PREKRŠKI - VARNOST CESTNEGA PROMETA - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
VSC0004459
ZP-1 člen 22, 22/3, 22/8.
izrek prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja - obdobje dveh let - dejansko stanje v času odločanja na prvi stopnji
Prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja ni dovoljeno izreči, če je med storitvijo posameznih prekrškov ali med pravnomočnostjo posameznih odločb o prekrških preteklo več kot dve leti in če sta pretekli dve leti od pravnomočnosti odločbe o prekršku, s katerimi so storilcu bile izrečene kazenske točke, zaradi katerih je dosegel predpisano število kazenskih točk.
Dejstvo, da je od pravnomočnosti plačilnega naloga PPP Ljubljana tj. 30. 3. 2012 do dneva izdaje izpodbijanega sklepa 15. 4. 2014 preteklo več kot dve leti, za pravilnost izpodbijane odločitve ni bistveno.
Ko pritožbeno sodišče odloča o pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje, je glede dejanskega stanja praviloma vezano na dejansko stanje, ki je obstajalo v času odločanja pred sodiščem prve stopnje. Kasnejše spremembe glede dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je mogoče upoštevati le, če je do njih prišlo zaradi dejstev, ki so sicer obstajala že v času odločanja sodišča prve stopnje o zadevi, vendar sodišče prve stopnje z njimi ni bilo seznanjeno. Potek časa od nastopa pravnomočnosti do vročitve sklepa o izreku prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije pa ni takšna sprememba, ki bi jo bilo mogoče upoštevati na pritožbeni stopnji.
Vložnik je dne 8. 6. 2015 vložil vlogo, napisano v jeziku, ki pred sodiščem ni v uradni rabi in se kot taka šteje za nerazumljivo. Zato je sodišče vložnika s sklepom pozvalo, da vlogo v roku 30 dni popravi in dopolni tako, da predloži prevod vloge z dne 8. 6. 2015. Hkrati ga je seznanilo o možnosti pridobitve brezplačne pravne pomoči in ga opozorilo, da bo njegovo vlogo zavrglo, če ne bo ravnal v skladu s sklepom o popravi. Ker tožnik vloge ni popravil v roku, kot mu ga je določilo sodišče, je sodišče prve stopnje njegovo vlogo utemeljeno zavrglo v skladu s 5. odstavkom 108. člena ZPP.
plačilo nadur - dnevnice - voznik tovornjaka - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - odpoved pravici iz delovnega razmerja
Tožnik je s toženo stranko sklenil sporazum o medsebojnih obveznostih, v katerem sta se stranki strinjali, da je tožena stranka izpolnila vse svoje obveznosti do delavca. Po stališču sodišča prve stopnje sporazum o medsebojnih obveznostih ne predstavlja odpovedi pravici iz delovnega razmerja, temveč tožnikovo priznanje dejstva, da mu je tožena stranka plačala vse, kar mu pripada, torej tudi opravljene nadure. Takšno stališče sodišča prve stopnje je napačno. Delavec se namreč ne more odpovedati pravici iz delovnega razmerja, ki mu gre po zakonu. Iz sporazuma ne izhaja, da se nanaša na plačilo nadur, zato ni mogoče šteti, da je tožnik ob podpisu vedel za nadure in tudi potrdil plačilo iz naslova nadur. Za takšno sklepanje v listinski dokumentaciji ni podlage. Ker se torej sporazum ne nanaša na plačilo nadur, bi ob upoštevanju stališča sodišča prve stopnje, da je tožnik priznal nekaj, kar ni predmet sporazuma, nastal enak pravni položaj, kot da bi se delavec odpovedal pravici iz delovnega razmerja, ki mu pripada na podlagi zakona. Zato na podlagi navedenega sporazuma ni mogoč zaključek, da je tožnik že prejel izplačilo na podlagi opravljenih nadur. Ker zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZPIZ-1 člen 4, 4/1, 4/1-d, 129, 129/1, 129/2, 130, 130/1, 130/2, 276, 276/2. ZPIZ-2 člen 390, 390/1. ZDSS-1 člen 60.
