ZMZ-1 člen 51, 51/2. ZPP člen 343, 343/1. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29, 29/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - rok za predajo prosilca - potek roka - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe
Po drugem odstavku 29. člena Uredbe Dublin III je v primeru, kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, odgovorna država članica oproščena obveznosti sprejema, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Ker se predaja prosilca ni izvršila v okviru časovne omejitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa toženke, se je odgovornost za obravnavanje pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z navedeno določbo prenesla na Republiko Slovenijo.
Nastopile so torej okoliščine, zaradi katerih toženka izpodbijanega akta ne bo mogla izvršiti. Zato si z odločitvijo v tem upravnem sporu, torej tudi v tem pritožbenem postopku, pritožnik ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Pravni interes v tem upravnem sporu zanj torej ne obstoji, saj so učinki, ki jih zasleduje, že obstoječi (na podlagi zakonskih določb). Vrhovno sodišče je zato zaradi pomanjkanja pravnega interesa pritožbo zoper sodbo zavrglo (prvi odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).
ZUS-1 člen 82, 82/1. ZPP člen 343, 343/1, 343/4, 351, 351/1.
stroški upravnega spora - pritožba zoper sklep o stroških - nedovoljena pritožba - ustavitev postopka v upravnem sporu - jasna izjava - pravni interes za pritožbo
Pritožba zoper stroškovne sklepe v upravnem sporu ni dovoljena.
Ustavitev postopka upravnega spora pred Upravnim sodiščem v obravnavanem primeru temelji na izjavi tožeče stranke, da ne vztraja več pri tožbi (razen v stroškovnem delu), za katero iz 4. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila ta resna, jasna in izrecna.
V delu, v katerem tožena stranka izpodbija sklep sodišča prve stopnje, s katerim je odločilo, da se postopek ustavi (I. točka izreka), pritožba ni dovoljena, saj zanjo tožena stranka očitno nima pravnega interesa (351. člen v zvezi s 343. členom ZPP, in 22. členom ZUS-1). Ustavitev postopka upravnega spora je namreč v njeno korist, saj s tem ni več tožena v upravnem sporu.
začasna odredba - izkazana težko popravljiva škoda - prizadetost javnega interesa - pomanjkljive navedbe - trditveno breme - ugoditev pritožbi
Z izpolnitvijo naložene obveznosti na podlagi izvršitve izpodbijanega akta bi pritožnikoma tako nesporno nastala materialna škoda, ki je v odstranitvi ("uničenju") navedenega objekta. Ob tem iz dejanskega stanja zadeve ne izhaja, da bi bila taka škoda po višini ali posledicah zanemarljiva, niti tako ne zatrjuje nobena od strank.
Iz dejanskega stanja obravnavane zadeve izhaja, da je škoda težko popravljiva. Iz okoliščin zadeve tako ni razvidno, da bi bila v primeru kasnejšega uspeha v upravnem sporu navedena materialna škoda pritožnikoma (lahko) povrnjena in na kakšen način (npr. da bi bili pritožnikoma na podlagi uspeha v tem sodnem postopku povrnjeni stroški odstranitve objekta oziroma njegove ponovne postavitve), niti tega ne navaja tožena stranka.
V zadevi ni videti, da bi bilo z zadržanjem izpodbijanega akta nesorazmerno poseženo v javno korist. Navedeno je v postopku dolžna zatrjevati in dokazovati toženka in ne sodišče po uradni dolžnosti. Tožena stranka v svojih vlogah sicer pravilno utemeljuje, da z izdajo izpodbijanega akta sledi javnemu interesu, vendar pa ne utemelji, v čem bi nadaljnji obstoj spornega objekta (do odločitve v tem upravnem sporu) konkretno prizadeval oziroma ogrožal javno korist. Zgolj splošna navedba, da bi odložitev izvršitve pomenila podaljševanje protipravnega stanja in posledično v zaupanje v pravno državo in enakost pred zakonom, za tako utemeljitev ne zadošča.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00089656
ZPP člen 258, 258/2. ZMZ-1 člen 9, 9/1, 9/10, 9/10-5.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - zaslišanje tožnika - izostanek z naroka - opravičilo izostanka - svetovalec za begunce - vestno opravljanje dela
Pritožnik v pritožbi navaja, da se naroka ni udeležil, ker ni uspel najti Upravnega sodišča. To po presoji Vrhovnega sodišča ne predstavlja upravičenega razloga za izostanek z naroka za glavno obravnavo. Tožnik se je dolžan pravočasno seznaniti z lokacijo sodišča in si prihod organizirati tako, da je - razen če nastopijo nenadne in nepredvidljive okoliščine - na naroku pravočasno.
