Na toženi stranki (delodajalcu) je dokazno breme, da je bil znesek v gotovini tožniku dejansko izročen na roke. Tožena stranka ni uspela izkazati, da je tožnik vtoževani znesek dejansko prejel na roke, saj tega nepodpisani blagajniški prejemek ne dokazuje. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik tega zneska ni dolžan vrniti in tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je tožena stranka s plačilno listo, v kateri je bilo obračunano nadomestilo plače zaradi bolniškega staleža, izkazala, da je tožniku izplačala za december 2009 več, kot mu pripada. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo pravila o dokaznem bremenu, saj bi morala tožena stranka dokazati, da je tožniku izplačala previsoko plačo oziroma prejemek iz delovnega razmerja, česar pa ni uspela. Za mesec december 2009 sta bili v spis vloženi dve plačilni listi, tožena stranka pa ni podala nobenih trditev, zakaj je prišlo do tega oziroma zakaj je relevantna ena od predloženih plačilnih list. Ker tožena stranka ni izkazala, da bi bil tožnik iz naslova prejemkov za mesec december 2009 obogaten na njeno škodo, niso izpolnjeni pogoji po 190. členu OZ, zato tožena stranka od tožnika ne more zahtevati vrnitve vtoževanega zneska.
zastopanje - učinki zastopanja - prekinitev zavarovalne pogodbe - uvrstitev v premijski razred
Druga toženka je bila v spornem obdobju zavarovalni zastopnik zavarovalnice. To pa tudi pomeni, da so v konkretnem primeru vsa pravna dejanja, ki jih je opravila druga toženka, neposredno učinkovala za zastopano zavarovalnico. Pogodba, ki jo sklene zastopnik v imenu zastopanega in v mejah svojih pooblastil, pa neposredno zavezuje zastopanega in drugo pogodbeno stranko (prvi odstavek 70. člena OZ).
V četrtem odstavku 394. člena ZPIZ-2 je določeno, da se zavarovanec, ki mu je na dan 31. 12. 2012 za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, manjkalo do 3 leta starosti in 3 leta pokojninske dobe ali manj in ima na ta dan priznan status delovnega invalida II. ali III. kategorije invalidnosti, lahko upokoji po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, ko dopolni manjkajočo starost in pokojninsko dobo. Tožnik je invalid III. kategorije invalidnosti in mu je 31. 12. 2012 za pridobitev pravice do starostne pokojnine, upoštevaje pogoje, določene v ZPIZ-1, manjkalo manj kot 3 leta starosti in manj kot 3 leta pokojninske dobe. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da se 4. odstavek 394. člena ZPIZ-2 ne nanaša na uživalca pokojnine, temveč izključno na zavarovanca. Status zavarovanca in status uživalca pokojnine pa se izključujeta. Tožnik kot uživalec vdovske pokojnine ni vključen v obvezno ali prostovoljno zavarovanje, kar pomeni, da se določba četrtega odstavka 394. člena ZPIZ-2 ne nanaša nanj. Zato tožnik v času, ko že velja ZPIZ-2, ne more uveljavljati pravice do starostne pokojnin na način, da bi se pri ugotavljanju pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine upoštevali pogoji, kot so bili določeni v ZPIZ-1. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do starostne pokojnine ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
preiskava - neposredna vložitev obtožnice - soglasje preiskovalnega sodnika - soglasje, da se ne opravi preiskava - predlog za izdajo soglasja - zahteva za preiskavo - rok za vložitev neposredne obtožnice - zamuda roka za vložitev neposredne obtožnice
Soglasje preiskovalnega sodnika, da se preiskava ne opravi, ne gre enačiti z dovoljenjem državnega organa, potrebnega za kazenski pregon. Procesna situacija, ko je potrebno s predlogom za izdajo soglasja za vložitev neposredne obtožnice ravnati kot z zahtevo za preiskavo, pa je mogoča le v primeru, ko državni tožilec obtožbe sploh ne vloži, ne pa tudi v primeru, ko je obtožba vložena po zamudi roka oz. je mogoče kot zahtevo za preiskavo šteti le predlog za izdajo soglasja za vložitev neposredne obtožnice, ne pa tudi vložene obtožnice same. Ker je neposredna obtožnica institut, namenjen skrajšanju in racionalizaciji poteka kazenskega postopka in ker prepozno vložene obtožnice ni mogoče zavreči, bo posledica zamude roka, predpisanega v tretjem odstavku 170. člena ZKP lahko le v tem, da se bo kazenski postopek po nepotrebnem podaljšal.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja
Tožnici kot poštni uslužbenki je tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je na prošnjo odvetnice napeljala sodelavko, da je sprejela dve poštni pošiljki te odvetnice in pri sprejemu datum poštnega žiga antidatirala za tri dni nazaj, poiskala v trezorju dve ročni sprejemni R številki in ju prilepila na pošiljki, označila „Poštnina plačana pri pošti D.“, na potrdilo o oddaji pošiljke vpisala zahtevane podatke in na potrdilo odtisnila poštni žig z antidatiranim datumom, na sprejeti priporočeni pošiljki pa ni odtisnila poštnega žiga in tudi ni opravila sprejema preko računalnika. Tožena stranka je očitke dokazala, zato je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Presoja, kateri stroški so potrebni za izvršbo, je namreč odvisna od okoliščin primera; poleg tega morajo biti stroški, ki se naložijo v plačilo dolžniku, tudi v pravilnem razmerju s procesnim ciljem - biti morajo smotrni.
