Presoja, kateri stroški so potrebni za izvršbo, je namreč odvisna od okoliščin primera; poleg tega morajo biti stroški, ki se naložijo v plačilo dolžniku, tudi v pravilnem razmerju s procesnim ciljem - biti morajo smotrni.
Večinska sodna praksa stoji na stališču, da določbe 197. člena ZIZ ni mogoče razlagati tako, da imajo vsi izvršilni stroški vseh upnikov avtomatično prednost pri poplačilu, pač pa v to kategorijo prednostnega poplačila po 1. točki prvega odstavka 197. člena ZIZ sodijo le tisti stroški, ki so bili potrebni za opravo konkretne nepremičninske izvršbe.
nadomestilo za invalidnost - ustavitev izplačevanja nadomestila - III. kategorija invalidnosti - poslabšanje v stanju invalidnosti - nov predpis
Ker je tožnik na podlagi odločbe toženca z dne 27. 5. 2013, ki je postala dokončna in izvršljiva, od 1. 3. 2013 pridobil nove pravice iz invalidskega zavarovanja, je toženec tožniku utemeljeno z dnem 13. 6. 2013 ustavil izplačevanje nadomestila za invalidnost, priznanega po prejšnjih predpisih (ZPIZ-1). Na podlagi odločbe z dne 27. 5. 2013 pa je imel toženec podlago za novo odmero nadomestila po ZPIZ-2 od 14. 6. 2013 dalje. V tožnikovem primeru bi določba 389. člena ZPIZ-2 (varstvo pravic po prejšnjih predpisih) in varstvo pravice do nadomestila za invalidnost, ki ga je tožnik pridobil na podlagi prejšnjih predpisov, to je ZPIZ-1, prišli v poštev le ob nespremenjenem stanju, torej če ne bi prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju in do poslabšanja v stanju invalidnosti.
denarna socialna pomoč - pravice iz javnih sredstev - pristojnost za odločanje - tujec
ZTuj-2 ne določa, kateri organ je pristojen za odločanje o pravici do nujnega zdravstvenega varstva in osnovne oskrbe tujcu, ki mu je dovoljeno zadrževanje v Republiki Sloveniji. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je skladno s ZSV odločanje o pravicah, ki so določene v ZSVarPre in ZUPJS, v pristojnosti centrov za socialno delo. Ti namreč odločajo o navedenih pravicah glede državljanov Republike Slovenije, ki imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji oziroma v primeru tujca, ki ima dovoljeno za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Ker ZSV ni posebej določal, kdo je pristojen za odločanje o vtoževanih pravicah v primeru tujca, ki mu je dovoljeno zadrževanje v Republiki Sloveniji, je prvostopenjsko sodišče ob uporabi 3. člena ZS navedeno pravno praznino pravilno zapolnilo. V primeru pravne praznine mora sodišče uporabiti zakonska določila, ki urejajo druge podobne primere. Zato so pritožbene navedbe o nepristojnosti centra za socialno delo neutemeljene.
Tožena stranka je realni dolžnik (in njena obveznost ni subsidiarna), neposredni (civilni) dolžnik zavarovane zapadle terjatve pa je družba E. d.d.. Iz tega razloga ni pravno upoštevan ugovor tožene stranke, da bi morala tožeča stranka najprej zahtevati plačilo terjatve od civilnega dolžnika.
preklic pogojne obsodbe – poseben pogoj – redno plačevanje preživnine – neodzivanje na vabila sodišča
Glede na to, da se je obsojeni odzival z delnimi plačili zneskov zgolj ob pretnjah s preklicem pogojne obsodbe, se pritožbeno sodišče povsem strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da se obsojenec izmika izpolnjevanju obveznosti, saj neizpolnitev naložene obveznosti ni posledica objektivnih okoliščin, ki bi nastale po pravnomočnosti pogojne obsodbe. Glede na to, da je obsojenec specialni povratnik in da mu je sodišče enkrat že podaljšalo rok za izpolnitev zaostalih preživninskih obveznosti, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje o preklicu pogojne obsodbe pravilna.
