URS člen 22, 23, 125. ZUS-1 člen 64, 64/1, 64/3, 64/4, 64/5. ZUP člen 7, 7/2, 133. Akt o metodologiji za določitev regulativnega okvira operaterja sistema zemeljskega plina (2018) člen 16.
dopuščena revizija - regulativni okvir - metodologija in podzakonski predpisi - exceptio illegalis - vezanost na pravnomočno sodbo sodišča - vezanost upravnega organa na sodbo Upravnega sodišča - vezanost sodišča na pravnomočno odločitev - strokovna pravila - obseg presoje sodišča - materialno pravo - odprava upravnega akta - sprememba zahtevka - pravočasnost - ugoditev reviziji
Upravni organ je vezaa na pravno presojo Upravnega sodišča, ki izhaja iz pravnomočne sodbe, s katero je bil njegov akt odpravljen in vrnjen v ponovno odločanje, kar vključuje tudi obveznost upoštevanja pravnega mnenja sodišča kot enega od temeljev take sodbe. Vezanost na pravnomočno sodbo, izdano v isti zadevi, velja tudi za Upravno sodišče, ki bi odločalo v upravnem sporu zoper nov upravni akt. V navedeno lahko poseže le Vrhovno sodišče z odločitvijo o izrednem pravnem sredstvu zoper pravnomočno sodbo. To velja tudi v primeru, ko splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil ali drug predpis vsebuje pravne norme, ki po vsebini izhajajo iz pravil določene stroke. Morebitna zadržanost sodne presoje, ki ne sme pomeniti nedopustnega posega v pravico do učinkovitega sodnega varstva in poštenega sodnega postopka, pa mora izhajati iz zakonske ureditve.
Če iz pravnomočne sodbe, s katero je bil prvotni upravni akt odpravljen, izhaja razlaga materialnega prava, ki narekuje drugačno ugotovitev dejanskega stanja in temu prilagojene zahtevke strank, je organ dolžan stranki omogočiti, da se na tako spremenjeno pravno situacijo odzove.To pa vključuje tudi spremembo zahtevka stranke, če taka sprememba temelji na navedeni sodbi, in je ta torej dopustna, čeprav bi bila morebiti prepozna glede na materialni predpis, ki ureja pravočasnost oddaje vloge. Namen take sodbe v upravnem sporu je namreč praviloma v tem, da se zagotovi tožeči stranki nadaljevanje in dokončanje postopka z zakonito in pravilno odločitvijo, ki temelji na njeni vsebini in ki bi bila izdana, če do prvotno nezakonite odločitve ne bi prišlo.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4. ZUS-1 člen 32, 32/2, 76.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - poslabšanje bivalnih pogojev - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - trditveno in dokazno breme - izvedba dokazov - nesporna dejstva - bolezen prosilca - nepredlagani dokazi - dokaz s postavitvijo izvedenca - potrebno strokovno znanje - presoja ex nunc - zavrnitev pritožbe - začasna odredba - pravni interes
Sodišče pritožnikovih dokazov (vpogled v spletne članke in video posnetke) o kvaliteti bivalnih pogojev v azilnem domu Porin, s katerimi je dokazoval obstoj sistemskih pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški na področju sprejema prosilcev.,ni izvedlo, ker ni dvomilo, da je njihova vsebina taka, kot je pritožnik navedel v tožbi, v njihovo vsebino pa ni dvomila niti tožena stranka. Sodišče je torej štelo, da zatrjevana dejstva iz člankov in posnetkov niso sporna. Nespornih dejstev pa ni treba dokazovati. Iz pritožbenih navedb glede vsebine posamičnih člankov in posnetkov stanja na določen dan tudi po presoji Vrhovnega izhajajo negativne posledice povečanega pritiska na azilni sistem in nastanitvene zmogljivosti v Republiki Hrvaški, ne pa tudi, da gre za kontinuirane, dalj časa trajajoče razmere zadostne intenzivnosti, ko sta standard bivanja in oskrba prosilcev oslabljena do te mere, da to objektivno pomeni življenje v nečloveških razmerah.
V okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, bi ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 3. člena EKČP in 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. V okviru 3. člena EKČP ter 4. člena Listine pa ni upoštevna vsaka bolezen prosilca za mednarodno zaščito, temveč mora iti za situacijo, v kateri ima prosilec „posebej hudo duševno ali fizično bolezen“, pri čemer je posebna resnost zdravstvenega stanja ugotovljena na podlagi objektivnih elementov (npr. zdravniških potrdil), ki jih predloži prosilec. Nadaljnja upoštevna okoliščina pa je dejanska in izkazana nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje takega zdravstvenega stanja osebe, kar mora prav tako izhajati iz predloženih dokazil.
