absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nasprotje med razlogi sklepa o vsebini listin in samimi listinami (protispisnost) - ugoditev pritožbi
Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pritožnica sodišču poslala dopis iz katerega bi izhajalo, da je bilo njeni pritožbi zoper v tem sporu izpodbijano odločbo ugodeno in, da je bil v ponovnem postopku izdan sklep o ustavitvi postopka. Ta dopis, ki je bil očitno pomotoma vložen v ta sodni spis, se po vsebini ne nanaša na predmetni upravni spor. Ker je sodišče prve stopnje dopisu pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo v resnici ima, je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1.
predlog za dopustitev revizije - zavrženje - nepopoln predlog
Predlog za dopustitev revizije ne izpolnjuje zahtev iz četrtega odstavka 367b člena ZUS-1.
Predmet revizijske presoje in s tem tudi predmet predloga za dopustitev revizije je sodba Upravnega sodišča ter argumenti in pravna stališča, ki jih v sodbi navede Upravno sodišče. Navedbe v predlogu za dopustitev revizije in z njimi povezana vprašanja, s katerimi predlagatelji de facto grajajo le upravni postopek in razloge upravnih aktov, ki se ne nanašajo na pravna stališča Upravnega sodišča (vprašanji št. 1 in 6), zato ne ustrezajo kriterijem iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP.
Predlagatelji pri večini vprašanj ne navajajo nobenih okoliščin, ki bi kazale na širši pomen postavljenih vprašanj za pravni red kot celoto, temveč se tako vprašanja kot njihova obrazložitev pretežno nanašajo zgolj na konkretno zadevo in nezadovoljstvo predlagateljev z odločitvijo v tej zadevi.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. ZPP člen 70, 70-6.
izločitev sodnika višjega sodišča - zavrnitev zahteve za izločitev sodnika - nezadovoljstvo z delom sodnika - dvom o nepristranskosti sodnika - nestrinjanje z odločitvijo sodišča - objektivni test - pravno stališče sodnika
Morebitna nepravilnost odločanja oziroma nestrinjanje stranke s presojo sodišča v tem ali katerem od prejšnjih postopkov, sama po sebi ne moreta pomeniti odklonitvenega razloga po subjektivnem kriteriju iz 6. točke 70. člena ZPP, temveč morajo biti podani še posebni drugi subjektivni razlogi, ki bi vzbujali dvom o nepristranskosti posameznega sodnika. V skladu z judikaturo ESČP je treba osebno nepristranskost sodnika domnevati, dokler ni dokaza o nasprotnem. Zaradi navedenega Vrhovno sodišče ponovno poudarja, da kritičnost pritožnice do dosedanjih zanjo neugodnih odločitev sodnice v drugi zadevi, ne zadostuje za ugoditev zahtevi za izločitev.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00059780
ZMZ-1 člen 20, 28, 49, 49/1, 49/1-5, 52, 52/1.
očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - nestrinjanje z dokazno oceno - zavrnitev pritožbe - neobstoj razlogov za azil - kaznivo dejanje - ovadba - strah pred preganjanjem
Pritožnik z navedbami, da mu bo lahko zaradi prešuštva izrečena globa in zaporna kazen, ne zatrjuje preganjanja zaradi katerega iz razlogov, ki jih določa 20. člen ZMZ-1.
Zgolj obstoj kazenske sankcije za kaznivo dejanje prešuštva ni razlog za mednarodno zaščito.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - prepozno plačilo sodne takse - opravičljiv razlog - način komuniciranja med pooblaščencem in stranko - zavrnitev predloga
Način komuniciranja med pooblaščencem in njegovo stranko je stvar njunega notranjega razmerja in napake v njuni komunikaciji niso razlog za vrnitev v prejšnje stanje, razen če so posledica okoliščin, ki so izven sfere stranke in njenega pooblaščenca in so kot take vodile do zamude, ki je pooblaščenec in stranka nista mogla preprečiti. V zvezi s tem je na stranki tako trditveno kot tudi dokazno breme.
