Tožnica je do dneva uveljavitve pravice do pokojnine dopolnila 61 let starosti in skupno 36 let, 6 mesecev ter 4 dni pokojninske dobe, od tega 35 let 5 mesecev in 10 dni pri slovenskem nosilcu zavarovanja, 4 mesece in 27 dni pri nosilcu zavarovanja v Črni gori in 7 mesecev ter 27 dni pri nosilcu zavarovanja Republike Hrvaške. Ker je pokojninska doba pri tujih nosilcih zavarovanja krajša od enega leta, jo je v skladu z mednarodnima sporazumoma prevzel slovenski nosilec zavarovanja. Pokojninska osnova je bila izračunana na podlagi plač iz obdobja 1980 do 1997 in je bila tožnici starostna pokojnina glede na dopolnjeno pokojninsko dobo odmerjena v pravilni višini. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, saj za odmero starostne pokojnine v višjem znesku ni pravne podlage.
Po 3. odstavku 403. člena ZPIZ-2 lahko zavarovanci do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidnosti, ki bodo uredili postopke ugotavljanja vrste in stopnje telesnih okvar, na podlagi Seznama telesnih okvar pridobijo pravico do invalidnine v skladu z ZPIZ-1, če je telesna okvara posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Od 1. 1. 2013 dalje, ko je začel veljati in se uporabljati novi ZPIZ-2, pravica do invalidnine iz naslova telesne okvare, ki je posledica bolezni ali poškodbe izven dela, ni več zagotovljena. Ker v obravnavani zadevi v zvezi z zatrjevanimi bolečinskimi težavami z ramenskima sklepoma ni dokazana nobena od funkcionalnih motenj iz B točke VI poglavja Seznama telesnih okvar (kot npr. nepregibnost ramenskega sklepa v ugodnem položaju; v neugodnem položaju ali kontraktura ramenskega sklepa), pri tožnici telesna okvara ni podana.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015434
KZ-1 člen 300, 300/1. ZDR-1 člen 179, 179/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - nesreča pri delu - nevarna stvar - objektivna odgovornost - krivdna odgovornost - postopek kontrole hitrosti in zaustavitve vozila
Delo, ki ga je tožnik opravljal, ni bilo nevarno delo, saj je postopek kontrole hitrosti in zaustavitve vozila potekal povsem običajno, tožniku pa sta bila na pomoč, po tem ko je bilo ugotovljeno, da je ustavljeni voznik „zanimiv po mamilih“, poslana dva policista, tako da bi ga lahko trije policisti, če bi bilo potrebno, obvladali. Glede na navedeno ni podana niti krivdna niti objektivna odgovornost delodajalca za škodo, ki jo naj bi utrpel tožnik (policist) zaradi groženj, da ga bo ustavljena oseba pretepla in poškodovala, mu polomila rebra, mu prestrelila koleno, kupila orožje, mu na čelo prislonila Beretto in ga ustrelila, njegovo stanovanje zaminiral in vrgel v zrak skupaj z njegovo družino.
objektivna odškodninska odgovornost - nevarna dejavnost - mokra in blatna tla
Zaradi ugotovljenih okoliščin v rudniškem rovu, ki so konstantne in niso nikakršna posebnost in ob ugotovljenem ravnanju tožnika, kot potrebnem pri opravljanju njegovega dela nadzora, je bila hoja tožnika v rudniku brez dvoma nevarna dejavnost, njemu nastala škoda pa izvira iz te nevarne dejavnosti. Glede na ugotovljeno dejansko stanje o nastanku škodnega dogodka in posledični škodi je po presoji pritožbenega sodišča bilo pri tožnikovi hoji tveganje za nastanek njegove škode večje od običajnega in je v konkretnem primeru nevarnost za nastanek škode večja od tiste, s katero se človek srečuje pri običajnih vsakodnevnih opravilih, v tem primeru pri običajni hoji po mokrih in blatnih tleh. Zato je bila tožnikova hoja v ugotovljenih okoliščinah nevarna dejavnost in vzrok za nastalo škodo (149. člen Obligacijskega zakonika - OZ), za to škodo pa je odgovoren toženkin zavarovanec (150. člen OZ).
invalidska pokojnina - izpolnjevanje pokojninske dobe - gostota zavarovanja - pravice na podlagi invalidnosti
Pri pravici do invalidske pokojnine iz naslova I. kategorije invalidnosti, kakor pri pridobitvi pravic na podlagi invalidnosti II. in III. kategorije, zavarovanci pridobijo pravice, če je invalidnost posledica poškodbe zunaj dela ali bolezni pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti zavarovanec dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta (42. in 69. člen ZPIZ-2). Tožnik je do dneva nastanka invalidnosti 22. 4. 2013 dopolnil 6 let, 9 mesecev in 2 dni pokojninske dobe, za izpolnitev minimalne pokojninske dobe pa bi moral dopolniti 9 let in 8 mesecev pokojninske dobe. Ker tožnik ne izpolnjuje potrebne pokojninske dobe za priznanje pravic na podlagi invalidnosti, tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti ni utemeljen.
