zastopanje - učinki zastopanja - prekinitev zavarovalne pogodbe - uvrstitev v premijski razred
Druga toženka je bila v spornem obdobju zavarovalni zastopnik zavarovalnice. To pa tudi pomeni, da so v konkretnem primeru vsa pravna dejanja, ki jih je opravila druga toženka, neposredno učinkovala za zastopano zavarovalnico. Pogodba, ki jo sklene zastopnik v imenu zastopanega in v mejah svojih pooblastil, pa neposredno zavezuje zastopanega in drugo pogodbeno stranko (prvi odstavek 70. člena OZ).
V četrtem odstavku 394. člena ZPIZ-2 je določeno, da se zavarovanec, ki mu je na dan 31. 12. 2012 za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, manjkalo do 3 leta starosti in 3 leta pokojninske dobe ali manj in ima na ta dan priznan status delovnega invalida II. ali III. kategorije invalidnosti, lahko upokoji po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, ko dopolni manjkajočo starost in pokojninsko dobo. Tožnik je invalid III. kategorije invalidnosti in mu je 31. 12. 2012 za pridobitev pravice do starostne pokojnine, upoštevaje pogoje, določene v ZPIZ-1, manjkalo manj kot 3 leta starosti in manj kot 3 leta pokojninske dobe. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da se 4. odstavek 394. člena ZPIZ-2 ne nanaša na uživalca pokojnine, temveč izključno na zavarovanca. Status zavarovanca in status uživalca pokojnine pa se izključujeta. Tožnik kot uživalec vdovske pokojnine ni vključen v obvezno ali prostovoljno zavarovanje, kar pomeni, da se določba četrtega odstavka 394. člena ZPIZ-2 ne nanaša nanj. Zato tožnik v času, ko že velja ZPIZ-2, ne more uveljavljati pravice do starostne pokojnin na način, da bi se pri ugotavljanju pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine upoštevali pogoji, kot so bili določeni v ZPIZ-1. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do starostne pokojnine ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
preiskava - neposredna vložitev obtožnice - soglasje preiskovalnega sodnika - soglasje, da se ne opravi preiskava - predlog za izdajo soglasja - zahteva za preiskavo - rok za vložitev neposredne obtožnice - zamuda roka za vložitev neposredne obtožnice
Soglasje preiskovalnega sodnika, da se preiskava ne opravi, ne gre enačiti z dovoljenjem državnega organa, potrebnega za kazenski pregon. Procesna situacija, ko je potrebno s predlogom za izdajo soglasja za vložitev neposredne obtožnice ravnati kot z zahtevo za preiskavo, pa je mogoča le v primeru, ko državni tožilec obtožbe sploh ne vloži, ne pa tudi v primeru, ko je obtožba vložena po zamudi roka oz. je mogoče kot zahtevo za preiskavo šteti le predlog za izdajo soglasja za vložitev neposredne obtožnice, ne pa tudi vložene obtožnice same. Ker je neposredna obtožnica institut, namenjen skrajšanju in racionalizaciji poteka kazenskega postopka in ker prepozno vložene obtožnice ni mogoče zavreči, bo posledica zamude roka, predpisanega v tretjem odstavku 170. člena ZKP lahko le v tem, da se bo kazenski postopek po nepotrebnem podaljšal.
spor majhne vrednosti - prekoračitev tožbenega zahtevka - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Prekoračitev tožbenega zahtevka je sicer absolutno bistvena kršitev postopka, vendar pa ne predstavlja kršitve iz drugega odstavka 339. člena ZPP, zato te kršitve, četudi je do nje prišlo, v postopku v sporu majhne vrednosti ni mogoče upoštevati.
Na toženi stranki (delodajalcu) je dokazno breme, da je bil znesek v gotovini tožniku dejansko izročen na roke. Tožena stranka ni uspela izkazati, da je tožnik vtoževani znesek dejansko prejel na roke, saj tega nepodpisani blagajniški prejemek ne dokazuje. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik tega zneska ni dolžan vrniti in tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je tožena stranka s plačilno listo, v kateri je bilo obračunano nadomestilo plače zaradi bolniškega staleža, izkazala, da je tožniku izplačala za december 2009 več, kot mu pripada. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo pravila o dokaznem bremenu, saj bi morala tožena stranka dokazati, da je tožniku izplačala previsoko plačo oziroma prejemek iz delovnega razmerja, česar pa ni uspela. Za mesec december 2009 sta bili v spis vloženi dve plačilni listi, tožena stranka pa ni podala nobenih trditev, zakaj je prišlo do tega oziroma zakaj je relevantna ena od predloženih plačilnih list. Ker tožena stranka ni izkazala, da bi bil tožnik iz naslova prejemkov za mesec december 2009 obogaten na njeno škodo, niso izpolnjeni pogoji po 190. členu OZ, zato tožena stranka od tožnika ne more zahtevati vrnitve vtoževanega zneska.
