pogodba o finančnem leasingu – uporaba določb o povrnitvi škode – soprispevek – deljena odgovornost – sorazmerno zmanjšana odškodnina – spor majhne vrednosti
Glede na to, da je leasingodajalka tožeča stranka za škodo iz prometne nezgode 21. 11. 2010, v kateri je bilo udeleženo vozilo, ki je bilo predmet leasing pogodbe, izvedela s prejemom regresnega zahtevka 13. 11. 2013 in da tožeča stranka v času škodnega dogodka ni vedela za prenehanje zavarovanja vozila, saj je lizingojemalec o tem ni obvestil, kot bi jo moral, ni utemeljen pritožbeni očitek, da je tožnica sama prispevala k nastanku škode, ker vozila ni zavarovala.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC0004494
KZ-1 člen 20, 20/2, 49, 49/2, 186, 186/1. ZKP člen 372, 372-3.
neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami - odmera kazni - absolutno bistvena kršitev postopka
Odmera kazni za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami namreč ni odvisna zgolj od količine prepovedane droge, pač pa se pri odmeri kazni upoštevajo vse okoliščine, ki vplivajo na višino kazni in so v vsakem konkretnem primeru specifične. Skoraj povsem izključeno je, da bi se v življenju zgodila dva popolnoma identična primera, pri čemer bi bile tudi subjektivne okoliščine storilca povsem enake.
Odločbe o krivdi, o premoženjskopravnem zahtevku, o odvzemu prepovedane droge in zaseženih predmetov namenjenih za njeno pridelavo ter o stroških kazenskega postopka, ki so nastali v prvem sojenju, so s sodbo Okrožnega sodišča v Celju III Kp 53548/2014 z dne 22. 4. 2015 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Celju I Kp 53548/2014 z dne 4. 9. 2015, postale pravnomočne dne 4. 9. 2015 in je tako glede teh odločb stvar že pravnomočno razsojena. V tokrat ponovljenem postopku bi moralo sodišče prve stopnje glede na to, da je bila obtožencu izrečena obsodilna sodba razveljavljena le v odločbah o kazenskih sankcij in vštevanju pripora, zato izreči le kazensko sankcijo in vanjo všteti čas, ki gaje obtoženec prestal v pridržanju in v priporu ter odločiti o stroških kazenskega postopka, nastalih v ponovljenem sojenju.
SODNE TAKSE – IZVRŠILNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0075847
ZST-1 člen 11, 11/2, 11/3, 11/4, 12. ZPP člen 2, 2/1, 7, 7/1, 212, 339, 339/2, 339/2-14.
predlog za oprostitev plačila sodnih taks – odlog ali obročno plačilo sodnih taks – razlogi o odločilnih dejstvih – premoženjsko stanje predlagatelja – trditveno in dokazno breme – odločanje v mejah postavljenih zahtevkov
Trditveno in dokazno breme o razlogih za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse je na stranki. Kadar stranka poda samo predlog za oprostitev plačila sodne takse in v ta namen predloži podatke o svojem premoženjskem stanju, mora sodišče pri odločanju o takšnem predlogu izhajati iz trditev v predlogu in dokazov, s katerimi stranka zatrjuje svoje slabo premoženjsko stanje, da bi bila upravičena do oprostitve plačila sodne takse. Podrejenega zahtevka za odlog plačila sodne takse dolžnik ni postavil in zato sodišče prve stopnje tudi ni dolžno odločati o zahtevku, ki ga ni.
Skladno z ustaljeno sodno prakso velja, da se delodajalci ne morejo razbremeniti plačila zakonsko določenih prejemkov delavcev iz delovnega razmerja s trditvijo, da so se delavci tem pravicam odpovedali.
Plača se prisodi delavcu v bruto znesku, od katerega je treba plačati davke in prispevke, delavcu pa mora delodajalec izplačati neto znesek glede na predpise, ki urejajo plačilo dohodnine in prispevkov. Ker ob izdaji sodbe ni znano, po kakšni stopnji se bodo na dan obračuna oziroma izplačila, torej ko nastane davčna obveznost, obračunali davki oziroma dohodnina (oziroma davki in prispevki pri dohodkih, od katerih se prispevki plačujejo), tudi ni znano, kakšni bodo natančno izračunani pravilni neto zneski po obračunu dajatev na dan izplačila prejemkov. Zato se prejemki, od katerih se plačujejo davki (in prispevki, če gre za takšne vrste prejemkov), dosodijo le v bruto zneskih, v izreku sodbe pa se le opisno navede, da zakonske zamudne obresti tečejo od ustreznih neto zneskov, obračunanih od po višini dosojenih bruto zneskov, pri čemer neto zneski v izreku sodbe ne smejo biti določeni po višini v nominalnem denarnem znesku. Ker sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo delno spremenilo.
Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da med pogodbenicama Potrditvene pogodbe o odstopu terjatev, D. in A. ni sporno, da so bile z navedeno pogodbo na D. prenesene vse terjatve zavarovane z maksimalno hipoteko, kar pomeni, da je bila na D. prenesena celotna pogodba, iz katere izvira temeljno razmerje, zavarovano z maksimalno hipoteko, torej so izpolnjeni pogoji za predlagan vpis.
ZUPJS člen 1, 5, 6, 12, 12/1, 12/1-1. ZDoh-2 člen 15, 18, 19, 92, 93, 93-1, 96, 96/2, 96/2-2.
otroški dodatek - zmotna uporaba materialnega prava - materialno stanje družine - dobiček iz kapitala
Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da gre v primeru dobička iz kapitala, doseženega s prodajo nepremičnine, za obdavčljiv dohodek, ki se upošteva pri cenzusu tožnice, torej pri ugotavljanju pogojev za dodelitev pravice do otroškega dodatka in subvencije za znižanje plačila vrtca. V tožničinem primeru gre namreč za takšen dobiček iz kapitala, ki je oproščen plačila dohodnine, in sicer na podlagi 2. točke drugega odstavka 96. člena ZDoh-2. Ker gre v konkretnem primeru za obdavčljiv dohodek, ki je oproščen plačila dohodnine, se takšen dohodek po 1. točki prvega odstavka 12. člena ZUPJS ne všteva v dohodek, ki se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja tožnice za uveljavljanje pravic iz naslova otroškega dodatka in subvencije za znižanje plačila za program vrtca. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo pa spremenilo tako, da je odpravilo odločbe tožene stranke in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
ZPIZ-2 člen 16, 16/1, 429, 429/15. ZPIZ-1 člen 15, 15/2, 17, 17/2, 18. ZMEPIZ člen 45, 45/2, 48, 48-1.
lastnost zavarovanca - zmotna uporaba materialnega prava - družbenik in poslovodna oseba - delovno razmerje - obvezno zavarovanje
Tožnica je za obdobje od 26. 5. 2010 do 15. 10. 2012 izpolnjevala pogoje za vključitev v zavarovanje na podlagi 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1, po kateri se obvezno zavarujejo družbeniki zasebnih družb, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi, saj pred tem ni bila vključena v zavarovanje, niti v tem času ni bila zavarovana na drugi podlagi. Od 16. 10. 2012 dalje pa je bila tožnica za 20 ur vključena v zavarovanje na podlagi delovnega razmerja v skladu s 13. členom ZPIZ-1. Ker je bila tožnica zavarovana na drugi pravni podlagi, pa čeprav le za 20 ur, 2. odstavek 15. člena ZPIZ-1 ne daje pravne podlage, da bi bila tožnica za preostali čas (20 ur) zavarovana po tej določbi. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo dokončno odločbo tožene stranke, prvostopenjsko odločbo pa spremenilo tako, da ima tožnica lastnost zavarovanke iz naslova družbeništva zasebne družbe po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 od 26. 5. 2010 do 15. 10. 2012 za polni delovni čas 40 ur tedensko.
državna štipendija - prenehanje - vrnitev prejetih zneskov štipendije
Tožnica je prejemala državno štipendijo za študijsko leto 2011/2012 za 1. letnik izobraževalnega programa na določeni fakulteti. Tožnica navedenega letnika ne v študijskem letu 2011/2012 ne do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje ni dokončala, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da so nastopili razlogi za prenehanje štipendijskega razmerja in je tožnica prejeto štipendijo dolžna vrniti.
