starostna pokojnina - sorazmerni del - Sporazum o socialnem zavarovanju - pokojninska osnova - odmera
Tožnik ima dopolnjenih 38 let, 7 mesecev in 8 dni pokojninske dobe, od tega 8 let, 6 mesecev in 9 dni pri slovenskem nosilcu zavarovanja ter 30 let in 29 dni pri nosilcu zavarovanja v Bosni in Hercegovini. Pri izračunu pokojninske osnove so bile pravilno upoštevane plače po podatkih iz matične evidence, ki jih je tožnik prejel v obdobju od 1971 do 1976 in preračunane z valorizacijskimi količniki na leto pred upokojitvijo, to je na leto 2012. Tožniku je bil sorazmerni del slovenske starostne pokojnine pravilno odmerjen v skladu z mednarodnim sporazumom glede na dopolnjeno pokojninsko dobo pri slovenskem nosilcu zavarovanja. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, saj za odmero sorazmernega dela starostne pokojnine v višjem znesku ni pravne podlage.
invalidska pokojnina - sorazmerni del - pokojninska doba - invalid I. kategorije invalidnosti
Pri tožniku je ugotovljena I. kategorija invalidnosti. Za priznanje pravice do invalidske pokojnine pa mora biti izpolnjen tudi pogoj, določen v 42. členu ZPIZ-2, to je, da ima tožnik dopolnjeno pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti. Tega pogoja pa tožnik ne izpolnjuje, zato niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine in je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za priznanje pravice od sorazmernega dela invalidske pokojnine.
ZŠtip člen 45, 45/4. ZUPJS člen 23. Pravilnik o dodeljevanju državnih štipendij člen 14.
državna štipendija - absolventski staž - izplačevanje štipendije
Tožniku gre v času celotnega obdobja izobraževanja državna štipendija v času absolventskega staža (dopolnilnega leta) do diplome, vendar le eno študijsko leto. Ker je tožnik v teku izobraževanja eno leto že prejemal državno štipendijo za absolventski stalež (v študijskem letu 2011/2012), mu za dodatno leto na drugem študijskem programu na II. bolonjski (magistrski) stopnji za dodatno leto državna štipendija ne pripada.
evidenca brezposelnih oseb - brezposelna oseba - izbris iz evidence brezposelnih oseb
Za presojo, od katerega dne dalje tožnica ni bila več vodena v evidenci brezposelnih oseb, ni odločilen datum, ko je nastal razlog za prenehanje vodenja v evidenci brezposelnih oseb, temveč je odločilen izrek odločbe, od kdaj dalje so nastale posledice prenehanja vodenja v evidenci brezposelnih oseb. To pa je lahko le za naprej, od dokončnosti odločbe dalje.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nedovoljeni dokazi – nezakonita sprožitev davčnega postopka – prekoračitev obtožbe – identiteta med obtožbo in sodbo – vezanost na predlog tožilca glede pravne presoje dejanja – uporaba milejšega zakona – pravice obrambe – pregled spisa – dokazni predlogi – zavrnitev dokaznih predlogov – pisna izdelava sodbe – prekoračitev roka za pisno izdelavo sodbe – vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe – kršitev kazenskega zakona – obstoj kaznivega dejanja – davčna zatajitev – zakonski znaki kaznivega dejanja – pravna opredelitev kaznivega dejanja – odločba o kazenski sankciji – pogojna obsodba – posebni pogoj – stranska denarna kazen – odvzem premoženjske koristi – pritožba zoper sklep, s katerim je bil ugovor zoper obtožnico zavrnjen – dovoljenost pritožbe – zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Davčni organ na podlagi 24. člena ZIN je dolžan vsebino podane prijave po uradni dolžnosti preveriti, za kar je zadoščala že sama prijava brez priloženih listin, ki naj bi bile pridobljene protipravno. Davčni organ bi na podlagi same prijave, brez priloženih listin, prišel do podatkov, na katerih temeljijo očitana kazniva dejanja, zato uveljavljane ustavne kršitve in bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP niso podane.
Obstoj kaznivega dejanja davčne zatajitve ni vezan na davčno odločbo, s katero bi bile ugotovljene kršitve predpisanih davčnih obveznosti.
Ugotovljena prekoračitev zakonskega (instrukcijskega) roka za pisno izdelavo sodbe nedvomno predstavlja kršitev določila prvega odstavka 363. člena ZKP, ki pa v konkretnem primeru ni bistvena, saj zagovornica ni izkazala, da bi ta kršitev kakor koli vplivala ali mogla vplivati na pravilnost ali zakonitost izpodbijane sodbe.
