OZ člen 637, 639. ZPP člen 106, 286b. Ustava RS člen 22.
pravica do izjavljanja v postopku – pravica do informacije
Da se lahko strankam zagotovi pravica do izjavljanja, jim mora biti kot predpogoj zagotovljena pravica do informacije. To pravico sodišče omogoči (med drugim tudi) tako, da vloge pravdnih strank vroča vsem preostalim strankam v postopku. Toženki iz tega postopka sta navadni sospornici, vsaka s svojim pooblaščencem, zato bi moralo sodišče vloge vsake izmed njiju vročati tudi drugi.
Tožnica je določnega dne po elektronski pošti poslala dopis, v katerem je napadla in diskreditirala delavca in v agresivnem, hujskaškem in sovražnem tonu uporabljala neprimerne, objektivno žaljive in podcenjujoče besede. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je vsebina dopisa objektivno žaljiva in da je tožnica z navedenim dejanjem izpolnila vse zakonske znake kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1, hkrati pa tudi naklepoma huje kršila pogodbeno in zakonsko obveznost prepovedi škodljivega ravnanja iz 37. člena ZDR-1. Poleg tega je tožnica zaradi večinskega poslovnega deleža v v konkurenčni družbi, ki se enako kot tožena stranka ukvarja z dejavnostjo čistilnih servisov in je tudi invalidsko podjetje, imela odločilen vpliv na poslovanje konkurenčne družbe in bi lahko znanja in podatke, pridobljene pri delu pri toženi stranki, uporabljala v navedeni družbi, s čimer je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila pogodbeno in zakonsko konkurenčno prepoved iz 39. člena ZDR-1. Zato je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji 110. člena ZDR-1.
Ob
osnovnem pogoju za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (obstoj razloga, določenega z zakonom) je podan tudi nadaljnji pogoj, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.
zakonske zamudne obresti - plačilo - zamuda v izvršitvi - izvršljivost posamičnega upravnega akta
V 197. členu ZPIZ-2 je določeno, da je tožena stranka dolžna plačati zamudne obresti na zapadle prejemke, če priznanih pokojninskih dajatev ne izplača v roku 60 dni od dneva, ko je postala odločba o priznanju pravice izvršljiva. Kadar je v postopku uveljavljanja pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja pravica priznana, pa glede na 1. odstavek 182. člena ZPIZ-2 postane izvršljiva že prvostopenjska upravna odločba, saj morebitna pritožba ne zadrži njene izvršljivosti. Tožniku je bila višja starostna pokojnina odmerjena z upravno odločbo z dne 13. 8. 2013 ob upoštevanju osebnega dohodka iz naslova nadurnega dela in izplačana dne 10. 9. 2013, vključno z razliko med prvotno odmerjeno in ponovno odmerjeno pokojnino. Torej v zakonsko določenem roku od izdaje posamičnega upravnega akta o odmeri višjega zneska starostne pokojnine. V obravnavani zadevi tako ni zamude v izvršitvi izvršljivega posamičnega upravnega akta in je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska razlike starostne pokojnine.
pravočasna pritožba - postopek za ureditev stikov - nepravdna zadeva - sodne počitnice rok za vložitev pritožbe
Posebno ureditev poslovanja sodišč in tek procesnih rokov v času sodnih počitnic je uvedel Zakon o sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/1994), ki je začel veljati 28. 4. 1994 in sicer v določbi 83. člena. Namen takšne takratne nove ureditve in opredelitve nujnosti tovrstnih nepravdnih zadev je bil usklajen s posebnim pomenom hitrosti reševanja zadev iz razmerij med starši in otroki zaradi narave teh razmerij in s takratno sodno pristojnostjo sodišč v odločanju o zadevah iz razmerij med starši in otroki. Takratna sodna pristojnost je bila podana za odločanje o vzgoji, varstvu in oskrbi ter preživljanju otrok, odločanje o stikih otrok s starši pa je bilo v pristojnosti upravnih organov (skrbstvenih organov). Leta 2004 je bila z novelo Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v sodno pristojnost prenesena tudi pristojnost za odločanje o stikih. Za odločanje o stikih, kadar se o njih ne odloča skupaj s sporom o varstvu in vzgoji otrok, je bilo določeno, da se odloča v nepravdnem postopku. Določba 83. člena ZS se v opredelitvi nujnih zadev pod točko 3 drugega odstavka vse od njegove uveljavitve do danes ni spremenila. Zato pa je glede na namen navedene določbe in naravo razmerij stikov otrok s starši tudi nepravdne zadeve, ki se nanašajo na stike otrok s starši, šteti kot nujne zadeve po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZS.
