Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 23, 158. ZDavP-2 člen 88/2, 98/4.
dopuščena revizija - načelo pravnomočnosti - izredna pravna sredstva - odprava ali razveljavitev upravne odločbe po nadzorstveni pravici - očitna kršitev materialnega prava - nepravilno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje
Vrhovno sodišče je v pretekli sodni praksi večkrat izpostavilo, da je z uporabo izrednega pravnega sredstva iz drugega odstavka 88. člena ZDavP-2 mogoč poseg v pravnomočno urejen položaj le zaradi hujših kršitev materialnega prava oziroma hudih napak pri razlagi materialnega prava. Poseg upraviči le očitna kršitev materialnega prava. Pri tem pa navedenega standarda ni opredelilo v pozitivnem smislu (na način, kdaj šteje, da je podan), ampak v negativnem z navedbo okoliščin, v primeru katerih je očitnost (in s tem upoštevna kršitev materialnega zakona) izključena. Nepravilnosti v ugotovljenem dejanskem stanju niso razlog za uporabo obravnavanega pravnega sredstva po nadzorstveni pravici.
Davčni zavezanec uspešno uveljavlja izredno pravno sredstvo iz drugega odstavka 88. člena ZDavP-2 le v primeru kršitev materialnega zakona, to je takrat, ko gre za kršitev, ki je v izključni sferi materialnega prava in ki je očitno zadostne teže, da upraviči poseg v pravnomočno urejeno (davčno) pravno razmerje z odmerno odločbo. Za take kršitve gre med drugim v primeru, če se je o pravilni razlagi materialnopravne zakonske norme izreklo sodišče, katerega stališče velja za vse uporabnike določene pravne norme (erga omnes) in s katero je določen pomen določbe predpisa od njenega nastanka (ex tunc), ne pa davčni organ druge stopnje ali Upravno sodišče v posamičnih zadevah.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - prepoved ponižujočega ali nečloveškega ravnanja - sistemske pomanjkljivosti - dokazovanje sistemskih pomanjkljivosti - preverjanje po uradni dolžnosti - pavšalne trditve
Pritožnik je imel v upravnem in sodnem postopku možnost navesti vse okoliščine, ki bi lahko vplivale na dopustnost predaje Republiki Hrvaški. Toženka in Upravno sodišče sta te okoliščine presojala po vsebini in ugotovila, da pritožnikova predaja Republiki Hrvaški ne bi pomenila kršitve človekovih pravic in da niso podani razlogi za utemeljeno domnevo, da bi v Republiki Hrvaški obstajale take sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine o temeljnih pravicah in to tako na splošni ravni kot glede tožnikovega individualnega položaja.
Pavšalna in z ničemer podprta je pritožnikova navedba, da mora po mednarodni sodni praksi organ, ne oziraje se na procesno aktivnost prosilca, informacije (o stanju v relevantni državi) preveriti po uradni dolžnosti. Pritožnik tudi ni pojasnil, katere naj bi bile tiste javno dostopne informacije o pomanjkljivostih hrvaškega sistema mednarodne zaščite, ki bi bile ob upoštevanju prej navedenega relevantne za njegov položaj, in zaradi katerih bi se dokazno breme prevalilo na toženko oziroma s katerimi tovrstnimi informacijami bi bila (oziroma bi morala biti) toženka seznanjena.
pritožba v upravnem sporu - postulacijska sposobnost - laični predlog - vloga, ki jo vloži stranka sama - pravniški državni izpit (PDI) - nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe
V postopku s pritožbo lahko stranka opravlja dejanja v postopku samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit (drugi odstavek 22. člena ZUS-1). Ta pogoj ne velja samo v primeru, če ima pravniški državni izpit opravljena stranka sama.
Pravilnik o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije (2007) člen 231, 231/1.
uporaba pravilnika - jasna določba - organ v sestavi ministrstva - pravno sredstvo - pristojnost za odločanje o pritožbi - ministrstvo
Določba prvega odstavka 231. člena Pravilnika je o pristojnosti ministrstva jasna in nedvoumna. Iz nje izhaja, da je pravno sredstvo zoper odločitev organa v sestavi ministrstva pritožba in da mora o njej odločiti ministrstvo.
