pisno opozorilo - dokončnost akta - zavrženje pritožbe v upravnem postopku - zavrženje tožbe - preuranjena pritožba - zavrnitev pritožbe
Da bi pritožnik s tožbo v upravnem sporu dosegel vsebinsko obravnavo pisnega opozorila, bi moral najprej izpodbiti procesne ovire za vsebinsko obravnavo pritožbe, torej sklep o zavrženju pritožbe (ki je eden izmed sklepov iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, torej ga je mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu). Šele, če bi bil ta sklep v upravnem sporu odpravljen in bi tožena stranka o njegovi pritožbi odločila po vsebini, pritožnik pa z odločitvijo ne bi bil zadovoljen, bi zoper pisno opozorilo lahko vložil tožbo v upravnem sporu.
predlog za dopustitev revizije - trošarine - alkohol - davčni inšpekcijski nadzor - sklep o uvedbi postopka - inšpekcijski pregled - pravica do izjave - ugoditev predlogu
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je kršen 22. člen Ustave Republike Slovenije, ker je bil tožeči stranki sklep o začetku davčnega inšpekcijskega nadzora vročen šele po tem, ko se je ta postopek že zaključil?
Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8, 8/4. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-3.
omejitev gibanja prosilcu za azil - vrnitev tujca v izvorno državo - sorazmernost ukrepa - zavrnitev pritožbe
Uredb v nacionalne pravne rede ni treba prenesti, saj so neposredno uporabljive. Poleg tega Uredbe Dublin III v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti, saj pritožnik ni bil pridržan zaradi omogočanja izvedbe postopka predaje odgovorni državi članici v skladu s to uredbo, ampak zaradi izvedbe in izvršitve postopka vračanja v državo izvora.
Omejitev gibanja na območje azilnega doma je milejši ukrep zaradi načina njegovega izvajanja in je njegova učinkovitost dejansko odvisna od prosilčevega sodelovanja oziroma pripravljenosti, da se podredi izrečeni omejitvi navkljub odsotnosti posebnih fizičnih ovir ali dodatnem nadzoru pooblaščenih oseb, ki bi zagotavljale njegovo zadrževanje na odrejenem mestu. Ne gre torej za vprašanje sposobnosti tožene stranke za izvajanje milejšega ukrepa, kot navaja pritožnik, pač pa za vprašanje zadostnosti ukrepa oziroma potrebnosti stopnje prisile, ki jo je treba uporabiti glede na prosilčeve individualne okoliščine.
ZPIZ-2 člen 14, 15, 19. ZDoh-2 člen 48, 48/3, 59, 59/1. ZSDP-1 člen 8, 8/1, 8/1-4, 14, 50, 50/6, 50/7.
davek od dohodka iz dejavnosti - starševsko varstvo - pravica do dela s krajšim delovnim časom - krajši delovni čas - samostojni podjetnik - normirani stroški - samozaposleni - dopuščena revizija
Upravno sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je tretji odstavek 48. člena v povezavi s prvim odstavkom 59. člena ZDoh-2 razlagalo na način, da je za osebo, ki je pri zavezancu obvezno zavarovana za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za polni delovni čas, štelo tudi osebo, ki dela krajši delovni čas in ima pravico do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost, za razliko do polnega delovnega časa, na podlagi ZSDP-1.
ZPIZ-2 člen 14, 15, 19. ZDoh-2 člen 48, 48/3, 59, 59/1. ZSDP-1 člen 50, 50/6, 50/7.
dopuščena revizija - davek od dohodka iz dejavnosti - starševsko varstvo - pravica do dela s krajšim delovnim časom - samostojni podjetnik - normirani stroški - obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje - polni delovni čas - samozaposleni zavarovanec - zavrnitev revizije
Upravno sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je tretji odstavek 48. člena v povezavi s prvim odstavkom 59. člena ZDoh-2 razlagalo na način, da je za osebo, ki je pri zavezancu obvezno zavarovana za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za polni delovni čas, štelo tudi osebo, ki dela krajši delovni čas in ima pravico do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost, za razliko do polnega delovnega časa, na podlagi ZSDP-1.
"Ali je Upravno sodišče tožeči stranki kršilo ustavno pravico do enakega varstva pravic, ker se ni opredelilo do zatrjevanega obstoja obligacijske podlage za zaračunavanje stroškov carinskega posredovanja?"
Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe toženke vpliva na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji za mednarodno zaščito. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
ZUS-1 poprave sodbe ne ureja, zato je treba v tem pogledu uporabiti določbe ZPP. Zaradi popolne odsotnosti ureditve tega procesnega instituta v ZUS-1 je treba njegovo ureditev v ZPP šteti za celovito in izključno. To pa pomeni, da je treba tudi dovoljenost pritožbe zoper popravni sklep presojati po določbah ZPP in ne po prvem odstavku 82. člena ZUS-1. Ker je po prvem odstavku 363. člena ZPP pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje dovoljena, razen kadar je izrecno izključena, je tudi obravnavana pritožba dovoljena.
Popravni sklep se ne sme nanašati na oblikovanje volje sodišča oziroma z njim ni dopustno popravljati ali dopolnjevati razlogov za odločitev.
Iz ravnanja hrvaških policistov, ki se nanaša na tujce, ki ilegalno prestopijo mejo in niso še vložili prošnje za mednarodno zaščito, še ni mogoče sklepati na to, da bi obstajale sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih po tem, ko so prosilci vrnjeni na podlagi Uredbe Dublin III in se odločijo, da bodo v Republiki Hrvaški izrazili namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito.
Po 4. členu ZUS-1 je mogoče o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, presojati v upravnem sporu le, če so ta posamična dejanja oziroma ti posamični akti že nastali in če lahko povzročajo učinke v razmerju do pravnega položaja tožnika. To izhaja tako iz same narave upravnega spora, kot tudi iz izrecnega zakonskega besedila in možnih tožbenih zahtevkov (drugi odstavek 33. člena ZUS-1).
sklep Vlade RS - ni posamični akt - izkazana javna korist - začasna uporaba tujega zemljišča - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Slep Vlade, sprejet na podlagi drugega odstavka 204. člena ZUreP-3, s katerim ta ugotovi, da je gradnja objekta na tam navedenih nepremičninah in s tem povezana začasna uporaba sosdenjih parcel nujno potrebna in v javno korist, ni posamični akt v smislu 2. člena ZUS‑1, ki bi ga bilo dopustno izpodbijati s tožbo v upravnem sporu.
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2. ZPP člen 287, 287/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - bolezen prosilca - zdravstveno stanje - nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja - neobrazložena zavrnitev dokaznega predloga - zavrnjena začasna odredba - ugoditev pritožbi
Pravica predlagati dokaze in si zagotoviti njihovo izvajanje v sodnem postopku del pravice do izjave, ta pa je neposreden in najpomembnejši izraz pravice do enakega varstva pravic, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave. Načeloma iz pravice stranke do predlaganja dokazov za sodišče izhaja obveznost, da dokazne predloge strank pretehta in dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno pomembna, izvede. Če jih ne, mora za to imeti ustavnodopustne razloge in z njimi seznaniti tudi stranko. Zavrnitev dokaznega predloga stranke mora biti torej ustrezno obrazložena, če ni, gre za kršitev 22. člena Ustave.
Obveznost opredelitve sodišča do strankinih dokaznih predlogov določa tudi drugi odstavek 287. člena ZPP, po katerem mora sodišče predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločitev, zavrniti in v sklepu navesti, zakaj jih je zavrnilo. Razlogi za to lahko izhajajo iz samega dokaznega sklepa o zavrnitvi dokazov na glavni obravnavi ali iz sodne odločbe o glavni stvari.
mednarodna in subsidiarna zaščita - ponovna prošnja za azil - nova dejstva in dokazi - opravičljiv razlog - ugovor nevednosti - zavrnitev pritožbe
Zatrjevana nevednost o tem, katere stvari so pomembne pri presoji upravičenosti do mednarodne zaščite, ne more biti opravičljiv razlog, da pritožnik pri podaji prošnje za mednarodno zaščito ni uveljavljal resničnih razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo.
URS člen 22, 23. ZUS-1 člen 2, 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-4.
zavrženje tožbe - mejna obravnava - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - prepozen predlog - pogoji za sodno varstvo - izpodbijani akt ni upravni akt - dopis - opravljanje geodetskih storitev - zavrnitev pritožbe
Postopek v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje ima procesno naravo, saj omogoča le, da se odpravijo posledice zamude in da se postopek o izdaji upravnega akta o glavni stvari vrne v stanje, v kakršnem je bil pred zamudo. S sklepi, izdanimi v zvezi s tem procesnim institutom, se torej postopek odločanja o izdaji upravnega akta (o glavni stvari) ne obnovi, ustavi ali konča v smislu drugega odstavka 5. člena ZUS-1, temveč se z njimi odloči zgolj o pravočasnosti posameznega procesnega dejanja v okviru tega postopka. Zato ti sklepi ne pomenijo končne odločitve o glavni stvari in ne uživajo samostojnega sodnega varstva v upravnem sporu, temveč se lahko ugovori v zvezi s pravilnostjo in zakonitostjo teh sklepov uveljavljajo hkrati s tožbo zoper odločbo o glavni stvari.