ZDR-1 člen 87, 87/2, 89, 89/1, 89/1-1, 89/2, 90, 90-2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - ekonomski razlog - mobbing - absolutno neutemeljen odpovedni razlog
Po določbi drugega odstavka 89. člena ZDR-1 lahko delodajalec odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je v postopku na prvi stopnji med drugim zatrjevala, da ji je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi odškodninske tožbe, ki jo je vložila zaradi kršitve prepovedi trpinčenja (mobinga) na delovnem mestu zoper toženo stranko, nekaj več kot tri mesece pred sporno odpovedjo. Po 2. alineji 90. člena ZDR-1 med absolutno neutemeljene odpovedne razloge spada tudi vložitev tožbe zoper delodajalca zaradi zatrjevanja kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti (kamor spada tudi zakonsko določena obveznost varovanja dostojanstva delavca pri delu iz 47. člena ZDR-1) pred sodnimi organi. Ker je tožnica zatrjevala obstoj neutemeljenih odpovednih razlogov in predlagala izvedbo dokazov, tožena stranka, ki je zatrjevala, da vložitev tožbe ni bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, pa je tudi predlagala nasprotne dokaze, bi moralo sodišče izvesti dokazni postopek tudi v tej smeri. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo odločilnega dejstva, tj. ali je bila odpoved tožnici v resnici podana iz objektivnega razloga, torej iz razloga v sferi tožene stranke, ali pa je bil v resnici razlog, povezan z osebo tožnice oziroma njenim ravnanjem - vložitvijo tožbe zoper toženo stranko pred delovnim sodiščem. Ker je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-8. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 233.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - navodila o ravnanju v času zadržanosti od dela
Oseba, ki se zdravi, je dolžna upoštevati zdravnikova navodila, saj ji le-ta pomagajo k hitrejši ozdravitvi oziroma ji povedo, da se mora izogibati ravnanj, ki bi lahko negativno vplivala na potek zdravljenja. Delavec se mora držati navodil zdravnika zato, da bo zdravljenje čim krajše, to pa ne pomeni, da delavec v tem času ne sme izvrševati niti tistih običajnih vsakodnevnih opravil in dejavnosti, ki jih sicer lahko opravlja poleg svojega dela pri delodajalcu. Za ravnanje delavca v bolniškem staležu res velja poseben režim, vendar to ne pomeni, da vsaka krajša odsotnost z doma pomeni utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Za presojo, ali je tožnik v času bolniške odsotnosti spoštoval navodila pristojnega zdravnika, je potrebno ugotoviti, ali je imel navodila in kakšna. S tem, ko je odšel v klet stanovanjskega bloka, v katerem živi in s tem, da je odšel z otrokom v bližnjo trgovino po nakupih, ni kršil navodil izbrane zdravnice, kot je pojasnila izbrana zdravnica v pisni izjavi, v kateri je tudi zapisala, da ne bi pa kršil njenih navodil niti v primeru, če bi sam odšel po nakupih v bližnjo trgovino. Iz pisne izjave izbrane zdravnice sicer izhaja, da je dobil navodila, da mora biti doma ter da so mu dovoljeni le izhodi na pregled v ambulanto in na predpisane terapije, vendar pa s tem, ko je odšel v trgovino po nakupih nujno potrebnih živil z otrokom, ni kršil prejetih navodil o ravnanju v času bolniške odsotnosti.
PREKRŠKI - VARNOST CESTNEGA PROMETA - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
VSC0004459
ZP-1 člen 22, 22/3, 22/8.
izrek prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja - obdobje dveh let - dejansko stanje v času odločanja na prvi stopnji
Prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja ni dovoljeno izreči, če je med storitvijo posameznih prekrškov ali med pravnomočnostjo posameznih odločb o prekrških preteklo več kot dve leti in če sta pretekli dve leti od pravnomočnosti odločbe o prekršku, s katerimi so storilcu bile izrečene kazenske točke, zaradi katerih je dosegel predpisano število kazenskih točk.
Dejstvo, da je od pravnomočnosti plačilnega naloga PPP Ljubljana tj. 30. 3. 2012 do dneva izdaje izpodbijanega sklepa 15. 4. 2014 preteklo več kot dve leti, za pravilnost izpodbijane odločitve ni bistveno.
Ko pritožbeno sodišče odloča o pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje, je glede dejanskega stanja praviloma vezano na dejansko stanje, ki je obstajalo v času odločanja pred sodiščem prve stopnje. Kasnejše spremembe glede dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je mogoče upoštevati le, če je do njih prišlo zaradi dejstev, ki so sicer obstajala že v času odločanja sodišča prve stopnje o zadevi, vendar sodišče prve stopnje z njimi ni bilo seznanjeno. Potek časa od nastopa pravnomočnosti do vročitve sklepa o izreku prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije pa ni takšna sprememba, ki bi jo bilo mogoče upoštevati na pritožbeni stopnji.
bistvena kršitev določb postopka o prekršku – odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja – dokončna odločitev o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja – dokazilo o vključitvi v ustrezen program – pravica storilca do izjave
Ko izvajalska organizacija storilcu ne izda dokazila o vključitvi v ustrezen program, čeprav se ga je udeležil, mora sodišče pred sprejemom dokončne odločitve o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja storilcu dati možnost, da se izreče o razlogih zaradi katerih mu je izvajalec programa odrekel izdajo dokazila.