URS člen 22. ZIKS-1 člen 8, 8/3. ZUP člen 7, 8, 9, 138, 144.
dopuščena revizija - pogojni odpust s prestajanja kazni zapora - odločanje v skrajšanem postopku - seznanitev stranke z ugotovljenimi dejstvi - možnost izjave o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev - načelo zaslišanja strank - ugoditev tožbi - ustavno skladna razlaga - zavrnitev revizije
Tretji odstavek 8. člena ZIKS-1, ki kot lex specialis določa, da Komisija za pogojni odpust o pogojnem odpustu odloča v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank, ureja le razširjeno procesno možnost Komisije, da odloči v skrajšanem ugotovitvenem postopku, vendar ji ne prepoveduje izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka in zaslišanja stranke. Skladno s tem mora Komisija pri odločanju o pogojnem odpustu izpeljati posebni ugotovitveni postopek po ZUP in obsojenca v zvezi z ugotovljenimi dejstvi zaslišati, če bi v okviru skrajšanega ugotovitvenega postopka opustitev načela zaslišanja stranke privedla do nedopustnega posega v ustavno zagotovljeno pravico iz 22. člena Ustave.
ZUS-1 člen 32, 32/2, 80, 80/3, 80/3-1. ZPP člen 214, 214/2.
začasna odredba - odstranitev objekta in vzpostavitev prejšnjega stanja - prepoved nadaljnje gradnje - delna ugoditev predlogu - neprerekana dejstva - javni interes - ugotavljanje dejstev po uradni dolžnosti - ugoditev pritožbi - izdaja začasne odredbe - izkazana težko popravljiva škoda - stroški začasne odredbe
Utemeljen je pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti, mimo trditvene podlage strank, raziskovalo dejansko stanje. Tožena stranka namreč pritožničinim dejanskim navedbam iz predloga za izdajo začasne odredbe ni nasprotovala, saj odgovora na tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe ni podala. V takem primeru se skladno z določbo drugega odstavka 214. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Navedena določba ZPP od stranke zahteva, da na konkretne navedbe nasprotne stranke odgovori s konkretnimi navedbami, kar v obravnavani zadevi, kot že navedeno, ni podano, saj tožena stranka na tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe ni odgovorila. Zaradi neprerekanih dejstev pa je bila tudi nadaljnja analiza pritožničinih trditev v izpodbijanem sklepu torej nepotrebna. Neprerekana dejstva se namreč štejejo za dokazana ter se stranka v upravnem sporu pri odločanju o začasni odredbi in tudi v pritožbi zoper odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe ni dolžna soočati s sklepanji o dejstvih in okoliščinah, ki jih na lastno pobudo oblikuje sodišče prve stopnje.
Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 je dolžno sodišče pri ugotavljanju pogojev za izdajo začasne odredbe skladno z načelom sorazmernosti ugotavljati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotne stranke. Dejstva, ki bi lahko ustrezno utemeljila prevladujoč javni interes oziroma drugo prizadetost javne koristi, ki bi bila nesorazmerno prizadeta z izdajo začasne odredbe, mora utemeljiti tožena stranka. Vrhovno sodišče poudarja, da sodišče teh dejstev ne sme ugotavljati po uradni dolžnosti.
ZVarD člen 34, 37. ZUS-1 člen 17, 17/3, 18, 18/2, 36, 36/1, 36/1-6.
zavrženje tožbe - diskriminatorna obravnava - akt, ki ne posega v tožnikovo pravico - državni organ - subjektivni koncept upravnega spora - zavrnitev pritožbe
V obravnavanem primeru ni sporno, da tožba ni bila vložena na podlagi 17. člena ZUS-1. To pomeni, da je treba poseg v pravni položaj, pravico ali pravno korist stranke v tožbi posebej izkazati. Za navedeno pa ne zadošča dejstvo, da je imela pritožnica v upravnem postopku položaj stranke kot domnevna kršiteljica.