V predmetni pravdi je odločilno vprašanje, ali so toženci zavestno zavajali tožnika, da se je ta prav zaradi tega zavajanja odločil in najprej sprejel posel, nato pa pred zaključkom dela od posla ni odstopil. Gre namreč za škodo, ki naj bi jo toženci povzročili v zvezi s svojim delom, zato bi imel oškodovanec zahtevke do njih neposredno le, če bi škodo povzročili namenoma (drugi odstavek 147. člena OZ). Da je bila škoda povzročena namenoma (in ne zgolj iz malomarnosti), pa je dokazno breme tožeče stranke, ki bi morala dokazati, da so toženci vedeli, da tožeča stranka plačila ne bo dobila in so jo kljub temu prepričevali in prepričali, da sklene posel in ga izvede do konca.
ZUPJS člen 13, 14, 15, 16, 22, 22/1, 22/2, 51, 51/2, 51/2-10, 62, 62/3. ZDavP-2 člen 87.
pravice iz javnih sredstev - otroški dodatek - državna štipendija - znižano plačilo vrtca - materialni položaj družine - premoženjski cenzus
Ker tožničin dohodek presega cenzus, ki je določen za pridobitev pravice do otroškega dodatka, državne štipendije in za uveljavljanje znižanega plačila vrtca, tožbeni zahtevek na odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem vtoževanih pravic iz javnih sredstev ni utemeljen.
V nadaljnjih vlogah je sicer podal tudi predloge „kot do sedaj“ vendar je tak dokazni predlog nesubstanciran, saj ne pove, v zvezi s konkretno katerim dejstvom predlaga zaslišanje priče Temnika. Dokazni predlog je bil zato pravilno zavrnjen.
Priča je v skladu z določbami ZPP podala pisno izjavo, iz katere izhaja le, da je kontaktirala s prvim tožnikom glede plačila in da mu je predlagala, da se obrne na investitorja objekta. Ko je sodišče to izjavo prebralo, je tožeča stranka sicer res zahtevala zaslišanje, vendar dejstva, ki izhajajo iz izjave, po stališču sodišča prve stopnje v zadevi niso relevantna, saj se nanašajo na obdobje, ko so bila dela že opravljena, poleg tega pa v izjavi ni ničesar glede tožencev. Tožeča stranka v zvezi s tem na naroku ni imela nobenih ugovorov (da bi priča lahko izpovedovala še o čem drugem), zato je bil dokazni predlog za zaslišanje priče pravilno zavrnjen, ker se ni nanašal na odločilno dejstvo v zadevi.
Gre namreč za škodo, ki naj bi jo toženci povzročili v zvezi s svojim delom, zato bi imel oškodovanec zahtevke do njih neposredno le, če bi škodo povzročili namenoma (drugi odstavek 147. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Da je bila škoda povzročena namenoma (in ne zgolj iz malomarnosti), pa je dokazno breme tožeče stranke, ki bi morala dokazati, da so toženci vedeli, da tožeča stranka plačila ne bo dobila in so jo kljub temu prepričevali in prepričali, da sklene posel in ga izvede do konca.
ZIZ člen 62, 62/2. ZPP člen 436, 436/3. OZ člen 190. ZObr člen 98c, 98c/1. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami člen 4, 4/3, 4/3-3, 6, 6/1, 6/4, 8, 9, 9/1, 10, 10/1, 10/2, 10/4.