Izredna denarna socialna pomoč je namenjena reševanju materialne ogroženosti, do katere je prišlo zaradi nastalih izrednih stroškov, ki so vezani na preživljanje, ki jih samska oseba z lastnimi dohodki oziroma dohodkom družine ne more pokriti. Ob izpolnjenih pogojih se samski osebi v enem letu lahko za izredne stroške, ki so vezani na preživljanje, prizna izredna denarna socialna pomoč le v višini dvakratnega minimalnega dohodka, preostale tri izredne denarne socialne pomoči pa le za izredne stroške, nastale zaradi naravne nesreče ali višje sile. Tožnica je uveljavljala izredno denarno socialno pomoč kot pomoč za stroške preživljanja, ki jih ne zmore, ker se je iz razlogov, na katere ni mogla vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti. Za ta namen pa je tožnica v letu 2014 že prejela izredno denarno socialno pomoč v višini dveh njenih minimalnih dohodkov in je bila upravičena le do razlike, do katere je prišlo zaradi uskladitve minimalnega dohodka od 1. 7. 2014, to je do 7,96 EUR. Tožnica bi bila glede na tretji odstavek 33. člena ZSVarPre upravičena do izredne denarne pomoči v višini treh njenih minimalnih dohodkov le za namen kritja izrednih stroškov, nastalih zaradi naravne nesreče ali višje sile. Takšnih izrednih stroškov pa tožnica tekom postopka ni navajala in tudi ni na tej podlagi uveljavljala izredne denarne socialne pomoči za kritje takšnih izrednih stroškov. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za priznanje tretje izredne denarne socialne pomoči v letu 2014 utemeljeno zavrnilo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poskusno delo - neuspešno opravljeno poskusno delo
Opravljanje dela, ki sodi v delokrog varnostnika, na primer nevklopljen alarm, nevpisovanje vstopa v varovano območje v predpisano evidenco, je utemeljen razlog za oceno, da tožnik poskusnega dela ni uspešno opravil. Opravljanje dela skladno s pogodbo o zaposlitvi in po navodilih delodajalca, kot so pripravljena za posamezne objekte, še posebej glede na dejavnost tožene stranke, ki opravlja dejavnost varovanja na posameznih objektih za različne naročnike, je bistvena značilnost delovnega mesta, ki ga je opravljal tožnik (varnostnik), ki ni bil začetnik, temveč je imel licenco že 10 let. Tako pri toženi stranki ni šlo za nerealna pričakovanja, ampak za jasna navodila, kako mora ravnati vsak varnostnik pri delu na objektu. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožniku utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela na podlagi četrtega odstavka 125. člena ZDR-1.
ZPP člen 3, 3/3, 19, 19/1, 316, 337, 337/1, 482, 482/1, 482/1-1. ZDR-1 člen 118. ZDSS-1 člen 5, 5/1.
sodba na podlagi pripoznave - nerazumljiv izrek sodbe - neizplačana plača - odpravnina - stvarna pristojnost delovnega sodišča
Ker iz izreka izpodbijane sodbe ni razvidno, o katerem delu tožbenega zahtevka tožnika je sodišče prve stopnje odločilo s sodbo na podlagi pripoznave, o katerem delu tožbenega zahtevka tožnika pa je odločilo s sodbo, in sicer na podlagi dejstev, ugotovljenih v dokaznem postopku, je pritožbeno sodišče zaradi nerazumljivega izreka izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Direktor, ki je bil razrešen iz neutemeljenega razloga, ne more uveljavljati reintegracijskega zahtevka (zahtevka za vrnitev na funkcijo) za razliko od delavca, ki ima v primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravico do reintegracije in reparacije v višini plače, ki bi jo prejel, če mu delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo.