Vložnik je dne 8. 6. 2015 vložil vlogo, napisano v jeziku, ki pred sodiščem ni v uradni rabi in se kot taka šteje za nerazumljivo. Zato je sodišče vložnika s sklepom pozvalo, da vlogo v roku 30 dni popravi in dopolni tako, da predloži prevod vloge z dne 8. 6. 2015. Hkrati ga je seznanilo o možnosti pridobitve brezplačne pravne pomoči in ga opozorilo, da bo njegovo vlogo zavrglo, če ne bo ravnal v skladu s sklepom o popravi. Ker tožnik vloge ni popravil v roku, kot mu ga je določilo sodišče, je sodišče prve stopnje njegovo vlogo utemeljeno zavrglo v skladu s 5. odstavkom 108. člena ZPP.
ZJU člen 156, 156/2, 156/3, 158, 158/2, 158/3, 158/4, 158/5. ZDR-1 člen 98. KPND člen 31.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
S spremembo sistemizacije je bilo ukinjeno delovno mesto tožnice, delovne naloge tega delovnega mesta pa so bile razporejene na drugo delovno mesto. Ker je ukinitev delovnega mesta organizacijski razlog, zaradi katerega javnemu uslužbencu v skladu z drugim odstavkom 156. člena ZJU lahko preneha delovno razmerje, tožnice pa ni bilo možno premestiti na drugo delovno mesto v skladu s pogoji iz drugega odstavka 158. člena ZJU, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.
Postopek s pritožbo zoper odločbo sodišča prve stopnje o glavni stvari je končan z ustavitvijo postopka zaradi umika pritožbe pred sejo senata pritožbenega sodišča. Taksna obveznost za postopek o pritožbi, za katero količnik odmere od vrednosti spornega predmeta iz 16. člena ZST-1 po tar. št. 2121 znaša 0,9, se zato zmanjša na količnik 0,45.
starostna pokojnina - sorazmerni del - Sporazum o socialnem zavarovanju - pokojninska osnova - odmera
Tožnik ima dopolnjenih 38 let, 7 mesecev in 8 dni pokojninske dobe, od tega 8 let, 6 mesecev in 9 dni pri slovenskem nosilcu zavarovanja ter 30 let in 29 dni pri nosilcu zavarovanja v Bosni in Hercegovini. Pri izračunu pokojninske osnove so bile pravilno upoštevane plače po podatkih iz matične evidence, ki jih je tožnik prejel v obdobju od 1971 do 1976 in preračunane z valorizacijskimi količniki na leto pred upokojitvijo, to je na leto 2012. Tožniku je bil sorazmerni del slovenske starostne pokojnine pravilno odmerjen v skladu z mednarodnim sporazumom glede na dopolnjeno pokojninsko dobo pri slovenskem nosilcu zavarovanja. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, saj za odmero sorazmernega dela starostne pokojnine v višjem znesku ni pravne podlage.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0015066
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 147, 147/5, 150153, 153/3, 179. ZS člen 113a. Direktiva Sveta 72/166/EGS o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti člen 3.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - plačilo odškodnine - objektivna odškodninska odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost - viličar - samovozni delovni stroj
Tožnica se je poškodovala v delovni nezgodi pri prvotoženi stranki, ko je poskušala popraviti voziček, ki se je premaknil. Ker je bila tožnica v mrtvem kotu in jo upravljalec viličarja ni videl, je paleto, ki je tehtala najmanj 500 kg, spustil na voziček, preden je tožnica umaknila roko, tako da prišlo do stiska palca na roki. Delo je potekalo v okoliščinah povečane nevarnosti (tveganja), za katerega prvotožena stranka objektivno odgovarja. Poleg tega ravnanje delavca, ki spušča 500 kg težko paleto z viličarjem na voziček, medtem ko stoji neposredno ob vozičku tožnica, ne da bi se prepričal, da lahko varno brez ogrožanja sodelavke, odloži paleto na voziček, predstavlja malomarno ravnanje nadrejenega delavca - upravljalca viličarja, s tem pa tudi krivdno odgovornost prvotožene stranke. K nastanku škodnega dogodka je prispevala tudi tožnica v 20 % s svojim nepravilnim ravnanjem, ker ni prijela vozička za navpično prečko. Če bi tožnica voziček držala za navpično prečko, do stiska palca na roki ne bi prišlo, pri čemer so bili delavci poučeni, da morajo prijeti voziček za navpično prečko.