vračilo preveč izplačane plače - obveznost plačila - vojak - obračun plače - napotitev na delo izven države - vojaška služba
Iz četrtega odstavka 6. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, izhaja, da se plača pripadniku, ki opravlja vojaško službo izven države manj kot 30 dni v mesecu, obračunava za vsak dan napotitve, ko dejansko dela, vključno s soboto, nedeljo in praznikom oziroma dela prostim dnevom, in sicer le za dejanske dneve dela izven države, kar pa ne vpliva na opravljeno redno mesečno delo v državi. Toženec je vojaško službo izven RS opravljal do 22. 2. 2010, torej 22 dni v mesecu februarju 2010. Ker je to manj kot 30 dni v mesecu, se mu plača obračuna samo za navedenih 22 dni, in sicer na način, kot ga določa četrti odstavek 6. člena Uredbe. Ker sodišče prve stopnje pri izračunu plače toženca za februar 2010 ni upoštevalo 4. odstavka 6. člena Uredbe, je zmotno uporabilo materialno pravo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov - zamudna sodba - izpodbojni razlog
Institut zamudne sodbe temelji na predpostavki, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava tožbene navedbe. S tem postanejo tožbene navedbe nesporne in jih zato ni treba dokazovati, ni pa jih tudi mogoče več izpodbijati. Posledica neaktivnosti tožene stranke je, da lahko izpodbija zamudno sodbo le glede preizkusa, ali je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, glede na dejansko stanje, ki izhaja iz tožbe. Ni mogoče z dodatnimi navedbami vplivati na to, da bi se materialnopravna presoja obravnavala glede na širše in drugačno dejansko stanje od tistega, ki izhaja iz tožbe. Prav to poskuša tožena stranka s pritožbo, s katero želi celovito obravnavati zadevo. Glede na pasivnost tožene stranke sodišče prve stopnje o možnosti ali nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja ni moglo odločati, saj tožnik takšnega predloga v tožbi ni podal, sodišče samo pa tudi ni moglo ugotoviti interesov obeh strank, kot to določa 1. odstavek 118. člena Zakona o delovnih razmerjih. Zato je neutemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je sploh mogoče nadaljevanje delovnega razmerja.
ZDZdr člen 39, 67, 67/1. ZPP člen 343. ZNP člen 33.
sprejem na zdravljenje brez privolitve - zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom - zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - pravica do pritožbe - pritožba po izteku roka - prepozna pritožba - upoštevanje prepozne pritožbe - tehtni razlogi - prizadetost pravic strank
Sodišče druge stopnje lahko iz tehtnih razlogov upošteva tudi pritožbo, vloženo po poteku roka (prim. 33. člen ZNP).
denarno nadomestilo za čas brezposlenosti - zmotna uporaba materialnega prava - izključitveni razlog
Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje nadomestila za primer brezposelnosti, ker pred pristojnim delovnim sodiščem ni uveljavljal nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi (4. alinea 2. odstavka ZUTD) oziroma za zavarovanje svojih pravic ni zahteval arbitražne odločitve ali sodnega varstva, ker mu ni bilo ponujeno ustrezno delovno mesto (8. alinea 2. odstavka ZUTG). Takšno stališče sodišča prve stopnje je zmotno. Za izključitveni razlog iz 4. alineje 2. odstavka 63. člena ZUTD bi šlo samo v primeru, če bi tožniku prenehala pogodba o zaposlitvi zaradi delodajalčeve redne odpovedi, ker delavec ni sprejel predloga za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo in za nedoločen čas. Tožniku pa je bilo v konkretnem primeru ponujeno neustrezno delovno mesto oziroma neustrezna zaposlitev, ki je tožnik ni sprejel, zato ne gre za izključitveni razlog po 4. alineji 2. odstavka 63. člena ZUTD. Poleg tega pri tožniku ni šlo za prenehanje delovnega razmerja po določbah ZDR, ki določajo posebno varstvo pred odpovedjo, tako da že iz tega razloga ne gre za dejanski stan iz 8. alineje 2. odstavka 63. člena ZUTD in za izključitveni razlog za pridobitev pravice do nadomestila za primer brezposelnosti. Ker pri tožniku nista podana izključitvena razloga ne po 4. in ne po 8. alineji 2. odstavka 63. člena ZUTD za odklonitev pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, sta izpodbijani odločbi tožene stranke nepravilni in nezakoniti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je izpodbijani odločbi kot nezakoniti odpravilo in tožniku od 30. 5. 2012 priznalo pravico do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti ter odločilo, da bo o odmeri in izplačevanju nadomestila za primer brezposelnosti odločeno s posebno odločbo v roku 30 dni.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - nerazsodnost - izvedba dokazov - ničnost sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi
Sodišče prve stopnje je za razjasnitev tožnikove eventuelne nerazsodnosti oziroma razumevanja pravnih posledic podpisa sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi (v sporazumu sta se stranki dogovorili, da se odpovedujeta vsem zahtevkom, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi in da tožnik zaradi načina prekinitve delovnega razmerja izgubi pravice iz naslova brezposelnosti ter jih ne more uveljavljati pri Zavodu RS za zaposlovanje) imenovalo izvedenca psihiatrične stroke, ki je podal izvedensko mnenje, da tožnik v času podpisa izpodbijanega sporazuma ni bil v takšnem duševnem stanju, da ne bi razumel podpisa sporazuma. Sodišče prve stopnje ni zaslišalo tožnikove lečeče psihiatrinje, tožnikove matere ter lečečega zdravnika, ki je tožnika napotil do odvetnika in štel, da je njegovo zdravstveno stanje tako, da ni bil sposoben zavestno podpisati sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Ker sodišče prve stopnje v zvezi z vprašanjem tožnikove zdravstvene zmožnosti za razumevanje svojih ravnanj ni izvedlo predlaganih dokazov, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje.
