začasna odredba - lokalna samouprava - holding - občina kot ustanoviteljica - župan - občinski svet - sprememba odloka - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - zavrnitev pritožbe
Zgolj dejstvo, da bo odločanje v imenu ustanoviteljice v Javnem holdingu (vsaj začasno) prevzel drug organ ustanoviteljice, ne predstavlja škode, ki je nepopravljiva in bi bilo zato sodno varstvo v tem upravnem sporu neučinkovito. Kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje, so namreč posledice izvršitve Odloka, če bo kasneje v upravnem sporu ugotovljena njegova nezakonitost, popravljive, saj bodo ustanoviteljske pravice v Javnem holdingu po pravnomočni odločitvi sodišča spet prešle na pritožnika kot župana in to ne glede na to, ali je pred tem prišlo do menjav članov v organih Javnega holdinga ali ne.
V 32. členu ZUS-1 ni predvidena možnost, da stranka v postopku predlaga izdajo začasne odredbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela škoda drugim. Če tožeča stranka zahteva izdajo začasne odredbe, mora izkazati težko popravljivo škodo, ki bi utegnila nastati njej oziroma v obravnavanem primeru občini, saj je pritožnik vložil tožbo kot župan na podlagi šestega odstavka 33. člena ZLS, ne pa tretji osebi.
Absolutna bistvena kršitvijo določb postopka iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima odločba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, med drugim, če sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že večkrat ponovilo, da mora biti za obstoj zatrjevane bistvene kršitve določb upravnega spora možnost preizkusa odločitve izključena. Navedeno za sklep sodišča prve stopnje ni mogoče ugotoviti. Iz obrazložitve je namreč razvidno, da je sodišče prve stopnje opravilo presojo pogojev za izdajo začasne odredbe, in prav tako, da je pri odločanju upoštevalo vse bistvene navedbe strank in se do njih opredelilo. Izpodbijani sklep je tako dovolj obrazložen in ga je mogoče preizkusiti oziroma je z njim zagotovljena pravica do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave. Zgolj nestrinjanje z razlogi, na katerih temelji izpodbijana odločitev, pa za obstoj zatrjevane bistvene kršitve pravil postopka ne zadošča.
mednarodna in subsidiarna zaščita - omejitev gibanja - stranska kazen izgon tujca iz države - vložitev nove prošnje zato, da se odloži odstranitev iz Slovenije - drugi razlogi - očitek protispisnosti - zavrnitev pritožbe
Če odišče navede druge razloge, ki so bili nesporno ugotovljeni v postopku in izhajajo iz listin v spisu ter ki potrjujejo sprejeto odločitev upravnega organa, ni mogoče govoriti o protispisnost
mednarodna in subsidiarna zaščita - ponovna prošnja - nova dejstva ali dokazi - zavrnitev dokaznega predloga - prekluzija - zavrnitev pritožbe
Obravnavo ponovno vložene prošnje je mogoče doseči le, če prosilec v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka bodisi predloži nove dokaze bodisi navede nova dejstva, ki bi lahko vplivali na drugačno rešitev glede priznanja mednarodne zaščite.
Začasno ureditev stanja je mogoče predlagati le v zvezi s spornim pravnim razmerjem, ki pa je tisto, o katerem je bilo odločeno z dokončnim posamičnim aktom, ki se izpodbija s tožbo in o katerem lahko sodišče odloči na podlagi vložene tožbe. Zahteva, da se uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, tudi pomeni, da mora med njim in posledicami, ki naj se z začasno ureditvijo stanja preprečijo, obstajati neposredna zveza.
Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8, 8/3, 8/3-d. ZMZ-1 člen 84, 84/1-3, 84/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - omejitev gibanja - namen odložitve prisilne odstranitve iz Slovenije - zavrnitev pritožbe
Zključek sodišča prve stopnje, da je prtožnikova izpovedba neverodostojna, v povezavi s tem, da je bil zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, kljub poznavanju postopka mednarodne zaščite (kar izhaja iz prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje) vložen več kot tri dni po odločbi o nastanitvi, s katero se odreja omejitev gibanja in nastanitev v Centru za tujce, kaže na oviranje postopka, ki je razlog za izrek omejitve gibanja po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.