ZPIZ-1 člen 157. Sporazum o socialni varnosti med Republiko Slovenijo in Švico člen 391.
starostna pokojnina - sorazmerni del - pričetek izplačevanja pokojnine
Sporazum o socialni varnosti med Republiko Slovenijo in Švico v 391. členu določa, da osebe, ki so do uveljavitve tega zakona izpolnile pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, vendar še niso vložile zahtevka, lahko uveljavijo to pravico po navedenih predpisih tudi po uveljavitvi ZPIZ-2. Glede na takšno določbo, in ker je tožnik pogoje za pridobitev pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine izpolnil do uveljavitve ZPIZ-2, ki je pričel veljati 1. 1. 2013, je sodišče prve stopnje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine ugotavljalo po ZPIZ-1. V 157. členu ZPIZ-1 je določeno, da pripada uživalcu pokojnina od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja oziroma se osebi, ki ob uveljavitvi pravice ni zavarovana, pokojnina izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za šest mesecev nazaj. Tožena stranka je tožniku pravilno priznala pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine v skladu z določbo 157. člena ZPIZ-1 le od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za šest mesecev za nazaj, to je od 1. 9. 2012 dalje. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine že od 26. 10. 2009 dalje ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
USTAVNO PRAVO - PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
VSL0066218
URS člen 22. ZP-1 člen 155, 155/1, 155/1-8, 155/2.
bistvena kršitev določb postopka o prekršku - absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku - razlogi o odločilnih dejstvih - obrazložitev sodbe - pravica do pravnega sredstva - pravica do poštenega sojenja - dokazna ocena - priznanje prekrška
Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dokaznega predloga in priloženih dokumentov (navodil za uporabo alkotesterja) ter so navedbe o obdolženčevem priznanju nejasne, je podana absolutna bistvena kršitev iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.
določitev novega izvedenca - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo
Ko je izvedensko mnenje jasno, popolno in brez notranjih nasprotij in ko je v dopolnitvi odgovorjeno tudi na zastavljena vprašanja, da ne pušča dvoma o njegovi pravilnosti, ni potrebe po določitvi novega izvedenca oziroma izvedencev.
plačilo plače - obveznost plačila - stroški prevoza na delo in z dela - stroški prehrane - regres za letni dopust
Tožena stranka (delodajalec) tožniku v spornem obdobju ni izplačala celotne plače, stroškov prevoza na delo in z dela, stroškov prehrane in regresa za letni dopust za leto 2012, zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
srečanje vozil - pravila srečanja - srečanje na ozki cesti
Za očitek protipredpisnega ravnanja po določbi prvega odstavka člena 55 ZPrCP je pogoj dovolj široko vozišče, ki omogoča srečanje dveh udeležencev in v tem primeru iz te določbe izhaja tudi način, ki takšno srečanje omogoča. Nasproti temu pa določba tretjega odstavka člena 55 ZPrCP zapoveduje ravnanje udeležencev ob srečanju na ozki cesti, zooženem delu ceste, ali cesti z velikim vzdolžnim nagibom, kjer je to oteženo in nalaga voznikom v takih primerih vzvratno vožnjo in to tistemu vozniku, ki to lahko stori lažje. V tem delu pa je prvostopno sodišče,v izpodbijano sodbo pravilno povzelo določbo tretjega odstavka člena 55 ZPrCP in jo nato napačno označilo z odstavkom (četrti odstavek člena 55 ZPrCP), kar pa po oceni pritožbenega sodišča nikakor ne vpliva na pravilne zaključke v izpodbijani sodbi o tem, da takšen očitek storilki ne izhaja iz dejanskih navedb (kratek opis dejanskega stanja) prekrškovnega organa, na katerega je sodišče zaradi objektivne identitete med odločbo prekrškovnega organa in sodbo vezano.
