predlog za dopustitev revizije - prodaja kmetijskih zemljišč - status kmeta - izjava
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je materialno pravo pravilno uporabljeno, če je v postopku odobritve pravnega posla s kmetijskim zemljiščem po 19. členu ZKZ priznano prednostno upravičenje fizični osebi, ki je prednostno upravičenje kot kmet uveljavljala z izjavo na podlagi četrtega odstavka 24. člena ZKZ, to izjavo pa je podala šele po sprejemu ponudbe?
začasno dovoljenje za bivanje - delovno dovoljenje za tujca - odložilna začasna odredba - ugoditev pritožbi - izkazana težko popravljiva škoda - varstvo javnega interesa - pasivnost tožene stranke
Ob odsotnosti kakršnihkoli nasprotnih navedb toženke, je dejstvo nastale težko popravljive škode, sploh glede na pritožnikov neurejen status oziroma izgubo statusa, njegovo brezposelnost, odsotnost sredstev za preživljanje in prihodkov ter grozečo izgubo prebivališča, ob tem, da v Sloveniji nima nobenega sorodnika in tudi nobene druge pridobitne možnosti, po presoji Vrhovnega sodišča izkazano s potrebno stopnjo verjetnosti.
Ker toženka ni podala nobenih navedb o nujnosti razveljavitve pritožniku izdanega dovoljenja za začasno prebivanje – enotnega dovoljenja za prebivanje in delo z vidika varovanja javnega interesa in tretjih oseb, Vrhovno sodišče šteje, da nasproti izdaji začasne odredbe ne stoji javni interes oziroma pravno varovani interes nasprotne stranke oziroma da ta ne bosta prizadeta z izdano začasno odredbo.
pravni interes za pritožbo - pravniški državni izpit (PDI) - zavrženje pritožbe
Ne glede na to, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je bila pritožba umaknjena, pa po presoji Vrhovnega sodišča pritožnik ne izkazuje pravnega interesa za pritožbo. Iz dokumentacije spisa in izpodbijanega sklepa namreč izhaja, da pritožnik ne izpolnjuje pogoja iz drugega odstavka 22. člena ZUS-1, saj nima opravljenega pravniškega državnega izpita. Kljub temu, da je bil pritožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje pozvan k predložitvi kopije potrdila o opravljenem pravniškem državnem izpitu, tega potrdila sodišču ni predložil, v pritožbi pa ugotovitvi sodišča prve stopnje o pomanjkanju postulacijske sposobnosti ni nasprotoval. Pritožnik si torej ne more izboljšati pravnega položaja, saj bi v ponovljenem postopku pred sodiščem prve stopnje lahko dosegel zgolj zavrženje pritožbe.
subsidiarni upravni spor - varstvo ustavnih pravic - seja občinskega sveta - izključitev javnosti - svoboda izražanja - sodelovanje pri upravljanju javnih zadev - poseg v ustavno pravico - nezakonito dejanje
Neposredno spremljanje seje Občinskega sveta ni nujno del pravice do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev, je zgolj možnost seznanitve oziroma oblika nadzora nad delom izvoljenih predstavnikov ljudstva, ki lahko v nadaljevanju vpliva na izvrševanje neposrednih oblik te ustavne pravice. V obravnavani zadevi je nesporno, da osebna udeležba občanov na sejah ni edina oblika nadzora nad delom Občinskega sveta toženke, saj je možna kontrola tudi prek zapisnika in zvočnega posnetka, objavljenega na spletni strani pritožnice. Kar pomeni, da, kljub temu, da pritožnik na 4. izredni in 12. redni seji Občinskega sveta ni bil prisoten, do posega v njegovo ustavno pravico iz 44. člena Ustave RS ni prišlo. Do posega v to ustavno pravico bi prišlo le tedaj, če bi pritožnik izkazal, da je neposredna udeležba na seji edini način nadzora in kontrole dela občinskih svetnikov in da mu preprečevanje takega načina nadzora onemogoča izvrševanje neposrednih oblik te pravice. Tega pa pritožnik ne trdi.
