ZSS člen 34a, 34a/4, 34a/5. Zakon o sodnem svetu (2017) člen 31, 31/1. ZUP člen 6, 6/2.
hitrejše napredovanje v višji sodniški naziv - sojenje v pomembnejših zadevah - mentorstvo - pogoji za hitrejše napredovanje - ocena izpolnjevanja pogojev za napredovanje - prosta presoja Sodnega sveta - prosti preudarek - ugoditev tožbi
Razporejanje sodnikov za sojenje v pomembnejših zadevah, mentorstvo ali dodelitev na sodišče višjega položaja so (dopustne) posledice hitrejšega napredovanja v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu in ne pogoj zanj.
ZSS je v petem odstavku 34.a člena zamejil prostor presoje Sodnega sveta in iz prostora proste presoje izključil oceno Sodnega sveta, ki posledice tovrstnega napredovanja šteje kot zakonski pogoj za predlagano napredovanje oziroma kot pogoj, ki bi, če bi bil izpolnjen, prosti preudarek nagnil v prid predlaganemu napredovanju. Sodnik, ki napreduje po četrtem odstavku 34. a člena ZSS, se namreč tem »posledicam« (sojenju v pomembnejših zadevah, mentorstvu...) ne more upreti. Tehtanje navedenih (v času odločanja Sodnega sveta še vedno le potencialnih, bodočih) »posledic« z vidika njihovega vpliva na odločitev o predlaganem napredovanju, ki se, kot je bilo že poudarjeno, sprejme po prostem preudarku, je v nasprotju z zakonom. S tako razlago navedene zakonske določbe je Sodni svet prekoračil meje prostega preudarka, saj je pri oceni izpolnjenosti kriterijev za tovrstno napredovanje upošteval kriterije, ki iz zakona ne izhajajo.
mednarodna in subsidiarna zaščita - ponovna prošnja za mednarodno zaščito - nova dejstva in dokazi - zavrženje zahteve - vsebinsko prazna pritožba - zavrnitev pritožbe
Državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito, lahko vloži ponovno prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena ZMZ-1 predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.
Novi dokazi ali nova dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve oziroma so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka iz upravičenih razlogov takrat brez svoje krivde ni mogla uveljavljati.
mednarodna in subsidiarna zaščita - omejitev gibanja - prenehanje ukrepa omejitve gibanja - pritožba - pravni interes - zavrženje pritožbe
Pritožnik je v tem upravnem sporu vložil izpodbojno tožbo in zahteval odpravo upravnega akta, s katerim mu je toženka odredila omejitev gibanja na Center za tujce. Ker med strankama ni sporno, da je ta ukrep prenehal in da mu gibanje ni več omejeno, mu (glede na to, kar je zahteval v postopku pred Upravnim sodiščem) tudi morebitna ugoditev pritožbi ne bi mogla več izboljšati pravnega položaja. Ker se z izpodbijanim aktom odrejeni ukrep ne izvaja več, namreč tudi odprava tega akta ne bi spremenila pritožnikovega pravnega položaja.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti - bodoče negotovo dejstvo - dokazovanje - ravnanje policije - zavrnitev pritožbe
Prosilec, ki želi izpodbiti domnevo, da vse države članice spoštujejo pravo EU in zlasti človekove pravice, ki jih to pravo priznava, mora predložiti elemente, s katerimi dokazuje obstoj utemeljenih razlogov, da druga država članica zanj ni varna, ker obstaja tveganje, da bo v njej izpostavljen nečloveškemu ravnanju. Na prosilčeve navedbe in predložene dokaze se mora pristojni organ odzvati in na podlagi dostopnih informacij (določene kvalitete) preveriti delovanje azilnega sistema v sprejemni državi članici. To tudi pomeni, da ugotavljanje sistemskih pomanjkljivosti kot ovire za predajo prosilca drugi državi članici zahteva ugotavljanje okoliščin, povezanih s splošno ureditvijo in izvajanjem azilnega postopka ter z zagotavljanjem pogojev za sprejem prosilcev za azil v odgovorni državi članici, in na njih utemeljenega obstoječega stanja azilnega sistema v sprejemni državi članici. V tem pogledu torej ne gre za navajanje in dokazovanje bodočih negotovih dejstev.