Glede na nesporno procesno situacijo v obravnavani zadevi je mogoče zaključiti, da je vzrok za zamudo napaka v komunikaciji med pritožnikom in njegovim pooblaščencem. Upoštevaje naravo same napake v komuniciranju, tj. nesporazum, kaj vsebujejo odvetniški stroški, za katere je bil izdan račun, Vrhovno sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, da ne gre za opravičljiv razlog, in poudarja, da bi se tak nesporazum z dodatno komunikacijo glede plačil lahko preprečil. Evidentno je tako, da je napaka v sferi pritožnika in njegovega pooblaščenca.
začasna odredba ZUS-1 - neizkazana težko popravljiva škoda - ireverzibilna škoda - trditveno in dokazno breme - splošne navedbe - bodoča škoda
Pritožnica s svojimi navedbami sicer zatrjuje nevarnost nastanka škode, vendar pa ne navaja ničesar o tem, zakaj naj bi bila ta škoda težko popravljiva (ali celo nepopravljiva, kot trdi pritožnica), saj splošne trditve o ireverzibilnosti odstranitve panojev ne konkretizira z navedbo nobenih pravnih ali dejanskih okoliščin, ki bi ji v primeru uspeha v upravnem sporu preprečevale njihovo ponovno postavitev.
Odsotnosti navedb o pravno pomembnih dejstvih – v tem primeru o okoliščinah, zaradi katerih bi bila zatrjevana škoda težko popravljiva – tudi ni mogoče nadomestiti z izvedbo dokazov oziroma z materialnim procesnim vodstvom, saj bi sodišče v takem primeru samo nadomestilo manjkajoče navedbe strank.
začasna odredba - zavrnitev pritožbe - ukrep občinskega inšpektorja - odstranitev ograje - težko popravljiva škoda ni izkazana - ogroženost zdravja - ogroženost življenja - javna površina
Ugotovitvam sodišča, glede obstoječega zavarovanja gradbene jame in načina uporabe zemljišč kljub ograji, pritožba ne nasprotuje. Samo s pavšalnim zatrjevanjem, da sta izkazana nevarnost gradbene jame in namen gradbiščne ograje, pa ne more izpodbiti, da sporni ograji ni mogoče pripisati funkcije in pomena, ki ju zatrjuje pritožnik. Nekonkretizirani očitek o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju je torej neutemeljen.
TRG VREDNOSTNIH PAPIRJEV - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR
VS00059778
ZTFI-1 člen 426, 475, 479, 494, 494/2, 494/2-6, 496, 496/1, 498, 500, 500/1. ZUP člen 9, 9/3. Uredba (EU) št. 596/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o zlorabi trga (uredba o zlorabi trga) ter razveljavitvi Direktive 2003/6/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter direktiv Komisije 2003/124/ES, 2003/125/ES in 2004/72/ES člen 12.
prodaja vrednostnih papirjev - tržna manipulacija - kršitev prepovedi - sodno varstvo v upravnem sporu - postopek sodnega varstva - prepoved navajanja novih dejstev - prekluzija navajanja novih dejstev - konkretizacija trditev - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Prepoved navajanja novih dejstev iz 479. člena ZTFI-1 se ne nanaša tudi na konkretizacijo in dodatno elaboriranje trditev, postavljenih že v ugovoru.
GRADBENIŠTVO - INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - UPRAVNI SPOR
VS00059783
ZUS-1 člen 32.
začasna odredba - ugoditev pritožbi - izkazana težko popravljiva škoda - športni dosežki - športni objekt - alpinizem - odstranitev objekta - inšpekcijski ukrep
Pritožnik je po presoji Vrhovnega sodišča izkazal težko popravljivo škodo, ki bi mu nastala zaradi nezmožnosti uporabe sporne plezalne stene, saj je zatrjevano škodo utemeljil s posledicami, ki bi ga prizadele pri uresničevanju bistvenih vidikov njegovega življenja in dela, torej njegovega nadaljnjega športnega udejstvovanja.
predlog za dopustitev revizije - pomembno pravno vprašanje - prekluzija navedb - pravna naziranja strank - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je Upravno sodišče RS v nasprotju s sodno prakso vseh sodišč in v nasprotju z določbo tretjega odstavka 284. člena ZPP štelo, da je tožnica z navedbami v 2. pripravljalni vlogi, kjer se sklicuje na sodno prakso in navaja, da gre za nejasno določbo zakona, ki je v skladu s sodno prakso ni mogoče šteti v škodo stranke, prepozna?
ZNISESČP člen 11, 11/1. URS člen 2, 5, 14, 22, 23, 25, 33.
pravice in obveznosti po ZNISESČP - verifikacija stare devizne vloge - pravočasnost zahteve - prekluzivni rok za vložitev zahteve - zamuda roka za vložitev zahteve - vprašanje ustavnosti zakonske ureditve - primernost roka - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Po presoji Vrhovnega sodišča rok za vložitev zahteve za verifikacijo devizne vloge, ki se je iztekel skoraj dve leti in pol po uveljavitvi ZNISESČP, predstavlja razumno časovno omejitev in ne ogroža doseganja namena zakona, t. j., da imetniki neizplačanih starih deviznih vlog dosežejo izplačilo svojih terjatev.
