predlog za vrnitev v prejšnje stanje - opravičen razlog za zamudo - daljša bolezen - zavrnitev predloga - zavrnitev pritožbe
Kadar stranka predlaga vrnitev v prejšnje stanje, mora okoliščine za utemeljitev predloga verjetno izkazati ob vložitvi predloga. To pomeni, da mora že predlog vsebovati dejstva o okoliščinah, iz katerih bo mogoče sklepati, ali so vzroki opravičeni in dokaze za ta dejstva. Opravičeni vzroki pa so lahko le takšne okoliščine oziroma ovire, ki jih stranka ni mogla predvideti niti odkloniti in se tudi ne morejo pripisati njeni krivdi.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - zavrženje prošnje - predaja prosilca odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - pavšalne navedbe - zavrnitev pritožbe
Ker je bila primarni razlog za odločitev Upravnega sodišča presoja, da izpodbijani sklep temelji na ugotovitvi, da pritožnik zaradi predaje Republiki Hrvaški ne bo izpostavljen kakršnemu koli nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju, kot tudi, da tam ni sistemskih pomanjkljivosti, so neutemeljene posplošene tožbene navedbe, da sistemske pomanjkljivosti niso edina ovira za predajo.
mednarodna in subsidiarna zaščita - ponovna prošnja - nova dejstva in dokazi - istospolna usmerjenost - razlog zamolčanja - mnenje izvedenca - zavrnitev pritožbe
Upravno sodišče ni zavzelo popolnoma nasprotnega stališča od izvedenke oziroma njenega mnenja ni predrugačilo, saj ni ugotovilo, da pritožnik zastopnika ne bi potreboval ob podaji mnenja, temveč, skladno z izvedenkinimi ugotovitvami, da ga ni potreboval do takrat. V obravnavani zadevi namreč ni bistveno, v kakšnem stanju je bil pritožnik ob podaji izvedenskega mnenja ali v kakšnem stanju je zdaj (na kar se navezuje tudi dokazni predlog za postavitev novega izvedenca psihiatra), ampak izključno, ali se je bil v času vložitve prve in druge prošnje sposoben spomniti oziroma se zavedati resničnih razlogov, zakaj je zapustil izvorno državo.
predlog za dopustitev revizije - ukrep tržnega inšpektorja - označitev cene - nepopoln predlog - razlogi sodbe - pravna vprašanja se ne nanašajo na vsebino zadeve in niso bistvena za pravilno in zakonito odločitev - zavrženje predloga
Da bi bil predlog za dopustitev revizije formalno popoln, mora predlagatelj ne le navesti sporno pravno vprašanje, temveč predvsem jasno predstaviti pravni problem, ki naj bi ga Upravno sodišče napačno rešilo. Pri tem mora izhajati iz stališč izpodbijane sodbe in na kratko utemeljiti, zakaj so napačna, ter zakaj bi revizijska obravnava izpostavljenih vprašanj presegla pomen konkretne zadeve in bi bila s tega vidika pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava preko sodne prakse. Dolžnost natančnega in konkretnega opisa zatrjevanega odstopa od sodne prakse oziroma neenotnosti sodne prakse od predlagatelja zahteva, da obrazloži, v čem je podobnost ponujenih primerov z obravnavanim. Bistvo vseh navedenih zahtev torej je, da predlagatelj izlušči pravna stališča v sodbi, ki temeljijo na pravotvornih dejstvih konkretnega primera, in da nato stališča v predlogu problemsko zastavi na natančen in jedrnat, konkreten in vzročno-posledičen način. Te zahteve v obravnavani zadevi niso bile spoštovane.
ZPP člen 399, 399/2-1. ZUS-1 člen 59, 59/2-3, 75, 75/3, 85, 85/1, 85/1-1.
dopuščena revizija - procesna kršitev - sestava sodišča - odločanje na glavni seji - odločanje brez glavne obravnave - izjema od načela obligatornosti glavne obravnave - identičnost sporov - pravnomočno končan postopek - nepravilna sestava sodišča - zakonska ureditev - ekonomičnost postopka - zavrnitev revizije
Za uporabo tretje alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 Upravno sodišče ni dolžno predhodno oceniti, ali je v pravnomočno končanem upravnem sporu odločilo (izvedlo glavno obravnavo) pravilno sestavljeno sodišče.
Presoja, ali je bilo Upravno sodišče v pravnomočno končanem upravnem sporu pravilno sestavljeno, kot morebitna absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena in 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 je pridržana izključno Vrhovnemu sodišču.