Za ugotavljanje sistemskih pomanjkljivosti, relevantnih za pritožnikovo obravnavo v Republiki Hrvaški, so pomembne okoliščine, ki so povezane z njegovim trenutnim položajem in se nanašajo na delovanja hrvaškega azilnega sistema z vidika oseb, ki so prosilci za azil in jih Republika Hrvaška ponovno sprejme, ne pa okoliščine ravnanja hrvaške policije z nezakonitimi migranti.
mednarodna in subsidiarna zaščita - omejitev gibanja - osebna varnost - sorazmernost - milejši ukrep - ponavljanje kršitev
Uuporaba ukrepov obveznega zadrževanja na območju azilnega doma ali njegove izpostave mora biti omejena in izrečena le, če se to izkaže za potrebno ter na podlagi posamične presoje vsakega primera. V obravnavani zadevi je za odločitev bistvena ugotovitev, da je nesporno do incidenta (pretepa) prišlo, da je bil s tem kršen javni red ter da je bilo pri izreku ukrepa upoštevano načelo sorazmernosti, kar zadostuje za ukrep omejitve gibanja v Centru za tujce.
Iz vsebine pritožnikovih ugovorov izhaja zgolj splošno nestrinjanje z dokazno oceno, ki jo je sprejelo Upravno sodišče. Pri tem pritožnik ne ponudi nobenih vsebinskih argumentov, zakaj naj bi bila napačna vsebinska presoja Upravnega sodišča, zato Vrhovno sodišče ne vidi razloga, da bi lahko dejansko stanje, kot sta ga ugotovila Upravno sodišče in toženka, štelo za nepopolno ali zmotno ugotovljeno.
Za toženo stranko pomeni uspeh v upravnem sporu tako izdaja zavrnilne sodbe kot izdaja sklepa o zavrženju tožbe. Obe odločitvi pomenita, da upravni akt obvelja kot zakonit, s tem pa tudi, da tožene stranke ne zadenejo pravne posledice odpravljenega upravnega akta, določene v 64. členu ZUS-1, to je vrnitev zadeve v ponovni postopek, v katerem je dolžna upoštevati pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega in procesnega prava in s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje.
Pritožba zoper sodbo je dovoljena, ko upravno sodišče na podlagi drugačnega dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem sporu, s svojo odločitvijo nadomesti odločitev uprave. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer, saj ni sporno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost odločbe Vlade RS, ni pa je spremenilo in tožnici ni podaljšalo koncesije.
Tožnica tudi ni vložila tožbe iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1 o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.V tem (subsidiarnem) upravnem sporu sme sodišče na podlagi prvega odstavka 66. člena ZUS-1 ugotoviti nezakonitost (posamičnega) akta, vendar predmet obravnave na podlagi tožbe po 4. členu ZUS-1 niso upravni akti (tako tudi ne obravnavana odločba Vlade RS). Njihovemu izpodbijanju je namreč namenjen upravni spor o zakonitosti dokončnih upravnih aktov iz prvega odstavka 2. člena ZUS-1, sodno presojo zakonitosti pa lahko stranka glede na okoliščine konkretnega primera doseže med drugim z vložitvijo izpodbojne ali ugotovitvene tožbe (1. in 2. alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1). Prav taka je tudi obravnavana zadeva, v kateri je tožnica najprej vložila tožbo kot izpodbojno, nato pa jo je spremenila v ugotovitveno. Slednja tako ni bila vložena kot tožba iz 4. člena ZUS-1 zoper posamični akt, ampak zoper upravni akt.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - zavrnitev pritožbe
Pritožnik je s trditvami o slabih ekonomskih razmerah (revščini) v izvorni državi navajal samo dejstva, ki glede na jasno zakonsko besedilo in njegovo ustaljeno interpretacijo v sodni praksi niso pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožnik v svoji izvorni državi ni imel nobenih težav zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, niti ne gre za resno škodo. Zgolj dejstvo, da je ekonomski in socialni sistem v izvorni državi zanj slabši, pa ne more biti razlog za mednarodno zaščito.