URS člen 57. ZVis člen 40, 40/8. ZUS-1 člen 2, 4, 32.
začasna odredba - vpis v prvi letnik - dokument v elektronski obliki - tožba po 4. členu ZUS-1 - pravica do izobraževanja - poseg v ustavno pravico - pravni interes za pritožbo
Izrazito neformalizirano elektronsko sporočilo državnega organa ne more predstavljati upravnega akta v smislu 2. člena ZUS-1, saj to sporočilo ni bilo izdano v formalni obliki takega akta, niti ni ta organ s tem izražal svojo oblastveno voljo za uresničevanje kakšne norme javnega prava, s katero bi bil pooblaščen za enostransko, oblastveno, posamično odločanje v javnem interesu.
Pritožnica (državni organ) je izpolnjeno tožnikovo prijavo za vpis v visokošolski zavod, s katero je ta uveljavljal svojo pravico do izobraževanja, prejela (v sistem) in ji dodelila evidenčno številko. Ker pa te prijave ni posredovala naprej organu, ki bi o njej odločil, ni delovala le kot posrednik med prijaviteljem in visokošolskim zavodom, saj je (lahko) ravno njeno dejanje neposredno preprečilo, da bi o tožnikovi prijavi odločal visokošolski zavod v predpisanem postopku. Pritožnica je torej s svojim ravnanjem dejansko odločila o tem, da je tožnikova prijava prepozna oziroma nedokončana (neoddana). Zato je tudi tako upravno dejanje (tj., da prijave ne posreduje visokošolskemu zavodu) lahko poseglo v tožnikovo možnost, da preko vpisa v visokošolski program uresničuje svojo ustavno pravico do izobrazbe. Posledično mora biti za zaščito tožnikovih pravic zagotovljeno sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1, zoper samo upravno dejanje, ki vpliva ali bi lahko vplivalo na možnost tožnikovega vpisa na želen visokošolski zavod z omejitvijo vpisa.
Po presoji Vrhovnega sodišča pritožnica, ki zahteva odpravo začasne odredbe, s katero bi tožnikova prijava izgubila status pravočasno elektronsko oddane, ne izkazuje (več) pravnega interesa za pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bila izdana začasna odredba. V obravnavanem primeru stanje, ki naj bi ga začasna odredba začasno urejala, ne obstoji več, saj se je tožnik uspešno vpisal na visokošolski zavod na podlagi oddane prijave. Prijava je tako izpolnila svoj namen in ne ustvarja več nobenih pravnih učinkov. V morebitnem nadaljnjem odločanju o tožnikovem statusu študenta bo odločal visokošolski zavod. Posledično si pritožnica torej tudi ob uspehu v tem pritožbenem postopku ne bi mogla več izboljšati svojega pravnega položaja, saj se učinki začasne odredbe v nobenem delu več ne nanašajo nanjo.
ZUS-1 člen 2, 2/1, , 36, 36/1-4. ZLS člen 21, 21/2-3, 29, 29/1, 29/2-2, 29/2-3. 49. 49/1.
akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - sklep občinskega sveta - občinski podrobni prostorski načrt (OPPN) - namenska raba zemljišč - akt, ki ureja posamična razmerja - ni upravni akt po ZUS1 - zavrženje tožbe
Z izpodbijanim sklepom, ki predstavlja le eno od faz v postopku prostorskega načrtovanja, je Občinski svet toženke o pritožnikovi pobudi za sprejem OPPN odločil v okviru svoje normodajne pristojnosti (tj. pristojnosti iz prvega odstavka 29. člena ZLS). Načrtovanje prostorskega razvoja in s tem tudi priprava in sprejem prostorskih aktov je namreč ena od izvirnih nalog občine (tretja alineja drugega odstavka 21. člena ZLS). Sklep torej ni bil sprejet v okviru izvrševanja upravne funkcije, ampak v okviru pristojnosti Občinskega sveta za sprejem splošnih aktov občine (druga in tretja alineja drugega odstavka 29. člena ZLS), torej normodajne pristojnosti in ne upravne. Tudi sicer Občinski svet ni pristojen za opravljanje upravnih nalog občine, te naloge izvaja občinska uprava (prvi odstavek 49. člena ZLS).
