KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC0004494
KZ-1 člen 20, 20/2, 49, 49/2, 186, 186/1. ZKP člen 372, 372-3.
neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami - odmera kazni - absolutno bistvena kršitev postopka
Odmera kazni za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami namreč ni odvisna zgolj od količine prepovedane droge, pač pa se pri odmeri kazni upoštevajo vse okoliščine, ki vplivajo na višino kazni in so v vsakem konkretnem primeru specifične. Skoraj povsem izključeno je, da bi se v življenju zgodila dva popolnoma identična primera, pri čemer bi bile tudi subjektivne okoliščine storilca povsem enake.
Odločbe o krivdi, o premoženjskopravnem zahtevku, o odvzemu prepovedane droge in zaseženih predmetov namenjenih za njeno pridelavo ter o stroških kazenskega postopka, ki so nastali v prvem sojenju, so s sodbo Okrožnega sodišča v Celju III Kp 53548/2014 z dne 22. 4. 2015 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Celju I Kp 53548/2014 z dne 4. 9. 2015, postale pravnomočne dne 4. 9. 2015 in je tako glede teh odločb stvar že pravnomočno razsojena. V tokrat ponovljenem postopku bi moralo sodišče prve stopnje glede na to, da je bila obtožencu izrečena obsodilna sodba razveljavljena le v odločbah o kazenskih sankcij in vštevanju pripora, zato izreči le kazensko sankcijo in vanjo všteti čas, ki gaje obtoženec prestal v pridržanju in v priporu ter odločiti o stroških kazenskega postopka, nastalih v ponovljenem sojenju.
pogodba o finančnem leasingu – uporaba določb o povrnitvi škode – soprispevek – deljena odgovornost – sorazmerno zmanjšana odškodnina – spor majhne vrednosti
Glede na to, da je leasingodajalka tožeča stranka za škodo iz prometne nezgode 21. 11. 2010, v kateri je bilo udeleženo vozilo, ki je bilo predmet leasing pogodbe, izvedela s prejemom regresnega zahtevka 13. 11. 2013 in da tožeča stranka v času škodnega dogodka ni vedela za prenehanje zavarovanja vozila, saj je lizingojemalec o tem ni obvestil, kot bi jo moral, ni utemeljen pritožbeni očitek, da je tožnica sama prispevala k nastanku škode, ker vozila ni zavarovala.
SODNE TAKSE – IZVRŠILNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0075847
ZST-1 člen 11, 11/2, 11/3, 11/4, 12. ZPP člen 2, 2/1, 7, 7/1, 212, 339, 339/2, 339/2-14.
predlog za oprostitev plačila sodnih taks – odlog ali obročno plačilo sodnih taks – razlogi o odločilnih dejstvih – premoženjsko stanje predlagatelja – trditveno in dokazno breme – odločanje v mejah postavljenih zahtevkov
Trditveno in dokazno breme o razlogih za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse je na stranki. Kadar stranka poda samo predlog za oprostitev plačila sodne takse in v ta namen predloži podatke o svojem premoženjskem stanju, mora sodišče pri odločanju o takšnem predlogu izhajati iz trditev v predlogu in dokazov, s katerimi stranka zatrjuje svoje slabo premoženjsko stanje, da bi bila upravičena do oprostitve plačila sodne takse. Podrejenega zahtevka za odlog plačila sodne takse dolžnik ni postavil in zato sodišče prve stopnje tudi ni dolžno odločati o zahtevku, ki ga ni.