Spora, v katerem tožnik zahteva odškodnino zaradi razrešitve brez utemeljenega razloga, ni mogoče uvrstiti med individualne delovne spore, saj ne gre za spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem v skladu z b) točko prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, temveč za spor med gospodarsko družbo in članom upravljanja te družbe po 1. točki prvega odstavka 482. člena ZPP.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta - organizacijski razlog
Tožena stranka je zaradi doseženega obsega prodaje v letu 2012, zmanjšanja števila veleprodajnih strank in predvidenega obsega prodaje v letu 2013, ki ne predvideva povečanja števila kupcev in s tem prodaje tekstilnih izdelkov, optimizirala oziroma racionalizirala delo. Ker delovna mesta v določenem oddelku niso bila polno zasedena, je ukinila delovno mesto svetovalec, ki ga je zasedala tožnica, zato je prenehala potreba po njenem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je preverila tudi možnost zaposlitve tožnice na drugem delovnem mestu oz. možnost njene prekvalifikacije oziroma dokvalifikacije, vendar te možnosti ni, zato so, glede na bistven upad prodaje in prometa ter posledično zmanjšane potrebe po delu, podani utemeljeni razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
Ni pomembno, ali je delavec pred premestitvijo že opravljal podobna dela ali ne, saj slednje ne pomeni, da ni sposoben opravljati dela na novem delovnem mestu. Po 2. odstavku 147. člena ZJU je namreč mogoča premestitev na ustrezno delovno mesto, za katero javni uslužbenec izpolnjuje predpisane pogoje in ga je sposoben opravljati. Ker na tožnikovi strani v tem smislu ni bilo ovir za premestitev, pred premestitvijo pa je podobna dela celo že opravljal, tudi v času začasne premestitve, te ugotovitve vendarle še dodatno kažejo, da premestitev ni bila odraz neprimerne obravnave tožnika.
ZDR člen 6, 6/1, 6/7, 6a, 6a/4, 184. OZ člen 131, 131/1, 135, 179, 179/1, 179/2.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobbing - diskriminacija - razrešitev direktorja - direktor - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - nepremoženjska škoda - javni zavod
Tožena stranka kot javni zavod, ki v javnem interesu izvaja zelo pomembno dejavnost, ima pravico obveščati javnost oziroma medije o pomembnih dejstvih v zvezi z njenim poslovanjem. Zato je lahko obvestila javnost o razrešitvi tožnika s funkcije direktorja tožene stranke. Vendar pa je sodišče prve stopnje najmanj preuranjeno in zato zmotno zaključilo, da ni podana protipravnost v ravnanju tožene stranke, ker naj bi informacije o tožnikovi razrešitvi posredoval v javnost minister za zdravje. Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da je takšno informacijo posredovala A.A. v imenu tožene stranke in ne Ministrstva za zdravje. Glede presoje protipravnosti ravnanja v podobnih primerih je v teoriji in sodni praksi ne le slovenskih sodišč, ampak tudi ESČP, uveljavljeno stališče, da je pri posegih v čast in dobro ime treba razlikovati med objavo dejstev in objavo mnenj. Pri prvih je pomembno, ali so resnična ali ne. Protipravnosti ni, če tisti, ki je posredoval informacijo, dokaže resničnost objavljenih dejstev. Pri mnenjih pa ni mogoče presojati njihove (ne)resničnosti, ampak je protipravnost izključena, če oseba, ki je posredovala informacijo, dokaže, da pri tem ni imela zaničevalnega namena. To v obravnavani zadevi pomeni, da je protipravnost v ravnanju tožene stranke podana, če je predstavnica tožene stranke A.A. v medije posredovala informacijo o dejstvu, ki ni bilo resnično, oziroma če je pri posredovanju mnenja tožena stranka imela zaničevalni namen. Ker sodišče prve stopnje ravnanja tožene stranke glede posredovanja informacije o tožnikovi razrešitvi ni obravnavalo v tem okviru, poleg tega pa tudi ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi z navedbami tožnika o šikaniranju na delovnem mestu po razrešitvi s funkcije direktorja, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožena stranka je dokazala, da tožnica, ki je bila zadolžena za vsebinsko koordinacijo projekta v zvezi z izdelavo programske opreme za podporo izračunu cen zdravil, ni pravočasno sporočila podatkov o izvoru cen zdravil, oziroma je odgovorna za nastanek zamude pri izvedbi projekta. Dokazala je tudi, da je tožnica odklonila pripravo plana izobraževanja za leto 2014, čeprav je bilo v splošnih navodilih tožene stranke za zaposlene predvideno vsaj 5 dni izobraževanj na leto in da je na sestanku verbalno napadla dva udeleženca. S takšnim ravnanjem je tožnica najmanj iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je podan u
temeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Izpolnjen je tudi dodatni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.
Prvi odstavek 135. člena ZJU določa, da je javni uslužbenec odškodninsko odgovoren za škodo, ki jo protipravno povzroči delodajalcu pri delu ali v zvezi z delom naklepno ali iz hude malomarnosti. Podobno je določal tudi prvi odstavek 182. člena ZDR. Po tej določbi je delavec, ki je na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti delodajalcu povzročil škodo, dolžan to škodo delodajalcu povrniti. Za odgovornost delavca oziroma javnega uslužbenca za povzročeno škodo se torej zahteva višja stopnja krivde, ki se ne domneva, temveč jo mora delodajalec dokazati.