Iz splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti, ki so sestavni del zavarovalne pogodbe, sklenjene med prvo in drugotoženo stranko, izhaja, da so iz zavarovanja odgovornosti izključeni odškodninski zahtevki zaradi škod, ki nastanejo zaradi uporabe ali posesti samovoznih delovnih strojev. Viličar je samovozni delovni stroj. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da v konkretnem primeru ne gre za izključitev zavarovalnega kritja drugotožene stranke. Sodna praksa zagovarja stališče, da je treba pri škodi, ki jo povzročijo motorna vozila (ali delovni stroji), ugotoviti, ali je bila škoda povzročena z rabo (delovanjem, obratovanjem) tega vozila ali stroja, pri čemer vožnja ni edini in odločilni pogoj za ugotovitev rabe. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z zahtevkom zoper tretjetoženo stranko niso bile dokazno ocenjene vse pravno odločilne okoliščine v zvezi z vprašanjema, ki so za odločitev v sporni zadevi pravno ključnega pomena - kateri zavarovalni primeri so kriti s polico zavarovanja avtomobilske odgovornosti in ali je viličar opravljal običajno funkcijo v času škodnega dogodka, ko je spuščal tovor. Glede odškodninskega zahtevka zoper drugotoženo stranko pa se sodišče ni opredelilo do vprašanja, ali je do nesreče prišlo zaradi rabe (delovanja, obratovanja) viličarja. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno in v celoti pritožbi drugotožene stranke ugodilo ter odločitev v izpodbijani sodbi glede zahtevka, ki se nanaša na drugo in tretjetoženo stranko, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZDR-1 člen 56, 77, 118, 200. ZDSS-1 člen 41. ZPP člen 156, 184, 185, 214.
obstoj pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas - nezakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi - začasno povečan obseg dela - sprememba tožbe
V sodni praksi je zavzeto stališče, da določba četrtega odstavka 41. člena ZDSS-1 predstavlja le izjemo od pravila iz prvega odstavka 185. člena ZPP (po katerem je po vročitvi tožbe toženi stranki za spremembo tožbe potrebna njena privolitev), ne pomeni pa tega, da bi tožnik, ki v delovnem sporu uveljavlja drug zahtevek poleg obstoječega – prvotnega zahtevka, ki se v ničemer ne nanaša na ugotovitev nezakonitosti odpovedi (in kar predstavlja spremembo tožbe po drugem odstavku 184. člena ZPP), lahko z naknadno spremembo zahtevka za „razveljavitev odpovedi“ podaljšal rok za sodno varstvo za ugotovitev nezakonitosti odpovedi. Ker je iz tožbenih navedb razvidno, da se obravnavani spor nanaša na ugotovitev obstoja delovnega razmerja tudi v obdobju po prenehanju delovnega razmerja (za določen čas), pa tožnik s spremembo tožbenega zahtevka, kot ga je oblikoval na prvem naroku glavne obravnave, ni bil prekludiran.
Ker toženi stranki ni uspelo dokazati, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena zaradi začasno povečanega obsega dela, je bila sklenjena v nasprotju z zakonom, zato se šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas.
dodatek za dvojezičnost - skladnost akta o sistemizaciji s predpisi
Sodišče prve stopnje je pri presoji, ali je bil tožniku pravilno določen dodatek za dvojezičnost, ustrezno izhajalo iz podatkov akta o sistemizaciji delovnih mest tožene stranke, ki za tožnikovo delovno mesto ''policijski inšpektor – ...'' določa dodatek za dvojezičnost v višini 3% osnovne plače. Predpise, na katerih temelji sestava akta o sistemizaciji, je namreč dopustno neposredno uporabiti le v primeru, kadar ureditev akta o sistemizaciji ni skladna s temi predpisi. Takšna neskladnost pa v konkretnem primeru ni podana.