ZPP člen 214, 214/2. ZDR-1 člen 6, 6/1, 6/6, 89, 89/, 89/1-1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zmanjšanje števila zaposlenih - poslovalnica
Delodajalec se lahko glede na potrebe svojega poslovanja prosto odloči, da bo po ugotovljenem poslovnem razlogu v eni izmed svojih poslovalnic le v tej zmanjšal število delavcev na določenih delovnih mestih in ne nujno na ravni celotnega podjetja. Ker je bila tožnica v poslovalnici A., v kateri je nastal razlog za odpoved, edina zaposlena na delovnem mestu poslovodje, ni potrebno dokazovanje, zakaj je dobila odpoved ona in ne kateri izmed poslovodij drugih poslovalnic.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VDS0015157
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 259, 259/3, 190, 190/1, 254. ZZVZZ člen 23, 23/1, 23/1-1, 25, 25-6, 26. URS člen 15, 15/2, 15/3, 50, 51.
povračilo stroškov terapij - stroški prevoza - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - zmotna uporaba materialnega prava - prosti preudarek
Zakonita zastopnica tožnice je v tem socialnem sporu uveljavljala povrnitev stroškov intenzivne therasuit terapije, ki je bila opravljena v zasebni nevrofizioterapevtski ambulanti in s tem povezanih potnih stroškov. Sodišče prve stopnje je štelo, da tožnici pripada pravica do zdravljenja oziroma rehabilitacije, vendar pa te pravice ni uveljavljala skladno z določbami Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, zato je tožbeni zahtevek na povračilo stroškov zavrnilo. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je zmotna. V takem primeru tretji odstavek 259. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja toženi stranki daje pooblastilo, da po prostem preudarku odloči, ali obstajajo pogoji za povrnitev stroškov, kot jih je uveljavljala zakonita zastopnica tožnice. Sodišče prve stopnje je prevelik poudarek dalo ugotavljanju izjemnosti zdravstvenega stanja tožnice v primerjavi z drugimi zavarovanci. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja sicer govorijo o izjemni odobritvi, kar pomeni, da le v primeru, če nekdo ni upravičen do pravice, mu lahko tožena stranka, izjemoma odobri povračilo določenih izdatkov, ki jih je imel za zdravstvene storitve. Vsak primer je potrebno obravnavati posebej, torej ugotavljati konkretno dejansko stanje ter nato glede na tako ugotovitev sprejeti odločitev, ali se lahko izjemoma odobri povračilo sredstev. V sporni zadevi ni bilo ustrezno razčiščeno, ali je bila tožnica deležna ustrezne ter zadostne nevrofizioterapije glede na njeno zdravstveno stanje. Prav tako dejstvo, da ta vrsta terapije (therasuit terapije) še ni uradno verificirana, ne pomeni, da tožnica zgolj zaradi tega ni upravičena do povračila stroškov. Bistveno je namreč, ali gre v tem primeru zgolj za alternativno tehniko oziroma terapijo v smislu 6. točke 25. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, ali pa gre za terapijo, ki sicer v Sloveniji še ni uradno verificirana, se pa ta vrsta terapije uporablja v drugih državah oziroma je drugje že verificirana in ali je ta terapija v primeru tožnice prispevala k izboljšanju zdravstvenega stanja oziroma preprečevanju njenega poslabšanja, kar je tudi namen ostalih tehnik oziroma nevrofizioterapevtskih obravnav. Ker je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
delna invalidska pokojnina - priznanje novih pravic - invalid III. kategorije invalidnosti - invalid i. kategorije invalidnosti
V 159. členu ZPIZ-1 je določeno, da se delna invalidska pokojnina izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da določila 159. člena ZPIZ-1 ni mogoče v konkretni zadevi tolmačiti tako, da se delna invalidska pokojnina, priznana skladno s 93. členom ZPIZ-1, tožniku preneha izplačevati zgolj zato, ker so mu bile priznane nove stvarne omejitve delovne zmožnosti. Razlog, da tožnik ni začel opravljati novega dela (tožniku je od 1. 6. 2010 dalje pripadala pravica do dela na drugem delu z omejitvami), je v tem, da je bil ves čas neprekinjeno v bolniškem staležu, do njegove invalidske upokojitve. Kadar v celoti in sočasno z novo odločitvijo o novih pravicah iz naslova invalidnosti ni odločeno, ima zavarovanec še nadalje priznano pravico do delne invalidske pokojnine po ZPIZ-1, ki mu jo je tožena stranka dolžna izplačevati vse do takrat, dokler ne odloči, ali in v kakšni višini gre tožniku nova pravica. S takšnim postopanjem se varuje položaj delovnih invalidov, saj v nasprotnem primeru pride do tega, da so zavarovancem priznane nove pravice, denarne dajatve iz naslova novih pravic pa niso še določene. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da ima tožnik tudi v spornem obdobju pravico do izplačevanja delne invalidske pokojnine, pravilna.
