Tudi zahtevo novinarja za dostop do podatkov, ki se nahajajo v državnotožilskem spisu, je treba presojati po določbah tretje povedi prvega odstavka 181. člena ZDT-1. Ta pa pravico tretje osebe do vpogleda v vsebino državnotožilskega spisa (med drugim) veže na izkazan pravni interes.
Po presoji Vrhovnega sodišča je treba pojem "pravnega interesa" iz tretje povedi prvega odstavka 181. člena ZDT-1 glede medijev oziroma novinarjev razlagati ustavnoskladno, in sicer na način, ki upošteva pomen pravice do svobode izražanja, kot jo zagotavljata 39. člen Ustave in 10. člen EKČP. V skladu s tem je pravni interes mogoče priznati tudi novinarju, kadar je dostop do zahtevanih informacij bistven za uresničevanje njegove nadzorne vloge v javnem interesu. Novinar namreč pri dostopu do informacij javnega značaja ne zasleduje svojega osebnega pravnega interesa, pač pa te informacije potrebuje zaradi javnega interesa do obveščenosti.
Že ob jezikovni razlagi besedne zveze "ne škoduje interesom postopka" iz tretje povedi prvega odstavka 181. člena ZDT-1 ni mogoča drugačna razlaga, kot da mora za zavrnitev dostopa do podatkov iz tega razloga obstajati neposredna in konkretna nevarnost, da bi razkritje povzročilo določeno škodo za postopek, kar mora vodja državnega tožilstva tudi ustrezno obrazložiti. Do enakega zaključka pripeljejo tudi uporaba namenske, sistematične in ustavnoskladne razlage te določbe.
Ustavno sodišče je v svoji sodni praksi zavzelo stališče, da za obveznost plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ) zadostuje le možnost priključka na komunalno infrastrukturo, kar je tudi ustaljeno stališče Vrhovnega sodišča. Pri tem je bistveno, da je zagotovljena dejanska možnost priklopa, torej da ga je možno izvesti na način, ki uporabniku zemljišča omogoča uživanje koristi od zagotovljene komunalne infrastrukture, kar je tudi bistveni namen plačevanja NUSZ. Uporabnik zemljišča ima od zemljišča povečano korist, če je to zemljišče komunalno opremljeno. Izvedba priključka na zagotovljeno komunalno infrastrukturo zato ne sme biti povezana z nesorazmerno zahtevnimi (dragimi) gradbenimi posegi, katerih izvedba oziroma cena bi pomenila izničenje vseh koristi, ki jih komunalni priključek zagotavlja uporabniku.
Stavbno zemljišče se ne more šteti za opremljeno z javno razsvetljavo, če je od prve javne razsvetljave tako oddaljeno, da od nje nima nobene koristi.
Vrhovno sodišče je v pretekli sodni praksi večkrat izpostavilo, da je z uporabo izrednega pravnega sredstva iz drugega odstavka 88. člena ZDavP-2 mogoč poseg v pravnomočno urejen položaj le zaradi hujših kršitev materialnega prava oziroma hudih napak pri razlagi materialnega prava. Poseg upraviči le očitna kršitev materialnega prava. Pri tem pa navedenega standarda ni opredelilo v pozitivnem smislu (na način, kdaj šteje, da je podan), ampak v negativnem z navedbo okoliščin, v primeru katerih je očitnost (in s tem upoštevna kršitev materialnega zakona) izključena. Nepravilnosti v ugotovljenem dejanskem stanju niso razlog za uporabo obravnavanega pravnega sredstva po nadzorstveni pravici.