Za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene zadostuje že obstoj enega od razlogov iz 52. člena ZMZ-1. Zato na drugačno odločitev ne bi mogel vplivati niti morebiten uspeh s pritožbenim ugovorom procesne narave, ki se nanaša na izpodbijanje drugega razloga za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene. To pomeni, da so pritožbeni očitki, ki se nanašajo na drugo alinejo 52. člena ZMZ-1, nebistveni.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - opravičen razlog za zamudo - daljša bolezen - zavrnitev predloga - zavrnitev pritožbe
Kadar stranka predlaga vrnitev v prejšnje stanje, mora okoliščine za utemeljitev predloga verjetno izkazati ob vložitvi predloga. To pomeni, da mora že predlog vsebovati dejstva o okoliščinah, iz katerih bo mogoče sklepati, ali so vzroki opravičeni in dokaze za ta dejstva. Opravičeni vzroki pa so lahko le takšne okoliščine oziroma ovire, ki jih stranka ni mogla predvideti niti odkloniti in se tudi ne morejo pripisati njeni krivdi.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - zavrženje prošnje - predaja prosilca odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - pavšalne navedbe - zavrnitev pritožbe
Ker je bila primarni razlog za odločitev Upravnega sodišča presoja, da izpodbijani sklep temelji na ugotovitvi, da pritožnik zaradi predaje Republiki Hrvaški ne bo izpostavljen kakršnemu koli nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju, kot tudi, da tam ni sistemskih pomanjkljivosti, so neutemeljene posplošene tožbene navedbe, da sistemske pomanjkljivosti niso edina ovira za predajo.
mednarodna in subsidiarna zaščita - ponovna prošnja - nova dejstva in dokazi - istospolna usmerjenost - razlog zamolčanja - mnenje izvedenca - zavrnitev pritožbe
Upravno sodišče ni zavzelo popolnoma nasprotnega stališča od izvedenke oziroma njenega mnenja ni predrugačilo, saj ni ugotovilo, da pritožnik zastopnika ne bi potreboval ob podaji mnenja, temveč, skladno z izvedenkinimi ugotovitvami, da ga ni potreboval do takrat. V obravnavani zadevi namreč ni bistveno, v kakšnem stanju je bil pritožnik ob podaji izvedenskega mnenja ali v kakšnem stanju je zdaj (na kar se navezuje tudi dokazni predlog za postavitev novega izvedenca psihiatra), ampak izključno, ali se je bil v času vložitve prve in druge prošnje sposoben spomniti oziroma se zavedati resničnih razlogov, zakaj je zapustil izvorno državo.
dopuščena revizija - odločanje na glavni seji - izjema od obligatornosti glavne obravnave - identičnost sporov - pravnomočno končan postopek - nepravilna sestava sodišča - absolutna bistvena kršitev določb postopka - zavrnitev revizije
Neutemeljeno je revizijsko stališče, da bi moralo Upravno sodišče presojati pravilno sestavo sodišča, ki je izvedlo glavno obravnavo v drugem (takrat še) pravnomočno končanem upravnem sporu. Te dolžnosti sodišče nima, zato so pravno zmotne revizijske navedbe, da se ne more sklicevati na postopek, za katerega bi se kasneje (to je po njegovi pravnomočnosti) ugotovila procesna napaka nepravilne sestave sodišča.
Senatno odločanje Upravnega sodišča brez izvedbe glavne obravnave, ker je v sporu med istima strankama ob podobni dejanski in pravni podlagi že odločilo (tretja alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), pri čemer je takrat odločala sodnica posameznica v upravnem sporu, kjer je vrednost spornega predmeta presegala 20.000 EUR, ne predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka zaradi opustitve izvedbe glavne obravnave (sojenje na seji).
omejitev gibanja prosilca za azil - ogrožena osebna varnost - varnost ljudi in njihovega premoženja - javni red - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - omejeni pritožbeni razlogi - pristranskost sodišča - zavrnitev pritožbe - zavrnjena začasna odredba - pritožba - pravni interes - zavrženje pritožbe
Prav presoja, ali je verjetno, da bo prosilec s kršitvami nadaljeval, mora biti med ključnimi dejavniki ocene nujnosti preventivnega ukrepa, katerega namen je zlasti varstvo osebne in premoženjske varnosti v prihodnje.
Za ugotavljanje sorazmernosti omejitve gibanja na podlagi 84. člena ZMZ-1 ni bistveno niti, ali gre za lažjo ali težjo kršitev v smislu 82.a člena ZMZ-1, temveč le, ali je tak ukrep nujno potreben zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda.