ZPP člen 105a, 155, 158, 158/1, 359. ZST-1 člen 36. ZST-1 tarifna številka 4021.
plačilo sodne takse kot procesna predpostavka – neplačilo sodne takse za tožbo – domneva umika tožbe – umik tožbe – povrnitev pravdnih stroškov – pravdni stroški – materialni izdatki – stroški kartuš – stroški fotokopiranja – prepoved spremembe na slabše – potrebni stroški – ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine – sodna taksa z a ugovor zoper sklep o izvršbi
Stroška nakupa kartuš kot potrebnega pravdnega stroška toženka ne more prevaliti na tožnico, ne glede na to, da navaja, da je bil to edini način, da do izteka roka pošlje svojo vlogo. Če bi toženka v svojih zadevah ravnala z zadostno skrbnostjo, bi vlogo sestavila dovolj zgodaj in ceneje poskrbela za dodatne izvode (s fotokopiranjem).
Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oz. dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Prav tako ne, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati oziroma če je dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev pravno nepomembno.
Podano je protipravno ravnanje toženca (delavca) kot eden izmed elementov odškodninske odgovornosti delavca, ki je kljub zakonskim omejitvam gotovinskega poslovanja odšel v Avstrijo in pri Posojilnici...., brez izrecnega pooblastila tedanjega direktorja, z depozitnega računa tožeče stranke (delodajalca) dvignil dva zneska v skupni vrednosti 6.200,00 EUR, ne da bi za to imel posebno odločbo oziroma pooblastilo takratnega direktorja, na podlagi katerega bi se povišal limit blagajniškega poslovanja, ki je bil takrat 1.500,00 EUR.
ZJU člen 25, 25/2. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede člen 3, 4. ZSPJS člen 16, 17, 17a, 18, 19, 20.
preizkus ocene dela
Ker nadrejena delavka, ki je tožnico ocenjevala, ni dosledno upoštevala predpisanih kriterijev, ocene zaradi bistvenih pomanjkljivosti (neizpolnitve ocenjevalnega lista po posameznih kriterijih) tudi ni mogoče ustrezno preveriti, saj je skupna ocena delovne uspešnosti po vseh kriterijih povprečje ocen po posameznih kriterijih. Že iz tega razloga ocena tožnice „zadovoljivo“, podana za sporno obdobje s strani nadrejene delavke, ki jo je potrdila tudi komisija za ocenjevanje delovne uspešnosti, ni izdelana v skladu s citiranimi predpisi in zato ni zakonita niti objektivna, kot taka pa ne more biti podlaga za ocenjevanje pogojev za napredovanje javne uslužbenke. Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna.
V tretjem odstavku 1. člena sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi sta se stranki dogovorili, da so medsebojno izpolnjene vse obveznosti iz delovnega razmerja in da med njima ni odprtih zadev. To pa velja velja tudi za pogodbeno kazen iz naslova konkurenčne klavzule. Po 1. odstavku 40. člena ZDR se lahko delodajalec in delavec sporazumno dogovorita o prenehanju veljavnosti konkurenčne klavzule. Četudi konkurenčna klavzula praviloma postane aktualna šele po prenehanju delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje napačno sklepalo, da navedeni jasni vseobsegajoči dogovor, ki je bil sklenjen na sam datum prenehanja delovnega razmerja, ne more zajemati tudi toženčeve obveznosti za plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule v času po prenehanju delovnega razmerja. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo pogodbene kazni zavrnilo.
ZPP člen 108. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 48, 48/3.
zdraviliško zdravljenje - realizacija priznane pravice - ponovni predlog
Tožnik pravice do zdraviliškega zdravljenja, priznane z odločbo tožene stranke, ni mogel uresničiti iz objektivnih razlogov, ker je bilo po operativnem posegu rektuma zaradi karcinoma uvedeno nadaljnje postoperativno zdravljenje s kemoterapijo. Kljub temu, da mu je bila formalno priznana pravica do zdraviliškega zdravljenja v mesecu avgustu 2013, do njene realizacije ni prišlo. To pomeni, da v predsodnem postopku ponovnega predloga tožnikovega osebnega zdravnika za odobritev zdraviliškega zdravljenja ni bilo dopustno reševati ob uporabi 3. odstavka 48. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. Ta sicer določa, da lahko zavarovanec zaradi iste bolezni zdraviliško zdravljenje uveljavlja največ enkrat na dve leti, vendar je ponovno priznanje pravice dopustno izključiti le, če je bila prvotno priznana pravica dejansko realizirana. V kolikor ni bila, četudi je bila formalno priznana, ne more iti za dejanski stan po 3. odstavku 48. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. Zato je sodišče prve stopnje izpodbijani zavrnilni odločbi utemeljeno odpravilo in tožniku priznalo pravico do 14 - dnevnega zdravljenja v naravnem zdravilišču na stacionarni način.