Poleg tega pritožnika zastopa svetovalka za begunce, ki mu je po prvem odstavku 9. člena ZMZ-1 dolžna nuditi tako podporo kot tudi pravno pomoč v postopkih po ZMZ-1 na Upravnem sodišču. Od strokovne pooblaščenke se zato pričakuje, da svoji stranki, ki si prizadeva pridobiti mednarodno zaščito, zagotovi vse potrebne informacije za učinkovito uveljavljanje njenih pravic.
ZOdv člen 25, 25/1, 25/1-7, 30, 30/1, 30/1-9, 31, 31/8, 62, 62/2. URS člen 49, 49/3, 121, 157.
dopuščena revizija - revizija - zavrženje tožbe - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - odvetniška zbornica - odločanje o disciplinskem ukrepu - disciplinska komisija - disciplinsko sodišče - hujša disciplinska kršitev - pogoji za razrešitev odvetnika - javno pooblastilo - sodno varstvo - disciplinski ukrep - odvzem pravice opravljanja odvetniškega poklica - izbris odvetnika iz imenika odvetnikov - ugoditev reviziji
Disciplinsko sodišče odloča samo o kršitvah, zaradi katerih je mogoče odvzeti pravico opravljati odvetniški poklic na podlagi okoliščin, ki predstavljajo podlago za presojo, ali odvetnik zaradi posledic obravnavane hujše disciplinske kršitve še izpolnjujejo pogoj za opravljanje odvetniškega poklica iz 7. točke prvega odstavka 25. člena ZOdv. Disciplinsko sodišče v takem primeru ne ugotavlja le kršitve poklicne dolžnosti, ampak tudi njen objektivni vpliv na obstoj javnega zaupanja v odvetnikovo vestno in pošteno opravljanje poklica, kar pomeni odločanje o izpolnjevanju javnopravnega pogoja za opravljanje odvetniškega poklica. S tem disciplinski organ Odvetniške zbornice Slovenije izvaja v ZOdv dano (javno) pooblastilo za oblastveno odločanje o odvetnikovi pravici iz tretjega odstavka 49. člena Ustave v zvezi z dostopnostjo vsakogar do delovnega mesta pod enakimi pogoji. Gre torej za primer, na katerega se nanaša 121. člen Ustave o javnem pooblastilu, ko je Odvetniška zbornica Slovenije z zakonom dobila javno pooblastilo za opravljanje določene naloge državne uprave.
Le v navedenih disciplinskih zadevah pa je po ZOdv (za razliko od primerov odločanja disciplinske komisije) zagotovljeno tudi sodno varstvo, pri čemer je pravnomočno izrečen disciplinski ukrep odvzema pravice opravljanja odvetniškega poklica v nadaljevanju podlaga za izbris odvetnika iz imenika odvetnikov (9. točka prvega odstavka 30. člena v zvezi z osmim odstavkom 31. člena ZOdv). Zoper odločitev disciplinskega sodišča je tako možno vložiti pravno sredstvo (pritožbo) pred Vrhovnim sodiščem, ki pomeni obliko sodnega varstva, saj to sodišče odloča o pritožbi v senatu petih sodnikov (drugi odstavek 62. člena ZOdv). Navedeno sodno varstvo pa izključuje sodno varstvo v upravnem sporu, ki je v 157. členu Ustave predvideno zoper odločitve nosilcev javnih pooblastil v primeru, če za določeno zadevo ni z zakonom predvideno drugo sodno varstvo, torej subsidiarno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - UPRAVNI SPOR
VS00089636
ZPP člen 367b, 367b/4, 367b/6. ZDen člen 81.
predlog za dopustitev revizije - obvezne sestavine predloga za dopustitev revizije - nepopoln predlog - pogoji za dopustitev revizije - natančna in konkretna opredelitev pomembnega pravnega vprašanja - pomembno pravno vprašanje ni izoblikovano - obrazložitev predloga za dopustitev revizije - denacionalizacija - dedovanje denacionaliziranega premoženja - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Predlagatelj že spornega pravnega vprašanja sploh ni oblikoval. Prav tako pa ni izkazal, da bi revizijska obravnava 81. člena ZDen presegla pomen konkretne zadeve in bi bila s tega vidika pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava prek sodne prakse. V predlogu namreč ni navedel nikakršnih okoliščin, ki bi kazale na pomembnost tega vprašanja, temveč le, da gre za pravno vprašanje, glede katerega še ni jasne sodne prakse Vrhovnega sodišča. To pa tudi ne drži, saj je Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 763/2008 z dne 19. 4. 2012 vsebino spornega člena jasno razložilo, njegovo ustavnoskladnost pa je presodilo Ustavno sodišče v odločbi U-I-96/92 z dne 9. 12. 1993.