URS člen 157, 157/2. ZUS-1 člen 4, 33, 33/2, 66. ZMed člen 45. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10, 10/1, 10/2.
pravica do svobode izražanja - upravni spor zaradi varstva človekovih pravic - zbiranje dodatnih informacij - novinar - svoboda tiska - javni interes - oblastno ravnanje - drugo učinkovito sodno varstvo
Človekovo pravico iz 10. člena EKČP je mogoče varovati s tožbo v upravnem sporu po drugem odstavku 157. člena URS oziroma po 4. členu ZUS-1.
Z 10. členom EKČP je varovano tudi zbiranje informacij s strani novinarjev kot bistven pripravljalni korak v novinarstvu ter neločljiv in zaščiten del svobode tiska. Ovire, postavljene s strani nosilcev oblasti z namenom oviranja dostopa do informacij, ki je v javnem interesu, so dopustne le pod pogoji iz drugega odstavka 10. člena EKČP, torej, če je omejitev določena z zakonom in zasleduje legitimen cilj ter je nujna v demokratični družbi.
Glede na vsebino zahtevka (dostop do objektov in oseb, na podlagi česar bi sama neposredno zbrala oziroma preverila informacije) imata pritožnika prav, ko uveljavljata, da je ta vsebina bistveno drugačna od zahteve, da jima informacije posredujejo sami nosilci oblasti (v konkretnem primeru tožena stranka) kot njihovo lastno stališče. Za uresničitev te pravice v obravnavani zadevi pritožnika tudi ne potrebujeta posamičnega akta, ki bi to posebej odobril, temveč (zgolj) to, da ju pri uresničevanju te pravice ne bi nedopustno ovirala oziroma omejevala tožena stranka.
Načeloma je mogoče zoper nosilce oblasti doseči učinkovito sodno varstvo tudi pred sodiščem splošne pristojnosti, vendar pa mora za to, da tako tožbo odstopi drugemu pristojnemu sodišču, sodišče v upravnem sporu najprej ugotoviti, da je to drugo sodno varstvo učinkovito.
dopuščena revizija - določitev višine občinske takse - plačilo občinske takse za oglaševanje - odmera občinske takse - načelo sorazmernosti - načelo ekvivalence - posebna raba javne površine - ekonomska korist
Upravno sodišče presoje ustavnoskladnosti predpisane takse v Odloku o taksi za oglaševanje prodaje blaga in storitev v Občini Izola ni opravilo v skladu z načelom ekvivalence, kot je začrtano v sklepu Vrhovnega sodišča X Ips 53/2021 z dne 9. 3. 2022. Presoje sorazmernosti višine sporne takse namreč ni napravilo glede na korist, ki izhaja iz narave pravice do posebne rabe javnih površin, ki jo je revidentka pridobila v zameno za plačilo takse. Upravno sodišče ni ugotavljalo niti ali je višina takse sorazmerna glede na ekonomsko korist, pridobljeno s posebno rabo, niti ali je ta sorazmerna s konkretnim posegom v javni prostor in njegovo obremenitvijo s posebno rabo.
Ena od zahtev za formalno popoln predlog za dopustitev revizije je, da je predlagano vprašanje sporno, kar smiselno pomeni, da mora predlagatelj pri oblikovanju pravnega vprašanja izhajati iz stališč izpodbijane sodbe o tem vprašanju. S tem je povezana tudi zahteva po kratki utemeljitvi, zakaj naj bi bila ta stališča sodišča napačna.
