PDI) - postulacija - nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe
Stranka lahko v postopku s pritožbo opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. Pogoj obveznega zastopanja po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit, ne velja le, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - grožnje osebne narave - zaščita v izvorni državi - pavšalne navedbe
Pri zatrjevanih psihičnih težavah zaradi groženj družine nekdanjega dekleta gre za težave zasebne narave, ki jih ni mogoče povezati z elementi preganjanja iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1. Prav tako ni mogoče sklepati, da bi bil pritožnik v primeru vrnitve v Maroko soočen z resno škodo v smislu 28. člena ZMZ-1. Pritožnik tudi ne zatrjuje, da mu maroška policija ne bi bili sposobna ali mu ne bi želela nuditi zaščite pred zatrjevanimi grožnjami.