Z izpodbijanim sklepom Občinskega sveta tožene stranke tako ni bilo odločeno o nobeni tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, saj se ta nanaša na odločitev glede prostorskega načrtovanja, ki tudi po stališču Ustavnega sodišča ne pomeni odločanja o pravicah ali pravnih koristih posameznikov ampak normiranje v javnem interesu.
ZSS člen 28, 28/1, 32, 34a, 34a/4. ZUS-1 člen 40, 40/3. Zakon o sodnem svetu (2017) člen 36.
napredovanje sodnika v višji naziv - prosti preudarek - Sodni svet
Sodni svet je po Ustavi eden izmed garantov sodniške neodvisnosti in opravlja pomembno vlogo pri konstituiranju sodne oblasti ter pri tem nosi tudi svoj del odgovornosti. Da bi bil lahko ta ustavni položaj Sodnega sveta spoštovan in ohranjen v sodnem sporu med sodnikom in Sodnim svetom, Vrhovno sodišče ne sme nedopustno omejevati prostora presoje, ki mu je zaupan kot posebnemu ustavnemu organu.
Sodnik pridobi naziv višjega, zahtevnejšega sodniškega mesta, mimo javnega razpisa, kjer bi za pridobitev takega naziva moral izkazati najboljši rezultat v primerjavi z drugimi kandidati, ne da bi se preizkusil s sojenjem v zahtevnejših zadevah. Če se je sodna praksa na začetku nagibala k stališču, da je zahteva po strožjem standardu nadpovprečnosti pri tej obliki hitrejšega napredovanja neutemeljena, je Vrhovno sodišče prav v tej razliki prepoznalo utemeljenost stopnjevanja zahtev po odstopanju od povprečja primerljive skupine sodnikov do meje, ki omogoča uspeh v izbirnem postopku.
Ko zakon za odločanje o napredovanju določa, da ima Sodni svet prosti preudarek, mu s tem v okviru zakonsko očrtanega prostora presoje, upoštevaje načelo enakosti pred zakonom, omogoča, da v primeru izpolnjevanja formalnih zakonskih pogojev pretehta, ali je predlog za napredovanje utemeljen tako z vidika javnega interesa kot tudi z vidika upravičenega interesa posameznega sodnika za ustrezno poklicno napredovanje.
Pri oceni procesnega dejanskega stanja glede vročitve sodbe je Vrhovno sodišče ocenilo, da predlagatelj s svojimi navedbami in predloženo izjavo A. A. ni uspel izpodbiti pravilnosti vročitve, opravljene v skladu s 142. členom ZPP (fikcija vročitve). Upravno sodišče je ravnalo pravilno, ko je sodbo poslalo na naslov, ki ga je predlagatelj sam navedel v tožbi in katerega spremembe ni javil, čeprav ga k temu zavezuje določba prvega odstavka 145. člena ZPP, ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1. Predlog vložen skoraj eno let od vročitve je prepozen.
Predlog za dopustitev revizije kljub svojemu obsegu in kar 15 zastavljenim vprašanjem tudi ne izpolnjuje zahtev iz 367. b člena ZPP.
Namesto kratke in jedrnate predstavitve pravnega problema, povezanega s posameznimi pravnimi vprašanji, predlagatelj obširno opisuje način poslovanja družbe in s tem (prikrito) nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju, kar pa ni revizijski razlog (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Poleg tega predlagatelj niza vprašanja, ki bodisi ne izhajajo iz ugotovljenega dejanskega stanja bodisi niso povezana z razlogi sodbe na način njihove graje skozi pravna pravila. Posledično je izostala navedba razlogov, zakaj je Upravno sodišče posamezno pravno vprašanje rešilo nezakonito.
URS člen 22. ZDoh-2 člen 90, 105, 105/3-11. ZDDPO-2 člen 74, 74-7.
dopustitev revizije - davki - dohodnina - drugi dohodki iz delovnega razmerja - dividenda - obrazloženost sodne odločbe
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali materialnopravno pravilno dvige gotovine z bančnega računa gospodarske družbe s strani njenega edinega družbenika in direktorja, za katere ni ugotovljeno (dokazano), da so bili porabljeni za potrebe (nakupe) gospodarske družbe in jih je očitno smel ta zadržati zase, saj družba ni zahtevala vračila, opredeliti kot drug dohodek po 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 ali pa gre v takih okoliščinah za izplačila na podlagi lastniškega deleža in so po ZDoh-2 obdavčena kot dividende oziroma sploh niso obdavčena?