ZMZ-1 člen 20, 20/1, 20/3, 28, 49, 49-5, 52, 52-1.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlogi prosilca za azil - revščina
Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik v pritožbi zgolj ponavlja tožbene trditve, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo zaradi nizkih dohodkov soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, pri čemer pa ne pojasni, zakaj bi bilo treba te navedbe presoditi drugače, kot je to v izpodbijani sodbi storilo sodišče prve stopnje. To se je do njih opredelilo in (tudi s sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča) pravilno presodilo, da zatrjevane slabe ekonomske in socialne razmere v izvorni državi prosilca niso razlog za priznanje statusa subsidiarne zaščite. Tudi če bi pritožnik izkazal, da se zaradi tega ni mogel dolgoročno preživljati, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode. Tega pa pritožnik v obravnavani zadevi ne zatrjuje.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4. Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice člen 9. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 18, 18/1, 18/1-b.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - baza Eurodac - sistemske pomanjkljivosti - ravnanje policije - status tujca - status prosilca za azil - nestrinjanje z odločitvijo sodišča - pomanjkljive navedbe - dejansko stanje - zavrnitev pritožbe
Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. To pomeni, da se kot pomembne v obravnavani zadevi lahko izkažejo (le) tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice. Takšna je tudi ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča. Tudi Sodišče Evropske Unije (v nadaljevanju SEU) je v zadevi C-392/22 z dne 29. 2. 2024 odločilo, da razne prakse sprejema (praksa zavrnitve vstopa in vrnitve po hitrem postopku ter ukrepi pridržanja na mejnih prehodih), s katerimi bi se lahko kršile temeljne pravice zadevnih oseb, same po sebi ne morejo pomeniti resnega in utemeljenega razloga za domnevo, da prosilcu za mednarodno zaščito v primeru predaje v to drugo državo članico med obravnavanjem njegove prošnje za mednarodno zaščito in po njej, grozi dejanska nevarnost, da bo izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v smislu 4. člena Listine, in da je pri presoji zakonitosti odločbe o predaji treba upoštevati položaj, v katerem bi se lahko znašel zadevni prosilec ob predaji oziroma po predaji v odgovorno državo članico.
pisno opozorilo - dokončnost akta - zavrženje pritožbe v upravnem postopku - zavrženje tožbe - preuranjena pritožba - zavrnitev pritožbe
Da bi pritožnik s tožbo v upravnem sporu dosegel vsebinsko obravnavo pisnega opozorila, bi moral najprej izpodbiti procesne ovire za vsebinsko obravnavo pritožbe, torej sklep o zavrženju pritožbe (ki je eden izmed sklepov iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, torej ga je mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu). Šele, če bi bil ta sklep v upravnem sporu odpravljen in bi tožena stranka o njegovi pritožbi odločila po vsebini, pritožnik pa z odločitvijo ne bi bil zadovoljen, bi zoper pisno opozorilo lahko vložil tožbo v upravnem sporu.
Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe toženke vpliva na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji za mednarodno zaščito. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
ZPIZ-2 člen 14, 15, 19. ZDoh-2 člen 48, 48/3, 59, 59/1. ZSDP-1 člen 8, 8/1, 8/1-4, 14, 50, 50/6, 50/7.
davek od dohodka iz dejavnosti - starševsko varstvo - pravica do dela s krajšim delovnim časom - krajši delovni čas - samostojni podjetnik - normirani stroški - samozaposleni - dopuščena revizija
Upravno sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je tretji odstavek 48. člena v povezavi s prvim odstavkom 59. člena ZDoh-2 razlagalo na način, da je za osebo, ki je pri zavezancu obvezno zavarovana za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za polni delovni čas, štelo tudi osebo, ki dela krajši delovni čas in ima pravico do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost, za razliko do polnega delovnega časa, na podlagi ZSDP-1.
ZPIZ-2 člen 14, 15, 19. ZDoh-2 člen 48, 48/3, 59, 59/1. ZSDP-1 člen 50, 50/6, 50/7.
dopuščena revizija - davek od dohodka iz dejavnosti - starševsko varstvo - pravica do dela s krajšim delovnim časom - samostojni podjetnik - normirani stroški - obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje - polni delovni čas - samozaposleni zavarovanec - zavrnitev revizije
Upravno sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je tretji odstavek 48. člena v povezavi s prvim odstavkom 59. člena ZDoh-2 razlagalo na način, da je za osebo, ki je pri zavezancu obvezno zavarovana za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za polni delovni čas, štelo tudi osebo, ki dela krajši delovni čas in ima pravico do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost, za razliko do polnega delovnega časa, na podlagi ZSDP-1.
Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8, 8/4. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-3.
omejitev gibanja prosilcu za azil - vrnitev tujca v izvorno državo - sorazmernost ukrepa - zavrnitev pritožbe
Uredb v nacionalne pravne rede ni treba prenesti, saj so neposredno uporabljive. Poleg tega Uredbe Dublin III v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti, saj pritožnik ni bil pridržan zaradi omogočanja izvedbe postopka predaje odgovorni državi članici v skladu s to uredbo, ampak zaradi izvedbe in izvršitve postopka vračanja v državo izvora.
Omejitev gibanja na območje azilnega doma je milejši ukrep zaradi načina njegovega izvajanja in je njegova učinkovitost dejansko odvisna od prosilčevega sodelovanja oziroma pripravljenosti, da se podredi izrečeni omejitvi navkljub odsotnosti posebnih fizičnih ovir ali dodatnem nadzoru pooblaščenih oseb, ki bi zagotavljale njegovo zadrževanje na odrejenem mestu. Ne gre torej za vprašanje sposobnosti tožene stranke za izvajanje milejšega ukrepa, kot navaja pritožnik, pač pa za vprašanje zadostnosti ukrepa oziroma potrebnosti stopnje prisile, ki jo je treba uporabiti glede na prosilčeve individualne okoliščine.