Davčni zavezanec uspešno uveljavlja izredno pravno sredstvo iz drugega odstavka 88. člena ZDavP-2 le v primeru kršitev materialnega zakona, to je takrat, ko gre za kršitev, ki je v izključni sferi materialnega prava in ki je očitno zadostne teže, da upraviči poseg v pravnomočno urejeno (davčno) pravno razmerje z odmerno odločbo. Za take kršitve gre med drugim v primeru, če se je o pravilni razlagi materialnopravne zakonske norme izreklo sodišče, katerega stališče velja za vse uporabnike določene pravne norme (erga omnes) in s katero je določen pomen določbe predpisa od njenega nastanka (ex tunc), ne pa davčni organ druge stopnje ali Upravno sodišče v posamičnih zadevah.
Upravno sodišče presoje ustavnoskladnosti predpisane takse v Odloku o taksi za oglaševanje prodaje blaga in storitev v Občini Izola ni opravilo v skladu z načelom ekvivalence, kot je začrtano v sklepu Vrhovnega sodišča X Ips 53/2021 z dne 9. 3. 2022. Presoje sorazmernosti višine sporne takse namreč ni napravilo glede na korist, ki izhaja iz narave pravice do posebne rabe javnih površin, ki jo je revidentka pridobila v zameno za plačilo takse. Upravno sodišče ni ugotavljalo niti ali je višina takse sorazmerna glede na ekonomsko korist, pridobljeno s posebno rabo, niti ali je ta sorazmerna s konkretnim posegom v javni prostor in njegovo obremenitvijo s posebno rabo.
ZVPot sicer precej podrobno ureja oglaševanje, vendar tega pojma izrecno ne opredeljuje. Ker pa je bila s tem zakonom v slovenski pravni red med drugim prenesena Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 97/55/ES z dne 6. oktobra 1997 o spremembi Direktive 84/450/EGS o zavajajočem oglaševanju, tako da vključuje primerjalno oglaševanje (8. točka 1. a člena ZVPot), je treba pri razlagi pojma "oglaševanje prodaje" iz prvega odstavka 5. člena ZVKSES upoštevati opredelitev iz 2. člena te direktive. Po tej opredelitvi je oglaševanje kakršnakoli oblika predstavitve v zvezi s trgovsko, poslovno, obrtno dejavnostjo ali svobodno poklicno dejavnostjo, katere namen je spodbujanje prodaje blaga ali storitev, vključno z nepremičninami, pravicami in obveznostmi. V bistvenem enako opredelitev oglaševanja vsebujeta tudi zdaj veljavna ZVPot-1 in Direktiva 2006/114/ES.
Ta opredelitev vzpostavlja jasno razmejitev med oglaševanjem in golim obveščanjem javnosti, na kakršno se sklicuje revidentka: bistveni element oglaševanja je spodbujanje prodaje. Vrhovno sodišče se zato strinja s presojo Upravnega sodišča, da dejanske okoliščine, ki kažejo na usmerjenost v prodajni proces oziroma njegovo spodbujanje, pomenijo, da gre za oglaševanje. Prav tako se Vrhovno sodišče strinja s presojo, da take okoliščine vsekakor pomeni objava tlorisov z označbo rezerviranih stanovanj in pripis "veselimo se vašega povpraševanja", kar bistveno in očitno presega golo obvestilo javnosti o načrtih investitorja oziroma je značilno za prodajne, torej oglaševalske objave.
Po presoji Vrhovnega sodišča določbe ZVKSES, ki urejajo omejitve oglaševanja, nedopustno ne posegajo v pravico do svobodne gospodarske pobude. Če pravni subjekt prodajo oglašuje v nasprotju z ZVKSES, s tem zmanjšuje pričakovano varstvo potrošnika. Tveganje za kupca obstaja ves čas do izpolnitve zakonskih pogojev iz prvega odstavka 5. člena ZVKSES. Zaradi tega je nujno posredovanje inšpekcijskih organov. Določba prvega odstavka 5. člena ZVKSES tudi ne posega v pravico do svobodne gospodarske pobude v smislu nekonkurenčnosti, saj za vse gospodarske subjekte veljajo enaka pravila: oglaševanje prodaje je do izpolnitve zakonskih pogojev prepovedano.