Direktiva evropskega parlamenta in sveta 97/55/ES z dne 6. oktobra 1997 o spremembi Direktive 84/450/EGS o zavajajočem oglaševanju, tako da vključuje primerjalno oglaševanje člen 2. URS člen 74. ZVKSES člen 5, 5/1.
dopuščena revizija - varstvo potrošnikov - oglaševanje - opredelitev oglaševanja - oglaševanje prodaje stanovanj - spodbujanje prodaje - obveščanje javnosti - pravica do svobodne gospodarske pobude
ZVPot sicer precej podrobno ureja oglaševanje, vendar tega pojma izrecno ne opredeljuje. Ker pa je bila s tem zakonom v slovenski pravni red med drugim prenesena Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 97/55/ES z dne 6. oktobra 1997 o spremembi Direktive 84/450/EGS o zavajajočem oglaševanju, tako da vključuje primerjalno oglaševanje (8. točka 1. a člena ZVPot), je treba pri razlagi pojma "oglaševanje prodaje" iz prvega odstavka 5. člena ZVKSES upoštevati opredelitev iz 2. člena te direktive. Po tej opredelitvi je oglaševanje kakršnakoli oblika predstavitve v zvezi s trgovsko, poslovno, obrtno dejavnostjo ali svobodno poklicno dejavnostjo, katere namen je spodbujanje prodaje blaga ali storitev, vključno z nepremičninami, pravicami in obveznostmi. V bistvenem enako opredelitev oglaševanja vsebujeta tudi zdaj veljavna ZVPot-1 in Direktiva 2006/114/ES.
Ta opredelitev vzpostavlja jasno razmejitev med oglaševanjem in golim obveščanjem javnosti, na kakršno se sklicuje revidentka: bistveni element oglaševanja je spodbujanje prodaje. Vrhovno sodišče se zato strinja s presojo Upravnega sodišča, da dejanske okoliščine, ki kažejo na usmerjenost v prodajni proces oziroma njegovo spodbujanje, pomenijo, da gre za oglaševanje. Prav tako se Vrhovno sodišče strinja s presojo, da take okoliščine vsekakor pomeni objava tlorisov z označbo rezerviranih stanovanj in pripis "veselimo se vašega povpraševanja", kar bistveno in očitno presega golo obvestilo javnosti o načrtih investitorja oziroma je značilno za prodajne, torej oglaševalske objave.
Po presoji Vrhovnega sodišča določbe ZVKSES, ki urejajo omejitve oglaševanja, nedopustno ne posegajo v pravico do svobodne gospodarske pobude. Če pravni subjekt prodajo oglašuje v nasprotju z ZVKSES, s tem zmanjšuje pričakovano varstvo potrošnika. Tveganje za kupca obstaja ves čas do izpolnitve zakonskih pogojev iz prvega odstavka 5. člena ZVKSES. Zaradi tega je nujno posredovanje inšpekcijskih organov. Določba prvega odstavka 5. člena ZVKSES tudi ne posega v pravico do svobodne gospodarske pobude v smislu nekonkurenčnosti, saj za vse gospodarske subjekte veljajo enaka pravila: oglaševanje prodaje je do izpolnitve zakonskih pogojev prepovedano.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - UPRAVNI SPOR
VS00085464
ZKZ člen 23, 23/1, 23/1-2.
promet s kmetijskim zemljiščem - predkupni upravičenec - kmet mejaš - stavbno zemljišče - ugoditev predlogu za dopustitev revizije
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je mogoče za kmeta iz 2. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ šteti tudi kmeta, ki je lastnik zemljišča, ki je opredeljeno kot stavbno zemljišče in meji na stavbni del zemljišča, ki se prodaja kot celota, ki je v ostalem delu opredeljeno kot kmetijsko zemljišče?
URS člen 22, 23, 23/1. ZUS-1 člen 37. ZUreP-3 člen 209, 210, 220, 221.