Upravni spor je v konkretni zadevi sprožil državni organ, ki ni niti posameznik niti organizacija upoštevaje 157. člen Ustave RS in 1. člen ZUS-1. Pritožnica tako tudi po presoji Vrhovnega sodišča v tožbi in v pritožbi zoper izpodbijani sklep ni izkazala, da bi kot pravna oseba oziroma organizacija uveljavljala kakšno svojo pravico ali pravno korist oziroma pravni interes, ki ni javni interes. Sodišče sicer po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, vendar samo v primeru, da je s takim aktom poseženo v pravni položaj tožnika, kar pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča v tem primeru ni podano. Izpodbijana odločba toženca namreč v pravni položaj pritožnice z ničemer ne posega, temveč le ugotavlja kršitve prepovedi diskriminacije. Kot je pravilno presodilo že Upravno sodišče, pa tudi ZVarD kot specialen zakon, upravnega spora zoper odločbo, ki jo v obravnavanem primeru izpodbija pritožnica, ni predvidel.
URS člen 22. ZIKS-1 člen 8, 8/3. ZUP člen 7, 8, 9, 138, 144.
dopuščena revizija - pogojni odpust s prestajanja kazni zapora - odločanje v skrajšanem postopku - seznanitev stranke z ugotovljenimi dejstvi - možnost izjave o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev - načelo zaslišanja strank - ugoditev tožbi - zavrnitev revizije
Tretji odstavek 8. člena ZIKS-1, ki kot lex specialis določa, da Komisija za pogojni odpust o pogojnem odpustu odloča v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank, ureja le razširjeno procesno možnost Komisije, da odloči v skrajšanem ugotovitvenem postopku, vendar ji ne prepoveduje izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka in zaslišanja stranke. Skladno s tem mora Komisija pri odločanju o pogojnem odpustu izpeljati posebni ugotovitveni postopek po ZUP in obsojenca v zvezi z ugotovljenimi dejstvi zaslišati, če bi v okviru skrajšanega ugotovitvenega postopka opustitev načela zaslišanja stranke privedla do nedopustnega posega v ustavno zagotovljeno pravico iz 22. člena Ustave.
pritožba - pravniški državni izpit (PDI) - poziv na predložitev dokaza - zavrženje pritožbe
Po določbi drugega odstavka 22. člena ZUS-1 lahko stranka v postopku s pritožbo opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit.
URS člen 33, 71, 74. ZKZ člen 4, 4/1, 7, 7/1, 19, 19/3, 23, 23/4.
dopuščena revizija - odobritev pravnega posla - kmetijska zemljišča - predkupna pravica - zloraba pravice - namen zakona - status kmeta - ustavnoskladna razlaga zakona - edini ponudnik - prednostna pravica do nakupa - ugoditev reviziji
Kadar gre za zlorabo statusa kmeta za uveljavljanje predkupne pravice je mogoče uveljavljanje predkupne pravice zavrniti, če upravni organ ugotovi, da predkupna pravica ni uporabljena v skladu z namenom, s katerim je bila umeščena v ta zakon. Tako gre za zlorabo predkupne pravice, če sprejemnik ponudbe predkupne pravice v resnici ne uveljavlja zaradi pridobitve kmetijskega zemljišča. Pri tem Vrhovno sodišče ponovno opozarja, da je ugotavljanje zlorabe pravice nujno ozko vezano na vsak primer posebej, saj značilnosti zlorabe celo v zvezi s konkretno opredeljeno pravico ni mogoče opisati na ravni abstraktnega dejanskega stanja, temveč je treba izhajati iz konkretnega dejanskega stanja in ugotovitve, v čem in zakaj dejanska raba pravice odstopa od namena njene umestitve v pravni red.
V obravnavanem primeru pa ne gre za očitek o zlorabi predkupne pravice, temveč za očitek zlorabe statusa kmeta, ne da bi bilo ugotovljeno, da je revident s tem statusom pridobil prednost do nakupa pred drugim ponudnikom. Upravno sodišče namreč svoje odločitve ni oprlo na ugotovitev o dveh ali več ponudnikih, ki bi uveljavljali predkupno pravico.
Če ne gre za uveljavljanje predkupne pravice iz 23. člena ZKZ, tj. prednosti pri nakupu, tudi ni mogoče govoriti o zlorabi statusa kmeta za pridobitev kmetijskega zemljišča. Zakon namreč ne določa, da mora kupec izpolnjevati pogoje za predkupnega upravičenca tudi kadar ne gre za uveljavljanje prednosti pri nakupu (tj. prednosti pred drugimi ponudniki), določa le, da lahko, če ima kupec status kmeta, s tem statusom uveljavlja predkupno pravico.