Poleg tega predlog tudi ne vsebuje obrazložitve, zakaj je Upravno sodišče sporno vprašanje rešilo nezakonito, saj ne drži predlagateljeva navedba, da bi se Upravno sodišče postavilo na stališče, da premoženje, ki je bilo oporočitelju nacionalizirano pred sestavo oporoke, ne more biti predmet oporočnega dedovanja. Nasprotno – Upravno sodišče je pojasnilo, da je treba ugotoviti, ali je v oporoki izrecno navedeno, da se oporočna razpolaganja nanašajo tudi na podržavljeno premoženje, volja zapustnika pa se upošteva samo, če jo je izrecno izrazil. Zakaj bi bilo takšno razlogovanje Upravnega sodišča nezakonito, pa – kot pojasnjeno – predlagatelj ne obrazloži.
mednarodna in subsidiarna zaščita - varna izvorna država - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlogi za zapustitev izvorne države - revščina - nepomembna ali zanemarljiva dejstva - neizkazana resna škoda - subjekt preganjanja ali resne škode - neutemeljena pritožba
Pritožnik ne oporeka, da v dosedanjem postopku ni zatrjeval, da bi v primeru vrnitve v izvorno državo lahko bil izpostavljen preganjanju zaradi ene od osebnih okoliščin, ki so navedene v okviru opredelitve statusa begunca v drugem odstavku 20. člena ZMZ-1 (to je zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali zaradi političnega prepričanja) in podrobneje opredeljene v 27. členu istega zakona. Prav tako ni sporno, da je izvorno državo zapustil zaradi revščine oziroma, kot navaja v pritožbi, zaradi hudega pomanjkanja, ko si niti z delom ni mogel zagotoviti dovolj sredstev za dostojno življenje. S temi navedbami pritožba ne more utemeljiti pogojev za subsidiarno zaščito, to je, da bi bil ob vrnitvi izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, to je resni škodi iz 2. točke 28. člena ZMZ-1, ki bi mu jo povzročil subjekt resne škode iz 24. člena ZMZ-1. Pomembno namreč je, da pritožnik tveganja življenja v hudi revščini ne utemeljuje z ovirami, ki bi jih prav zoper njega vzpostavljala alžirska oblast oziroma država kot povzročitelj resne škode, pač pa so razlog zatrjevane nevarnosti splošne ekonomske in socialne razmere v Alžiriji, nastale zaradi načina delovanja sistemov izvorne države.
Opustitev predložitve resničnih, pravilnih in popolnih podatkov s strani davčnega zavezanca ne dopušča organu opustitve ugotavljanja dejstev, ki bi lahko kazala na potrebo po opredelitvi dohodka kot prikritega izplačila dobička namesto kot drugega dohodka v smislu 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2. Ob upoštevanju načela zakonitosti je lahko obdavčen le dohodek, za katerega zakon izrecno določa, da je obdavčen, pri tem pa mora biti obdavčen po tistih pravilih o obdavčitvi, pod katere ga je mogoče uvrstiti glede na njegove lastnosti. To velja za vse vrste dohodkov, ki jih ureja zakon (18. člen ZDoh-2), vključno z dohodkom, ki ga zakon opredeljuje kot "drug dohodek", saj ni nobenih ustavnopravnih razlogov za to, da bi zanj veljali drugačni standardi jasnosti in pomenske določnosti.