Neutemeljeno je revizijsko stališče, da bi moralo Upravno sodišče presojati pravilno sestavo sodišča, ki je izvedlo glavno obravnavo v drugem (takrat še) pravnomočno končanem upravnem sporu. Te dolžnosti sodišče nima, zato so pravno zmotne revizijske navedbe, da se ne more sklicevati na postopek, za katerega bi se kasneje (to je po njegovi pravnomočnosti) ugotovila procesna napaka nepravilne sestave sodišča.
Senatno odločanje Upravnega sodišča brez izvedbe glavne obravnave, ker je v sporu med istima strankama ob podobni dejanski in pravni podlagi že odločilo (tretja alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), pri čemer je takrat odločala sodnica posameznica v upravnem sporu, kjer je vrednost spornega predmeta presegala 20.000 EUR, ne predstavlja absolutne bistvene kršitve pravil postopka zaradi opustitve izvedbe glavne obravnave (sojenje na seji).
dopuščena revizija - odločanje na glavni seji - izjema od obligatornosti glavne obravnave - identičnost sporov - pravnomočno končan postopek - nepravilna sestava sodišča - absolutna bistvena kršitev določb postopka - zavrnitev revizije
Neutemeljeno je revizijsko stališče, da bi moralo Upravno sodišče presojati pravilno sestavo sodišča, ki je izvedlo glavno obravnavo v drugem (takrat še) pravnomočno končanem upravnem sporu. Te dolžnosti sodišče nima, zato so pravno zmotne revizijske navedbe, da se ne more sklicevati na postopek, za katerega bi se kasneje (to je po njegovi pravnomočnosti) ugotovila procesna napaka nepravilne sestave sodišča.
Senatno odločanje Upravnega sodišča brez izvedbe glavne obravnave, ker je v sporu med istima strankama ob podobni dejanski in pravni podlagi že odločilo (tretja alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), pri čemer je takrat odločala sodnica posameznica v upravnem sporu, kjer je vrednost spornega predmeta presegala 20.000 EUR, ne predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka zaradi opustitve izvedbe glavne obravnave (sojenje na seji).
omejitev gibanja prosilca za azil - ogrožena osebna varnost - varnost ljudi in njihovega premoženja - javni red - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - omejeni pritožbeni razlogi - pristranskost sodišča - zavrnitev pritožbe - zavrnjena začasna odredba - pritožba - pravni interes - zavrženje pritožbe
Prav presoja, ali je verjetno, da bo prosilec s kršitvami nadaljeval, mora biti med ključnimi dejavniki ocene nujnosti preventivnega ukrepa, katerega namen je zlasti varstvo osebne in premoženjske varnosti v prihodnje.
Za ugotavljanje sorazmernosti omejitve gibanja na podlagi 84. člena ZMZ-1 ni bistveno niti, ali gre za lažjo ali težjo kršitev v smislu 82.a člena ZMZ-1, temveč le, ali je tak ukrep nujno potreben zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda.
dopuščena revizija - odločanje na seji - izjema od obligatornosti glavne obravnave - identičnost sporov - pravnomočno končan postopek - nepravilna sestava sodišča - absolutna bistvena kršitev določb postopka - zavrnitev revizije
Za uporabo izjeme iz tretje alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 morajo biti izpolnjeni posebni pogoji, in sicer da v zadevi, ki jo Upravno sodišče obravnava, nastopajo iste stranke kot v prvem upravnem sporu, da gre v obeh sodnih postopkih za podobno dejansko in pravno podlago in da se je prvi upravni spor, na katerega se sodišče sklicuje, pravnomočno končal. Te pogoje mora sodišče preveriti in okoliščine, ki utemeljujejo njihovo izpolnjevanje, v sodbi tudi obrazložiti. Pri tem - ker gre za izjemo - je pomembno, da sodišče pojem "podobne dejanske in pravne podlage" razlaga strogo, zato mora natančno preveriti, ali stranki v svojih vlogah navajata v bistvenem enake vsebinske navedbe, pravno pomembne za rešitev spora, in predlagata enake dokaze. Upoštevaje, da je za uporabo obravnavane izjeme od sojenja na glavni obravnavi zaradi spornega dejanskega stanja referenčen pravnomočno končani upravni spor, pa je tudi nujno, da je bila v njem izvedena (vsebinska) glavna obravnava, kot to zahtevajo določbe 51. člena člena ZUS-1. Pri tem pa Upravno sodišče ni dolžno presojati pravilne sestave sodišča, ki je izvedlo glavno obravnavo v drugem (takrat še) pravnomočno končanem upravnem sporu.