omejitev lastninske pravice na nepremičnini - sklep o uvedbi postopka - pomanjkljivosti sklepa - možnost preizkusa odločitve - pravica do izjave - pravica do sodnega varstva - kontradiktornost postopka - posebni ugotovitveni postopek - ugoditev predlogu za dopustitev revizije
I. Predlog prvega predlagatelja Državnega odvetništva Republike Slovenije se zavrže.
II. Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je Upravno sodišče pravilno uporabilo 37. člen ZUS-1 s tem, ko je štelo, da ima sklep o uvedbi postopka takšne pomanjkljivosti, da ga ni mogoče preizkusiti, čeprav vsebuje navedbo zahteve s prilogami, izrek, obrazložitev (z navedbo dejanskega stanja), zakonske pogoje za uvedbo postopka po ZUreP-3 ter ugotovitev, da je zahteva popolna, in je s takim postopanjem stranko z interesom prikrajšalo/onemogočilo pravico do izjave iz 22. člena Ustave ter jamstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, še posebej upoštevaje določbe členov 209., 210., 220. in 221. ZUreP-3, ki ne predpisujejo kontradiktornega oziroma posebnega ugotovitvenega postopka pred izdajo sklepa o uvedbi postopka?
URS člen 130, 132. Zakon o sodnem svetu (2017) člen 36, 36/1, 36/5.
prosta presoja Sodnega sveta - imenovanje predsednika sodišča - test očitne nerazumnosti izbire kandidatov - obrazložitev odločbe
Sodni svet je v obrazložitvi korektno povzel mnenja predsednice Višjega delovnega in socialnega sodišča, predsednika Vrhovnega sodišča in ministrice za pravosodje in tudi to, da so vsi trije zaradi njenega dolgoletnega uspešnega opravljanja funkcije podpredsednice dali prednost tožnici. Obrazložil pa je tudi, zakaj je kljub navedenim skladnim mnenjem odločil drugače. Sodna presoja izbire Sodnega sveta je zaradi njegovega posebnega ustavnega položaja Sodnega sveta in posledično širokega polja proste presoje omejena na test tako imenovane očitne (ne)razumnosti. Vrhovno sodišče ocenjuje, da razlogi v izpodbijani odločbi zadoščajo za oceno, da niso nerazumni in narekujejo presojo, da Sodni svet svojih zakonskih pooblastil ni prekoračil.
Okoliščina, da davčni organ druge stopnje ni odločil o pritožničini pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo z dne 25. 1. 2021, je bila le razlog za vložitev tožbe v skladu z drugim odstavkom 28. člena ZUS-1, ki določa, da če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku, ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh, sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena. Ta določba ureja možnost sprožitve upravnega spora v primerih, ko pritožbeni upravni organ ne odloči o strankinem rednem pravnem sredstvu zoper izdani upravni akt (to je akt iz 2. člena ZUS-1).
Zavrženje tožbe v upravnem sporu ne more temeljiti na okoliščini, da je pritožnica po obvestilu sodišča iz tretjega odstavka 19. člena ZUS-1 vstopila v upravni spor plačnice davka. ZUS-1 namreč ne predpisuje zavrženja tožbe samo zato, ker je zoper isti upravni akt vloženih več tožb upravičenih tožnikov.
V upravnem sporu ni nujnega sosporništva na način, da lahko tožijo le vsi upravičenci skupaj.
Na podlagi določbe tretjega odstavka 19. člena ZUS-1 mora sodišče tretjo osebo, če je v spornem pravnem razmerju udeležena na tak način, da se odločitev lahko sprejme samo enotno tudi zanjo, po uradni dolžnosti ali na predlog stranke o tem obvestiti. Če oseba izjavi, da vstopa v upravni spor, se za presojo njenih procesnih upravičenj uporabljajo določbe ZPP, konkretno 202. člen ZPP. Ta za osebo, ki lahko kot intervenient vstopi v postopek zato, ker se sodna odločba nanjo neposredno nanaša, določa, da ima položaj enotnega sospornika iz 196. člen ZPP. Po tej določbi pa se v primeru enotnih sospornikov, ker se štejejo za enotno pravdno stranko, razteza učinek opravljenega pravdnega dejanja enega sospornika tudi na tiste sospornike, ki so zamudili s pravdnim dejanjem.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena ponovna prošnja - resna in individualna grožnja za življenje ali osebnost prosilca - zaščita v izvorni državi
Tudi če bi bile navedbe o grožnjah pravočasne, pritožnik ni zatrjeval, da mu zaščite pred nedržavnimi subjekti, ki naj bi mu grozili, ne bi bila sposobna ali ne bi hotela nuditi izvorna država.