bistvena kršitev določb postopka o prekršku – odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja – dokončna odločitev o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja – dokazilo o vključitvi v ustrezen program – pravica storilca do izjave
Ko izvajalska organizacija storilcu ne izda dokazila o vključitvi v ustrezen program, čeprav se ga je udeležil, mora sodišče pred sprejemom dokončne odločitve o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja storilcu dati možnost, da se izreče o razlogih zaradi katerih mu je izvajalec programa odrekel izdajo dokazila.
ZDR-1 člen 37, 38, 109, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 143, 143/2, 221, 221/1, 221/2. ZPP člen 286b, 337, 337/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja
Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da se je v času bolniškega staleža prek oddaljenega dostopa prijavil v računalnik tožene stranke z uporabniškim imenom in geslom druge delavke in z informacijskega sistema tožene stranke prenesel celotno vsebino map, v katerih so bile datoteke z osebnimi podatki zaposlenih in študentov ter zaupni podatki o poslovanju tožene stranke, kar vse šteje za poslovno skrivnost. Očitane kršitve predstavljajo utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
ZP-1 člen 44, 44/1, 44/3. ZSKZDČEU-1 člen 186, 186/1, 186/1-6.
priznanje in izvršitev odločb tujih prekrškovnih organov - zastaranje izvršitve sankcije - globa - relativno zastaranje izvršitve sankcije - pretrganje zastaranja - vložitev predloga za priznanje in izvršitev
Relativno zastaranje izvršitve sankcije v obravnavani zadevi nastopilo 6.5.2015, vendar pa je prvostopenjsko sodišče pred nastopom relativnega zastaranja izvršitve sankcije prejelo predlog za priznanje in izvršitev odločbe prekrškovnega organa Republike Avstrije, in sicer 23.4.2015. Tako v obravnavani zadevi do relativnega zastaranje izvršitve globe ni moglo priti, saj je relativni zastaralni rok bil pretrgan z vložitvijo predloga za priznanje in izvršitev določbe tujega prekrškovnega organa.
podaljšanje pripora po vloženi obtožbi – priporni razlog ponovitvene nevarnosti – sorazmernost pripora – neogibnost pripora
Dejstvo je, da se obdolžencu očita storitev novega kaznivega dejanja v preizkusni dobi po prejšnji obsodbi, v kakšnem trajanju je bila preizkusna doba določena in da ta še ni potekla, pa je bilo obdolžencu znano. Zato v tem primeru časovna odmaknjenost storitve kaznivega dejanja po prejšnji obsodbi nima pomembnega vpliva pri presoji ali je pri obdolžencu podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Zagovornik tudi ni izpodbil ugotovitve sodišča prve stopnje, da je obdolženi brez zaposlitve in nima drugih rednih prihodkov. Zato pritožbeno sodišče nima pomislekov glede zaključka sodišča prve stopnje, da je pri obdolžencu podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti.
Navedbe zagovornika, da naj bi prepoved oddaljitve iz stanovanja, prepoved stikov z osebami, ki z njim ne prebivajo ter nadziranje hišnega pripora, ki ga izvaja policija ter grožnja s priporom v primeru kršitve, predstavljali zadostno jamstvo, da obdolženec hišnega pripora ne bo kršil, nimajo nikakršne teže, glede na to, da se obdolžencu očita storitev novega kaznivega dejanja, ki naj bi ga storil v preizkusni dobi, torej kljub vedenju, da zaradi novega kaznivega dejanja lahko pride tudi do preklica pogojne obsodbe po prejšnji sodbi.
Tožeča stranka je bila s sklepom tožene stranke napotena, da lahko uveljavlja sodno varstvo pravic pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani. Na podlagi navedenega je tožeča stranka tudi vložila tožbo. Do vložitve tožbe in s tem do stroškov, ki jih je v pravdi imela tožena stranka, je tako prišlo po naključju, ki se je primerilo toženi stranki, ko je tožečo stranko napačno napotila na pravdo. V konkretnem primeru je potrebno upoštevati 1. odstavek 156. člena ZPP, ki določa, da mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna stroške postopka nakazati na račun Delovnega sodišča, saj je bila tožeči stranki dodeljena brezplačna pravna pomoč.