Zakon o zdravniški službi člen 2. ZDR-1 člen 37, 110, 110/1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi
Podan je razlog po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je tožnik, ki je imel pri toženi stranki sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto zdravnik specialist, zjutraj ob prihodu na delo pred vhodom v stavbo tožene stranke neupravičeno verbalno in fizično napadel pacientko tožene stranke (onkološko bolnico), ki je zunaj kadila. Tožnik je s pacientko govoril s povišanim tonom, jo močneje prijel oziroma jo zgrabil za ramo in jo grobo odrinil, tako da bi pacientka skoraj padla. Takšno ravnanje tožnika je povsem neprimerno in v nasprotju s 37. členom ZDR-1, s čemer je tožnik huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Takšno ravnanje pomeni tudi kršitev varovanja ugleda zdravniškega poklica in skrbi za dobrobit pacientov, kar je v nasprotju z 2. členom Zakona o zdravniški službi (Ur. l. RS, št. 98/1998 in nadalj.) oziroma 1. členom Kodeksa medicinske deontologije Slovenije .
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta - organizacijski razlog
Tožena stranka je zaradi doseženega obsega prodaje v letu 2012, zmanjšanja števila veleprodajnih strank in predvidenega obsega prodaje v letu 2013, ki ne predvideva povečanja števila kupcev in s tem prodaje tekstilnih izdelkov, optimizirala oziroma racionalizirala delo. Ker delovna mesta v določenem oddelku niso bila polno zasedena, je ukinila delovno mesto svetovalec, ki ga je zasedala tožnica, zato je prenehala potreba po njenem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je preverila tudi možnost zaposlitve tožnice na drugem delovnem mestu oz. možnost njene prekvalifikacije oziroma dokvalifikacije, vendar te možnosti ni, zato so, glede na bistven upad prodaje in prometa ter posledično zmanjšane potrebe po delu, podani utemeljeni razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
ZDR člen 4, 5, 5/2, 130. ZDR-1 člen 4, 5, 5/2, 118, 130, 200, 200/1, 200/2, 200/4. ZMZPP člen 21, 21/1, 57. ZPP člen 28, 76, 76/, 339, 339/2, 339/2-14.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - sodna pristojnost - pasivna legitimacija - tuje veleposlaništvo - stroški za prevoz na delo in z dela - stroški prehrane med delom - absolutna bistvena kršitev določb postopka - nerazumljiv izrek
Tožnica se je pri toženki prostovoljno vključila v organiziran delovni proces za delovni čas, krajši od polnega (25 ur tedensko), tj. čiščenje, opravljanje kurirskih storitev in strežbe (cateringa). Delo je opravljala osebno in nepretrgano, po navodilih delodajalca in pod njegovim nadzorom ter je zanj prejemala plačilo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so v razmerju med strankama tega individualnega delovnega spora obstajali vsi elementi delovnega razmerja, kot so bili določeni v 4. členu ZDR, ki je veljal do 12. 4. 2013, in po tem datumu v sedaj veljavnem 4. členu ZDR-1, zato je tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za vtoževano obdobje utemeljen.
Sodišče prve stopnje je tožnici iz naslova povrnitve stroškov prehrane med delom zmotno dosodilo znesek v višini maksimuma, ki ni obdavčen, saj je kot pravno podlago napačno uporabilo Uredbo o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, ki določa višine povračil stroškov v zvezi z delom, povračil stroškov v zvezi s službenim potovanjem in drugih dohodkov, do katerih se ti skladno s 3., 4., 7. in 8. točko 1. odstavka in 2. odstavkom 44. člena ZDoh-2 ne vštevajo v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja. Uredba ne določa višine povračil stroškov prehrane, do katerih je delavec upravičen. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da za toženo stranko ne velja nobena kolektivna pogodba in da tožena stranka tudi podzakonskega akta s tem v zvezi nima, zato bi se moralo opreti na pravno ureditev tega vprašanja v podobni dejavnosti, npr. v javnem sektorju. Ker zaradi napačne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi o povrnitvi stroškov prehrane med delom v točki V izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP v točki VI izreka sodbe, saj izrek, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo o regresu za letni dopust, ki ga je tožena stranka dolžna izplačati tožnici, ni razumljiv in tudi ne izvršljiv. Iz izreka namreč ni razvidna višina zneskov regresov za letni dopust, od katerih tečejo zakonske zamudne obresti, ti zneski pa tudi ne izhajajo iz obrazložitve sodbe, zato pritožbeno sodišče odločitve sodišča prve stopnje v tem delu ni moglo preizkusiti. Zato je pritožbeno sodišče tudi v tem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZDSS-1 člen 82, 82/2, 82/3. ZPP člen 319, 230, 230/2. ZUPJS člen 8, 8/1. ZUP člen 7.