ZUS-1 člen 12, 12/2, 82, 95, 95/1. ZPP člen 367, 367/1, 377.
predlog za dopustitev revizije zoper sklep - sklep Vrhovnega sodišča RS - nedovoljen predlog za dopustitev revizije - zavrženje predloga
V upravnem sporu revizija zoper odločitev Vrhovnega sodišča, ki jo sprejme v pritožbenem postopku, ni dovoljena.
Iz posebne ureditve pravnih sredstev v ZUS-1 namreč izhaja, da je zoper odločbe upravnega sodišča mogoče le eno pravno sredstvo na Vrhovno sodišče – bodisi pritožba bodisi revizija. Pravno sredstvo zoper sklepe je načeloma pritožba (82. člen ZUS-1), le v primeru sklepa o ničnosti izpodbijanega upravnega akta je to revizija (prvi odstavek 95. člena ZUS-1). To pomeni, da možnost vložitve pritožbe v upravnem sporu izključuje revizijo, s tem pa tudi podvajanje odločanja Vrhovnega sodišča kot najvišjega sodišča v državi o istih pravnih vprašanjih.
Glede na to da je postopek za dopustitev revizije le predhodna faza revizijskega postopka, tudi predlog za dopustitev revizije zoper odločbe, zoper katere ni mogoče vložiti revizije, ni dovoljen.
ZDen člen 9, 12. ZPP člen 367b, 367b/4, 367b/5, 367b/6.
predlog za dopustitev revizije - nepopoln predlog - razlogi sodbe - ni vprašanje pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava - zavrženje predloga
Da bi bil predlog za dopustitev revizije formalno popoln, bi morali predlagatelji pri oblikovanju vprašanj izhajati iz stališč izpodbijane sodbe, na kratko utemeljiti, zakaj so ta napačna, ter tudi zakaj bi revizijska obravnava izpostavljenih vprašanj presegla pomen konkretne zadeve in bi bila iz tega vidika pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava preko sodne prakse.
Sestavni del predloga je med drugim navedba okoliščin, ki kažejo, da odgovor na predlagano pravno vprašanje ni pomemben le z vidika predlagateljevega interesa v konkretni zadevi, ampak je potreben zaradi koristi pravnega reda kot celote. V skladu z dosedanjimi stališči Vrhovnega sodišča se utemeljitev pomembnosti zahteva za vsako vprašanje posebej in ne zadošča le povzemanje določbe 367. a člena ZPP.
Predlagana vprašaja (in utemeljitev predloga) ne izhajajo iz nosilnih stališč izpodbijane sodbe, zato revizije ni mogoče dopustiti. Vrhovno sodišče lahko revizijski preizkus opravi le v okviru tega, kar je Upravno sodišče obravnavalo in uporabilo kot temelj svoje sodne presoje.
dopuščena revizija - odobritev pravnega posla - kmetijska zemljišča - predkupna pravica - zloraba pravice - namen zakona - obdelovanje kmetijskih zemljišč - ugoditev reviziji
V postopku odobritve pravnega posla v okviru določb Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) je upravni organ pristojen za odločanje tudi o tem, ali se s prodajo dosega namen ZKZ.
V postopku odobritve pravnega posla s kmetijskim zemljiščem je treba preveriti, ali je predkupna pravica uporabljena v skladu z namenom, s katerim je bila umeščena v zakon, in s tem, ali je z obravnavanim pravnim poslom dosežen namen ZKZ. Kot ta namen je pri prometu s kmetijskimi zemljišči treba šteti predvsem varstvo pridelovalne funkcije teh zemljišč, s tem pa posredno tudi varstvo socialno-ekonomskega položaja kmetov, ki izpolnjujejo podrobno predpisane pogoje za ta status. Zloraba navedene pravice torej načeloma pomeni njeno rabo v nasprotju z opisanim namenom.
Ugotavljanje zlorabe pravice je nujno ozko vezano na vsak primer posebej, saj se po obrazloženem pri tem ni mogoče neposredno opreti na abstraktne, zakonsko predpisane pogoje za pridobitev zlorabljene pravice. Ena od bistvenih lastnosti zlorabe namreč je, da so ti pogoji praviloma v celoti izpolnjeni, zato značilnosti zlorabe celo v zvezi s konkretno opredeljeno pravico ni mogoče opisati na ravni abstraktnega dejanskega stanja, temveč je treba izhajati iz konkretnega dejanskega stanja in ugotovitve, v čem in zakaj dejanska raba pravice odstopa od namena njene umestitve v pravni red.