V primeru, ko zakon ureja način uresničevanja ustavne pravice, kršitev zakona ne pomeni že sama po sebi vselej tudi kršitve same ustavne pravice, temveč je navedeno treba presoditi ločeno. Do kršitve ustavne pravice tako pride le tedaj, če je s kršitvijo zakona nedopustno poseženo v samo jedro ustavne pravice.
Ustavna pravica iz 39. člena Ustave RS (ki pripada vsem osebam, ne le prebivalcem občine), v svojem bistvu ne vključuje tudi neposrednega spremljanja seje Občinskega sveta, čeprav to določata zakon in podzakonski predpis. Tako do kršitve te pravice, zgolj s tem, ko seje Občinskega sveta posameznik ne more spremljati neposredno z udeležbo na seji, pa čeprav mu je to preprečeno z nezakonitim dejanjem Občine ne pride. ZUS-1 res sankcionira nezakonitost posamičnih aktov in dejanj, vendar samo pod pogojem, da s takimi nezakonitimi akti ali dejanji organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (4. člen ZUS-1).
predlog za dopustitev revizije - promet s kmetijskimi zemljišči - odobritev pravnega posla - zloraba pravic - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je upravni organ v postopku odobritve pravnega posla v okviru določb Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) pristojen za odločanje tudi o tem, ali se s prodajo dosega namen ZKZ?
ZMZ-1 člen 28, 28-1, 28-2. ZUS-1 člen 20, 20/2, 80. ZPP člen 347.
mednarodna zaščita - priznana subsidiarna zaščita - spremenjene varnostne razmere v izvorni državi - pritožba tožene stranke - glavna obravnava na pritožbeni stopnji - ugoditev pritožbi - zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito
Sodišče prve stopnje je opravilo glavno obravnavo, na kateri tožnika ni zaslišalo (prebralo je le njegove izpovedbe iz prejšnjih obravnav) niti ga ni pozvalo, da se glede novih okoliščin izjavi. Zato je izpadel ključni element, ki ga je bilo treba ugotoviti v obravnavani zadevi, in sicer, ali je navedena sprememba oblasti v Afganistanu upoštevna z vidika tožnika tako, da je zaradi nje nastal zanj nov položaj, v katerem so nastale okoliščine, ki utemeljujejo tveganje, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ-1. Prav ta odsotnost presoje je povzročila kontradiktornost ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, na katere se utemeljeno sklicuje pritožnica. V zvezi s tem je zato utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje v tem delu nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Zato je Vrhovno sodišče v okviru pritožbene obravnave na podlagi zaslišanja pritožnika in s strani strank v pritožbenem postopku predlaganih dokazov opravilo navedeno ex nunc presojo tudi novo nastalih dejstev, ki so upoštevna za odločitev o tem, da se tožniku prizna subsidiarna zaščita.
Zgolj sprememba režima v Afganistanu ne pomeni, da bi bil tožnik izpostavljen tveganju, da utrpi resno škodo s strani talibanov, saj tako tveganje (ali utemeljen strah pred njim) v razmerju do talibanov tudi pred tem ni bilo nikoli dokazano. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega tudi pred Vrhovnim sodiščem, pa izhaja, da tožnik ni soočen z utemeljenim tveganjem, da bi v primeru vrnitve v Afganistan utrpel resno škodo, ki jo določata prva in druga alineja 28. člena ZMZ-1.
