ugovor tretjega – pravica, ki preprečuje izvršbo – pogodbeno pridobljena hipoteka – pridobitev lastninske pravice
Tretja bi lahko z verjetnostjo izkazala, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo le, če bi izkazala, da ima na spornih nepremičninah lastninsko pravico v pričakovanju, ki jo je pridobila pred upnikovo pogodbeno pridobitvijo hipoteke, kar pa iz njenih navedb v povezavi z zemljiškoknjižnim stanjem ne izhaja.
ZGD-1 člen 10, 10/1, 10a, 10a/9, 623, 623/1, 623/4.
statusno preoblikovanje družb - oddelitev z ustanovitvijo nove družbe - omejitev ustanavljanja družb - omejitev pridobitve statusa družbenika - zakonski pogoji za pridobitev statusa družbenika - javni seznam neplačnikov - naknadna odsvojitev poslovnega deleža
Omejitve ustanavljanja družb in podjetnikov ter pridobitve statusa družbenika iz 10.a člena ZGD-1 veljajo tudi v primeru statusnega preoblikovanja družb, ko z oddelitvijo nastane nova družba.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VDS0015157
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 259, 259/3, 190, 190/1, 254. ZZVZZ člen 23, 23/1, 23/1-1, 25, 25-6, 26. URS člen 15, 15/2, 15/3, 50, 51.
povračilo stroškov terapij - stroški prevoza - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - zmotna uporaba materialnega prava - prosti preudarek
Zakonita zastopnica tožnice je v tem socialnem sporu uveljavljala povrnitev stroškov intenzivne therasuit terapije, ki je bila opravljena v zasebni nevrofizioterapevtski ambulanti in s tem povezanih potnih stroškov. Sodišče prve stopnje je štelo, da tožnici pripada pravica do zdravljenja oziroma rehabilitacije, vendar pa te pravice ni uveljavljala skladno z določbami Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, zato je tožbeni zahtevek na povračilo stroškov zavrnilo. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je zmotna. V takem primeru tretji odstavek 259. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja toženi stranki daje pooblastilo, da po prostem preudarku odloči, ali obstajajo pogoji za povrnitev stroškov, kot jih je uveljavljala zakonita zastopnica tožnice. Sodišče prve stopnje je prevelik poudarek dalo ugotavljanju izjemnosti zdravstvenega stanja tožnice v primerjavi z drugimi zavarovanci. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja sicer govorijo o izjemni odobritvi, kar pomeni, da le v primeru, če nekdo ni upravičen do pravice, mu lahko tožena stranka, izjemoma odobri povračilo določenih izdatkov, ki jih je imel za zdravstvene storitve. Vsak primer je potrebno obravnavati posebej, torej ugotavljati konkretno dejansko stanje ter nato glede na tako ugotovitev sprejeti odločitev, ali se lahko izjemoma odobri povračilo sredstev. V sporni zadevi ni bilo ustrezno razčiščeno, ali je bila tožnica deležna ustrezne ter zadostne nevrofizioterapije glede na njeno zdravstveno stanje. Prav tako dejstvo, da ta vrsta terapije (therasuit terapije) še ni uradno verificirana, ne pomeni, da tožnica zgolj zaradi tega ni upravičena do povračila stroškov. Bistveno je namreč, ali gre v tem primeru zgolj za alternativno tehniko oziroma terapijo v smislu 6. točke 25. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, ali pa gre za terapijo, ki sicer v Sloveniji še ni uradno verificirana, se pa ta vrsta terapije uporablja v drugih državah oziroma je drugje že verificirana in ali je ta terapija v primeru tožnice prispevala k izboljšanju zdravstvenega stanja oziroma preprečevanju njenega poslabšanja, kar je tudi namen ostalih tehnik oziroma nevrofizioterapevtskih obravnav. Ker je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZPP člen 214, 214/2. ZDR-1 člen 6, 6/1, 6/6, 89, 89/, 89/1-1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zmanjšanje števila zaposlenih - poslovalnica
Delodajalec se lahko glede na potrebe svojega poslovanja prosto odloči, da bo po ugotovljenem poslovnem razlogu v eni izmed svojih poslovalnic le v tej zmanjšal število delavcev na določenih delovnih mestih in ne nujno na ravni celotnega podjetja. Ker je bila tožnica v poslovalnici A., v kateri je nastal razlog za odpoved, edina zaposlena na delovnem mestu poslovodje, ni potrebno dokazovanje, zakaj je dobila odpoved ona in ne kateri izmed poslovodij drugih poslovalnic.