dovoljena revizija - nadomestilo za rabo vode - javna dajatev - porabljena voda - načelo pravne varnosti in zaupanja v pravo - pravica do odmere plačila za vodno pravico - zastaranje - vodno dovoljenje
Nadomestilo za rabo vode, ki ga je uzakonil ZV-1C je nova, javna dajatev, kot so nova tudi merila za njegovo odmero. Obveznost plačila, tudi za že porabljeno vodo, je bila za uporabnike sicer predvidljiva, vendar pa ne časovno omejena, načelo pravne varnosti in načelo zaupanja v pravo pa terjata časovno omejitev možnosti odmere te dajatve. Zato je Ustavno sodišče ob analogni uporabi ZDavP-2 odločilo, da pravica do odmere plačila za vodno pravico zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba plačilo za vodno pravico napovedati, obračunati, odtegniti oziroma odmeriti.
Če to stališče velja za uporabnike, ki jim je bilo izdano vodno dovoljenje, vodo pa so rabili že pred dokončnostjo vodnega dovoljenja (peti odstavek 199. b člena ZV-1), Vrhovno sodišče ne vidi razumnega razloga, da zastaranje odmere plačila za porabljeno vodo ne bi veljalo tudi za uporabnike, ki so vodo rabili brez vodnega dovoljenja (četrti odstavek 199. b člena ZV-1).
URS člen 57. ZUS-1 člen 4, 33, 33/2, 66. ZNB člen 39, 39/1, 39/1-1, 39/1-2. ZZUOOP člen 104. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/1. Protokol 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 2. Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (11.11.2021) člen 8, 8/4.
COVID-19 - ugotovitvena tožba - pravni interes - osnovna šola - pravica do izobraževanja - obiskovanje osnovne šole - načelo zakonitosti - neustavnost oziroma nezakonitost podzakonskega predpisa
Zakon za ugotovitveno tožbo v upravnem sporu zahteva le splošni pravni interes, ki je v tem, da se varuje pravni položaj tožnika, posebnega kvalificiranega pravnega interesa pa ne zahteva.
Osnovna šola poseže v ustavno pravico učencev do osnovnošolskega izobraževanja tudi, če s svojim aktom ali dejanjem onemogoči učencu udeležbo pri pouku, saj to pomeni prav poseg v bistvo te pravice.
Pooblastila toženi stranki, da lahko prepreči učencem, da se udeležijo osnovnošolskega izobraževanja v obliki pouka v osnovni šoli, če predpisani pogoji iz 8. člena Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Odlok) niso izpolnjeni, ne vsebujeta niti ZNB niti sam Odlok, pa tudi ne drugi predpisi.
Ni mogoče pritrditi razlagi, da je Ustavno sodišče s svojo odločbo št. U-I-79/20 z dne 13. 5. 2021 podalo neomejeno pooblastilo izvršni oblasti, da na podlagi določb 2. in 3. točke prvega odstavka 39. člena ZNB sprejema kakršnekoli podzakonske predpise, ki bodo že na podlagi te odločbe vnaprej in vselej šteti za zakonite in v skladu z URS. V citirani odločbi Ustavnega sodišča opravljena presoja (protiustavnih) določb ZNB glede omejevanja javnega zbiranja ter svobode gibanja v osnovnih šolah in na drugih javnih krajih vsebinsko očitno nikakor ni zajela tudi v tej zadevi sporne presoje vprašanja ustavnosti in zakonitosti Odloka kot podzakonskega predpisa, ki je nalagal otrokom dolžnost samotestiranja z določeno obliko testov kot pogoj, da se lahko udeležujejo pouka v osnovni šoli, še toliko manj za otroke s posebnimi potrebami.
V obravnavani zadevi mora Vrhovno sodišče zato odgovoriti na sporno vprašanje, ali je 8. člen Odloka – in predvsem njegov četrti odstavek – lahko pomenil ustavno in zakonsko skladno podlago za ravnanje tožene stranke z vidika poseganja v ustavno pravico otrok do osnovnošolskega izobraževanja, varovano v 57. členu URS.