dopuščena revizija - odločanje na seji - izjema od obligatornosti glavne obravnave - identičnost sporov - pravnomočno končan postopek - nepravilna sestava sodišča - absolutna bistvena kršitev določb postopka - zavrnitev revizije
Za uporabo izjeme iz tretje alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 morajo biti izpolnjeni posebni pogoji, in sicer da v zadevi, ki jo Upravno sodišče obravnava, nastopajo iste stranke kot v prvem upravnem sporu, da gre v obeh sodnih postopkih za podobno dejansko in pravno podlago in da se je prvi upravni spor, na katerega se sodišče sklicuje, pravnomočno končal. Te pogoje mora sodišče preveriti in okoliščine, ki utemeljujejo njihovo izpolnjevanje, v sodbi tudi obrazložiti. Pri tem - ker gre za izjemo - je pomembno, da sodišče pojem "podobne dejanske in pravne podlage" razlaga strogo, zato mora natančno preveriti, ali stranki v svojih vlogah navajata v bistvenem enake vsebinske navedbe, pravno pomembne za rešitev spora, in predlagata enake dokaze. Upoštevaje, da je za uporabo obravnavane izjeme od sojenja na glavni obravnavi zaradi spornega dejanskega stanja referenčen pravnomočno končani upravni spor, pa je tudi nujno, da je bila v njem izvedena (vsebinska) glavna obravnava, kot to zahtevajo določbe 51. člena člena ZUS-1. Pri tem pa Upravno sodišče ni dolžno presojati pravilne sestave sodišča, ki je izvedlo glavno obravnavo v drugem (takrat še) pravnomočno končanem upravnem sporu.
Odločanje Upravnega sodišča po sodnici posameznici brez izvedbe glavne obravnave, ker je v sporu med istima strankama ob podobni dejanski in pravni podlagi že odločilo (tretja alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), pri čemer je takrat odločala sodnica posameznica v upravnem sporu, kjer je vrednost spornega predmeta presegala 20.000 EUR, ne predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka zaradi opustitve izvedbe glavne obravnave (sojenje na seji).
ZPP člen 399, 399/2-1. ZUS-1 člen 59, 59/2-3, 75, 75/3, 85, 85/1, 85/1-1.
dopuščena revizija - procesna kršitev - sestava sodišča - odločanje na glavni seji - odločanje brez glavne obravnave - izjema od načela obligatornosti glavne obravnave - identičnost sporov - pravnomočno končan postopek - nepravilna sestava sodišča - zakonska ureditev - ekonomičnost postopka - zavrnitev revizije
Za uporabo tretje alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 Upravno sodišče ni dolžno predhodno oceniti, ali je v pravnomočno končanem upravnem sporu odločilo (izvedlo glavno obravnavo) pravilno sestavljeno sodišče.
Presoja, ali je bilo Upravno sodišče v pravnomočno končanem upravnem sporu pravilno sestavljeno, kot morebitna absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena in 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 je pridržana izključno Vrhovnemu sodišču.
Neutemeljeno je revizijsko stališče, da bi moralo Upravno sodišče presojati pravilno sestavo sodišča, ki je izvedlo glavno obravnavo v drugem (takrat še) pravnomočno končanem upravnem sporu. Te dolžnosti sodišče nima, zato so pravno zmotne revizijske navedbe, da se ne more sklicevati na postopek, za katerega bi se kasneje (to je po njegovi pravnomočnosti) ugotovila procesna napaka nepravilne sestave sodišča.
Senatno odločanje Upravnega sodišča brez izvedbe glavne obravnave, ker je v sporu med istima strankama ob podobni dejanski in pravni podlagi že odločilo (tretja alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), pri čemer je takrat odločala sodnica posameznica v upravnem sporu, kjer je vrednost spornega predmeta presegala 20.000 EUR, ne predstavlja absolutne bistvene kršitve pravil postopka zaradi opustitve izvedbe glavne obravnave (sojenje na seji).
predlog za dopustitev revizije - ukrep tržnega inšpektorja - označitev cene - nepopoln predlog - razlogi sodbe - pravna vprašanja se ne nanašajo na vsebino zadeve in niso bistvena za pravilno in zakonito odločitev - zavrženje predloga
Da bi bil predlog za dopustitev revizije formalno popoln, mora predlagatelj ne le navesti sporno pravno vprašanje, temveč predvsem jasno predstaviti pravni problem, ki naj bi ga Upravno sodišče napačno rešilo. Pri tem mora izhajati iz stališč izpodbijane sodbe in na kratko utemeljiti, zakaj so napačna, ter zakaj bi revizijska obravnava izpostavljenih vprašanj presegla pomen konkretne zadeve in bi bila s tega vidika pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava preko sodne prakse. Dolžnost natančnega in konkretnega opisa zatrjevanega odstopa od sodne prakse oziroma neenotnosti sodne prakse od predlagatelja zahteva, da obrazloži, v čem je podobnost ponujenih primerov z obravnavanim. Bistvo vseh navedenih zahtev torej je, da predlagatelj izlušči pravna stališča v sodbi, ki temeljijo na pravotvornih dejstvih konkretnega primera, in da nato stališča v predlogu problemsko zastavi na natančen in jedrnat, konkreten in vzročno-posledičen način. Te zahteve v obravnavani zadevi niso bile spoštovane.