"Ali je Upravno sodišče tožeči stranki kršilo ustavno pravico do enakega varstva pravic, ker se ni opredelilo do zatrjevanega obstoja obligacijske podlage za zaračunavanje stroškov carinskega posredovanja?"
predlog za dopustitev revizije - trošarine - alkohol - davčni inšpekcijski nadzor - sklep o uvedbi postopka - inšpekcijski pregled - pravica do izjave - ugoditev predlogu
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je kršen 22. člen Ustave Republike Slovenije, ker je bil tožeči stranki sklep o začetku davčnega inšpekcijskega nadzora vročen šele po tem, ko se je ta postopek že zaključil?
Iz ravnanja hrvaških policistov, ki se nanaša na tujce, ki ilegalno prestopijo mejo in niso še vložili prošnje za mednarodno zaščito, še ni mogoče sklepati na to, da bi obstajale sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih po tem, ko so prosilci vrnjeni na podlagi Uredbe Dublin III in se odločijo, da bodo v Republiki Hrvaški izrazili namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito.
ZUS-1 poprave sodbe ne ureja, zato je treba v tem pogledu uporabiti določbe ZPP. Zaradi popolne odsotnosti ureditve tega procesnega instituta v ZUS-1 je treba njegovo ureditev v ZPP šteti za celovito in izključno. To pa pomeni, da je treba tudi dovoljenost pritožbe zoper popravni sklep presojati po določbah ZPP in ne po prvem odstavku 82. člena ZUS-1. Ker je po prvem odstavku 363. člena ZPP pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje dovoljena, razen kadar je izrecno izključena, je tudi obravnavana pritožba dovoljena.
Popravni sklep se ne sme nanašati na oblikovanje volje sodišča oziroma z njim ni dopustno popravljati ali dopolnjevati razlogov za odločitev.
sklep Vlade RS - ni posamični akt - izkazana javna korist - začasna uporaba tujega zemljišča - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Slep Vlade, sprejet na podlagi drugega odstavka 204. člena ZUreP-3, s katerim ta ugotovi, da je gradnja objekta na tam navedenih nepremičninah in s tem povezana začasna uporaba sosdenjih parcel nujno potrebna in v javno korist, ni posamični akt v smislu 2. člena ZUS‑1, ki bi ga bilo dopustno izpodbijati s tožbo v upravnem sporu.
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2. ZPP člen 287, 287/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - bolezen prosilca - zdravstveno stanje - nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja - neobrazložena zavrnitev dokaznega predloga - zavrnjena začasna odredba - ugoditev pritožbi
Pravica predlagati dokaze in si zagotoviti njihovo izvajanje v sodnem postopku del pravice do izjave, ta pa je neposreden in najpomembnejši izraz pravice do enakega varstva pravic, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave. Načeloma iz pravice stranke do predlaganja dokazov za sodišče izhaja obveznost, da dokazne predloge strank pretehta in dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno pomembna, izvede. Če jih ne, mora za to imeti ustavnodopustne razloge in z njimi seznaniti tudi stranko. Zavrnitev dokaznega predloga stranke mora biti torej ustrezno obrazložena, če ni, gre za kršitev 22. člena Ustave.
Obveznost opredelitve sodišča do strankinih dokaznih predlogov določa tudi drugi odstavek 287. člena ZPP, po katerem mora sodišče predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločitev, zavrniti in v sklepu navesti, zakaj jih je zavrnilo. Razlogi za to lahko izhajajo iz samega dokaznega sklepa o zavrnitvi dokazov na glavni obravnavi ali iz sodne odločbe o glavni stvari.
Po 4. členu ZUS-1 je mogoče o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, presojati v upravnem sporu le, če so ta posamična dejanja oziroma ti posamični akti že nastali in če lahko povzročajo učinke v razmerju do pravnega položaja tožnika. To izhaja tako iz same narave upravnega spora, kot tudi iz izrecnega zakonskega besedila in možnih tožbenih zahtevkov (drugi odstavek 33. člena ZUS-1).
URS člen 22, 23. ZUS-1 člen 2, 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-4.
zavrženje tožbe - mejna obravnava - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - prepozen predlog - pogoji za sodno varstvo - izpodbijani akt ni upravni akt - dopis - opravljanje geodetskih storitev - zavrnitev pritožbe
Postopek v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje ima procesno naravo, saj omogoča le, da se odpravijo posledice zamude in da se postopek o izdaji upravnega akta o glavni stvari vrne v stanje, v kakršnem je bil pred zamudo. S sklepi, izdanimi v zvezi s tem procesnim institutom, se torej postopek odločanja o izdaji upravnega akta (o glavni stvari) ne obnovi, ustavi ali konča v smislu drugega odstavka 5. člena ZUS-1, temveč se z njimi odloči zgolj o pravočasnosti posameznega procesnega dejanja v okviru tega postopka. Zato ti sklepi ne pomenijo končne odločitve o glavni stvari in ne uživajo samostojnega sodnega varstva v upravnem sporu, temveč se lahko ugovori v zvezi s pravilnostjo in zakonitostjo teh sklepov uveljavljajo hkrati s tožbo zoper odločbo o glavni stvari.