ZUS-1 člen 36. 36/1, 36/2. ZPP člen 343, 343/1, 343/4. Odlok o prenehanju veljavnosti Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (2022) člen 1, 2.
zavrženje tožbe - vpis spremembe podatkov - COVID-19 - možnost pravnega sredstva - informacijski pooblaščenec - preuranjena tožba - podlaga za vpis v register - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe - prenehanje veljavnosti (učinkovanja) ukrepa
Vpis prebolelosti bolezni COVID-19 ne pomeni (zgolj) vprašanja vodenja baze osebnih podatkov. V tej zadevi gre namreč za vprašanje ustrezne pravne podlage, ki mora biti podana, da je lahko pravno utemeljen vpis v bazo podatkov (konkretno v CRPP) na podlagi upravnopravnih postopkov. Zato je pravna podlaga – Uredba in ZVOP-1, ki jo je sodišče prve stopnje uporabilo kot relevantno v tej zadevi in čemur pritožba izrecno ne nasprotuje, napačna. Vendar zaradi prenehanja veljavnosti vseh ukrepov, ki so bili sprejeti z namenom preprečevanja in obvladovanja okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19, z dnem 31. 5. 2022, vpis prebolelosti COVID-19 v CRPP in posledično izdaja EU Digitalnega COVID potrdila za pritožnike nima več nobenega pomena. To pomeni, da tudi če bi pritožniki uspeli s pritožbo (ob predpostavki, da bi jim bila zagotovljena pravica do pravnega sredstva v upravnem sporu) in bi bila zadeva vrnjena v ponovno odločanje, bi tudi sodišče prve stopnje njihovo moralo tožbo zavreči, saj pritožniki zanjo nimajo več pravnega interesa.
predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča - delegacija pristojnosti - zavrženje predloga - pravnomočno končan postopek
Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bil navedeni upravni spor z izdajo sodbe, še pred odstopom vloge Vrhovnemu sodišču kot pristojnemu sodišču za odločanje o predlogu za delegacijo pristojnosti po 67. členu ZPP, že pravnomočno končan. Zato tožnik nima več pravnega interesa za delegacijo pristojnosti Upravnega sodišča, saj je ta mogoča le do odločitve sodišča v zadevi.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - zavrnitev pritožbe - ekonomski interes - zavrnitev pritožbe - ponovna prošnja
Pritožnik v pritožbi zgolj ponavlja tožbene trditve, in sicer da je izvorno državo zapustil, ker ni našel zaposlitve in da mu, če bi se moral vrniti v matično državo, grozi nehumano in ponižujoče ravnanje zaradi pomanjkanja prehrane, osnovne zdravstvene nege in zatočišča, kot bistvenih elementov dostojnega življenja. Ker se je do teh trditev (pravilno) opredelilo že sodišče prve stopnje, pritožnik pa, kot že navedeno, razlogom sodišča prve stopnje po vsebini ne nasprotuje, je po presoji Vrhovnega sodišča prvostopenjsko sodišče tožbo utemeljeno zavrnilo.
Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 46, 46/11. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 47. ZMZ-1 člen 50, 50/2, 50/2-2. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6.
mednarodna zaščita - zapustitev azilnega doma - zavrženje tožbe - pravni interes - zavrnitev pritožbe - obstoj procesne predpostavke - pravica do učinkovitega pravnega sredstva
Prosilčeva (oziroma tožnikova) samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi njegove tožbe zoper zavrnilno odločbo o prošnji za mednarodno zaščito. Tudi v tem primeru namreč tožnikovo ravnanje kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana zavrnilna odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito. Prosilčeva samovoljna zapustitev azilnega doma oziroma države pred odločitvijo o njegovi tožbi kot konkludentno dejanje pomeni, da prosilec očitno nima namena počakati do pravnomočnega zaključka postopka mednarodne zaščite. Zato tudi ne izkazuje več pravnega interesa za sodno varstvo, to situacijo pa ureja (med drugim) 6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri mora sodišče tožbo v takem primeru zavreči.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00064542
ZUS-1 člen 32, 32/3, 84. ZMZ-1 člen 66, 66/10, 66/10-3, 66/10-4, 90.