oskrbnina - zmotna uporaba materialnega prava - prijava pri zavodu za zaposlovanje - rok za prijavo
Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da tožnica ni izpolnila pogoja pravočasnosti prijave pri zavodu za zaposlovanje, kot pogoja za pridobitev pravice do oskrbnine. Pogoj prijave pri zavodu za zaposlovanje v 30 dneh od izgube pravice do vdovske pokojnine iz 2. odstavka 129. člena ZPIZ-1 je treba interpretirati tako, da rok prične teči takrat, ko se zavarovanec seznani z izgubo pravice. Tožnica namreč prijavne dolžnosti za priznanje pravice do oskrbnine ni mogla izpolniti, še preden je bila seznanjena s prenehanjem pravice do vdovske oziroma družinske pokojnine. V konkretnem primeru je bila tožnica o izgubi pravice obveščena z vročitvijo odločbe dne 27. 11. 2012. Od tega dne dalje je začel teči 30-dnevni rok za prijavo pri zavodu za zaposlovanje. Ker se je tožnica na zavod prijavila dne 16. 11. 2012, torej še preden je rok sploh začel teči, je pogoj pravočasnosti prijave iz 2. odstavka 129. člena ZPIZ-1 izpolnjen in da tožnica izpolnjuje vse pogoje za priznanje pravice do oskrbnine po 2. odstavku 129. člena ZPIZ-1. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je izpodbijani odločbi odpravilo in tožnici priznalo pravico do oskrbnine.
OZ člen 86, 86/1, 86/2, 101, 101/1, 427. ZVO-1 člen 11, 11/2, 65, 149, 149/4. ZGJS člen 8, 60. ZPP člen 204, 204/1.
koncesijska pogodba - ravnanje s komunalnimi odpadki - plačilo za obremenjevanje okolja - gospodarska javna služba - financiranje gospodarske javne službe - izpolnitev dogovorjenih obveznosti - pogodba o prevzemu dolga - povračilo za obdelavo mešanih odpadkov - obvestitev drugega o pravdi - ugovor sočasne izpolnitve
Iz sredstev proračuna se lahko financirajo gospodarske javne službe, s katerimi se zagotavljajo javne dobrine, takrat, ko uporabniki niso določljivi ali katerih uporaba ni izmerljiva (60. člen ZGJS).
Z vidika pravil o državnih pomočeh cene izvajalca gospodarske javne službe ne smejo presegati konkurenčnih cen na trgu. Pri izplačilu, ki bi bilo v nasprotju z določili PDEU (člen 107/1), pa mora biti podana tudi okoliščina, da plačilo prizadene trgovino med državami članicami. Teh okoliščin pa tožena stranka v predmetnem postopku ni konkretno niti zatrjevala, kaj šele dokazovala. Iz konkretnega precedenčnega primera Altmark pa tudi izhaja, da gre za nedovoljeno pomoč zaradi zagotavljanje finančnih vzpodbud tam, kjer obstaja trg. Tega trga pa v konkretnem primeru ni bilo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0007053
KZ-1 člen 191, 191/1, 299. ZKP člen 355.
kaznivo dejanje nasilja v družini - kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja - dokazna ocena
1. Kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 stori, kdor v družinski skupnosti z drugim grdo ravna, ga pretepa ali drugače boleče ali ponižujoče ravna, ga z grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo preganja iz skupnega prebivališča ali mu omejuje svobodo gibanja, ga zalezuje, ga prisiljuje k delu ali opuščanju dela ali ga kako drugače z nasilnim omejevanjem njegovih enakih pravic spravlja v skupnosti v podrejen položaj. Že iz dikcije pravkar navedene določbe je moč razbrati, da je prepovedana posledica tega kaznivega dejanja v tem, da se eden ali več članov iste družinske skupnosti znajde v podrejenem položaju.
2. Nikakršnega dvoma ni v tem, da je izguba ravnotežja in poznejši padec policistke posledica obtoženčevega aktivnega oz. hotenega početja, ne pa morebiti naključne izgube ravnotežja ob poskusu zaustavitve obtoženca s prijetjem za roko.