Večinska sodna praksa stoji na stališču, da določbe 197. člena ZIZ ni mogoče razlagati tako, da imajo vsi izvršilni stroški vseh upnikov avtomatično prednost pri poplačilu, pač pa v to kategorijo prednostnega poplačila po 1. točki prvega odstavka 197. člena ZIZ sodijo le tisti stroški, ki so bili potrebni za opravo konkretne nepremičninske izvršbe.
ZPP člen 105a, 155, 158, 158/1, 359. ZST-1 člen 36. ZST-1 tarifna številka 4021.
plačilo sodne takse kot procesna predpostavka – neplačilo sodne takse za tožbo – domneva umika tožbe – umik tožbe – povrnitev pravdnih stroškov – pravdni stroški – materialni izdatki – stroški kartuš – stroški fotokopiranja – prepoved spremembe na slabše – potrebni stroški – ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine – sodna taksa z a ugovor zoper sklep o izvršbi
Stroška nakupa kartuš kot potrebnega pravdnega stroška toženka ne more prevaliti na tožnico, ne glede na to, da navaja, da je bil to edini način, da do izteka roka pošlje svojo vlogo. Če bi toženka v svojih zadevah ravnala z zadostno skrbnostjo, bi vlogo sestavila dovolj zgodaj in ceneje poskrbela za dodatne izvode (s fotokopiranjem).
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožnici se v izredni odpovedi očita, da je hudo kršitev pogodbenih obveznosti storila s tem, da je stanovalko zaprla v sobo za omejitev gibanja, čeprav za to niso bili izpolnjeni pogoji, tožnica pa tudi ni bila pristojna za izvedbo takega ukrepa, niti ni imela dovoljenja pristojnih oseb. Odločitev sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni dokazan zakoniti razlog za izredno odpoved po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, je najmanj preuranjena zaradi neprepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje in zmotne pravne presoje. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožnik z vloženimi vlogami ni popravil nepopolne vloge, kakor mu je bilo naloženo s strani sodišča prve stopnje. Njegova vloga je še nadalje nerazumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala. Tožnik z nadaljnjimi vlogami zgolj ponavlja že podane navedbe in se sklicuje na kršitev človekovih pravic. Iz vlog ni razvidno, kdo je tožena stranka ne kaj tožnik zahteva. Takšna vloga se ne more šteti za tožbo, kakor je ta opredeljena v 180. členu ZPP, niti kakor je to določeno v 73. členu ZDSS-1, zato jo je sodišče prve stopnje v skladu s 5. odstavkom 108. člena ZPP utemeljeno zavrglo kot nepopolno.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - obnova postopka - nov dokaz - novo dejstvo - sklep o ustavitvi kazenskega postopka
Sklep Okrajnega sodišča v Mariboru o ustavitvi kazenskega postopka zoper tožnika ne predstavlja novega dokaza in samo dejstvo, da je bil zoper tožnika kazenski postopek ustavljen, ni novo dejstvo po 10. točki 394. člena ZPP. Ta sklep je bil namreč izdan po pravnomočnosti sodbe v individualnem delovnem sporu, zato se v tem postopku sploh ni mogel uporabiti. Obnova postopka v individualnem delovnem sporu zato ni dovoljena.