ZMZ-1 člen 49, 49/1, 52, 52-1, 52-2. ZUS-1 člen 52, 74, 74/1.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - nedovoljene tožbene novote - nedovoljena pritožbena novota - zavrnitev pritožbe
Razlogi, ki so socialno ekonomske narave (slabo ekonomsko stanje v izvorni državi), niso razlogi, zaradi katerih bi bil prosilec upravičen do mednarodne zaščite.
Stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo izpodbijanega akta, sodišče pa svoje odločitve na taka dejstva in dokaze ne sme opreti. Presoja prekluzije ni odvisna od nasprotovanja tožene stranke, kot to zmotno navaja pritožnik, saj na formalne in vsebinske razloge za (ne)ugotavljanje novih dejstev in (ne)izvedbo novih dokazov sodišče pazi po uradni dolžnosti.
razveljavitvena odločba po nadzorstveni pravici - vpis v evidenco državljanov - začasna odredba ZUS-1 - težko popravljiva škoda ni izkazana - zavrnitev pritožbe
Zmotno je stališče, da je izguba državljanstva že sama po sebi škoda, ki naj bi bila upoštevna kot razlog za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1, ter da naj bi bila ta škoda povsem nepopravljiva. Okoliščine, ki utemeljujejo težko popravljivo škodo kot podlago za izdajo začasne odredbe po 32. členu ZUS-1, je namreč treba presojati v vsakem konkretnem primeru posebej glede na ugotovljeno dejansko stanje. Izguba državljanstva pa sama po sebi vsekakor ne predstavlja škode, ki je ne bi bilo treba ustrezno utemeljevati in izkazovati.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 20, 20/5. ZUS-1 člen 71, 71/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti - ravnanje policije - sklicevanje na razloge upravnega akta - zavrnitev pritožbe
Ker bo pritožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, bi bile za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem v tej zadevi lahko pomembne le sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje že vloženih prošenj za mednarodno zaščito in prosilcev, kot je pritožnik, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na sprejem namere oziroma prošnje za mednarodno zaščito (v okviru policijskega postopka).
Upravno sodišče lahko sklicevanje na razloge upravnega akta (drugi odstavek 71. člena ZUS-1) uporabi za zavrnitev tožbenih ugovorov, ki so samo ponovljene navedbe iz upravnega postopka, s katerimi se je ukvarjal že upravni organ in jih obrazloženo kot neutemeljene zavrnil.
Uporabi zakonskega pooblastila iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 bi lahko tožnik učinkovito nasprotoval z obrazloženo trditvijo, da tožbene navedbe niso ponovljene navedbe, do katerih se je v svoji odločbi opredelila že toženka. Vendar tega ne zatrjuje, niti ni to očitno iz povzetkov tožbe v izpodbijani sodbi oziroma same tožbe. Po drugi strani iz izpodbijane sodbe izhaja ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je toženka v izpodbijani odločbi v celoti in popolnoma opredelila do vseh informacij, torej tudi do tistih, ki jih je predložil pritožnik.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti - vsebinsko prazna pritožba - zavrnitev pritožbe
Pritožbene navedbe o nepravilnosti stališča, da zgolj sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnimi postopki pomenijo oviro za pritožnikovo predajo Republiki Hrvaški in sklicevanje na s tem povezano sodno prakso, ne morejo vplivati na odločitev v tej zadevi. Sodišče prve stopnje namreč svoje odločitve sploh ni oprlo na tako stališče, temveč je izrecno pritrdilo pritožnikovemu nasprotnemu stališču, ki je ponovljeno v pritožbi.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti - zdravstveno stanje prosilca - zavrnitev pritožbe
Uporaba stališče, da je predaja prosilca za mednarodno zaščito odgovorni državi članici nedopustna, čeprav v tej državi niso ugotovljene sistemske pomanjkljivosti, če gre za primer, ko bi že sama predaja zaradi zdravstvenega stanja osebe pomenila ravnanje, ki je v nasprotju s 4. členom Listine EU, je odvisna od okoliščin posamičnega primera. Samo s sklicevanjem na to stališče pritožnik z ugovorom, da bi predaja Republiki Hrvaški sama po sebi pomenila ravnanja, nezdružljivega s prepovedjo mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, ob ugotovitvi, da pritožnik ni oseba, ki bi imel hude zdravstvene težave, ne more uspeti.