državna štipendija - višina - pojasnila dolžnost
Tožnica ob vložitvi vloge za priznanje državne štipendije niti v obravnavanem predsodnem postopku ni bila opozorjena na zakonsko ureditev uveljavljanja pravic iz javnih sredstev po vrstnem redu (8. člen ZUPJS). Opustitev navedene pojasnilne dolžnosti lahko vpliva na višino štipendije oz. možnost pridobitve tudi drugih pravic iz sistema socialnega varstva, ki so po vrstnem redu uvrščene pred pravico do državne štipendije. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku na odpravo izpodbijane odločbe, toženi stranki pa je utemeljeno naložilo izdajo odločbe o višini državne štipendije in odločbo o drugih pravicah iz javnih sredstev.
plačilo socialno varstvene storitve – plačilo storitve institucionalnega varstva – oprostitev plačila – zavezanec za plačilo – preživljanje staršev – preživninska obveznost do staršev – razmerja med starši in otroki
Ker toženka uveljavlja izjemo od splošnega pravila, da so otroci svoje starše dolžni preživljati, je dolžna zatrjevati in dokazati, da mati preživninske obveznosti do nje iz neupravičenih razlogov ni izpolnjevala.
Tožnik je več oseb zavajal, da jim bo pomagal pri izvedbi tečaja varne vožnje, pridobitvi vozniškega dovoljenja in izbrisu kazenskih točk, pri čemer za navedeno ni imel pooblastil, ter je od njih v ta namen zahteval ustrezno plačilo, ki je bilo nato tudi izvedeno (čeprav sicer na račun tretjega). Tožnik je s svojim ravnanjem huje kršil delovne obveznosti, zato je obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnikova kršitev pa ima tudi vse znake kaznivega goljufije po 1. odstavku 211. člena KZ-1. Zato je podan tudi utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1.
Pri ugotavljanju izvenzakonske skupnosti je treba izhajati iz tega, da mora biti enaka vsebini zakonske skupnosti, zadovoljevati mora torej čustvene, moralne in materialne potrebe partnerjev, poleg tega pa mora biti opazna navzven in zato izpolnjevati tudi nekatere za okolico dobro vidne pogoje, kot sta skupno bivanje in skupno gospodinjstvo. Tožnica ima s partnerjem skupnega otroka, zato se po 4. odstavku 10. člena ZUPJS domneva, da med njima obstaja zunajzakonska skupnost. Ker tožnica ni dokazala drugače, je toženec partnerja pri dodeljevanju denarne socialne pomoči in otroških dodatkov utemeljeno upošteval kot tožničinega družinskega člana.
ZPIZ-2 člen 16, 16/1, 429, 429/15. ZPIZ-1 člen 15, 15/2, 17, 17/2, 18. ZMEPIZ člen 45, 45/2, 48, 48-1.
lastnost zavarovanca - zmotna uporaba materialnega prava - družbenik in poslovodna oseba - delovno razmerje - obvezno zavarovanje
Tožnica je za obdobje od 26. 5. 2010 do 15. 10. 2012 izpolnjevala pogoje za vključitev v zavarovanje na podlagi 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1, po kateri se obvezno zavarujejo družbeniki zasebnih družb, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi, saj pred tem ni bila vključena v zavarovanje, niti v tem času ni bila zavarovana na drugi podlagi. Od 16. 10. 2012 dalje pa je bila tožnica za 20 ur vključena v zavarovanje na podlagi delovnega razmerja v skladu s 13. členom ZPIZ-1. Ker je bila tožnica zavarovana na drugi pravni podlagi, pa čeprav le za 20 ur, 2. odstavek 15. člena ZPIZ-1 ne daje pravne podlage, da bi bila tožnica za preostali čas (20 ur) zavarovana po tej določbi. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo dokončno odločbo tožene stranke, prvostopenjsko odločbo pa spremenilo tako, da ima tožnica lastnost zavarovanke iz naslova družbeništva zasebne družbe po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 od 26. 5. 2010 do 15. 10. 2012 za polni delovni čas 40 ur tedensko.