invalidska pokojnina - izpolnjevanje pokojninske dobe - gostota zavarovanja - pravice na podlagi invalidnosti
Pri pravici do invalidske pokojnine iz naslova I. kategorije invalidnosti, kakor pri pridobitvi pravic na podlagi invalidnosti II. in III. kategorije, zavarovanci pridobijo pravice, če je invalidnost posledica poškodbe zunaj dela ali bolezni pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti zavarovanec dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta (42. in 69. člen ZPIZ-2). Tožnik je do dneva nastanka invalidnosti 22. 4. 2013 dopolnil 6 let, 9 mesecev in 2 dni pokojninske dobe, za izpolnitev minimalne pokojninske dobe pa bi moral dopolniti 9 let in 8 mesecev pokojninske dobe. Ker tožnik ne izpolnjuje potrebne pokojninske dobe za priznanje pravic na podlagi invalidnosti, tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti ni utemeljen.
Sodišče prve stopnje nadalje utemeljeno navaja, da je skladno z določilom 247. člena OZ pogodbeno kazen mogoče dogovoriti bodisi zaradi nepravilne izpolnitve (kamor sodi tudi izpolnitev z zamudo), bodisi zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti, pri čemer je dodati, da če je kazen dogovorjena za primer zamude z izpolnitvijo, ima upnik pravico zahtevati tako izpolnitev obveznosti kot pogodbeno kazen. Po stališču pritožbenega sodišča zato neizpolnitev obveznosti vedno ne izključuje uveljavljanja pogodbene kazni dogovorjene za primer zamude z izpolnitvijo, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Prav dejstvo, da dela niso bila dokončana, po stališču pritožbenega sodišča dokazuje, da je prišlo tudi do zamude z izpolnitvijo.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - popoldanski s. p. - soglasje delodajalca - hujša kršitev delovnih obveznosti
Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da naj bi brez njenega soglasja opravljal dejavnost kot samostojni podjetnik. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da soglasje k delu tožnika, kot ga je podala tožena stranka (soglasje za opravljanje popoldanskega s. p. za dejavnost trženja in prodaje domačih pridelkov svoje družine), ni bilo dano samo za čas veljavnosti prve pogodbe o zaposlitvi. To soglasje namreč ni bilo časovno omejeno in tudi ni bilo vezano na konkretno pogodbo o zaposlitvi, ampak je bilo podano v zvezi z zaposlitvijo, ne glede na kasnejšo spremembo delovnega mesta. Poleg tega tožena stranka soglasja ni preklicala, čeprav bi to ob podpisu druge pogodbe o zaposlitvi lahko storila. Tožena stranka tudi ni uspela dokazati, kaj konkretno naj bi tožnik med delovnim časom opravljal za svoj s. p., pri čemer izpisek iz Poslovnega registra Slovenije ne dokazuje, da je tožnik opravljal kakšno drugo dejavnost od tiste, za katero je predhodno pridobil soglasje tožene stranke. Ker tožena stranka ni dokazala, da je tožnik naklepoma ali iz hude malomarnosti kršil obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
ZPIZ-1 člen 63, 63/1, 63/1-1, 63/1-2. ZPIZ-2 člen 66, 66/1, 66/1-2.