državna štipendija - vračilo štipendije - prenehanje štipendijskega razmerja
V skladu s 6. alinejo 49. člena ZŠtip štipendijsko razmerje pri državni štipendiji med drugim preneha, če štipendist po enoletnem mirovanju tega razmerja ne predloži ustreznih dokazil oz. na podlagi predloženih dokazil ne izpolnjuje pogojev za nadaljnje prejemanje štipendije. V skladu s 1. odstavkom 50. člena ZŠtip je štipendist v takšnem primeru dolžan vrniti štipendijo za letnik, ki ga ni uspešno zaključil. Tožnica prvega letnika na fakulteti, v katerega se je vpisala v šolskem letu 2010/2011 in zanj prejemala državno štipendijo, ni nikoli zaključila, zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožnica prejeto štipendijo dolžna vrniti.
nadomestilo za invalidnost - ustavitev izplačevanja nadomestila - III. kategorija invalidnosti - poslabšanje v stanju invalidnosti - nov predpis
Ker je tožnik na podlagi odločbe toženca z dne 27. 5. 2013, ki je postala dokončna in izvršljiva, od 1. 3. 2013 pridobil nove pravice iz invalidskega zavarovanja, je toženec tožniku utemeljeno z dnem 13. 6. 2013 ustavil izplačevanje nadomestila za invalidnost, priznanega po prejšnjih predpisih (ZPIZ-1). Na podlagi odločbe z dne 27. 5. 2013 pa je imel toženec podlago za novo odmero nadomestila po ZPIZ-2 od 14. 6. 2013 dalje. V tožnikovem primeru bi določba 389. člena ZPIZ-2 (varstvo pravic po prejšnjih predpisih) in varstvo pravice do nadomestila za invalidnost, ki ga je tožnik pridobil na podlagi prejšnjih predpisov, to je ZPIZ-1, prišli v poštev le ob nespremenjenem stanju, torej če ne bi prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju in do poslabšanja v stanju invalidnosti.
denarna socialna pomoč - pravice iz javnih sredstev - pristojnost za odločanje - tujec
ZTuj-2 ne določa, kateri organ je pristojen za odločanje o pravici do nujnega zdravstvenega varstva in osnovne oskrbe tujcu, ki mu je dovoljeno zadrževanje v Republiki Sloveniji. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je skladno s ZSV odločanje o pravicah, ki so določene v ZSVarPre in ZUPJS, v pristojnosti centrov za socialno delo. Ti namreč odločajo o navedenih pravicah glede državljanov Republike Slovenije, ki imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji oziroma v primeru tujca, ki ima dovoljeno za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Ker ZSV ni posebej določal, kdo je pristojen za odločanje o vtoževanih pravicah v primeru tujca, ki mu je dovoljeno zadrževanje v Republiki Sloveniji, je prvostopenjsko sodišče ob uporabi 3. člena ZS navedeno pravno praznino pravilno zapolnilo. V primeru pravne praznine mora sodišče uporabiti zakonska določila, ki urejajo druge podobne primere. Zato so pritožbene navedbe o nepristojnosti centra za socialno delo neutemeljene.
Tožena stranka je realni dolžnik (in njena obveznost ni subsidiarna), neposredni (civilni) dolžnik zavarovane zapadle terjatve pa je družba E. d.d.. Iz tega razloga ni pravno upoštevan ugovor tožene stranke, da bi morala tožeča stranka najprej zahtevati plačilo terjatve od civilnega dolžnika.