ZUPJS člen 1, 5, 6, 12, 12/1, 12/1-1. ZDoh-2 člen 15, 18, 19, 92, 93, 93-1, 96, 96/2, 96/2-2.
otroški dodatek - zmotna uporaba materialnega prava - materialno stanje družine - dobiček iz kapitala
Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da gre v primeru dobička iz kapitala, doseženega s prodajo nepremičnine, za obdavčljiv dohodek, ki se upošteva pri cenzusu tožnice, torej pri ugotavljanju pogojev za dodelitev pravice do otroškega dodatka in subvencije za znižanje plačila vrtca. V tožničinem primeru gre namreč za takšen dobiček iz kapitala, ki je oproščen plačila dohodnine, in sicer na podlagi 2. točke drugega odstavka 96. člena ZDoh-2. Ker gre v konkretnem primeru za obdavčljiv dohodek, ki je oproščen plačila dohodnine, se takšen dohodek po 1. točki prvega odstavka 12. člena ZUPJS ne všteva v dohodek, ki se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja tožnice za uveljavljanje pravic iz naslova otroškega dodatka in subvencije za znižanje plačila za program vrtca. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo pa spremenilo tako, da je odpravilo odločbe tožene stranke in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
državna štipendija - prenehanje - vrnitev prejetih zneskov štipendije
Tožnica je prejemala državno štipendijo za študijsko leto 2011/2012 za 1. letnik izobraževalnega programa na določeni fakulteti. Tožnica navedenega letnika ne v študijskem letu 2011/2012 ne do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje ni dokončala, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da so nastopili razlogi za prenehanje štipendijskega razmerja in je tožnica prejeto štipendijo dolžna vrniti.
Tožena stranka je dokazala, da tožnica, ki je bila zadolžena za vsebinsko koordinacijo projekta v zvezi z izdelavo programske opreme za podporo izračunu cen zdravil, ni pravočasno sporočila podatkov o izvoru cen zdravil, oziroma je odgovorna za nastanek zamude pri izvedbi projekta. Dokazala je tudi, da je tožnica odklonila pripravo plana izobraževanja za leto 2014, čeprav je bilo v splošnih navodilih tožene stranke za zaposlene predvideno vsaj 5 dni izobraževanj na leto in da je na sestanku verbalno napadla dva udeleženca. S takšnim ravnanjem je tožnica najmanj iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je podan u
temeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Izpolnjen je tudi dodatni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.
kršitev materialnih določb zakona – odločba o sankciji – opomin – zahteva za sodno varstvo
Izrekanje opomina ni utemeljeno že z obstojem katerihkoli olajševalnih okoliščin, temveč mora biti prekršek storjen v okoliščinah, ki so očitno olajševalne in jim organ pripiše posebno težo. Izrekanja opomina torej ne utemeljujejo take okoliščine, ki nastanejo bolj ali manj redno pri storitvah prekrškov. Predvsem pridejo v poštev okoliščine ali splet okoliščin objektivne narave ob sami storitvi prekrška, ki zmanjšujejo pomen kršitve predpisov v danih razmerah (npr. provociranost storilca, ovire za pravilno delovanje, razmere, ko je meja med pravilno uporabo prava in kršitvijo predpisa težko prepoznavna itd.), upravičeno pa je upoštevati tudi okoliščine na strani storilca (stopnja odgovornosti za prekršek, nagibi storilca, storilčevo prejšnje življenje ipd.).