Presoja morebitne zlorabe pravice mora ostati v okviru uresničevanja te pravice in je ni mogoče širiti na posledice tega uresničevanja, ki niso neposredno povezane z njeno zlorabo. V obravnavani zadevi zato ne more biti predmet presoje morebitna nadaljnja usoda (npr. način rabe) predmetnega kmetijskega zemljišča po izvedbi obravnavanega pravnega posla, saj pri tem ne gre več za uresničevanje predkupne, temveč lastninske pravice,
Uredba (ES) št. 1071/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o skupnih pravilih glede pogojev za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika in o razveljavitvi Direktive Sveta 96/26/ES člen 6. ZPCP-2 člen 20, 20/1, 20/1-a, 32, 32/1.
predlog za dopustitev revizije - prevozi v cestnem prometu - odvzem licence - ugled - vezanost na kazensko obsodilno sodbo - načelo sorazmernosti - dopustitev revizije
Predlogu se ugodi in se revizija dopusti glede vprašanj:
- Ali je možno izpodbijati očitek izgube dobrega ugleda prevoznika po izdani pravnomočni kazenski sodbi?
- Ali je materialnopravno pravilna presoja, da se preklic in odvzem licenc ne obravnava po pravilih pravnih posledic kazenske sodbe?
- Ali je materialnopravno pravilno, da se za presojo izpolnjevanja pogojev za izvajanje prevozov oseb in tovora upošteva zakonodaja veljavna ob izdaji odločbe o preklicu in odvzemu in ne zakonodaja veljavna v času delovanja sankcionirano s kazensko sodbo?
- Ali je materialnopravno pravilno stališče, da tožena stranka nima ustavnopravnih pooblastil presojati (ne)sorazmernost ukrepa preklica in odvzema licence in da je tožena stranka vezana na določbe iz točk a do f, 1. odstavka 32. člena ZPCP-2?
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3. ZUS-1 člen 32, 42, 42/1.
Vse kvalificirane okoliščine tega primera so že bile predmet presoje Upravnega sodišča, Vrhovno sodišče pa rezultatom te sodne presoje pritrjuje; kot že navedeno, drugih okoliščin, zaradi katerih predaja v Republiko Hrvaško ne bi bila dopustna, pritožnik ne navaja. Pritožnik tako ne izpostavlja nobenih posebnih okoliščin, ki bi zahtevale odstop od meril odgovornosti, ki so določena v III. poglavju Dublinske uredbe III, in ki bi obravnavano zadevo vsebinsko približale zadevi Up 613/16, o kateri je odločalo Ustavno sodišče. Ob pritožnikovem pavšalnem sklicevanju na obrazložitev te odločbe drugih vzporednic med zadevama ni videti, pritožnik pa ne more uspeti niti s posplošenimi trditvami, da bodo s konkretno predajo kršene mednarodne obveznosti Republike Slovenije.
S sklicevanjem na odločitve organov drugih držav članic v zvezi s prekinitvijo predaj Republiki Hrvaški pa pritožnik v bistvu meri na napačno ugotovljeno dejansko stanje glede obstoja sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem. Tudi v tem pogledu Vrhovno sodišče ugotavlja, da je že toženka predložene dokaze ustrezno kritično analizirala in za svojo odločitev navedla jasne, popolne in argumentirane razloge, na katere se v celoti oprlo tudi sodišče prve stopnje. V bistvenem iz teh razlogov izhaja, da azilni sistem na Hrvaškem doslej ni bil obravnavan kot kritičen s strani pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNCHR), nove informacije v citiranih aktualnih poročilih AIDA/ECRE in EUAA pa ne dajejo zadostne podlage za ugotovitev o sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka na Hrvaškem. Strinjati se je mogoče tudi s stališčem toženke, ki ga prav tako povzema sodišče prve stopnje, da posameznih primerov, v katerih so sodišča držav članic EU odločila o prekinitvi predaj pristojnim državam članicam, ni mogoče posploševati na vse primere predaj in da so posamezne prekinitve odvisne od individualnih okoliščin primera.
Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 33, 33/2, 33/2-a. ZMZ-1 člen 2, 2-11, 51, 51/1, 51/-1, 89, 89/1, 89/1-3, 89/1-4. ZPP člen 339, 339/1, 339/1-14, 343, 343/3, 350, 350/1, 350/2. ZUS-1 člen 77.
mednarodna in subsidiarna zaščita - zavrženje prošnje - mednarodna zaščita že priznana v drugi državi članici Evropske unije - ugoditev in tožbi - obseg pritožbene presoje - pomanjkanje razlogov - sodba nima razlogov - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes - ugoditev pritožbi - pritožba tožene stranke
Kadar bi bil prosilec v državi članici, ki mu je že priznala subsidiarno zaščito, tam zaradi predvidljivih življenjskih razmer izpostavljen resni nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu člena 4 Listine, druga država članica njegove prošnje za priznanje statusa begunca ne sme zavreči kot nedopustne na podlagi člena 33(2)(a) Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) - v nadaljevanju Direktiva o postopkih.
Obveznost organa opredeliti se do posebnih okoliščin prosilca, zaradi katerih bi bil ta v državi članici, ki mu je že priznala subsidiarno zaščito, izpostavljen resni nevarnosti kršitev člena 4 Listine, ne obstaja v vseh primerih odločanja po prvi alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ-1, temveč le, če prosilec takšne posebne okoliščine tudi zatrjuje. Kaj takega pa ne izhaja ne iz obrazložitve izpodbijane sodbe, ne iz procesnega gradiva. Ker izpodbijana sodba torej nima razlogov o tem, s katerimi izjavami v upravnem postopku naj bi tožnik zatrjeval takšne posebne okoliščine, za katere okoliščine gre oziroma s čim naj bi tožnik upravičeval svojo posebno ranljivost, je v tej zvezi ni mogoče preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Po 11. točki 2. člena ZMZ-1 je prosilec državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki je v Republiki Sloveniji podal prošnjo za mednarodno zaščito. Glede na to da gre v konkretnem primeru za vprašanje tožnikovega procesnega statusa, je določbo treba razlagati v luči Direktive o postopkih, ki v členu 2(c) določa, da »prosilec« pomeni državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki je podal prošnjo za mednarodno zaščito, v zvezi s katero še ni bila izdana dokončna odločba, pri čemer pa ne gre za dokončno odločbo v smislu prvega odstavka 224. člena ZUP, temveč za odločbo, zoper katero ni več možno pravno sredstvo v okviru poglavja V te direktive (člen 2(e) Direktive o postopkih). Glede na to da med pravna sredstva iz poglavja V v slovenskem pravnem redu spada tudi upravni spor, ni dvoma, da je tožnik status prosilca za mednarodno zaščito ohranil tudi po dokončnosti izpodbijanega upravnega akta.
ZDavP-2 člen 138. ZDS-1 člen 18. ZDDPO-2 člen 12. Slovenski računovodski standardi (2001) standard 18/15.
dovoljena revizija - davek od dohodkov pravnih oseb (DDPO) - odvetniška dejavnost - dolžnost predložiti listine - poslovna dokumentacija - poseg v pravico do zasebnosti - osebni podatki - odločba Ustavnega sodišča - davčna osnova - opravljena storitev - čas plačila - zavrnitev revizije
Za odvetniško dejavnost se pri izračunu davčne osnove za davek od dohodkov pravnih oseb (DDPO) in med prihodke poslovnega leta upošteva tudi ocenjena vrednost odvetniških storitev, ki jih je odvetnik nesporno opravil v davčnem letu tudi v postopkih, ki v tem letu še niso bili zaključeni, in za katere še ni dobil plačila.
Odvetniška družba, je kot pravna oseba po prvem odstavku 3. člena ZDDPO-2 zavezanec za DDPO. V skladu s tretjim odstavkom 12. člena ZDDPO-2 se za ugotavljanje dobička priznavajo prihodki in odhodki, ugotovljeni v izkazu poslovnega izida oziroma letnem poročilu, ki ustreza izkazu poslovnega izida in prikazuje prihodke, odhodke in poslovni izid, na podlagi zakona in v skladu z njim uvedenih računovodskih standardov, če zakon ne določa drugače. Poslovni subjekti so dolžni svoje računovodske in knjigovodske listine voditi skladno z veljavnimi računovodskimi standardi, ki se lahko (kot strokovna pravila in dognanja računovodske stroke) po ustaljenih stališčih Vrhovnega sodišča uporabijo tudi kot pripomoček pri razlagi zakona, v zvezi s presojo materialnih pogojev za priznanje prihodkov in odhodkov.