invalidska pokojnina - izpolnjevanje pokojninske dobe - gostota zavarovanja - pravice na podlagi invalidnosti
Pri pravici do invalidske pokojnine iz naslova I. kategorije invalidnosti, kakor pri pridobitvi pravic na podlagi invalidnosti II. in III. kategorije, zavarovanci pridobijo pravice, če je invalidnost posledica poškodbe zunaj dela ali bolezni pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti zavarovanec dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta (42. in 69. člen ZPIZ-2). Tožnik je do dneva nastanka invalidnosti 22. 4. 2013 dopolnil 6 let, 9 mesecev in 2 dni pokojninske dobe, za izpolnitev minimalne pokojninske dobe pa bi moral dopolniti 9 let in 8 mesecev pokojninske dobe. Ker tožnik ne izpolnjuje potrebne pokojninske dobe za priznanje pravic na podlagi invalidnosti, tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti ni utemeljen.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-4. Kolektivna pogodba za dejavnost trgovine Slovenije člen 20, 20/3, 20/4.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičena odsotnost z dela - kolektivna pogodba - nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja
V četrtem odstavku 20. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost trgovine Slovenije je določeno, da se v primeru, če se po zaključenem postopku izredne odpovedi ugotovi, da je bil delavec upravičeno odsoten, šteje, da odpoved ni bila podana. Ker se je po zaključenem postopku izredne odpovedi ugotovilo, da je bila tožnica v spornem obdobju upravičeno odsotna z dela, se šteje, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila podana. Poleg tega tožena stranka v izredni odpovedi ni navedla, opisala ali se sklicevala na okoliščine, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja (1. odstavek 109. člena ZDR-1), kar sicer glede na določila ZDR-1 ni potrebno, bi pa morala tožena stranka okoliščino v zvezi z nezmožnostjo nadaljevanja delovnega razmerja do poteka časa navajati in dokazati v sodnem postopku. Tožena stranka tega v odgovoru na tožbo ter v sodnem postopku ni dokazala, zato ni izkazan pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do poteka časa. Zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
Upnik je pobotnemu ugovoru nasprotoval, v pobot uveljavljana terjatev tako ni nesporna, saj tudi ni ugotovljena v pravnomočni sodbi ali drugi vrsti enako kvalitetne listine. Zgolj predložena Pogodba o odstopu terjatve z dne 2.6.2015 (ki ni sklenjena v obliki notarskega zapisa) ni ustrezna listina, na podlagi katere bi v tem izvršilnem postopku dolžnik uspel s pobotnim ugovorom.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka – nedovoljeni dokazi – pravica do zasebnosti – nedotakljivost stanovanja – stanovanje in drugi prostori – hišna preiskava – policijska pooblastila – izločitev dokazov
Pojem „stanovanje in drugi prostori“ po 36. členu Ustave RS in 214. členu ZKP obsega vse prostore, v katerih določena oseba stalno ali začasno biva ter prostore, ki so s prostori za bivanje povezani (npr. klet, podstrešje, balkon), kot tudi gospodarsko poslopje, delavnice, garaže in podobni objekti. Bistveno je, da gre za zaključeno enoto prostorov. Če navedeno izhodišče apliciramo na obravnavano zadevo, iz tega izhaja edino logičen zaključek, da vrt, na katerem sta se nahajala lončka s prepovedano konopljo, katera je policist zaznal s prostim očesom, naključno, zgolj ob „pregledu“ okolice obtoženčeve hiše, ne more biti deležen ustavnopravnega varstva. Povedano drugače, ker policist v obtoženčevo „stanovanje in druge prostore“ ni vstopal in jih ni preiskal in se je njegova zaznava omejila zgolj na „dogajanje“ na vrtu (ki po ugotovitvi pritožnika, s katerim se strinja tudi pritožbeno sodišče, ni bil ograjen), s takšnim ravnanjem v ničemer ni posegal v pričakovano zasebnost obtoženca. To nadalje pomeni, da je bila hišna preiskava opravljena zakonito in da so tudi tekom hišne preiskave pridobljeni dokazi zakoniti in jih zato iz spisa ni potrebno izločiti.