Tudi družbino nadomestilo družbeniku, ki ne temelji na formalnem pravnem poslu (in na nasprotni - ekvivalentni - obveznosti družbenika), zgolj zato še ni per se izvzeto iz kategorije prikritih izplačil dobička. Iz besedila drugega stavka 7. točke 74. člena ZDDPO-2 namreč ne izhaja obveznost sklenitve (dvostranskega) pravnega posla, ampak ravno nasprotno. Navedena zakonska določba kot možne primere prikritih plačil dobička opredeljuje vsako nadomestilo, ki ga družba zagotovi družbeniku, torej gre lahko po vsebini za raznovrstna pravna razmerja med družbo in družbenikom ter njihova poimenovanja, ne glede na formo.
upravni spor - tožba po 4. členu ZUS-1 - subsidiarni upravni spor - procesna predpostavka za dopustnost tožbe - drugo učinkovito sodno varstvo - izpodbojna tožba
Sodna presoja pravilnosti in zakonitosti toženkine odločitve, da se pritožničina vloga zavrže zaradi nepristojnosti, je bila pritožnici zagotovljena že z izpodbojno tožbo na podlagi drugega odstavka 5. člena ZUS-1, ki jo je pritožnica tudi vložila. V tej tožbi je lahko pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa nasprotovala tudi z ugovori, ki se nanašajo na zatrjevane kršitve ustavnih pravic. Zgolj dejstvo, da s to tožbo ni bila uspešna, ker jo je Upravno sodišče zavrnilo, pa ne pomeni, da ji sodno varstvo njenega pravnega položaja ni bilo zagotovljeno oziroma da je zato potrebno še dodatno, ponovno sodno varstvo na podlagi 4. člena ZUS-1. Kršitve ustavnih pravic je namreč primarno treba uveljavljati v okviru pravnih sredstev, ki so na voljo. Šele če teh ni, je kot ultima ratio tu subsidiarni upravni spor, ki preprečuje, da bi prizadeta oseba ostala brez vsakršne možnosti uveljavljati sodno varstvo zoper oblastvene organe, kadar ti kršijo njena temeljna upravičenja.
Predlog za dopustitev revizije, ki ga tožnik vloži zoper ugodilno sodbo, ni dovoljen. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva sodno varstvo svojih pravic ali pravnih koristi, četudi z revizijo kot izrednim pravnim sredstvom (še prej pa njeno dopustitev s predlogom za dopustitev revizije), mora izkazati pravni interes (drugi odstavek 374. člena ZPP), na njegov obstoj pa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka.
Posledica ugotovitve, da je objektivna kumulacija tožbenih zahtevkov nedopustna, ne more biti zavrženje tožbe, temveč razdružitev postopkov s sklepom sodišča na podlagi 42. člena ZUS-1.
Predlog za dopustitev revizije, ki ga tožnik vloži zoper ugodilno sodbo, ni dovoljen. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva sodno varstvo svojih pravic ali pravnih koristi, četudi z revizijo kot izrednim pravnim sredstvom (še prej pa njeno dopustitev s predlogom za dopustitev revizije), mora izkazati pravni interes (drugi odstavek 374. člena ZPP), na njegov obstoj pa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka.
tožba v upravnem sporu - zavrženje tožbe - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - razveljavitev javnega razpisa - sklep o izbiri - poseg v pravni položaj
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da izpodbijana razveljavitev javnega razpisa ne posega v sklep, s katerim je bilo pritožnikovi vlogi na javni razpis ugodeno. Zato pritožnik zoper razveljavitev javnega razpisa nima sodnega varstva ne po 2. ne po 4. členu ZUS-1.
pritožba v upravnem sporu - pritožba zoper sodbo upravnega sodišča - nedovoljena pritožba v upravnem sporu - skladnost z ustavo - presoja zakonitosti upravnega akta - drugo pravno sredstvo - pravica do pravnega sredstva
Skladnost prvega odstavka 73. člena ZUS-1 s 25. členom Ustave je presojalo tudi že Ustavno sodišče in ugotovilo, da ta ni v neskladju z Ustavo. Poudarilo je, da sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnega upravnega akta (za kakršnega gre tudi v obravnavanem primeru) ne rešuje meritorno same upravne zadeve, torej ne odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, temveč le presodi zakonitost dokončnega upravnega akta: ali je bilo v upravnem postopku pravilno ugotovljeno dejansko stanje in na podlagi tega dejanskega stanja glede na materialnopravno normo pravilno odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika. Po svojih značilnostih opravlja torej spor o zakonitosti dokončnega upravnega akta funkcijo "drugega pravnega sredstva" iz 25. člena Ustave, saj se z njim glede na pooblastila sodišča v okviru sodnega nadzora zagotavlja instančna kontrola. Ker je v navedenih primerih upravni spor mogoče obravnavati kot "drugo pravno sredstvo" v smislu 25. člena Ustave, izključitev nadaljnje pritožbe zoper odločitev Upravnega sodišča v takih primerih ne pomeni posega v pravico do pravnega sredstva.