telesna okvara - invalidnina - vzrok - poškodba izven dela - poškodba pri delu
Pravno podlago v konkretni zadevi predstavlja ZPIZ-1, ki je veljal v času, ko je prišlo do poškodbe na poti na delo. To pa pomeni, da ZPIZ-2 za razmerja, ki so nastala že v času veljavnosti prejšnjega zakona (ZPIZ-1), ni mogoče uporabiti. Tožnik je že na Zavodu za zdravstvo zavarovanje Slovenije prejemal nadomestilo za čas začasne nezmožnosti za delo, s tem da je bil vzrok začasne nezmožnosti za delo poškodba pri delu. ZPIZ-2 pa niti v prehodnih določbah ne določa veljavnosti za nazaj, torej da bi bilo potrebno poškodbo, za katero je bilo že ugotovljeno, da je nastala pri delu, od uveljavitve ZPIZ-2 dalje, torej od 1. 1. 2013 dalje, šteti za poškodbo izven dela.
ZDR člen 156, 156/1, 156/3. ZObr člen 97f, 97f/2. ZSSloV člen 53, 53/1, 53/2.
odškodnina zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da določba 53. člena ZSSloV ne omejuje ali izključuje pravice pripadnikov SV do tedenskega počitka na mirovnih misijah oziroma mirovnih operacijah v tujini. Drugega odstavka 53. člena ZSSloV ni mogoče razlagati na način, da pripadnikom Slovenske vojske tedenski počitek v času opravljanja mirovne misije v tujini sploh ne pripada. Iz citirane določbe izhaja le, da je treba ta tedenski počitek prilagoditi glede na vrsto nalog in druge razmere.
ZDR-1 člen 4, 11, 11/1, 11/2, 17, 17/4, 22, 5, 200, 200/1, 200/2. ZDR člen 9.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - pogodba civilnega prava - ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi
Tožnik je delo za toženo stranko opravljal osebno in je zanj mesečno prejemal plačilo. Delo je opravljal po navodilih in pod nadzorom delodajalca, enako kot redno zaposleni delavci. Izpolnjeval je tudi razpisne pogoje za opravljanje dela. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki od 29. 9. 2011 do 30. 9. 2014 z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja za nedoločen čas za polni delovni čas za delovno mesto „likovni TV oblikovalec“. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je tožnik s 1. 10. 2014 prenehal opravljati delo za toženo stranko in ga je ponovno opravljal v času od 14. 1. 2015 do 31. 3. 2015 po novi pogodbi. Sodišče mu zato utemeljeno ni priznalo delovnega razmerja za čas od 1. 10. 2014 do 13. 1. 2015 in tudi ne delovnega razmerja po 1. 4. 2015. Tožnik namreč v 30 dnevnem roku po prenehanju dela za toženo stranko, to je od 31. 3. 2015 ni zahteval ugotovitve nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov - zamudna sodba - izpodbojni razlog
Institut zamudne sodbe temelji na predpostavki, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava tožbene navedbe. S tem postanejo tožbene navedbe nesporne in jih zato ni treba dokazovati, ni pa jih tudi mogoče več izpodbijati. Posledica neaktivnosti tožene stranke je, da lahko izpodbija zamudno sodbo le glede preizkusa, ali je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, glede na dejansko stanje, ki izhaja iz tožbe. Ni mogoče z dodatnimi navedbami vplivati na to, da bi se materialnopravna presoja obravnavala glede na širše in drugačno dejansko stanje od tistega, ki izhaja iz tožbe. Prav to poskuša tožena stranka s pritožbo, s katero želi celovito obravnavati zadevo. Glede na pasivnost tožene stranke sodišče prve stopnje o možnosti ali nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja ni moglo odločati, saj tožnik takšnega predloga v tožbi ni podal, sodišče samo pa tudi ni moglo ugotoviti interesov obeh strank, kot to določa 1. odstavek 118. člena Zakona o delovnih razmerjih. Zato je neutemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je sploh mogoče nadaljevanje delovnega razmerja.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015081
OZ člen 131, 131/2.