Neutemeljeno je stališče revidenta, da bi njegova davčna obveznost lahko nastopila šele, ko bi prejel prihodke od stranke, saj bi glede na zgoraj pojasnjeno tudi revident moral računovodske izkaze sestavljati na podlagi računovodenja, ki je zasnovano na temeljnih poslovnih dogodkih. Pri takem računovodenju pa se poslovni dogodki pripoznajo, ko se pojavijo in ne šele ob plačilu, kot sta to določala tedaj veljavni SRS 18.15. in 12. člen ZDDPO-2. Pri tem sklicevanje na ZOdvT, ni utemeljeno, ker to ni poseben davčni predpis ali pravna norma, ki bi urejala obdavčenje, pač pa je ta zakon urejal le razmerja med odvetnikom in njegovo stranko. Zato za to obdavčitev ni merodajno, kdaj je odvetnikova storitev zapadla v plačilo po 9. členu ZOdvT.
Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-217/19 odločilo, da ZDavP-2, veljaven tudi v času odločanja tožene stranke v obravnavani zadevi, ni bil v neskladju z Ustavo v delu, ki se nanaša na pooblastilo davčnih organov tožene stranke in s tem povezane dolžnosti odvetnika glede predložitve listin in dokumentov, iz katerih so razvidni podatki poslovnega razmerja, ki omogočajo identifikacijo odvetnikovih strank. Ustavno sodišče je pri tem izhajalo iz predpostavke, da je mogoče, da podatke o poslovnih razmerjih strank davčni organi pridobijo ločeno od drugih zaupnih podatkov strank in poudarilo, da ima za to pravico in dolžnost skrbeti predvsem odvetnik sam. Ob tem je zavzelo stališče, da lahko odvetniki v prvi vrsti sami zmanjšajo nevarnost nesorazmernih posegov v odvetniško zasebnost, in sicer tako, da „nemudoma vsestransko ločijo shranjevanje podatkov o svojem finančnem poslovanju od arhiviranja tiste dejavnosti, ki se nanaša na vsebino razmerja med odvetnikom in njegovimi strankami“. Odvetnik je tisti, ki mora v davčnem postopku v okviru svoje sodelovalne dolžnosti presoditi, posredovanje katerih dokazov davčnemu organu je z vidika varstva odvetniške zasebnosti še sorazmerno in katerih ne, in nadalje, da lahko odvetnik (na podlagi take presoje) bodisi davčnemu organu ponudi druge dokaze bodisi zavrne predložitev zahtevanih. V morebitnem sporu z davčnim organom bi lahko nato uveljavljal prekomeren (neutemeljen) poseg tega organa v pravico do odvetniške zasebnosti v pravnih sredstvih, torej tudi, da mu nepredložitev dokazov, ki jih ne sme predložiti v dokaznem postopku, ne sme škodovati.
URS člen 14, 125. ZPP člen 367a, 367a/2, 367a/2-2,367c, 367c/3. ZUS-1 člen 64. Odlok o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Medvode (2019) člen 16.
odmera NUSZ - nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - exceptio illegalis - dopuščena revizija - predlog za dopustitev revizije
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali je Upravno sodišče pravilno odločilo, da 16. člen Odloka o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Medvode (Uradni list RS, št. 77/2019) v delu, ki določa vrednotenje nezazidanih stavbnih zemljišč v drugem območju, krši drugi odstavek 14. člena Ustave Republike Slovenije, zaradi česar je na podlagi 125. člena Ustave (exceptio illegalis) odklonilo njegovo uporabo in ali je v skladu s 14. členom Ustave, da je toženki naložilo, da tožniku za leto 2020 odmeri NUSZ na območju Občine Medvode ob upoštevanju števila točk, ki po 16. členu Odloka veljajo za nezazidana stavbna zemljišča v tretjem območju?
2. Ali 125. člen Ustave, ki pooblašča sodišča za uporabo instituta exceptio illegalis, skupaj s petim odstavkom 64. člena ZUS-1 omogoča Upravnemu sodišču, da določi način izvršitve na način, da samo oblikuje pravno normo?
URS člen 14, 125. ZPP člen 367a, 367b. ZUS-1 člen 64. Odlok o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Medvode (2019) člen 16.
odmera NUSZ - nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - exceptio illegalis - dopuščena revizija - predlog za dopustitev revizije
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali je Upravno sodišče pravilno odločilo, da 16. člen Odloka o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Medvode (Uradni list RS, št. 77/2019) v delu, ki določa vrednotenje nezazidanih stavbnih zemljišč v drugem območju, krši drugi odstavek 14. člena Ustave Republike Slovenije, zaradi česar je na podlagi 125. člena Ustave (exceptio illegalis) odklonilo njegovo uporabo in ali je v skladu s 14. členom Ustave, da je toženki naložilo, da tožniku za leto 2020 odmeri NUSZ na območju Občine Medvode ob upoštevanju števila točk, ki po 16. členu Odloka veljajo za nezazidana stavbna zemljišča v tretjem območju?