delodajalec kot porabnik proračunskih sredstev - zakonitost izplačila - dodatek k plači - inšpekcijski nadzor - zapisnik - odprava nepravilnosti - upravna inšpekcija - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Zapisnik, izdan v okviru upravne inšpekcije, o izvajanju ukrepov (v zvezi z odločitvijo o ugovoru, ki postane njegov del) ni upravni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu, niti ne posega v pravni položaj pritožnice.
predlog za dopustitev revizije - tožba v upravnem sporu - prekluzija pri uveljavljanju kršitve postopka - ugoditev predlogu
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je v pripravljalni vlogi, vloženi po izteku roka za vložitev tožbe v upravnem sporu, dopustno navajanje novih (drugih) očitkov o kršitvi pravil postopka na podlagi procesnega dejanskega stanja, ki v tožbi ni bilo navedeno?
ZUP člen 279, 279/1, 279/1-4. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-5, 36/1-6.
dve vlogi - nična odločba - tožba zoper dokončen upravni akt - pravni interes - upravni postopek ni končan - zavrženje tožbe - ugoditev pritožbi - procesne predpostavke
Ocena sodišča prve stopnje, da o tožnikovih zahtevah z dne 22. 2. 2023 in 28. 3. 2023 še ni bilo dokončno odločeno, je napačna. Tožena stranka je z odločbo, izpodbijano v tem upravnem sporu, za nično izrekla odločbo Inštituta za novojše zgodovino, ker vloga z dne 22. 3. 2023 ni pomenila zahteve za dostop do informacije javnega značaja in je zato postopek tekel brez zahteve stranke. To pomeni, da se je s tako odločitvijo tožene stranke postopek odločanja o dostopu do informacije javnega značaja na podlagi te vloge za tožnika končal.
Tožniku pravnega interesa za vložitev tožbe zoper navedeno odločbo ni mogoče odreči niti z utemeljevanjem, da je naknadno vložil izrecno zahtevo za dostop do informacij javnega značaja z dne 28. 3. 2023, ki se, kar med strankama ni sporno, prav tako nanaša na podatke projekta Žrtvoslovnega seznama. Glede te zahteve se vodi ločen upravni postopek in v času odločanja sodišča prve stopnje o njej še ni bilo odločeno. Šele če bi bilo zahtevi z dne 28. 3. 2023 ugodeno ali o njej pravnomočno odločeno, bi bila podana procesna ovira (neizpolnjenost procesne predpostavke pravnega interesa) in s tem razlog za zavrženje tožbe.
ZS člen 62a, 62a/2, 62a/3. Zakon o sodnem svetu (2017) člen 36, 36/5. ZUS-1 člen 40, 40/3, 64, 64/1, 64/5.
zmotna uporaba materialnega prava - prosta presoja Sodnega sveta - odločanje po prostem preudarku - imenovanje predsednika okrožnega sodišča - število mandatov - izključitveni razlog - ugoditev tožbi
Prosti preudarek izhaja iz namena celotnega delovanja, položaja in pooblastil Sodnega sveta. Kadar ima organ pooblastilo, da odloča po prostem preudarku, posameznik nima pravice zahtevati odločitve z določeno vsebino, a odločanje po prostem preudarku tudi ne pomeni pravno nevezanega odločanja.
Mandatni sistem predvideva iztek mandata aktualnemu predsedniku sodišča in periodično objavo javnega poziva sodnikom k vložitvi kandidatur za prosto mesto predsednika sodišča. Glede na to, da zakon omogoča neomejeno ponavljanje mandatov, ima aktualni predsednik sodišča kot kandidat v izbirnem postopku ob upoštevanju zahtev načela enakosti možnost (ponovnega) imenovanja. Stališče toženke, da mandatni sistem »predvideva ciklično menjavanje predsednikov sodišč,« ni sprejemljivo, ker ni združljivo s stališčem o zakonsko urejeni možnosti neomejenega ponavljanja mandatov.