ZPP člen 108. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 48, 48/3.
zdraviliško zdravljenje - realizacija priznane pravice - ponovni predlog
Tožnik pravice do zdraviliškega zdravljenja, priznane z odločbo tožene stranke, ni mogel uresničiti iz objektivnih razlogov, ker je bilo po operativnem posegu rektuma zaradi karcinoma uvedeno nadaljnje postoperativno zdravljenje s kemoterapijo. Kljub temu, da mu je bila formalno priznana pravica do zdraviliškega zdravljenja v mesecu avgustu 2013, do njene realizacije ni prišlo. To pomeni, da v predsodnem postopku ponovnega predloga tožnikovega osebnega zdravnika za odobritev zdraviliškega zdravljenja ni bilo dopustno reševati ob uporabi 3. odstavka 48. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. Ta sicer določa, da lahko zavarovanec zaradi iste bolezni zdraviliško zdravljenje uveljavlja največ enkrat na dve leti, vendar je ponovno priznanje pravice dopustno izključiti le, če je bila prvotno priznana pravica dejansko realizirana. V kolikor ni bila, četudi je bila formalno priznana, ne more iti za dejanski stan po 3. odstavku 48. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. Zato je sodišče prve stopnje izpodbijani zavrnilni odločbi utemeljeno odpravilo in tožniku priznalo pravico do 14 - dnevnega zdravljenja v naravnem zdravilišču na stacionarni način.
Odločitev, s katero je sodišče tožniku priznalo zakonske zamudne obresti od glavnice 499.000,00 EUR za čas od 2. 2. 2009 do vključno 23. 6. 2013, je postala pravnomočna. Toženčevega dolga zato v nobenem primeru ni več mogoče izračunati ob uporabi 288. člena OZ, saj bi s tem prišlo do sočasne uporabe dveh (izključujočih se) metod in končnega rezultata, ki bi bil v očitnem nasprotju z materialnim pravom, posamezne odločitve sprejete v tej zadevi pa medsebojno nasprotujoče. Ker pritožnik ni vložil pritožbe zoper celotno sodbo, je torej možnost drugačnega poračunavanja plačila (to je na način, da se s plačilom najprej poračunajo obresti in šele nato glavnica) sam izključil oziroma nanj pristal.
Zavarovalno kritje se upravičeno razteza na tiste zavarovance, ki zaradi škodnega dogodka (začasno) ne morejo opravljati dela, ki so ga opravljali pred poškodbo. Razlikovanje med brezposelnimi in zaposlenimi zavarovanci tako ni nepravično oziroma pretirano strogo, saj pri prvih zaradi (začasne) nezmožnosti za delo ni prišlo do izpada dohodka. V ta namen je zanje določena tudi nižja premija, do katere bi bil upravičen tudi tožnik, če bi nastop brezposelnosti javil toženki.
prekinitev postopka – predhodno vprašanje – obstoj dejstev – dejansko vprašanje – zapadlost terjatve – pridržna pravica – ugovor nasprotne pravice
V nobenem primeru ne gre za predhodno vprašanje, če je treba ugotoviti le obstoj ali neobstoj določenih dejstev.
Glede na trditve toženca, da ima pravico zadržati stanovanje, ki je predmet vrnitvenega zahtevka, na podlagi pridržne pravice (kar predstavlja ugovor nasprotne pravice), ob zanikanju tožnice, da sploh obstoji denarna terjatev toženca, bi bila (med drugim) za obravnavo toženčevega ugovora, bistvena rešitev dejanskega vprašanja o obstoju ali neobstoju (zapadle) denarne terjatve.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0084340
OZ člen 45, 45/2, 377. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
oderuška pogodba – domneva oderuških obresti – objektivni element – subjektivni element – glavnica – zamudne obresti – grožnja
Prvo sodišče se je ukvarjalo tudi z vprašanjem subjektivnega elementa oderuštva, čeprav je bilo ugotovljeno, da tožnica ni izkazala zatrjevanj o oderuških obrestih. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku prvega sodišča, da zahteva toženca za povrnitev denarja, ob tožničinem zavedanju, da mu denar dolguje, ne predstavlja protipravne grožnje, ki bi ustrezala drugemu odstavku 45. člena OZ, saj je šlo zgolj za zahtevo po izpolnitvi že zapadle obveznosti.
Pritožbeno sodišče poudarja, da sodišču ni treba izvesti vseh predlaganih dokazov, mora pa svojo odločitev o zavrnitvi obrazložiti, pri čemer mora biti zavrnitev dokaza ustavno upravičena.