2. Ali 125. člen Ustave, ki pooblašča sodišča za uporabo instituta exceptio illegalis, skupaj s petim odstavkom 64. člena ZUS-1 omogoča Upravnemu sodišču, da določi način izvršitve na način, da samo oblikuje pravno normo?
ZPP člen 367a, 367a/2, 367a/2-2, 367c, 367c/3. URS člen 14, 125. ZUS-1 člen 64. Odlok o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Medvode (2019) člen 16.
odmera NUSZ - nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - exceptio illegalis - dopuščena revizija - predlog za dopustitev revizije
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali je Upravno sodišče pravilno odločilo, da 16. člen Odloka o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Medvode (Uradni list RS, št. 77/2019) v delu, ki določa vrednotenje nezazidanih stavbnih zemljišč v drugem območju, krši drugi odstavek 14. člena Ustave Republike Slovenije, zaradi česar je na podlagi 125. člena Ustave (exceptio illegalis) odklonilo njegovo uporabo in ali je v skladu s 14. členom Ustave, da je toženki naložilo, da tožniku za leto 2020 odmeri NUSZ na območju Občine Medvode ob upoštevanju števila točk, ki po 16. členu Odloka veljajo za nezazidana stavbna zemljišča v tretjem območju?
2. Ali 125. člen Ustave, ki pooblašča sodišča za uporabo instituta exceptio illegalis, skupaj s petim odstavkom 64. člena ZUS-1 omogoča Upravnemu sodišču, da določi način izvršitve na način, da samo oblikuje pravno normo?
URS člen 14, 125. ZPP člen 367a, 367a/2, 367a/2-2, 367c, 367c/3. Odlok o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Medvode (2019) člen 16.
predlog za dopustitev revizije - nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - nezazidano stavbno zemljišče - načelo enakosti - exceptio illegalis - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali je Upravno sodišče pravilno odločilo, da 16. člen Odloka o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Medvode (Uradni list RS, št. 77/2019) v delu, ki določa vrednotenje nezazidanih stavbnih zemljišč v drugem območju, krši drugi odstavek 14. člena Ustave Republike Slovenije, zaradi česar je na podlagi 125. člena Ustave (exceptio illegalis) odklonilo njegovo uporabo, in ali je v skladu s 14. členom Ustave, da je toženki naložilo, da tožniku za leto 2020 odmeri NUSZ na območju Občine Medvode ob upoštevanju števila točk, ki po 16. členu Odloka veljajo za nezazidana stavbna zemljišča v tretjem območju?
2. Ali 125. člen Ustave, ki pooblašča sodišča za uporabo instituta exceptio illegalis, skupaj s petim odstavkom 64. člena ZUS-1 omogoča Upravnemu sodišču, da določi način izvršitve na način, da samo oblikuje pravno normo?
URS člen 14,125. ZPP člen 367a, 367a/2, 367a/2-2, 367c, 367c/3. Odlok o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Medvode (2019) člen 16.
predlog za dopustitev revizije - nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - nezazidano stavbno zemljišče - načelo enakosti - exceptio illegalis - dopustitev revizije
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali je Upravno sodišče pravilno odločilo, da 16. člen Odloka o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Medvode (Uradni list RS, št. 77/2019) v delu, ki določa vrednotenje nezazidanih stavbnih zemljišč v drugem območju, krši drugi odstavek 14. člena Ustave Republike Slovenije, zaradi česar je na podlagi 125. člena Ustave (exceptio illegalis) odklonilo njegovo uporabo in ali je v skladu s 14. členom Ustave, da je toženki naložilo, da tožniku za leto 2020 odmeri NUSZ na območju Občine Medvode ob upoštevanju števila točk, ki po 16. členu Odloka veljajo za nezazidana stavbna zemljišča v tretjem območju?
2. Ali 125. člen Ustave, ki pooblašča sodišča za uporabo instituta exceptio illegalis, skupaj s petim odstavkom 64. člena ZUS-1 omogoča Upravnemu sodišču, da določi način izvršitve na način, da samo oblikuje pravno normo?