odškodninska odgovornost delodajalca - zmotna uporaba materialnega prava - nezgoda pri delu - delovni stroj - objektivna odškodninska odgovornost - soprispevek
Tožnik se je poškodoval na delu pri prvotoženi stranki, ko mu je pri odpravljanju zastoja obdelovancev pri polnjenju peči na določeni liniji, cilinder, ki je potiskal obdelovance navzgor v vibracijsko korito, stisnil sredinec desne roke med obdelovanec in omejevalec, zaradi česar je prišlo do amputacije zgornjega členka sredinca desne roke. Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno stališče, da delovni stroj, na katerem je svoje delo opravljal tožnik, ni nevarna stvar oziroma delo z njim ni nevarna dejavnost. Da je stroj, na katerem je delal tožnik v času nezgode pri delu, nevarna stvar, izhaja že iz njegovih lastnosti, načina delovanja in uporabe. Nevarnost bi lahko prvotožena stranka kot delodajalec z maksimalno skrbnostjo strokovnjaka in doslednim spoštovanjem predpisov, ki urejajo varnost in zdravje pri delu, zmanjšala, vendar je kljub vsemu ne bi mogla spustiti pod raven standarda povečane nevarnosti. Obratovanje dela linije, na kateri je tožnik nalagal peč, je v konkretnih okoliščinah po svoji naravi predstavljalo povečano nevarnost za življenje in zdravje oziroma povečano nevarnost nastanka škode za okolico, kar je terjalo povečano pozornost prvotožene stranke, ki se je ukvarjala s s takšno dejavnostjo. Zato sta prvotožena stranka kot družba, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo oziroma kot imetnik tega stroja in drugotožena stranka, pri kateri je imel delodajalec zavarovano svojo odgovornost za škodo objektivno odškodninsko odgovorni za škodo, ki je nastala tožniku. Če delavec opravlja delo na nedovoljen način, kot mu je naloženo s strani delodajalca, to delodajalca niti delno ne razbremeni odgovornosti za škodo, ki jo delavec pri delu utrpi. Pri tožnikovem delu je šlo za ustaljen način odpravljanja zelo pogostih zastojev s poseganjem z roko v delujoč stroj, pri čemer je tožnika k temu, da linije ni izklopil, dodatno sililo normirano delo. Zato tožniku ni mogoče očitati niti 20 % prispevka k nastanku škode, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je zato tožnikovi pritožbi ugodilo in mu prisodilo še odškodnino, ki predstavlja 20 % delež vtoževane odškodnine.
Tožnica je določnega dne po elektronski pošti poslala dopis, v katerem je napadla in diskreditirala delavca in v agresivnem, hujskaškem in sovražnem tonu uporabljala neprimerne, objektivno žaljive in podcenjujoče besede. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je vsebina dopisa objektivno žaljiva in da je tožnica z navedenim dejanjem izpolnila vse zakonske znake kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1, hkrati pa tudi naklepoma huje kršila pogodbeno in zakonsko obveznost prepovedi škodljivega ravnanja iz 37. člena ZDR-1. Poleg tega je tožnica zaradi večinskega poslovnega deleža v v konkurenčni družbi, ki se enako kot tožena stranka ukvarja z dejavnostjo čistilnih servisov in je tudi invalidsko podjetje, imela odločilen vpliv na poslovanje konkurenčne družbe in bi lahko znanja in podatke, pridobljene pri delu pri toženi stranki, uporabljala v navedeni družbi, s čimer je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila pogodbeno in zakonsko konkurenčno prepoved iz 39. člena ZDR-1. Zato je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji 110. člena ZDR-1.