ZSPJS člen 32, 32/1, 32/1-1, 32/1-3, 32/5. KSPJ člen 40, 42, 42/1, 42/2, 43, 43/1. ZObr člen 96, 96/1, 96/2, 96/2-1, 96/2-2, 96/2-4, 97b, 97b/4. ZDR člen 147, 149, 149/1. ZPP člen 311, 311/1.
plačilo razlike v plači - dodatek za delo v neenakomerno razporejenem delovnem času - ruski turnus - dodatek za izmensko delo - dodatek za delo ponoči
Tožnica je delala v t. i.
»ruskem turnusu« (delo je opravljala 12 ur, nato je 24 ur počival, sledilo je 12 urno delo ponoči, zatem pa 48 urni počitek). Takšno delo pa se na podlagi četrtega odstavka 97.b člena ZObr šteje za delo v izmenah.
Tožnica dela v t. i. „ruskem turnusu“ ni opravljala samovoljno, zato je iz tega naslova upravičena do dodatka za izmensko delo, četudi takšno delo ni odrejeno z ukazom načelnika GŠSV.
Kot nočno delo se po določbi prvega odstavka 149. člena ZDR šteje delo v času med 23. in šesto uro naslednjega dne. Če je z razporeditvijo delovnega časa določena nočna delovna izmena, se šteje za nočno delo osem nepretrganih ur v času med 22. in sedmo uro naslednjega dne. Ker je bilo ugotovljeno, da je bila z razporedom določena nočna izmena, je tožnica upravičena do plačila še ene vtoževane ure, torej do 6. ure zjutraj, saj ji je tožena stranka neutemeljeno, brez upoštevanja drugega stavka prvega odstavka 149. člena
ZDR, priznavala dodatek za nočno delo v višini 30 % le v smislu določbe prvega stavka prvega odstavka 149. člena ZDR, torej za sedem ur, in ne za osem ur.
ZSV člen 9, 10, 10/1, 11, 11/1, 11/1-4, 100, 100/3.
institucionalno varstvo - plačilo - oče - otrok - samska oseba
Pravica do oprostitve plačila storitev institucionalnega varstva je odvisna od materialnega položaja osebe. Po 9. členu ZUPJS se pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo s tem zakonom določene osebe, njihov dohodek in premoženje. V prvem odstavku 10. člena ZUPJS je določeno, da se poleg vlagatelja pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo še zakonec ali izven zakonski partner ter otroci, ki jih je vlagatelj dolžan preživljati. Ker upravičenka ni v nobenem od naštetih družinskih razmerjih, ni pravilno, da je tožena stranka pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za oprostitev plačila storitev institucionalnega varstva upoštevala tudi očeta upravičenke in da tožnice ni obravnavala kot samsko osebo. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za odpravo izpodbijanih upravnih aktov in je zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.
ZDR-1 člen 20, 20/1, 34, 84, 84/2, 85, 85/2, 86, 86/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-8. ZPP člen 212.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti - zloraba odsotnosti z dela zaradi bolezni
Tožnik je spornega dne v času bolniškega staleža kljub prepovedi izhodov odpotoval izven kraja bivanja brez dovoljenja osebne zdravnice. Kršil pa je tudi zdravniška navodila, saj ima kot invalid III. kategorije invalidnosti prepoved dvigovanja bremen, težjih od 5 kg. Pri prodaji plinske jeklenke je namreč z dvigom jeklenke, ki je bila težka 30 kg, ravnal v nasprotju z zdravniškimi navodili in zdravniškim spričevalom. Zato je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Izpolnjen pa je tudi drugi pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, in sicer nezmožnost opravljanja dela do izteka odpovednega roka. Zloraba odsotnosti z dela zaradi bolezni predstavlja ravnanje, ki pomeni izgubo zaupanja tožene stranke do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče do izteka odpovednega roka. Tožnik je z ravnanjem v nasprotju z navodili v odločbah ZPIZ in ZZZS ter navodilih pristojne osebne zdravnice kršil tudi pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (34. člen ZDR-1). Tožena stranka je tožniku utemeljeno očitala hudo malomarnost, saj je iz odločbe ZZZS jasno izhajala obveznost ravnanja v skladu z navodili lečečega zdravnika in prepoved potovanja izven kraja bivanja brez odobritve izbranega zdravnika. Ravnanja v nasprotju z zdravniškimi navodili v času bolniškega staleža predstavljajo grožnjo tudi za poslabšanje zdravstvenega stanja, posebno s prenašanjem težjih bremen. Zato je podan tudi utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1 in je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.