Zakonodajalec je izbral možnost neomejenega ponavljanja mandatov in torej iz izbire ni á priori izključil kandidatov, ki so že pridobili izkušnje z vodenjem sodišča. To ne pomeni, da je navedeni kriterij vselej in v vseh primerih neupošteven. Kandidat, ki je aktualni predsednik, prav zato, ker nima zagotovljenega večnega in avtomatiziranega ponavljanja mandata, nima á priori prednosti zgolj zato, ker je sodišče uspešno vodil in sodišče dosega dobre poslovne rezultate. Vendar na drugi strani tudi zgolj zato, ker je sodišče že vodil, ni neprimeren kandidat, ker ta okoliščina ni skladna s pričakovanji toženke po raznolikosti v vodenju sodišča in se (poenostavljeno) z javnim pozivom „išče“ kandidat, ki bo (tudi) temu kriteriju lahko zadostil.
Kadar zakon za odločanje pomembno vsebino določno opredeli, s tem zameji prostor presoje za prosti preudarek. Tudi zakonsko določno opredeljena možnost neomejenega ponavljanja mandatov predsednika sodišča v drugem odstavku 62. a členu ZS omejuje prostor proste presoje pri odločanju po prostem preudarku. Toženkino stališče, po katerem je razlog za neizbiro edinega kandidata (ki je aktualni predsednik sodišča) to, da stopa v ospredje potreba po raznolikosti v vodenju sodišča, namreč izvotli jasno in nedvoumno odločitev zakonodajalca, da določi zakonske pogoje za imenovanje na mesto predsednika na način, da ne omeji možnosti ponavljanja mandatov.
ZUP člen 274, 274/2. ZUS-1 člen 5, 5/1, 36, 36/1-4.
zavrženje tožbe - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - odprava oziroma razveljavitev upravne odločbe po nadzorstveni pravici - odloženo sodno varstvo - zavrnitev pritožbe
Sodišče prve stopnje je pravilno in skladno z ustaljeno sodno prakso presodilo, da v primeru uporabe nadzorstvene pravice z razveljavitvijo upravne odločbe (gradbenega dovoljenja) na podlagi drugega odstavka 274. člena ZUP, tudi v obravnavani zadevi postopek odločanja toženke ni končan. Posledično tudi ni mogoče v upravnem sporu izpodbijati upravne odločbe toženke, s katero je bilo v obravnavani zadevi uporabljeno navedeno izredno pravno sredstvo. Zato je tudi pravilno uporabilo določbo 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri se tožba zavrže s sklepom, če sodišče ugotovi, da se s tožbo izpodbija akt, ki ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.
Kolikor je pritožbo mogoče razumeti kot ugovor neustavnosti zakonske ureditve, ki ne zagotavlja učinkovitega pravnega sredstva oziroma sodnega varstva (25. in 23. člen Ustave), Vrhovno sodišče ponovno poudarja, da je v takih primerih sodno varstvo zgolj odloženo iz sistemsko razumnih razlogov in ne odvzeto. Gre torej za način izvrševanja navedenih ustavnih pravic in ne za poseganje vanju, zato neustavnosti določbe 5. člena ZUS-1 ni mogoče prepoznati. Tožnik bo namreč tudi v nadaljnjem postopku zoper novo izdano odločbo imel še nadalje možnost uveljavljati tudi vse ugovore, zaradi katerih je bila (po njegovem mnenju) uporaba nadzorstvene pravice iz 274. člena ZUP nezakonita, sodišče pa bo v novem upravnem sporu ob ustreznem tožbenem zahtevku lahko odpravilo tudi odločbo, ki jo tožnik želi izpodbijati v tem upravnem sporu.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 16.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi Avstriji - vzdrževana oseba - bolezen - pomoč družinskih članov - nestrinjanje z dokazno oceno - prekluzija navajanja dejstev in dokazov - pavšalne navedbe - zavrnitev pritožbe
Za uporabo določbe 16. člena (Vzdrževane osebe) Uredbe Dublin III, na katero se sklicuje pritožnik, mora biti podanih več objektivnih elementov (tj da je prosilec resno bolan, pri čemer mora biti njegovo zdravstveno stanje takšno, da je odvisen od svojega otroka; da mora ta otrok v državi članici prebivati zakonito; da je med prosilcem (staršem) in otrokom, od katerega je starš zaradi resne bolezni odvisen, družinska vez obstajala že v državi izvora; da je otrok zmožen nuditi pomoč resno bolnemu staršu; da morata prosilec in otrok pisno izraziti željo po tem, da ostaneta skupaj), ki bi jih moral zatrjevati in dokazati pritožnik.