ZPP člen 3, 3/3, 19, 19/1, 316, 337, 337/1, 482, 482/1, 482/1-1. ZDR-1 člen 118. ZDSS-1 člen 5, 5/1.
sodba na podlagi pripoznave - nerazumljiv izrek sodbe - neizplačana plača - odpravnina - stvarna pristojnost delovnega sodišča
Ker iz izreka izpodbijane sodbe ni razvidno, o katerem delu tožbenega zahtevka tožnika je sodišče prve stopnje odločilo s sodbo na podlagi pripoznave, o katerem delu tožbenega zahtevka tožnika pa je odločilo s sodbo, in sicer na podlagi dejstev, ugotovljenih v dokaznem postopku, je pritožbeno sodišče zaradi nerazumljivega izreka izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Direktor, ki je bil razrešen iz neutemeljenega razloga, ne more uveljavljati reintegracijskega zahtevka (zahtevka za vrnitev na funkcijo) za razliko od delavca, ki ima v primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravico do reintegracije in reparacije v višini plače, ki bi jo prejel, če mu delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo.
Spora, v katerem tožnik zahteva odškodnino zaradi razrešitve brez utemeljenega razloga, ni mogoče uvrstiti med individualne delovne spore, saj ne gre za spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem v skladu z b) točko prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, temveč za spor med gospodarsko družbo in članom upravljanja te družbe po 1. točki prvega odstavka 482. člena ZPP.
Skladno z ustaljeno sodno prakso velja, da se delodajalci ne morejo razbremeniti plačila zakonsko določenih prejemkov delavcev iz delovnega razmerja s trditvijo, da so se delavci tem pravicam odpovedali.
Plača se prisodi delavcu v bruto znesku, od katerega je treba plačati davke in prispevke, delavcu pa mora delodajalec izplačati neto znesek glede na predpise, ki urejajo plačilo dohodnine in prispevkov. Ker ob izdaji sodbe ni znano, po kakšni stopnji se bodo na dan obračuna oziroma izplačila, torej ko nastane davčna obveznost, obračunali davki oziroma dohodnina (oziroma davki in prispevki pri dohodkih, od katerih se prispevki plačujejo), tudi ni znano, kakšni bodo natančno izračunani pravilni neto zneski po obračunu dajatev na dan izplačila prejemkov. Zato se prejemki, od katerih se plačujejo davki (in prispevki, če gre za takšne vrste prejemkov), dosodijo le v bruto zneskih, v izreku sodbe pa se le opisno navede, da zakonske zamudne obresti tečejo od ustreznih neto zneskov, obračunanih od po višini dosojenih bruto zneskov, pri čemer neto zneski v izreku sodbe ne smejo biti določeni po višini v nominalnem denarnem znesku. Ker sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo delno spremenilo.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015412
ZDR-1 člen 7, 7/4, 8, 47, 47/3, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-2. OZ člen 131.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - izostanek z dela - trpinčenje na delovnem mestu - mobbing
Ker so dokazna sredstva glede na določbe ZDSS-1 in ZPP, ki ne določata pravil o prepovedi uporabe dokazov, enakovredna v okviru proste presoje dokazov, se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na evidenco prisotnosti na delu, čeprav je bila vodena brez navodil pristojnih in brez tožnikove vednosti.
Zaradi tožnikovih odsotnosti z dela in neupoštevanja delovnega časa je podan odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR‑1.
Razrešitev s funkcije direktorja je vplivala le na tožnikov statusnopravni položaj v družbi, ne pa na samo opravljanje dela vodje prodaje, ki ga je tožnik po lastni izpovedi opravljal tudi v času, ko je bil zakoniti zastopnik družbe oziroma direktor.