ZFPPIPP člen 21, 21/1, 390, 390/1, 408, 408/2, 408/2-2.
postopek osebnega stečaja - postopek odpusta obveznosti - zavrženje predloga - neobstoj premoženja - stečajna masa - kaznivo dejanje - terjatve, za katere učinkuje odpust obveznosti
Iz sodbe Okrajnega sodišča v Radovljici K 95/98 z dne 19. 12. 2001, ki jo je predložil pritožnik, izhaja, da je bila dolžniku za storjeno kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti izrečena denarna kazen, kar pomeni, da ne gre za situacijo iz 2. točke drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP. Odločilno vprašanje tako ostaja, ali terjatev zavarovalnice do stečajnega dolžnika predstavlja terjatev iz naslova odškodnine za škodo, nastalo zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ali zmanjšanja ali izgube delovne zmožnosti ter odškodnine za izgubljeno preživnino zaradi smrti tistega, ki jo je dajal. Z navedenim vprašanjem se sodišče prve stopnje, ker je zmotno razlagalo določbe drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP, ni ukvarjalo. Zato je odločilno dejansko stanje nepopolno ugotovilo.
Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da ob upoštevanju 9. člena Splošnih pogojev, po katerem zaseg predmeta leasinga s strani javnih oblasti ne vpliva na pogodbo, in glede na to, da gre za indirektni finančni leasing, da je leasingojemalec izbral predmet leasinga in ima po pogodbi pravico uveljavljati ugovore iz naslova pravnih napak do dobavitelja vozila, ni podlage za zaključek, da se pogodba šteje za razdrto, kar Splošni pogoji predvidevajo za primer uničenja predmeta leasinga.
Zastaranje glede posameznih obrokov leasinga prične teči z njegovo zapadlostjo.
Vložitev tožbe za plačilo četrtega do osmega obroka leasinga ni pretrgala teka zastaranja glede ostalih obrokov.
Plačila po sodni poravnavi, sklenjene v pravdi zaradi plačila četrtega do osmega obroka leasinga, ni mogoče šteti za pripoznavo ostalih terjatev iz pogodbe o leasingu.
USTAVNO PRAVO – DRUŽINSKO PRAVO – STVARNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0067743
URS člen 14, 53, 53/1, 53/2. ZZZDR člen 12, 12/1, 20, 32, 51, 51/2. SPZ člen 48, 48/1, 48/2. OZ člen 15, 190.
solastnina – ugotovitev solastninske pravice – izvenzakonska skupnost – zunajzakonska skupnost – povračilo vlaganj – zakonski zadržek – življenjska skupnost – nesklepčnost – dogovor o skupni gradnji
Prej sklenjena in obstoječa zakonska zveza je zakonska ovira za sklenitev nove zakonske zveze. Nove zakonske zveze ni dovoljeno skleniti, dokler prejšnja zakonska zveza ne preneha ali ni razveljavljena. Zakonska zveza, sklenjena v nasprotju z 20. členom ZZZDR, pa je neveljavna (32. člen ZZZDR).
Naknadna odprava ovire (razveza tožnika) ne more učinkovati za nazaj. Neobstoj izvenzakonske skupnosti v smislu določb ZZZDR pa ne more imeti pravnih posledic v smislu navedenega zakona, ki veljajo za nastanek skupnega premoženja. Tako stališče je uveljavljeno v sodni praksi.
spor zaradi motenja posesti – motenje posesti – motilno ravnanje – nadaljevano motilno ravnanje – sodno varstvo posesti
Bistven kriterij za presojo obstoja nadaljevanega motilnega ravnanja je, ali to ravnanje poteka nepretrgoma daljše časovno obdobje, pri čemer prvotno stanje v vmesnem času ni ponovno vzpostavljeno.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0053229
URS člen 26. OZ člen 131, 191. ZPP člen 7, 8, 212, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. Uredba Komisije (ES) št. 501/2008 z dne 5. junija 2008 o določitvi podrobnih pravil za uporabo Uredbe Sveta (ES) št. 3/2008 o ukrepih za informiranje o kmetijskih proizvodih in njihovo promocijo na notranjem trgu in v tretjih državah člen 26, 27.
Napačno je stališče, češ da naj sodišče v tem postopku kot dokaza ne bi smelo uporabiti pravnega akta (pravilno zapisnika). V našem civilnem procesnem pravu velja načelo proste presoje dokazov, kar med drugim pomeni, da ne obstaja eksluzivnost dokaznih sredstev.