V adhezijskem postopku ni mogoče prisoditi premoženjskopravnega zahtevka, ki bi se nanašal na plačilo terjatve iz naslova neplačanega davka oziroma ker glede te terjatve ni mogoč pravni naslov iz posebne pravde, zato določitev posebnega pogoja v izrečeni pogojni obsodbi, da obtoženec v treh letih po pravnomočnosti sodbe vrne 228.179,42 EUR premoženjske koristi, ki predstavlja višino premalo plačane dohodnine za leto 2005, nima pravne podlage.
Res je, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obtoženec obravnavani kaznivi dejanji storil iz koristoljubnosti, vendar v takem primeru izrek stranske denarne kazni ni obvezen (drugi odstavek 36. člena KZ). Slednje ob upoštevanju v izpodbijani sodbi navedenih olajševalnih okoliščin in zlasti tega, da je s to sodbo, kar bo še obrazloženo, obtožencu izrečen ukrep odvzema premoženjske koristi v višini 228.179,42 EUR, ki že sam po sebi predstavlja veliko finančno obremenitev, ne pritrjuje predlogu višje državne tožilke za izrek stranske denarne kazni.
Obtoženec je s kaznivim dejanjem, ki se nanaša na leto 2005, pridobil premoženjsko korist v višini 228.179,42 EUR, kot znaša višina premalo plačane dohodnine za to leto, zato bi moralo sodišče prve stopnje obtožencu izreči ukrep odvzema premoženjske koristi.
preklic pogojne obsodbe – poseben pogoj – redno plačevanje preživnine – neodzivanje na vabila sodišča
Glede na to, da se je obsojeni odzival z delnimi plačili zneskov zgolj ob pretnjah s preklicem pogojne obsodbe, se pritožbeno sodišče povsem strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da se obsojenec izmika izpolnjevanju obveznosti, saj neizpolnitev naložene obveznosti ni posledica objektivnih okoliščin, ki bi nastale po pravnomočnosti pogojne obsodbe. Glede na to, da je obsojenec specialni povratnik in da mu je sodišče enkrat že podaljšalo rok za izpolnitev zaostalih preživninskih obveznosti, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje o preklicu pogojne obsodbe pravilna.
ZDR-1 člen 87, 87/2, 89, 89/1, 89/1-1, 89/2, 90, 90-2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - ekonomski razlog - mobbing - absolutno neutemeljen odpovedni razlog
Po določbi drugega odstavka 89. člena ZDR-1 lahko delodajalec odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je v postopku na prvi stopnji med drugim zatrjevala, da ji je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi odškodninske tožbe, ki jo je vložila zaradi kršitve prepovedi trpinčenja (mobinga) na delovnem mestu zoper toženo stranko, nekaj več kot tri mesece pred sporno odpovedjo. Po 2. alineji 90. člena ZDR-1 med absolutno neutemeljene odpovedne razloge spada tudi vložitev tožbe zoper delodajalca zaradi zatrjevanja kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti (kamor spada tudi zakonsko določena obveznost varovanja dostojanstva delavca pri delu iz 47. člena ZDR-1) pred sodnimi organi. Ker je tožnica zatrjevala obstoj neutemeljenih odpovednih razlogov in predlagala izvedbo dokazov, tožena stranka, ki je zatrjevala, da vložitev tožbe ni bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, pa je tudi predlagala nasprotne dokaze, bi moralo sodišče izvesti dokazni postopek tudi v tej smeri. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo odločilnega dejstva, tj. ali je bila odpoved tožnici v resnici podana iz objektivnega razloga, torej iz razloga v sferi tožene stranke, ali pa je bil v resnici razlog, povezan z osebo tožnice oziroma njenim ravnanjem - vložitvijo tožbe zoper toženo stranko pred delovnim sodiščem. Ker je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0053229
URS člen 26. OZ člen 131, 191. ZPP člen 7, 8, 212, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. Uredba Komisije (ES) št. 501/2008 z dne 5. junija 2008 o določitvi podrobnih pravil za uporabo Uredbe Sveta (ES) št. 3/2008 o ukrepih za informiranje o kmetijskih proizvodih in njihovo promocijo na notranjem trgu in v tretjih državah člen 26, 27.
Napačno je stališče, češ da naj sodišče v tem postopku kot dokaza ne bi smelo uporabiti pravnega akta (pravilno zapisnika). V našem civilnem procesnem pravu velja načelo proste presoje dokazov, kar med drugim pomeni, da ne obstaja eksluzivnost dokaznih sredstev.