pravočasna pritožba - postopek za ureditev stikov - nepravdna zadeva - sodne počitnice rok za vložitev pritožbe
Posebno ureditev poslovanja sodišč in tek procesnih rokov v času sodnih počitnic je uvedel Zakon o sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/1994), ki je začel veljati 28. 4. 1994 in sicer v določbi 83. člena. Namen takšne takratne nove ureditve in opredelitve nujnosti tovrstnih nepravdnih zadev je bil usklajen s posebnim pomenom hitrosti reševanja zadev iz razmerij med starši in otroki zaradi narave teh razmerij in s takratno sodno pristojnostjo sodišč v odločanju o zadevah iz razmerij med starši in otroki. Takratna sodna pristojnost je bila podana za odločanje o vzgoji, varstvu in oskrbi ter preživljanju otrok, odločanje o stikih otrok s starši pa je bilo v pristojnosti upravnih organov (skrbstvenih organov). Leta 2004 je bila z novelo Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v sodno pristojnost prenesena tudi pristojnost za odločanje o stikih. Za odločanje o stikih, kadar se o njih ne odloča skupaj s sporom o varstvu in vzgoji otrok, je bilo določeno, da se odloča v nepravdnem postopku. Določba 83. člena ZS se v opredelitvi nujnih zadev pod točko 3 drugega odstavka vse od njegove uveljavitve do danes ni spremenila. Zato pa je glede na namen navedene določbe in naravo razmerij stikov otrok s starši tudi nepravdne zadeve, ki se nanašajo na stike otrok s starši, šteti kot nujne zadeve po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZS.
V predmetni pravdi je odločilno vprašanje, ali so toženci zavestno zavajali tožnika, da se je ta prav zaradi tega zavajanja odločil in najprej sprejel posel, nato pa pred zaključkom dela od posla ni odstopil. Gre namreč za škodo, ki naj bi jo toženci povzročili v zvezi s svojim delom, zato bi imel oškodovanec zahtevke do njih neposredno le, če bi škodo povzročili namenoma (drugi odstavek 147. člena OZ). Da je bila škoda povzročena namenoma (in ne zgolj iz malomarnosti), pa je dokazno breme tožeče stranke, ki bi morala dokazati, da so toženci vedeli, da tožeča stranka plačila ne bo dobila in so jo kljub temu prepričevali in prepričali, da sklene posel in ga izvede do konca.
Tožnik je v obravnavanem individualnem delovnem sporu zoper drugo toženko uveljavljal solidarno plačilo odpravnine. Obveznost plačila odpravnine je solidarna samo, če tako določa zakon ali če se o tem izrecno dogovorita stranki. ZDR v prvem odstavku 109. člena določa, da je delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dolžan delavcu izplačati odpravnino. Delavcu je tako odpravnino dolžan izplačati tisti delodajalec, ki delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi, v konkretnem primeru prva toženka, zato ni bistveno, kdo je bil tožnikov dejanski delodajalec. Solidarna odgovornost delodajalca prenosnika za terjatve delavca do delodajalca prevzemnika je sicer določena v četrtem odstavku 73. člena ZDR. Delodajalec prenosnik je skupaj z delodajalcem prevzemnikom solidarno odgovoren za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa, ter za terjatve, nastale zaradi odpovedi delavca, če so se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov poslabšale pravice iz pogodbe. Ker tožnik ni bil tisti, ki je zaradi poslabšanja pogojev odpovedal pogodbo o zaposlitvi, terjatev iz naslova plačila odpravnine pa ni nastala do datuma prenosa, niso podani pogoji iz 4. odstavka 73. člena ZDR za solidarno odgovornost druge toženke.
Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov tožnika zoper prvo toženo stranko. Iz končnega seznama preizkušenih terjatev je razvidno, da je tožnik v stečajnem postopku prijavil stroške postopka, vendar jih je stečajna upraviteljica prerekala. Ker tožnik v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev ni predlagal nadaljevanja prekinjenega pravdnega postopka, je skladno s sedmim odstavkom 301. člena ZFPPIPP terjatev iz naslova pravdnih stroškov v razmerju do stečajnega dolžnika (prve toženke) prenehala.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - nerazsodnost - izvedba dokazov - ničnost sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi
Sodišče prve stopnje je za razjasnitev tožnikove eventuelne nerazsodnosti oziroma razumevanja pravnih posledic podpisa sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi (v sporazumu sta se stranki dogovorili, da se odpovedujeta vsem zahtevkom, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi in da tožnik zaradi načina prekinitve delovnega razmerja izgubi pravice iz naslova brezposelnosti ter jih ne more uveljavljati pri Zavodu RS za zaposlovanje) imenovalo izvedenca psihiatrične stroke, ki je podal izvedensko mnenje, da tožnik v času podpisa izpodbijanega sporazuma ni bil v takšnem duševnem stanju, da ne bi razumel podpisa sporazuma. Sodišče prve stopnje ni zaslišalo tožnikove lečeče psihiatrinje, tožnikove matere ter lečečega zdravnika, ki je tožnika napotil do odvetnika in štel, da je njegovo zdravstveno stanje tako, da ni bil sposoben zavestno podpisati sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Ker sodišče prve stopnje v zvezi z vprašanjem tožnikove zdravstvene zmožnosti za razumevanje svojih ravnanj ni izvedlo predlaganih dokazov, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje.
ZPIZ-1 člen 275, 275/3. ZUP člen 237, 237-7. ZDSS-1 člen 81, 81/2.
preplačilo - vrnitev preveč izplačanih zneskov - nasprotje v izreku - zmotna uporaba materialnega prava - procesna kršitev
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da višine preplačila, ugotovljene v izpodbijanem drugostopenjskem upravnem aktu, ni mogoče preizkusiti. Izrek odločbe ni jasen in je sam s seboj v nasprotju ter tudi v nasprotju z obrazložitvijo. To pomeni, da je v izpodbijanih upravnih odločbah prišlo do bistvene kršitve iz 7. točke 237. člena ZUP, zaradi katerih jih ni mogoče preizkusiti. Zaradi ugotovljene procesne kršitve je sodišče prve stopnje izpodbijane nezakonite upravne akte utemeljeno odpravilo. Vendar za sodno socialni spor načeloma velja, da gre za spor polne jurisdikcije. To načelo je implementirano v 2. odstavku 81. člena ZDSS-1, po katerem sodišče v primeru, ko tožbenemu zahtevku ugodi, s sodbo izpodbijana upravna akta delno ali v celoti odpravi in samo odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi. Te določbe pa sodišče prve stopnje s tem, ko je le odpravilo izpodbijane posamične upravne akte, ni pravilno uporabilo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča v izpodbijani I. točki izreka delno spremenilo tako, da je po odpravi upravnih aktov zaradi ugotovljene bistvene kršitve ZUP, zadevo potrebno vrniti v ponovno predsodno upravno odločanje.
ugovor tretjega – pravica, ki preprečuje izvršbo – pogodbeno pridobljena hipoteka – pridobitev lastninske pravice
Tretja bi lahko z verjetnostjo izkazala, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo le, če bi izkazala, da ima na spornih nepremičninah lastninsko pravico v pričakovanju, ki jo je pridobila pred upnikovo pogodbeno pridobitvijo hipoteke, kar pa iz njenih navedb v povezavi z zemljiškoknjižnim stanjem ne izhaja.
ZGD-1 člen 10, 10/1, 10a, 10a/9, 623, 623/1, 623/4.
statusno preoblikovanje družb - oddelitev z ustanovitvijo nove družbe - omejitev ustanavljanja družb - omejitev pridobitve statusa družbenika - zakonski pogoji za pridobitev statusa družbenika - javni seznam neplačnikov - naknadna odsvojitev poslovnega deleža
Omejitve ustanavljanja družb in podjetnikov ter pridobitve statusa družbenika iz 10.a člena ZGD-1 veljajo tudi v primeru statusnega preoblikovanja družb, ko z oddelitvijo nastane nova družba.