Odločanje Upravnega sodišča po sodnici posameznici brez izvedbe glavne obravnave, ker je v sporu med istima strankama ob podobni dejanski in pravni podlagi že odločilo (tretja alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), pri čemer je takrat odločala sodnica posameznica v upravnem sporu, kjer je vrednost spornega predmeta presegala 20.000 EUR, ne predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka zaradi opustitve izvedbe glavne obravnave (sojenje na seji).
ZMZ-1 člen 49, 49/1, 52, 52-1, 52-2. ZUS-1 člen 52, 74, 74/1.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - nedovoljene tožbene novote - nedovoljena pritožbena novota - zavrnitev pritožbe
Razlogi, ki so socialno ekonomske narave (slabo ekonomsko stanje v izvorni državi), niso razlogi, zaradi katerih bi bil prosilec upravičen do mednarodne zaščite.
Stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo izpodbijanega akta, sodišče pa svoje odločitve na taka dejstva in dokaze ne sme opreti. Presoja prekluzije ni odvisna od nasprotovanja tožene stranke, kot to zmotno navaja pritožnik, saj na formalne in vsebinske razloge za (ne)ugotavljanje novih dejstev in (ne)izvedbo novih dokazov sodišče pazi po uradni dolžnosti.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 20, 20/5. ZUS-1 člen 71, 71/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti - ravnanje policije - sklicevanje na razloge upravnega akta - zavrnitev pritožbe
Ker bo pritožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, bi bile za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem v tej zadevi lahko pomembne le sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje že vloženih prošenj za mednarodno zaščito in prosilcev, kot je pritožnik, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na sprejem namere oziroma prošnje za mednarodno zaščito (v okviru policijskega postopka).
Upravno sodišče lahko sklicevanje na razloge upravnega akta (drugi odstavek 71. člena ZUS-1) uporabi za zavrnitev tožbenih ugovorov, ki so samo ponovljene navedbe iz upravnega postopka, s katerimi se je ukvarjal že upravni organ in jih obrazloženo kot neutemeljene zavrnil.
Uporabi zakonskega pooblastila iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 bi lahko tožnik učinkovito nasprotoval z obrazloženo trditvijo, da tožbene navedbe niso ponovljene navedbe, do katerih se je v svoji odločbi opredelila že toženka. Vendar tega ne zatrjuje, niti ni to očitno iz povzetkov tožbe v izpodbijani sodbi oziroma same tožbe. Po drugi strani iz izpodbijane sodbe izhaja ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je toženka v izpodbijani odločbi v celoti in popolnoma opredelila do vseh informacij, torej tudi do tistih, ki jih je predložil pritožnik.
razveljavitvena odločba po nadzorstveni pravici - vpis v evidenco državljanov - začasna odredba ZUS-1 - težko popravljiva škoda ni izkazana - zavrnitev pritožbe
Zmotno je stališče, da je izguba državljanstva že sama po sebi škoda, ki naj bi bila upoštevna kot razlog za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1, ter da naj bi bila ta škoda povsem nepopravljiva. Okoliščine, ki utemeljujejo težko popravljivo škodo kot podlago za izdajo začasne odredbe po 32. členu ZUS-1, je namreč treba presojati v vsakem konkretnem primeru posebej glede na ugotovljeno dejansko stanje. Izguba državljanstva pa sama po sebi vsekakor ne predstavlja škode, ki je ne bi bilo treba ustrezno utemeljevati in izkazovati.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti - vsebinsko prazna pritožba - zavrnitev pritožbe
Pritožbene navedbe o nepravilnosti stališča, da zgolj sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnimi postopki pomenijo oviro za pritožnikovo predajo Republiki Hrvaški in sklicevanje na s tem povezano sodno prakso, ne morejo vplivati na odločitev v tej zadevi. Sodišče prve stopnje namreč svoje odločitve sploh ni oprlo na tako stališče, temveč je izrecno pritrdilo pritožnikovemu nasprotnemu stališču, ki je ponovljeno v pritožbi.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti - zdravstveno stanje prosilca - zavrnitev pritožbe