Čeprav opozorilo o kršitvah ni predpostavka za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, lahko daje tožnikovim kršitvam večjo težo. Tožnik je namreč kljub prejetemu pisnemu opozorilu nadaljeval z istovrstnimi kršitvami delovnih obveznosti, saj tudi po prejemu opozorila na delo ni prihajal in ni upošteval delovnega časa.
Prvi odstavek 135. člena ZJU določa, da je javni uslužbenec odškodninsko odgovoren za škodo, ki jo protipravno povzroči delodajalcu pri delu ali v zvezi z delom naklepno ali iz hude malomarnosti. Podobno je določal tudi prvi odstavek 182. člena ZDR. Po tej določbi je delavec, ki je na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti delodajalcu povzročil škodo, dolžan to škodo delodajalcu povrniti. Za odgovornost delavca oziroma javnega uslužbenca za povzročeno škodo se torej zahteva višja stopnja krivde, ki se ne domneva, temveč jo mora delodajalec dokazati.
Škoda je povzročena namenoma, če se je delavec zavedal, da lahko s svojimi ravnanji povzroči nastanek škode in je to (prepovedano posledico) tudi hotel oziroma dopustil. Škoda pa je povzročena iz hude malomarnosti, če bi se delavec moral in mogel zavedati, da lahko zaradi njegovega ravnanja pride do nastanka škode, pa je lahkomiselno mislil, da do škode ne bo prišlo, ali da jo bo lahko odvrnil.
Delavec (tožena stranka) ni povzročil škode iz hude malomarnosti, ko se je pri vzvratni vožnji s službenim vozilom zaletel v stebriček in povzročil škodo na službenem vozilu, saj je menil, da je šel mimo stebrička, vozil je previdno, počasi in gledal v ogledalo, pa ga ni videl.
ZVoz člen 50, 50/10. ZPrCP člen 105, 105/4-4, 107, 107/1, 107/2. ZP-1 člen 68, 132, 132/2, 132/3, 155, 155/1-5.
bistvena kršitev določb postopka o prekršku – identiteta med sodbo in obdolžilnim predlogom - načelo materialne resnice – pogoji za udeležbo voznikov motornih vozil v cestnem prometu – vožnja vozila v cestnem prometu v času trajanja začasnega odvzema vozniškega dovoljenja – vožnja pod vplivom alkohola – preizkus alkoholiziranosti – zapisnik o preizkusu z alkotestom – zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Za presojo objektivne identitete med obdolžilnim predlogom in sodbo je odločilno, da opis dejstev in okoliščin, s katerimi je opredeljen prekršek, ostane v mejah dejstvene podlage obdolžilnega predloga, sodišče pa v izrek sodbe zajame opis dejanja, ki mora biti istoveten z opisom dejanja v obdolžilnem predlogu glede tistih dejstev in okoliščin, ki so potrebne, da se prekršek čim bolj natančno opredeli. Glede pravne presoje dejanja pa v skladu z določbo tretjega odstavka 132. člena ZP-1 sodišče ni vezano na predlog predlagatelja postopka. Sodišče prve stopnje je v opis dejanskega stanja zapisalo zgolj tista dejstva in okoliščine, ki imajo podlago v vsebini obdolžilnega predloga in iz katerih izhajajo zakonski znaki obdolžencu očitanih prekrškov, zato ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka iz 5. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, kot menijo zagovorniki obdolženega.
Vsak voznik, ki je veljavno pridobil vozniško dovoljenje za vožnjo motornih vozil v cestnem prometu, se pred izdajo vozniškega dovoljenja seznani s cestnoprometnimi pravili in tudi pogoji, ki jih mora voznik izpolnjevati, da sme biti udeležen v cestnem prometu kot voznik, torej tudi, da mora imeti veljavno vozniško dovoljenje. Jasno je torej, da je obdolženec že na podlagi začasnega (fizičnega) odvzema vozniškega dovoljenja vedel, da mu je bila izrečena prepoved nadaljnje vožnje in da ne sme ponovno voziti, dokler mu vozniško dovoljenje ni vrnjeno.