Tudi v konkretnem primeru je upravnemu (oblastvenemu) delu sledil pogodbeni del oziroma sklenitev pogodbe o sofinanciranju dne 1. 9. 2008, ki ni sodila več v sfero javnega prava, saj je temeljila na soglasju pogodbenih volj pravdnih strank in s sklenitvijo katere je njuno razmerje dobilo civilno-pravno razsežnost. Njuno medsebojno razmerje (pravice in dolžnosti) torej v končni fazi ni bilo urejeno z oblastnim aktom ene od njiju, ampak njunim (pogodbenim) soglasjem. Posledično premoženjskopravnih zahtevkov, ki iz njega izvirajo, ni moč razreševati v okviru upravne sfere, ampak je za odločanje o njih pristojno civilno sodišče.
Če je sodišče pristojno za odločitev o zahtevku, potem je na ugovor stranke dolžno presojati tako dokazno vrednost kot tudi zakonitost s strani druge stranke predloženih dokazov (listin), pa čeprav ti izvirajo iz drugega (konkretno upravnega) postopka. Opustitev opredelitve do strankinih relevantnih ugovorov v zvezi z izvedenimi dokazi (do katere je prišlo v konkretni pravdi) ne pomeni le kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ampak predvsem, da ji je bila (v civilnem postopku) kršena pravica do izjave in posledično do enakega (oziroma poštenega) obravnavanja (sojenja).
STVARNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL0053195
SPZ člen 256, 257, 257/2. OZ člen 35, 86. ZZK-1 člen 3, 3/4. ZGO-1 člen 2.
stavbna pravica – pogoji za ustanovitev stavbne pravice – dopustnost predmeta – stavbna pravica na delu stavbe – ničnost pogodbe – nedoločenost časa trajanja pogodbe – zgradba – objekt
Ustanovitev stavbne pravice v zvezi z garažo, ki ne predstavlja funkcionalno samostojne zgradbe v smislu ZGO-1, ni dopustna.
ZDru-1 člen 14, 14/1 14/2. ZPP člen 80, 205, 205/1, 205/1-4, 207, 207/2, 214, 275, 286, 286/1.
vložitev pritožbe zoper odločitve organov društva oziroma zastopnika društva kot procesna predpostavka – zavrženje tožbe – stečajni postopek – začetek stečajnega postopka nad društvom – nastanek pravnih posledic začetka stečajnega postopka – prekinitev pravdnega postopka – zakoniti zastopnik društva – pravni interes za tožbo – aktivna stvarna legitimacija – pomanjkanje aktivne stvarne legitimacije – izpodbijanje aktov društva – izpodbijanje odločitev organov društva – spori
Pomanjkanje aktivne stvarne legitimacije za izpodbijanje aktov društva, ki jo imajo v skladu s ZDru-1 člani društva, pomeni, da tožba po materialnem pravu ni utemeljena, kar je razlog za zavrnitev in ne zavrženje tožbe.
Glede na sinovo starost ob izdaji izpodbijane sodbe (nepolno leto dni) je prvo sodišče utemeljeno upoštevalo primarno navezanost otroka te starosti na mater, iz poročila CSD pa je razvidno, da podpira dodelitev otroka materi, ker je to v njegovo korist. Glede na vsa ugotovljena dejstva je takšna odločitev prvega sodišča pravilna.
odstop od pogodbe - plačilo za opravljeno delo - pravna podlaga tožbenega zahtevka
Bistvo tožbenega zahtevka je plačilo tožeči stranki, ki je po podizvajalski pogodbi odstopila od te pogodbe in dela ni dokončala, pa ni prejela celotnega plačila za opravljeno delo. S tožbo zahteva plačilo še neplačanega dela situacij v višini podrejenega dolga, ki ga je tožena stranka kot pogodbeni partner obračunala pri vsaki situaciji in za toliko je bilo zmanjšano plačilo tožeči stranki.
Tako se je sodišče prve stopnje ukvarjalo z ugotavljanjem pogodbeno utemeljenega odstopa od pogodbe, ki v takem primeru izključuje odškodninsko odgovornost tožeče stranke, pri tem pa očitno spregledalo, da predmet pravde ni odškodnina, temveč plačilo za opravljeno delo do odstopa od pogodbe, česar pa tožeča stranka sicer ni dovolj jasno zatrjevala, vsekakor pa je na to smiselno opozarjala v svojih navedbah.