2. Ali je Upravno sodišče s tem, ko se ni vsebinsko opredelilo do tožbenega ugovora o protiustavnosti višine splošne dohodninske olajšave v letu 2014, storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka v upravnem sporu (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1) in kršilo predlagateljevo pravico iz 22. člena Ustave?
predlog za dopustitev revizije - nedovoljen predlog - zavrženje - prekluzija pri uveljavljanju kršitve postopka - pravni interes - izpodbijanje dejanskega stanja
Iz predlogu za dopustitev revizije priloženega zapisnika o glavni obravnavi z dne 30. 3. 2022 izhaja, da je Upravno sodišče izvedbo predlaganih dokazov zavrnilo na glavni obravnavi z utemeljitvijo, da niso relevantni za odločitev, ker se z njimi ne bi dokazovala pravno odločilna dejstva, predlagatelj pa temu takrat ni ugovarjal. Po presoji Vrhovnega sodišča je predlagatelj zato glede uveljavljanja te procesne kršitve (kršitve pravice do izvedbe dokazov) prekludiran (prvi odstavek 286.b člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). V predlogu tudi ne navaja okoliščin, ki bi mu preprečevale, da bi kršitev uveljavljal takoj, ko je to bilo mogoče (to je še na glavni obravnavi). Zato tudi morebitni uspeh v reviziji in drugačna pravna stališča Vrhovnega sodišča ne morejo pomeniti take spremembe, kot bi jo sicer glede na svoje navedbe v predlogu za dopustitev revizije želel doseči predlagatelj z uspehom v tem revizijskem postopku, saj bi v pojasnjeni nastali procesni situaciji to lahko vodilo le do zavrnitve revizije. Glede na navedeno predlagatelj za vprašanje absolutne bistvene kršitve določb postopka zaradi pomanjkljive obrazložitve zavrnjenega dokaznega predloga nima pravnega interesa, zato predlog v tem delu ni dovoljen.
Predlog za dopustitev revizije tudi ni dovoljen v zvezi z vprašanji, s katerimi predlagatelj nasprotuje dejanskim ugotovitvam Upravnega sodišča in uveljavljanja razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanj, ker to ni revizijski razlog (drugi odstavek 85. člena ZUS-1).
Odločitev o priznanju statusa subsidiarne zaščite mora biti obrazložena tako glede utemeljene nevarnosti nastanka resne škode po vrnitvi v izvorno državo kot glede subjektov (povzročiteljev) resne škode. Odločba mora zato vsebovati razloge o dejanjih oziroma ravnanjih, ki prosilcu pretijo v primeru vrnitve v izvorno državo in zaradi katerih prosi za zaščito, ter o subjektih, ki izvajajo dejanja, ki ustrezajo pojmu resne škode.
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 19. ZUS-1 člen 40, 40/3. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8, 8/4. ZKP člen 522, 530, 530/3. ZKP-N člen 126, 131. ZUP člen 6,6/2. ZUS-1 člen 40, 40/3.
izročitev tujca - izročitev obdolženca tuji državi - vezanost ministra na odločitev kazenskega sodišča - odločanje po prostem preudarku - človekove pravice in temeljne svoboščine - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja
Pri določanju o izročitvi tujega državljana (osumljenca) tuji državi minister ni vezan na odločitev sodišča o izpolnjevanju pogoja iz 14. točke 522. člena ZKP.
Glede na novo materialnopravno stališče Ustavnega sodišča, da minister o izročitvi odloči po prostem preudarku, je tudi presoja zakonitosti te odločbe ministra s strani Upravnega sodišča omejena na presojo: ali je bil prosti preudarek uporabljen v skladu z njegovim namenom in ali so bile meje prostega preudarka prekoračene. Iz sklepa Ustavnega sodišča tudi izhaja, da je minister dolžan prosti preudarek ob upoštevanju javnega interesa uporabiti tako, da zagotovi spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Ustavno skladna razlaga zakonske podlage za izročitev torej pomeni, da v zadevah izročitev presoja po prostem preudarku obsega tudi preizkus morebitnih posegov v človekove pravice in temeljne svoboščine. Potreba po tem preizkusu in njegov obseg pa sta seveda odvisna od okoliščin vsakega primera posebej ter utemeljenosti in prepričljivosti navedb osebe, katere izročitev se zahteva.