mednarodna zaščita - dopuščena revizija - pogoji za izdajo začasne odredbe - prenehanje veljavnosti dovoljenja - začasno bivanje v Sloveniji - ugoditev predlogu - zahteva za priznanje pravice do zdravstvenega varstva - socialno varstvo - ureditvena začasna odredba
Na podlagi desetega odstavka 66. člena ZMZ-1 osebam, ki so v postopku podaljšanja subsidiarne zaščite, do pravnomočne odločitve v tem postopku pripadajo pravice iz prvega odstavka 90. člena tega zakona. Iz tega izhaja, da v takem postopku odločanje o statusu subsidiarne zaščite že po samem zakonu pomeni tudi odločitev o teh pravicah. Med njimi sta pravici do zdravstvenega in socialnega varstva (3. in 4. točka navedene določbe), ki sta temelj prej navedenim upravičenjem, za katere revident trdi, da jih je izgubil zaradi izgube statusa na podlagi izpodbijane sodbe. Zato gre za pravno razmerje, ki je po vsebini del spora, ki poteka pred Vrhovnim sodiščem v revizijskem postopku in je izpolnejna zakonska zahteva, da se z začasno odredbo lahko uredi samo stanje glede na sporno razmerje.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1, 3/2.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi za obravnavanje prošnje za azil - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - predhodno vložena prošnja v drugi državi - nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja - zavrnitev pritožbe - zavrženje predloga za začasno odredbo
Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito oziroma pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.
Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, in je pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo.
Sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, so predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov.
predlog za dopustitev revizije - pogojni odpust - sporno dejansko stanje - lex specialis - odločanje po skrajšanem postopku - posebni ugotovitveni postopek
Ali je pravilno stališče Upravnega sodišča, da mora komisija za pogojni odpust pri odločanju o pogojnem odpustu izpeljati posebni ugotovitveni postopek po ZUP in obsojenca v zvezi z ugotovljenimi dejstvi zaslišati, čeprav 8. člen ZIKS-1 kot lex specialis določa, da ta organ o pogojnem odpustu odloča v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank?
zavrženje tožbe - nevladna organizacija - varstvo javnega interesa - društva - varovanje svoje pravice in pravne koristi
Pritožnica s tem, ko je v upravnem postopku sodelovala kot nevladna organizacija, ki deluje v javnem interesu na področju varstva narave, ni pridobila upravičenja za varovanje pravnih koristi, ki jih ni mogoče šteti za njene (tretja alineja prvega odstavka 36. člena ZUS-1) oziroma ki presegajo meje zakonskega pooblastila iz 137. člena ZON. Med take koristi, ki jih pritožnica ne more varovati v upravnem sporu, brez dvoma spadajo tudi koristi tretjih, v obravnavani zadevi koristi upravljavcev lovišč oziroma lovskih družin. Lovske družine lahko kot društva (prvi odstavek 65. člena Zakona o divjadi in lovstvu; ZDLov-1) svoje pravne koristi varujejo le same. Vrhovno sodišče k temu dodaja še, da tudi iz siceršnje ureditve po ZDLov-1, posebej iz 66. člena, ne izhaja, da bi pritožnica imela kakršno koli zakonsko pooblastilo za zastopanje lovskih družin.
Ker pritožnica v tožbi ne zatrjuje kršitve svojih pravic ali pravnih koristi (3. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1) oziroma drugih pravnih koristi, ki bi jih lahko uveljavljala v upravnem sporu, temveč uveljavlja kršitev pravice druge osebe do sodelovanja v upravnem postopku, za kar nima podlage v zakonu, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe pravilna.
ZUP člen 87, 87/3, 100, 100/2, 111, 111/4. ZUS-1 člen 28, 28/1.