SODNE TAKSE – CIVILNO PROCESNO PRAVO – STVARNO PRAVO
VSL0078009
ZST-1 člen 11, 11/1, 11/2, 12, 12/2, 12/3, 12/4. SPZ člen 128, 128/1, 138.
predlog za oprostitev plačila sodnih taks – občutno zmanjšanje sredstev za preživljanje – predlog za odlog ali obročno plačilo sodnih taks – pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe – izjava o premoženjskem stanju – preveritev podatkov iz izjave o premoženjskem stanju – nepremičnine, obremenjene s hipotekami
Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnico, da predlog za oprostitev plačila sodnih taks vsebuje tudi podrejeni predlog za odlog ali obročno plačilo sodnih taks. O manj kot stranka zahteva, je mogoče odločati tudi brez izrecnega strankinega predloga.
Pritožnica v predlogu za oprostitev plačila sodne takse navaja, da nima sredstev za preživljanje, kar že samo po sebi utemeljuje dvom v te navedbe, saj ne pove, kako se sicer preživlja. Pomenljiv je namreč tudi podatek pritožnice, da je sicer zaposlena, vendar ji delodajalec plače ne izplačuje, pač pa le davke in prispevke, pri tem pa ne pove niti, kolikšna naj bi bila njena plača in s tem dolg delodajalca do nje. Kadar pa sodišče dvomi v resničnost navedb v izjavi o premoženjskem stanju, jih preveri po uradni dolžnosti.
sprememba prisojene odškodnine – zvišanje rente – izgubljeni zaslužek – dodatek za pomoč in postrežbo – letni dodatek – prenos krajevne pristojnosti – stroški pooblaščenca
Pri določbi 175. člena OZ gre za izjemo od splošnega načela, da razmerij, ki so že urejena s pravnomočnimi sodbami, ni več mogoče ponovno urejati. Pravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, da je kot osnovo, od katere je potrebno ugotoviti, ali tožnici pripada zvišana renta za izgubljeni zaslužek, potrebno upoštevati tisti kriterij oziroma okoliščino, ki jo je upoštevalo sodišče v prejšnji pravdi pri določitvi rente za izgubljeni zaslužek.
Pravilno je pritožbeno stališče, da je dodatek za pomoč in postrežbo denarni prejemek, ki ga upravičenec pridobi v primeru, ko ne more samostojno opravljati vseh ali večine osnovnih življenjskih potreb ter da so do njega upravičeni upravičenci do starostne, invalidske, vdovske ali družinske pokojnine s stalnim prebivališčem v RS, ki jim je za osnovne življenjske potrebe neogibna stalna pomoč in postrežba drugega. Pravilno je tudi nadaljnje stališče pritožbe, da se ti prejemki vštejejo v odškodnino tudi, če oškodovanec svoje pravice ne uveljavlja pred pristojnim organom, pa bi mu po veljavnih predpisih pripadala. Vendar pa prejemka iz socialnega zavarovanja iz naslova dodatka za tujo pomoč ni mogoče odšteti od odškodnine za izgubljeni zaslužek, ker vsak prejemek, kot je bilo že navedeno, krije dejansko in pravno opredeljeno določeno škodo, pač pa je tak dodatek mogoče odšteti od odškodnine za škodo zaradi tuje pomoči, če oškodovanec tako odškodnino uveljavi.
Okoliščina, da je sodišče prve stopnje v zvezi z ugotavljanjem namena (pomena) Evropskega prometnega poročila (brez ustreznega predloga pravdnih strank) vpogledalo na spletno stran XY, ne pomeni postopanja, ki bi bilo v nasprotju s 7. členom ZPP. Ne gre namreč za izvedbo dokaza, ampak zgolj sklicevanje na „avtentično“ razlago (definicijo), ki čeprav ne predstavlja pravnega vira, sodi v zgornjo premiso.
Ker gre pri omenjenem poročilu „zgolj“ za ugotavljanje dejstev, povezanih s prometno nezgodo, pritožbenemu navajanju, da gre za sporazum, za sklenitev katerega je potreben izraz pravno poslovne volje dveh strank (in soglasje volj), ni moč slediti. Čeprav je takšno poročilo namenjeno prvenstveno zavarovalnicam zaradi izplačil odškodninskih zahtevkov, je seveda „uporabno“ tudi kot dokaz v sodnem (pravdnem) postopku. A ker gre „zgolj“ za enega od (možnih) dokazov glede nastanka (poteka) prometne nesreče (oziroma razlogov zanjo), je moč v zvezi z njo ugotoviti dejstva, ki so drugačna od tistih, ki izhajajo iz poročila.