ZNB ni uredil ustavno zahtevanih pogojev za poseg v pravico do osnovnošolskega izobraževanja iz 57. člena URS, niti ni določil potrebnega zakonskega pooblastila za sprejetje podzakonskih predpisov. Z Odlokom kot podzakonskim predpisom pa glede na stališča Ustavnega sodišča tudi v izjemnih okoliščinah ne smejo biti določeni pogoji, ki otrokom omejujejo dostop do pouka v osnovni šoli, ki jih zakon ne pozna in ne ureja. Zato je Odlok v spornem obdobju v četrtem odstavku 8. člena (v povezavi z drugimi določbami) nedopustno brez zakonske podlage, torej izvirno določil pogoje za uresničevanje pravice do udeležbe pri pouku in posledično posameznim otrokom nedopustno omejil uresničevanje ustavne pravice.
obrazložitev predloga za dopustitev revizije - obvezne sestavine predloga za dopustitev revizije - natančna in konkretna opredelitev pomembnega pravnega vprašanja - nepopoln predlog - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Da bi bil predlog formalno popoln, mora predlagatelj ne le navesti sporno vprašanje, temveč predvsem jasno predstaviti pravni problem, ki naj bi ga Upravno sodišče napačno rešilo. Pri tem mora izhajati iz stališč izpodbijane sodbe in na kratko utemeljiti, zakaj so napačna ter zakaj bi revizijska obravnava izpostavljenih vprašanj presegla pomen konkretne zadeve in bi bila s tega vidika pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava preko sodne prakse (prim. 367. a člen ZPP).
Zakon o sodnem svetu (2017) člen 30, 36. ZS člen 28.
imenovanje na sodniško mesto - Sodni svet - izločitev člana Sodnega sveta - videz nepristranskosti - kriteriji za izbiro - zakonitost postopka izbire - obrazložitev odločbe - polje proste presoje - diskrecijska pravica
Ne drži navedba stranke z interesom, da bi morala tožnica poleg izpodbijane odločbe nujno izpodbijati tudi odločbo o imenovanju druge kandidatke na sodniško mesto višjega sodnika, četudi sta bili obe odločbi izdani na podlagi istega razpisa za dve prosti sodniški mesti. Iz 36. člena ZSSve, ki predstavlja osnovni okvir spora, in tudi iz drugih za odločitev relevantnih določb ne izhaja zahteva po izpodbijanju celotnega razpisnega postopka. Da je treba izpodbijati obe odločbi, ni mogoče izpeljati niti iz pravnega pouka v obvestilu o neizbiri, da je zoper odločbi dopusten upravni spor. Tožnica je kot neizbrani kandidat svoje sodno varstvo dopustno omejila na izpodbijanje le ene odločbe, medtem ko je druga odločba postala dokončna in pravnomočna.
Predmet tovrstnih sporov ni preverjanje, ali je vlagatelj tožbe po katerem od kriterijev ali po vseh kriterijih iz 28. člena ZSS uspešnejši od izbranega kandidata. Prav tako diskrecijska presoja Sodnega sveta ne more biti predmet preverjanja v dokaznem postopku pred sodiščem.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29, 29/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi - rok za predajo prosilca - podaljšanje roka - dejansko stanje v upravnem postopku
Toženka poleg šestmesečnega roka za predajo ni določila drugega roka, zaradi katerega ne bi bilo jasno, do kdaj mora biti predaja opravljena, ampak je navedla le možnosti podaljšanja tega roka v tam navedenih časovnih okvirih v primeru izdane začasne odredbe ali prosilčeve samovoljne zapustitve azilnega doma, torej za primere, če bi nastopili po izdaji sklepa. To dejansko stanje torej po naravi stvari še ni moglo biti predmet obravnave v postopku, v zvezi s katerim je pritožnik v tožbi trdil, da ni zapustil azilnega doma.