mednarodna zaščita - utemeljen strah pred preganjanjem - neizkazano preganjanje - resna škoda - zavrnitev pritožbe
Pritožnik se s presojo sodišča prve stopnje ne strinja, vendar za to v pritožbi ne navaja nobenih vsebinskih argumentov. Na ta način v pritožbenem postopku, katerega namen ni ponovno odločanje o tožbi, ne more izpodbiti opravljene presoje, da je v postopku navajal le dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, in da prihaja iz varne izvorne države.
pritožba zoper sklep o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje - nedovoljena pritožba
ZUS-1 ne določa, da je zoper sklep o dovolitvi vrnitve v prejšnje stanje dopustna posebna pritožba. Sklep o dovolitvi vrnitve v prejšnje stanje tudi ni sklep s katerim se onemogoči nadaljnji postopek. Posebna pritožba zoper sklep, s katerim je sodišče odločilo o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, tako ni dovoljena.
ZUS-1 člen 73, 73/3. ZPP člen 112, 112/1, 343, 343/2, 366.
rok - pravočasna pritožba - iztek roka - prepozno vložena pritožba
Pritožba zoper sklep se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa strankam (tretji odstavek 73. člena ZUS-1 v zvezi s 366. členom ZPP). Po določbi drugega odstavka 343. člena ZPP je pritožba prepozna, če je vložena po poteku zakonskega roka. Na podlagi prvega odstavka 112. člena ZPP se šteje, da je pritožba vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se izteče rok za njeno vložitev.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zanikanje prejema - plačilni nalog - razlogi za zamudo - nepravilna vročitev
Pritožničin predlog za vrnitev v prejšnje stanje je torej temeljil na zanikanju prejema plačilnega naloga I U 734/2025, kar pomeni očitek o nepravilnem vročanju. Ta po ustaljeni sodni praksi ne more biti razlog za vrnitev v prejšnje stanje, saj v takem primeru razlog za zamudo ne nastane na strani stranke, pač pa gre za razlog na strani sodišča, ki se lahko uveljavlja s pritožbo ali z določenimi izrednimi pravnimi sredstvi. Že iz tega razloga je bil pritožničin predlog utemeljeno zavrnjen, pri čemer pa je za ustavitev obravnavanega upravnega spora bistveno, da je bila v izpodbijanem sklepu opravljena presoja glede pravilnosti vročitve spornega plačilnega naloga pritožnici.
mednarodna in subsidiarna zaščita - nova dejstva in novi dokazi v ponovnem postopku - dejanske navedbe - resna škoda v smislu 28. člena ZMZ - neizpolnjevanje pogojev za mednarodno zaščito
Vrhovno sodišče se s presojo Upravnega sodišča strinja. Pritožnik v pritožbi namreč ponovno izpostavlja, da se je njegovo zdravstveno stanje poslabšalo in ni sposoben vrnitve v matično državo, vendar navedeno navaja povsem pavšalno. Zato njegove navedbe za sklep o tem, da so podani pogoji za uvedbo ponovnega postopka, ne zadoščajo.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00089279
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja
Pritožnik je imel v upravnem in sodnem postopku možnost navesti vse okoliščine, ki bi lahko vplivale na dopustnost predaje Republiki Hrvaški. Upravno sodišče je okoliščine, ki jih je navedel pritožnik v postopku, presojalo po vsebini in ugotovilo, da njegova predaja Republiki Hrvaški ne bi pomenila kršitve človekovih pravic in da ni razlogov za utemeljeno domnevo, da bi v Republiki Hrvaški obstajale take sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine o temeljnih pravicah.
Na drugačno odločitev ne more vplivati niti pritožbeno sklicevanje na statistične podatke Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, v zvezi s katerimi opozarja, da so med državami članicami še vedno velike razlike pri obravnavanju prošenj za mednarodno zaščito. Sodišče Evropske Unije je že razložilo, da razlike med organi in sodišči države članice, ki daje zahtevo za sprejem, ter na drugi strani organi in sodišči države članice, na katero je zahteva naslovljena, glede razlage materialnih pogojev za mednarodno zaščito, niso sistemske pomanjkljivosti.