srečanje vozil - pravila srečanja - srečanje na ozki cesti
Za očitek protipredpisnega ravnanja po določbi prvega odstavka člena 55 ZPrCP je pogoj dovolj široko vozišče, ki omogoča srečanje dveh udeležencev in v tem primeru iz te določbe izhaja tudi način, ki takšno srečanje omogoča. Nasproti temu pa določba tretjega odstavka člena 55 ZPrCP zapoveduje ravnanje udeležencev ob srečanju na ozki cesti, zooženem delu ceste, ali cesti z velikim vzdolžnim nagibom, kjer je to oteženo in nalaga voznikom v takih primerih vzvratno vožnjo in to tistemu vozniku, ki to lahko stori lažje. V tem delu pa je prvostopno sodišče,v izpodbijano sodbo pravilno povzelo določbo tretjega odstavka člena 55 ZPrCP in jo nato napačno označilo z odstavkom (četrti odstavek člena 55 ZPrCP), kar pa po oceni pritožbenega sodišča nikakor ne vpliva na pravilne zaključke v izpodbijani sodbi o tem, da takšen očitek storilki ne izhaja iz dejanskih navedb (kratek opis dejanskega stanja) prekrškovnega organa, na katerega je sodišče zaradi objektivne identitete med odločbo prekrškovnega organa in sodbo vezano.
plačilo nadur - dnevnice - voznik tovornjaka - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - odpoved pravici iz delovnega razmerja
Tožnik je s toženo stranko sklenil sporazum o medsebojnih obveznostih, v katerem sta se stranki strinjali, da je tožena stranka izpolnila vse svoje obveznosti do delavca. Po stališču sodišča prve stopnje sporazum o medsebojnih obveznostih ne predstavlja odpovedi pravici iz delovnega razmerja, temveč tožnikovo priznanje dejstva, da mu je tožena stranka plačala vse, kar mu pripada, torej tudi opravljene nadure. Takšno stališče sodišča prve stopnje je napačno. Delavec se namreč ne more odpovedati pravici iz delovnega razmerja, ki mu gre po zakonu. Iz sporazuma ne izhaja, da se nanaša na plačilo nadur, zato ni mogoče šteti, da je tožnik ob podpisu vedel za nadure in tudi potrdil plačilo iz naslova nadur. Za takšno sklepanje v listinski dokumentaciji ni podlage. Ker se torej sporazum ne nanaša na plačilo nadur, bi ob upoštevanju stališča sodišča prve stopnje, da je tožnik priznal nekaj, kar ni predmet sporazuma, nastal enak pravni položaj, kot da bi se delavec odpovedal pravici iz delovnega razmerja, ki mu pripada na podlagi zakona. Zato na podlagi navedenega sporazuma ni mogoč zaključek, da je tožnik že prejel izplačilo na podlagi opravljenih nadur. Ker zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZPIZ-1 člen 4, 4/1, 4/1-d, 129, 129/1, 129/2, 130, 130/1, 130/2, 276, 276/2. ZPIZ-2 člen 390, 390/1. ZDSS-1 člen 60.
oskrbnina - zmotna uporaba materialnega prava - prijava pri zavodu za zaposlovanje - rok za prijavo
Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da tožnica ni izpolnila pogoja pravočasnosti prijave pri zavodu za zaposlovanje, kot pogoja za pridobitev pravice do oskrbnine. Pogoj prijave pri zavodu za zaposlovanje v 30 dneh od izgube pravice do vdovske pokojnine iz 2. odstavka 129. člena ZPIZ-1 je treba interpretirati tako, da rok prične teči takrat, ko se zavarovanec seznani z izgubo pravice. Tožnica namreč prijavne dolžnosti za priznanje pravice do oskrbnine ni mogla izpolniti, še preden je bila seznanjena s prenehanjem pravice do vdovske oziroma družinske pokojnine. V konkretnem primeru je bila tožnica o izgubi pravice obveščena z vročitvijo odločbe dne 27. 11. 2012. Od tega dne dalje je začel teči 30-dnevni rok za prijavo pri zavodu za zaposlovanje. Ker se je tožnica na zavod prijavila dne 16. 11. 2012, torej še preden je rok sploh začel teči, je pogoj pravočasnosti prijave iz 2. odstavka 129. člena ZPIZ-1 izpolnjen in da tožnica izpolnjuje vse pogoje za priznanje pravice do oskrbnine po 2. odstavku 129. člena ZPIZ-1. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je izpodbijani odločbi odpravilo in tožnici priznalo pravico do oskrbnine.