Uporaba stališče, da je predaja prosilca za mednarodno zaščito odgovorni državi članici nedopustna, čeprav v tej državi niso ugotovljene sistemske pomanjkljivosti, če gre za primer, ko bi že sama predaja zaradi zdravstvenega stanja osebe pomenila ravnanje, ki je v nasprotju s 4. členom Listine EU, je odvisna od okoliščin posamičnega primera. Samo s sklicevanjem na to stališče pritožnik z ugovorom, da bi predaja Republiki Hrvaški sama po sebi pomenila ravnanja, nezdružljivega s prepovedjo mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, ob ugotovitvi, da pritožnik ni oseba, ki bi imel hude zdravstvene težave, ne more uspeti.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 18, 18/1, 18/1-b, 20, 20/5, 25, 25/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - prosilec za mednarodno zaščito - vložitev prošnje - ponovni sprejem prosilca - sistemske pomanjkljivosti - zavrnitev pritožbe
V obravnavanem primeru gre za odločitev toženke na podlagi ugotovitve, da gre za primer postopka za ponovni sprejem prosilca za mednarodno zaščito. Te postopke ureja Uredba Dublin III v členih od 23 do 25. Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je v sodbi z dne 2. 4. 2019 v združeni zadevi C-582/17 in C-583/17 jasno opredelilo razliko med postopkoma za sprejem in za ponovni sprejem. Pritožnik ne ugovarja ugotovitvi, da je Republika Hrvaška odgovorna za obravnavanje njegove prošnje na podlagi drugega odstavka 25. člena Uredbe Dublin III, niti ne trdi, da mu v Republiki Hrvaški ne bi bili vzeti prstni odtisi kot prosilcu za mednarodno zaščito, kar je na podlagi podatkov iz baze Eurodac ugotovila toženka. Že to dejstvo zadošča za ugotovitev, da gre v obravnavani zadevi za primer iz petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III, za katerega ta ista uredba v členih od 23 do 25 ureja postopke za zahteve za ponovni sprejem, med drugim tudi oseb iz točke (b) prvega odstavka 18. člena.
Ker bo torej pritožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, bi bile tudi po presoji Vrhovnega sodišča za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem v tej zadevi lahko pomembne sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje že vloženih prošenj za mednarodno zaščito in prosilcev, kot je pritožnik, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na policijske postopke v primerih nezakonitega prehajanja državne meje. Upoštevaje navedeno se kot neutemeljene izkažejo tudi pritožbene navedbe o t. i. "push backih" kot sistemski pomanjkljivosti azilnih postopkov na Hrvaškem, za katere pritožnik sam navaja, da se izvajajo nad posamezniki, ki nimajo statusa prosilca za azil na Hrvaškem, običajno neposredno po prijetju na meji.
ponovna prošnja za priznanje mednarodne zaščite - zavrženje prošnje - bistveno spremenjene okoliščine - nova dejstva in dokazi - istospolna usmerjenost - strah pred preganjanjem - zamolčanje dejstev - splošno znana dejstva - prekluzija
Pri presoji ponovne prošnje za mednarodno zaščito je relevantno predvsem, ali zatrjevani pritožnikov strah pred posledicami razkritja spolne usmerjenosti v Republiki Sloveniji predstavlja opravičljiv razlog, da tega ni razkril že v postopku odločanja o prvi prošnji za mednarodno zaščito.
Tožnik lahko v skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUS-1 umakne tožbo brez privolitve toženca vse do pravnomočne sodne odločbe. Če se tožba umakne, sodišče s sklepom postopek ustavi (drugi odstavek 34. člena ZUS-1).
začasna odredba - neizkazana težko popravljiva škoda - vzročna zveza - sporno pravno razmerje - zavrnitev pritožbe - oskrba z vodo
Začasna odredba iz 32. člena ZUS-1 je sredstvo za preprečitev nastanka škodljivih posledic spornega pravnega razmerja, to je razmerja, ki je predmet spora med tožečo in toženo stranko, ki ga obravnava sodišče. Zato je mogoče z njo začasno urediti le tista vprašanja in razmerja, o katerih lahko sodišče na podlagi vložene tožbe odloči. Zahteva, naj se uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, pomeni tudi, da mora med njim in posledicami, ki naj se z začasno ureditvijo stanja preprečijo, obstajati neposredna zveza.
Morebiten ukrep, ki se nanaša na odklop vode za kmetijsko stanovanjski objekt kot celote, namreč ni predmet v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe. Pritožnik pa z ničimer ne pojasni, zakaj je za uporabo kmetijsko stanovanjskega objekta ključna priključitev obravnavanega prizidka (letne kuhinje) na vodo oziroma, kako naj bi prepoved priključitve prizidka na vodovod, ovirala uporabo preostalega dela objekta.
Vsebina tožbenega zahtevka ne spada na področje materialnega procesnega vodstva iz prvega odstavka 285. člena Zakona o pravdnem postopku.