štetje roka za vložitev tožbe - pravočasnost tožbe v upravnem sporu - prepozna tožba - zavrženje tožbe kot prepozne - osebna vročitev upravne odločbe - fikcija vročitve
Besedna zveza "z dnem preteka tega roka" pomeni, da se v primeru neuspelega osebnega vročanja in naslovnikove opustitve, da bi sam dvignil pisanje, šteje, da mu je bilo to vročeno na dan, ko se je iztekel rok za njegov prevzem, to je petnajsti dan in ne kasneje. Iz določbe 87. člena ZUP je še razvidno, da fikcija vročitve nastopi, preden vročevalec pusti pisanje v naslovnikovem predalčniku. Navedeno dejanje namreč opravi po preteku roka za dvig pošiljke, torej po poteku petnajstih dni. To pomeni, da dan, ko je bil dokument puščen v hišnem predalčniku, za samo vročitev ni pravno odločilen.
URS člen 57, 57/3. ZUS-1 člen 4, 4/1, 30, 30/3. Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (2021) člen 8.
zavrženje tožbe - ugotovitveni zahtevek - kršitev ustavnih pravic - dejanje, ki posega v človekove pravice - sodno varstvo po 4. členu ZUS-1 - ugoditev pritožbi
Osnovne šole kot izvajalke javne službe so dolžne zagotavljati uresničevanje ustavne pravice posameznikov do osnovnošolskega izobraževanja. Če v to razmerje, ki je javnopravne narave, kot izvajalke javne službe enostransko posežejo in s položaja moči odklonijo način izobraževanja v šolskih prostorih mimo primerov, ki jih ureja ZOsn, je treba zagotoviti učencu sodno varstvo v upravnem sporu.
Prepoved vstopa v šolske prostore oziroma izolacija posamičnega učenca, kar je med drugim kot sporno ravnanje toženke izpostavljeno v tožbi in pritožbi, in posledično šolanje na daljavo, je pomenilo uporabo predpisa v razmerju do konkretnega učenca in s tem odločitev o njegovem pravnem položaju v zvezi z uresničevanjem pravice do osnovnošolskega izobraževanja.
ZPP člen 105a, 105a/1, 105a/2, 105a/3. ZUS-1 člen 34, 34/2.
rok za plačilo sodne takse - prekluziven rok - zakonski rok - nepodaljšljivost roka za plačilo sodne takse - prepozno plačilo sodne takse - domneva umika tožbe - ustavitev postopka
Posledice prepoznega plačila sodne takse pa so enake kot posledice njenega neplačila, saj je rok za plačilo sodne takse zakonski rok in kot tak ni podaljšljiv.
Pritožnik (gospodarska družba) je vložil pritožbo, na kateri je navedel le svojo firmo. Taka pritožba ni popolna, saj ne vsebuje pritožnikovega podpisa. Podpis pravne osebe, ki lahko pravna (procesna) dejanja opravlja le preko zakonitih zastopnikov (78. člen ZPP), sestavljajo firma (v obliki pečata ali posebej zapisana, praviloma skupaj s pečatom), navedba imena in funkcije osebe, ki je upravičena za njeno zastopanje, ter njen lastnoročni podpis. Te sestavine podpisa služijo funkciji podpisa, ki je v izkazovanju istovetnosti vlagatelja oziroma v avtorizaciji pritožbe.
dopuščena revizija - verifikacija stare devizne vloge - obrestna mera - razlaga določb zakona - ustavno skladna razlaga - neenaka obravnava - dolžnost sodišča - zahteva za oceno ustavnosti
V skladu z načelom zakonitosti mora upravni organ ostati v okviru zakona ob uporabi ustaljenih razlagalnih metod prava in si pri tem prizadevati ustavnoskladno razložiti določbo. Če pa Upravno sodišče meni, da gre pri izračunu po določbah ZNISESČP za neenako obravnavo enakih položajev varčevalcev glede na njihovo državljanstvo oziroma prebivališče (in ne za različno obravnavanje različnih položajev), pa ne iz zakonske ureditve same ne iz zakonodajnega gradiva ne more ugotoviti ustavno dopustnih razlogov za tako razlikovanje, je dolžno prekiniti postopek in samo vložiti zahtevo za oceno ustavnosti take zakonske ureditve (156. člen Ustave in prvi odstavek 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču). Ne sme pa svoje ustavne dolžnosti iz 156. člena Ustave, ko je stranka že uveljavljala sodno varstvo v upravnem sporu, te presoje prenesti na upravni organ oziroma v upravni postopek, saj za to nima podlage ne v zakonskih določbah ne v določbah Ustave. Taka zahteva tudi iz sodb ESČP, na katere se Upravno sodišče sklicuje, ne izhaja.