Pravočasnost podaje dokaznega predloga ne more biti odvisna od strankine ocene, ali je pravno-relevantno dejstvo, ki naj bi ga z njim dokazovala, že uspela dokazati (ali ne), in še manj od vsebine njenih predvidevanj, kaj si o tem „misli“ sodišče. Prav tako nima na to vprašanje nobenega vpliva njegova domnevna (dokazna) vrednost.
vrednost spornega predmeta – ugotovitev vrednosti spornega predmeta – sodna določitev vrednosti predmeta postopka – odvzem premoženja nezakonitega izvora – višina sodne takse
Ker je tožeča stranka proti trem toženkam določila le skupno vrednost spornega predmeta, tožene stranke pa temu niso ugovarjale, ne more določena vrednost spornega predmeta zaradi pritožbe presegati znesek, ki ga je določila tožeča stranka. V pravdi gre za odvzem premoženja nezakonitega izvora in ne za denarne zneske.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje – upravičeni razlogi – vročanje – preusmeritev pošte – vročanje sodnih pisanj – vročanje subjektu vpisa v sodni register – sodna deska – vročanje pisanj na sodno desko – sprememba naslova – narok – razpis naroka v postopku odločanja o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje
Če je sodišče štelo, da je stranka spremenila naslov in o tem ni obvestila sodišča, bi moralo vročati pisanje na sodno desko (drugi odstavek 145. člena ZPP).
Sodišče prve stopnje naj v novem postopku ugotovi odločilna dejstva glede zatrjevane spremembe naslova tožeče stranke ter upošteva navedena postopkovna določila o vročanju ter po opravljenem naroku o zadevi ponovno odloči.
Pri popravi sodbe, po določbi prvega odstavka 328. člena ZPP, gre lahko le za odpravo pomote. Dopusten je popravek, ki se nanaša na pravilno ali natančnejšo navedbo imena in naslova pravdne stranke, vendar zgolj v primeru, ko s tem ni spremenjena identiteta stranke. Zamenjava ene tožene stranke z novo toženo stranko v pravdnem postopku, ki je že bil končan z meritorno odločitvijo, ne more biti predmet popravnega sklepa. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje s „popravnim sklepom“ dejansko odločilo o (novi) tožbi zoper novo toženo stranko.
151. člen ZFPPIPP strokovnjake našteva le primeroma in ne taksativno, zaradi česar je očitno, da je za strokovnjaka v smislu te določbe šteti vsako osebo, ki je strokovno in izkustveno kvalificirana za pripravo predloga za začetek postopka prisilne poravnave ali listin, ki jih je potrebno takemu predlogu predložiti, kar tožeča stranka nedvomno je.
STEČAJNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0076848
OZ člen 1019/3. ZPP člen 8, 206, 206/1, 206/1-1. ZFPPIPP člen 48, 231, 383, 383/1, 383/2.
osebni stečaj – predlog upnika za začetek postopka osebnega stečaja – odločanje o začetku stečajnega postopka – procesne predpostavke – upravičeni predlagatelj – prekinitev postopka – predhodno vprašanje – insolventnost – dokazni standard – motivna zmota – solidarno poroštvo – litispendenca
ZFPPIPP nima splošne določbe o tem, s kakšno stopnjo dokaznega standarda ugotavlja sodišče pravnorelevantna dejstva. Odločitev o začetku stečajnega postopka ima daljnosežne in v marsikaterem smislu nereverzibilne posledice za dolžnika. Zato mora sodišče o obstoju relevantnih dejstev sklepati z dokaznim standardom prepričanja, to je, da zoper takšno sklepanje ni podanega razumnega dvoma izkušenega človeka. Zato je potrebno v skladu s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP upoštevati pravilo 8. člena ZPP, po katerem sodišče o obstoju relevantnih dejstev odloča na podlagi svojega prepričanja na podlagi vestne in skrbne presoje vseh izvedenih dokazov. Sklepanje na nižjem dokaznem standardu verjetnosti je dopustno edino v primerih, ko zakon to izrecno dovoljuje. Takšnega nižjega dokaznega standarda zakon ne dopušča pri ugotavljanju insolventnosti dolžnika kot materialnopravne predpostavke začetka stečajnega postopka.
Dolžnikovo utemeljevanje motivne zmote v smislu napačne ocene realnega tveganja za nastanek izpolnitvene zaveze pomeni popolno izničenje samega smisla poroštvene obveznosti v korist upnika, v zavarovanje katerega je pogodba sklenjena. V kolikor bi bila tako utemeljevana zmota upoštevna, bi to pomenilo, da je porokova obveznost po vsebini prazna. Takšnega motiva, na katerega se sklicuje dolžnik, zato ni mogoče obravnavati kot del pogodbene podlage (kavze), ki je bila vključena v pogodbeno razmerje med dolžnikom in kreditodajalcem. Zato je že iz navedenega razloga izkazana neutemeljenost dolžnikovega ugovora neveljavnosti poroštvene zaveze v posledici zatrjevane motivne zmote.