Materialno procesno vodstvo se torej nanaša na pridobitev pojasnil v zvezi z dejanskim stanjem in pravnim razmerjem, ki sta sporna med strankama, ne pa na oblikovanje zahtevkov oziroma predloga v upravnem sporu, kako naj sodišče odloči v zvezi z izpodbijanim upravnim aktom.
predlog za dopustitev revizije - nesorazmerno dolgo besedilo - jasnost besedila - razlogi sodbe - opredelitev kršenega pravnega pravila - natančna in konkretna opredelitev pravnega vprašanja - zavrženje predloga
Temeljno merilo dovoljenosti revizije je z novelo ZPP-E postalo pomembnost spornega pravnega vprašanja in to ne le za konkretno zadevo, pač pa širše - za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali razvoj prava preko sodne prakse (367.a člen ZPP). Temu ustrezno postavlja zakon stroge pogoje glede obvezne vsebine predloga za dopustitev revizije (četrti odstavek 367.b člen ZPP). Navedene zahteve, ki so do strank stroge, niso namenjene same sebi, marveč je njihovo spoštovanje nujno za zagotovitev precedenčne vloge Vrhovnega sodišča. Stroga zakonska zahteva pa ni nepremostljiva, niti ne težko premostljiva, saj ZPP za zastopanje pred Vrhovnim sodiščem (vključno s postopkom za dopustitev revizije) predpisuje obvezno zastopanje po odvetniku in odvetnikom ta naloga ne bi smela biti nerešljiva.
Predlog za dopustitev revizije bistveno presega število in obseg pravnih stališč, na katerih temelji izpodbijana sodba. Poleg nerelevantnosti številnih predlagateljičinih stališč, pa je več od teh stališč tudi ponovljenih, nekatera tudi večkrat, čeprav v malenkostno spremenjeni ubeseditvi. Predlog tako očitno ne izpolnjuje zahtev po jasnosti in kratkosti.
Pri nasprotovanju razlogom Upravnega sodišča predlagateljica ne izlušči bistva pravnega problema, niti ga na kratko ne utemelji, čeprav relevantno procesno gradivo ni obsežno in so tudi nosilni razlogi izpodbijane sodbe jasno razumljivi. Povsem so izostali razlogi, zakaj naj bi Upravno sodišče posamezno vprašanje rešilo nezakonito.
URS člen 43. ZPos člen 4, 12. ZIntPK člen 4, 4-6, 13, 13/1, 27, 27/1, 29, 29/1. ZSNS člen 2.
Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) - opozorilo o nezdružljivosti funkcij - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - primarni in podredni tožbeni zahtevek - odločanje o podrednem tožbenem zahtevku - zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka - pritožba - pravni interes - delna ugoditev pritožbi
Poklicnim funkcionarjem je prepovedano opravljanje določenih dejavnosti oziroma članstvo v osebah javnega ali zasebnega prava (prvi odstavek 27. člena ZIntPK). Nadzor nad izvajanjem te zakonsko določene omejitve izvaja Komisija za preprečevanje korupcije. Ta v primeru ugotovljene nezdružljivosti na to opozori funkcionarja in mu določi rok, v katerem je dolžan vzpostaviti zakonito stanje, tako da preneha opravljati nezdružljivo dejavnost ali funkcijo. Gre za nadzor z namenom odprave ugotovljene kršitve, ki se uresničuje z izrekanjem ukrepa. V tem postopku torej komisija odloča o zakonsko določeni funkcionarjevi dolžnosti, da se vzdrži ravnanj, ki bi pripeljala do prepovedane nezdružljivosti, oziroma o njegovi obveznosti, da razreši nastali položaj, ki je v nasprotju s predpisom. Opozorilo iz prvega odstavka 29. člena ZIntPK pa je tisti akt, s katerim komisija odloči o funkcionarjevem protipravnem ravnanju in na tem utemeljeni obveznosti, da v določenem roku navedeno odpravi. Šele če poklicni funkcionar ne ravna v skladu z izdanim opozorilom, komisija o tem obvesti javnost, tako da ugotovitve o nespoštovanju opozorila objavi na svoji spletni strani.
Z opozorilom se torej ugotavlja prepovedana nezdružljivost funkcij in s tem kršitev zakona in funkcionarju nalaga odprava nezakonitega stanja, kar pa predstavlja poseg v njegove pravice oziroma pravne koristi in mu nalaga določeno obveznost. Opozorilo tako izpolnjuje (tudi) materialni pogoj za opredelitev upravnega akta iz 2. člena ZUS-1.
Pomurska madžarska samoupravna narodna skupnost ne predstavlja oblike političnega združevanja in torej ne gre za izjemo iz prvega odstavka 27. člena ZIntPK, po kateri poklicnim funkcionarjem ni prepovedano članstvo ali opravljanje dejavnosti v društvih, ustanovah ali političnih strankah.