Škoda je povzročena namenoma, če se je delavec zavedal, da lahko s svojimi ravnanji povzroči nastanek škode in je to (prepovedano posledico) tudi hotel oziroma dopustil. Škoda pa je povzročena iz hude malomarnosti, če bi se delavec moral in mogel zavedati, da lahko zaradi njegovega ravnanja pride do nastanka škode, pa je lahkomiselno mislil, da do škode ne bo prišlo, ali da jo bo lahko odvrnil.
Delavec (tožena stranka) ni povzročil škode iz hude malomarnosti, ko se je pri vzvratni vožnji s službenim vozilom zaletel v stebriček in povzročil škodo na službenem vozilu, saj je menil, da je šel mimo stebrička, vozil je previdno, počasi in gledal v ogledalo, pa ga ni videl.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015412
ZDR-1 člen 7, 7/4, 8, 47, 47/3, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-2. OZ člen 131.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - izostanek z dela - trpinčenje na delovnem mestu - mobbing
Ker so dokazna sredstva glede na določbe ZDSS-1 in ZPP, ki ne določata pravil o prepovedi uporabe dokazov, enakovredna v okviru proste presoje dokazov, se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na evidenco prisotnosti na delu, čeprav je bila vodena brez navodil pristojnih in brez tožnikove vednosti.
Zaradi tožnikovih odsotnosti z dela in neupoštevanja delovnega časa je podan odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR‑1.
Razrešitev s funkcije direktorja je vplivala le na tožnikov statusnopravni položaj v družbi, ne pa na samo opravljanje dela vodje prodaje, ki ga je tožnik po lastni izpovedi opravljal tudi v času, ko je bil zakoniti zastopnik družbe oziroma direktor.
Čeprav opozorilo o kršitvah ni predpostavka za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, lahko daje tožnikovim kršitvam večjo težo. Tožnik je namreč kljub prejetemu pisnemu opozorilu nadaljeval z istovrstnimi kršitvami delovnih obveznosti, saj tudi po prejemu opozorila na delo ni prihajal in ni upošteval delovnega časa.
denarno nadomestilo za primer brezposelnosti - nadomestilo za invalidnost
V obdobju 8-ih mesecev pred mesecem nastanka brezposelnosti je tožnik poleg plače iz naslova pogodbe o zaposlitvi prejemal tudi nadomestilo za invalidnosti. To nadomestilo ima značaj samostojne dajatve iz invalidskega zavarovanja, ki jo izplačuje zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, in ni sestavni del plače, zato se ne upošteva v osnovo za odmero denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Tožniku je bila osnova pravilno odmerjena le z upoštevanjem plač in neutemeljeno uveljavlja, da naj se v osnovo upošteva tudi nadomestilo za invalidnost.
varstveni dodatek - vročitev odločbe - dan odpreme
Odločba, s katero se odloči o varstvenem dodatku, se vroča z dostavo v hišni predalčnik. Šteje se, da je vročitev opravljena 21. dan od dneva odpreme, ki se na odločbi označi. Ker je bila pritožba zoper tako vročeno odločbo vložena prepozno, jo je toženec zakonito zavrgel.
izvolitev v naziv - odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti
Ker je tožena stranka tožniku na podlagi 227. člena Statuta (Univerze) omogočila nadaljevanje dela do dneva, ko je prejel dokončno odločitev senata tožene stranke z dne 22. 9. 2014, je imel tožnik, ki je dne 15. 5. 2013 vložil pravočasno in popolno zahtevo za izvolitev v naziv, podaljšano veljavnost svojega dotedanjega naziva, vendar pa le do vročitve odločbe, s katero je bilo dokončno odločeno o njegovem zahtevku za izvolitev v naziv. Ker tožnik v ponovni naziv „višji predavatelj ....“ ni bil izvoljen (o čemer je bilo dokončno odločeno s sklepom senata tožene stranke z dne 22. 9. 2014), neizvolitev v ustrezen naziv pa predstavlja odpovedni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki jo je tožena stranka podala tožniku, zakonita.