ZDR člen 156, 156/1, 156/3. ZObr člen 97f, 97f/2. ZSSloV člen 53, 53/1, 53/2.
odškodnina zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da določba 53. člena ZSSloV ne omejuje ali izključuje pravice pripadnikov SV do tedenskega počitka na mirovnih misijah oziroma mirovnih operacijah v tujini. Drugega odstavka 53. člena ZSSloV ni mogoče razlagati na način, da pripadnikom Slovenske vojske tedenski počitek v času opravljanja mirovne misije v tujini sploh ne pripada. Iz citirane določbe izhaja le, da je treba ta tedenski počitek prilagoditi glede na vrsto nalog in druge razmere.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015049
ZPP člen 195, 343, 343/4. ZDR člen 184. OZ člen 149.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - plačilo odškodnine - zmotna uporaba materialnega prava - odbitna franšiza
Prva tožena stranka je s tretje toženo stranko opravljala dela na skupnih projektih, in sicer kot podizvajalec z orodjem tretje tožene stranke. Tožniku, ki je bil pri prvi toženi stranki zaposlen kot varilec in je z električno brusilko z zaščitnim ščitom brusil oziroma čistil zvar, je spornega dne zgrabilo brusilko in mu jo izbilo iz roke, tako da se je z njo porezal med vratom in prsnim košem in utrpel vreznine sprednjega spodnjega dela vratu. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je prva tožena stranka skladno s 184. členom ZDR kot delodajalec tožniku odgovorna za škodo, ki mu je nastala pri delu oziroma v zvezi z delom, in sicer po splošnih pravilih civilnega prava. Električna brusilka je nevarna stvar, do nezgode pa je prišlo zato, ker je zvar zgrabil brusilko. Zato je podana objektivna odgovornost prve tožene stranke za nastalo škodo. Pri tem ni pomembno, da je prva tožena stranka uporabljala električno brusilko, ki je bila v lasti tretje tožene stranke. Dejavnost, ki jo je izvajala prva tožena stranka, to je brušenje zvarov, je na način, kot se to dela, tudi ob pravilni uporabi stroja nevarna dejavnost.
založitev pravdnih stroškov – priča – povrnitev potrebnih stroškov priče – potni stroški priče
Ker sta dokazni predlog za zaslišanje priče podali obe pravdni stranki, je vsaka od njiju dolžna založiti polovico stroškov, potrebnih za njen prihod na sodišče.
ZSV člen 9, 10, 10/1, 11, 11/1, 11/1-4, 100, 100/3.
institucionalno varstvo - plačilo - oče - otrok - samska oseba
Pravica do oprostitve plačila storitev institucionalnega varstva je odvisna od materialnega položaja osebe. Po 9. členu ZUPJS se pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo s tem zakonom določene osebe, njihov dohodek in premoženje. V prvem odstavku 10. člena ZUPJS je določeno, da se poleg vlagatelja pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo še zakonec ali izven zakonski partner ter otroci, ki jih je vlagatelj dolžan preživljati. Ker upravičenka ni v nobenem od naštetih družinskih razmerjih, ni pravilno, da je tožena stranka pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za oprostitev plačila storitev institucionalnega varstva upoštevala tudi očeta upravičenke in da tožnice ni obravnavala kot samsko osebo. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za odpravo izpodbijanih upravnih aktov in je zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.
ZIZ člen 31, 31/1, 38, 38/5, 38.c, 38.c/1, 38.c/2.
stroški izvršitelja - razmerje izvršitelja do upnika - razmerje upnika do dolžnika - predložitev seznama dolžnikovega premoženja - nekonkretizirane trditve glede zakonskega pogoja - upnikov predlog za odlog kot indic začasnega pomanjkanja interesa za izvršbo
Razmerje med izvršiteljem in upnikom ter dolžnikom in upnikom v zvezi s stroški izvršiteljevih dejanj je ločeno. Razmerje med izvršiteljem in upnikom opredeljujejo določila prvega in drugega odstavka 38.c člena ZIZ v zvezi z obračunom plačila za delo in stroške izvršitelja. V tej fazi postopka dolžnik ne sodeluje, zato ga obračun tudi ne more vezati. Upnik lahko zahteva od dolžnika le povrnitev za izvršbo potrebnih stroškov (peti odstavek 38. člena ZIZ) in ne avtomatično vseh stroškov, ki izhajajo iz izvršiteljevega obračuna. Sodišče posega v razmerje med izvršiteljem in upnikom le, če vloži upnik zahtevo, da o obračunu odloči sodišče (drugi odstavek 38.c člena ZIZ), pri naložitvi povrnitve stroškov dolžniku v razmerju do upnika pa vedno presoja pravilnost izvršiteljevega obračuna.