Glede na stališče Upravnega sodišča, da razlogov za neenako obravnavo ne more dati sodišče, ker naj bi šlo za področje, ki med drugim zadeva izvrševanje ekonomske in socialne oziroma proračunske politike, pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je presoja spoštovanja določb Ustave (tudi iz 14. člena) vselej pravna presoja, ki jo mora biti sposobno opraviti sodišče. Izbrani kriterij razlikovanja mora biti v razumni povezavi s predmetom urejanja, za različno obravnavo enakih pravnih položajev pa mora obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari in ne iz izvajanja proračunske politike. Pomembno je torej vrednostno merilo primerjave, glede na katero dva položaja primerjamo med seboj.
INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - MEDIJSKO PRAVO - TELEKOMUNIKACIJE
VS00063924
ZAvMS člen 39. ZUS-1 člen 32, 32/2.
začasna odredba - televizijska oddaja - javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti - svoboda izražanja - zavrnitev izdaje začasne odredbe - neizkazana težko popravljiva škoda - zavrnitev pritožbe
Vrhovno sodišče tako sicer pritrjuje pritožnici, da je z odločbo toženke nedvomno prišlo do posega v pravico do svobode izražanja, kar je smiselno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Vendar pa gre v obravnavani zadevi za poseg, ki ga izrecno predvideva jasna in nedvoumna zakonska določba in pomeni bistvo inšpekcijskega postopka, ki se nanaša prav na medijske vsebine. Zatrjevana škoda je torej v določenem obsegu pravno dopustna, predmet spora – in s tem tudi odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe – pa ni zgolj dovoljenost oziroma zakonitost posega samega po sebi, temveč tudi njegova sorazmernost oziroma uravnoteženost z varovanimi ustavnimi pravicami. Pri tem je prvo ravnoteženje med temi pravicami opravil že zakonodajalec, saj bi v primeru, če bi obravnavani poseg že sam po sebi pomenil kritičen poseg v pravico do svobode izražanja, lahko že z zakonom določil, da ima vložitev tožbe v upravnem sporu zoper takšno odločbo suspenzivni učinek. To pomeni, da bi pritožnica morala navesti, zakaj in v čem konkretni poseg presega pravno dopustno škodo oziroma ali je zavarovana dobrina tudi v času do zaključka upravnega spora prizadeta v nesorazmerju s pravno dopustno škodo. Take navedbe pa so tako v zahtevi za izdajo začasne odredbe kot v pritožbi povsem izostale. Zgolj pritožničina trditev, da kakršenkoli poseg v pravico do svobode izražanja pomeni težko popravljivo škodo, ne pomeni dejanskega izkazovanja take škode.
Podobno velja tudi za pritožničine navedbe o tem, da naj bi umik spornega dela televizijske oddaje iz medijev pritožnice, kot tudi sprejem smernic in navodil, seznanjanje novinarjev, voditeljev in ostalih zaposlenih, kot tudi gledalcev, vsi skupaj in vsak zase, tudi v primeru morebitnega uspeha v upravnem sporu hromil novinarsko delo, omejeval svobodo izražanja in ustvarjal t. i. zastraševalni učinek (chilling effect). Ker gre v tem primeru smiselno za bodočo škodo, bi morala pritožnica konkretneje navesti okoliščine, s katerimi bi utemeljila, da grozeča škoda pomeni poseg v njeno dejavnost, ki bi jo pomembno prizadel. Kot že rečeno, bi šele s takimi navedbami izkazala, da je grozeča škoda predvidljiva, pričakovana in predvsem težko popravljiva.