Posamičnega upravnega akta, s katerim je bila dokončno in pravnomočno priznana določena višina denarne socialne pomoči, v rednem postopku ni dopustno razveljaviti za nazaj. V pravnomočno urejena pravna razmerja je glede na ustavnopravna jamstva iz 158. člena Ustave Republike Slovenije dopustno z odpravo, razveljavitvijo ali spremembo posegati le po postopku in na način, določenim v zakonu. Torej z izrednimi pravnimi sredstvi, urejenimi v ZUP. Razveljavitev odločbe namreč ne more imeti drugačnih pravnih posledic pri izvajanju ZSVarPre, kot so opredeljeni z ZUP. V 281. členu ZUP pa je med drugim določeno, da se v primeru razveljavitve ne odpravijo pravne posledice, ki so iz odločbe, ki se razveljavlja, že nastale, ne morejo pa nastati nobene nadaljnje posledice. Razveljavitev pravnomočnega posamičnega upravnega akta lahko učinkuje le ex nunc, torej za naprej. Ker sodišče prve stopnje v tem obsegu materialnih določb ZUP ni pravilno uporabilo, je pritožbeno sodišče izpodbijano drugostopenjsko upravno odločbo odpravilo v celoti, prvostopenjsko upravno odločbo pa spremenilo tako, da je datum 1. 2. 2013, s katerim je nedopustno retroaktivno razveljavljena dokončna odločba z dne 10. 9. 2012, nadomestilo z datumom 24. 4. 2013 (z dnem izdaje prvostopenjske odločbe). To pomeni, da je prejšnji pravnomočni posamični upravni akt razveljavljen z dnem izdaje izpodbijane prvostopenjske odločbe.
Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oz. dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Prav tako ne, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati oziroma če je dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev pravno nepomembno.
Podano je protipravno ravnanje toženca (delavca) kot eden izmed elementov odškodninske odgovornosti delavca, ki je kljub zakonskim omejitvam gotovinskega poslovanja odšel v Avstrijo in pri Posojilnici...., brez izrecnega pooblastila tedanjega direktorja, z depozitnega računa tožeče stranke (delodajalca) dvignil dva zneska v skupni vrednosti 6.200,00 EUR, ne da bi za to imel posebno odločbo oziroma pooblastilo takratnega direktorja, na podlagi katerega bi se povišal limit blagajniškega poslovanja, ki je bil takrat 1.500,00 EUR.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0007053
KZ-1 člen 191, 191/1, 299. ZKP člen 355.
kaznivo dejanje nasilja v družini - kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja - dokazna ocena
1. Kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 stori, kdor v družinski skupnosti z drugim grdo ravna, ga pretepa ali drugače boleče ali ponižujoče ravna, ga z grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo preganja iz skupnega prebivališča ali mu omejuje svobodo gibanja, ga zalezuje, ga prisiljuje k delu ali opuščanju dela ali ga kako drugače z nasilnim omejevanjem njegovih enakih pravic spravlja v skupnosti v podrejen položaj. Že iz dikcije pravkar navedene določbe je moč razbrati, da je prepovedana posledica tega kaznivega dejanja v tem, da se eden ali več članov iste družinske skupnosti znajde v podrejenem položaju.
2. Nikakršnega dvoma ni v tem, da je izguba ravnotežja in poznejši padec policistke posledica obtoženčevega aktivnega oz. hotenega početja, ne pa morebiti naključne izgube ravnotežja ob poskusu zaustavitve obtoženca s prijetjem za roko.
ZPIZ-2 člen 392, 392/1. ZPIZ-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/3, 110/6, 110/7, 119, 390, 421, 421/1, 425, 426, 427, 427/4. ZPIZ92 člen 72, 72-2, 72-3.
vdovska pokojnina - izpolnjevanje pogojev - starost
Za pridobitev pravice do vdovske pokojnine je relevantna starost vdove ob moževi smrti. Glede na to, da je tožnica ob moževi smrti dopolnila starost 34 let, ne izpolnjuje pogojev določenih v 1. alineji prvega odstavka (starost 50 let in 6 mesecev) in tretjem odstavku 110. člena v zvezi s 421. členom ZPIZ-1 (starost 45 let in 6 mesecev, da bi pridobila pravico do družinske pokojnine, ko dopolni 50 let in 6 mesecev starosti), niti pogojev v sedmem odstavku 110. člena ZPIZ-1 (vdova, ki ob zavarovančevi smrti nima lastnosti zavarovanke, če je do zavarovančeve smrti dopolnila starost 45 let in 6 mesecev, če do zavarovančeve smrti ni dopolnila starosti 45 let in 6 mesecev, dopolnila pa je 40 let in 6 mesecev, ko dopolni 45 let in 6 mesecev starosti). Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do družinske pokojnine ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.