Tudi v konkretnem primeru je upravnemu (oblastvenemu) delu sledil pogodbeni del oziroma sklenitev pogodbe o sofinanciranju dne 1. 9. 2008, ki ni sodila več v sfero javnega prava, saj je temeljila na soglasju pogodbenih volj pravdnih strank in s sklenitvijo katere je njuno razmerje dobilo civilno-pravno razsežnost. Njuno medsebojno razmerje (pravice in dolžnosti) torej v končni fazi ni bilo urejeno z oblastnim aktom ene od njiju, ampak njunim (pogodbenim) soglasjem. Posledično premoženjskopravnih zahtevkov, ki iz njega izvirajo, ni moč razreševati v okviru upravne sfere, ampak je za odločanje o njih pristojno civilno sodišče.
Če je sodišče pristojno za odločitev o zahtevku, potem je na ugovor stranke dolžno presojati tako dokazno vrednost kot tudi zakonitost s strani druge stranke predloženih dokazov (listin), pa čeprav ti izvirajo iz drugega (konkretno upravnega) postopka. Opustitev opredelitve do strankinih relevantnih ugovorov v zvezi z izvedenimi dokazi (do katere je prišlo v konkretni pravdi) ne pomeni le kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ampak predvsem, da ji je bila (v civilnem postopku) kršena pravica do izjave in posledično do enakega (oziroma poštenega) obravnavanja (sojenja).
ZFPPIPP člen 403, 403/1, 403/1-2, 406, 406/1, 406/1-1.
ugovor proti odpustu obveznosti - razkritje premoženjskega stanja - ugotovitev stanja dolžnikovega premoženja - odpust obveznosti - razlogi za ugovor proti odpustu obveznosti - zavrnitev predloga za odpust obveznosti - ustavitev postopka odpusta obveznosti - neenako obravnavanje strank postopka - predlaganje dokazov
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je bil dolžnik pred prvostopenjskim sodiščem neenakopravno obravnavan, češ da je prvostopenjsko sodišče postopek zaključilo preuranjeno le na osnovi dokazov, ki jih je predložil upnik. Takšen očitek bi bil lahko utemeljen le ob predpostavki, da bi bilo mogoče prvostopenjskemu sodišču očitati, da neutemeljeno ni upoštevalo dokazov, ki naj bi jih predložil sam dolžnik. Takšnih trditev dolžnik v pritožbi niti ne podaja, saj v smislu utemeljitve svojih navedb v odgovoru na ugovor ni ponudil nobenih dokazov, temveč zgolj neprepričljivo pojasnilo o svojem postopanju ob poskusu rubeža premičnin s strani izvršitelja.
ZIZ člen 272, 272/1, 277, 277/1, 277/2, 278, 278/1.
zavarovanje - začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve - izdaja začasne odredbe pred vložitvijo tožbe - opravičenje začasne odredbe - napotek sodišča - napačen napotek sodišča glede vložitve tožbe - presoja zahtevka v vloženi tožbi - dejanska podlaga predloga - pogoji za izdajo začasne odredbe - prenehanje začasne odredbe
Pri presoji, ali je upnik opravičil začasno odredbo, v konkretnem primeru ne zadošča le presoja sodišča prve stopnje, da upnik ni vložil tožbo iz naslova motenja posesti, na kar ga je očitno napačno napotilo sodišče prve stopnje v sklepu o začasni odredbi. V konkretnem primeru je namreč odločilno, ali je bil napotek sodišča na vložitev tožbe iz naslova motenja posesti (v roku 30 dni od izdaje začasne odredbe) pravilen, glede na očiten pretek 30-dnevnega roka za vložitev zahtevka iz naslova posestnega varstva, kar je obsojeno na neuspeh v pravdi.
Prvostopenjsko sodišče je podlago zahtevka presojalo ozko in posledično spregledalo, da upnica ni zatrjevala le obstoja pravice do posesti, temveč tudi bodočo lastninsko pravico, saj je zatrjevala, da njena terjatev, po plačilu vseh obveznosti po leasing pogodbi, iz naslova poroštva, zahteva izstavitev listine za prepis osebnega avtomobila nanjo kot lastnico, zato je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je upnica v predlogu zatrjevala le obstoj pravice do posesti, napačna.