Ob
osnovnem pogoju za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (obstoj razloga, določenega z zakonom) je podan tudi nadaljnji pogoj, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.
zakonske zamudne obresti - plačilo - zamuda v izvršitvi - izvršljivost posamičnega upravnega akta
V 197. členu ZPIZ-2 je določeno, da je tožena stranka dolžna plačati zamudne obresti na zapadle prejemke, če priznanih pokojninskih dajatev ne izplača v roku 60 dni od dneva, ko je postala odločba o priznanju pravice izvršljiva. Kadar je v postopku uveljavljanja pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja pravica priznana, pa glede na 1. odstavek 182. člena ZPIZ-2 postane izvršljiva že prvostopenjska upravna odločba, saj morebitna pritožba ne zadrži njene izvršljivosti. Tožniku je bila višja starostna pokojnina odmerjena z upravno odločbo z dne 13. 8. 2013 ob upoštevanju osebnega dohodka iz naslova nadurnega dela in izplačana dne 10. 9. 2013, vključno z razliko med prvotno odmerjeno in ponovno odmerjeno pokojnino. Torej v zakonsko določenem roku od izdaje posamičnega upravnega akta o odmeri višjega zneska starostne pokojnine. V obravnavani zadevi tako ni zamude v izvršitvi izvršljivega posamičnega upravnega akta in je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska razlike starostne pokojnine.
Jedro cit. določb prvega in drugega odstavka 66. a člena ZNVP je, da mora biti manjšinski delničar imetnik kvalificiranega deleža v celotnem obdobju treh mesecev pred vložitvijo tožbe do odločitve sodišča. Ni pomembno kako je v tem obdobju prišlo do morebitnega znižanja kvalificiranega deleža. Lahko tudi s prodajo v izvršilnem postopku, torej proti volji manjšinskega delničarja, kot v tem primeru, in ne le po njegovi volji “s prenosom na drugega imetnika”. Tožniki so vezani na status delničarja pred vložitvijo tožbe na sodišče in po njej. V nemški teoriji se kot glavni razlog za to procesno predpostavko navaja varstvo pred izsiljevalskimi delničarji, ki bi pridobili delnice le za krajši čas z namenom zlorabe pri sprožanju odškodninskih zahtevkov.
ZIZ člen 31, 31/1, 38, 38/5, 38.c, 38.c/1, 38.c/2.
stroški izvršitelja - razmerje izvršitelja do upnika - razmerje upnika do dolžnika - predložitev seznama dolžnikovega premoženja - nekonkretizirane trditve glede zakonskega pogoja - upnikov predlog za odlog kot indic začasnega pomanjkanja interesa za izvršbo
Razmerje med izvršiteljem in upnikom ter dolžnikom in upnikom v zvezi s stroški izvršiteljevih dejanj je ločeno. Razmerje med izvršiteljem in upnikom opredeljujejo določila prvega in drugega odstavka 38.c člena ZIZ v zvezi z obračunom plačila za delo in stroške izvršitelja. V tej fazi postopka dolžnik ne sodeluje, zato ga obračun tudi ne more vezati. Upnik lahko zahteva od dolžnika le povrnitev za izvršbo potrebnih stroškov (peti odstavek 38. člena ZIZ) in ne avtomatično vseh stroškov, ki izhajajo iz izvršiteljevega obračuna. Sodišče posega v razmerje med izvršiteljem in upnikom le, če vloži upnik zahtevo, da o obračunu odloči sodišče (drugi odstavek 38.c člena ZIZ), pri naložitvi povrnitve stroškov dolžniku v razmerju do upnika pa vedno presoja pravilnost izvršiteljevega obračuna.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015049
ZPP člen 195, 343, 343/4. ZDR člen 184. OZ člen 149.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - plačilo odškodnine - zmotna uporaba materialnega prava - odbitna franšiza
Prva tožena stranka je s tretje toženo stranko opravljala dela na skupnih projektih, in sicer kot podizvajalec z orodjem tretje tožene stranke. Tožniku, ki je bil pri prvi toženi stranki zaposlen kot varilec in je z električno brusilko z zaščitnim ščitom brusil oziroma čistil zvar, je spornega dne zgrabilo brusilko in mu jo izbilo iz roke, tako da se je z njo porezal med vratom in prsnim košem in utrpel vreznine sprednjega spodnjega dela vratu. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je prva tožena stranka skladno s 184. členom ZDR kot delodajalec tožniku odgovorna za škodo, ki mu je nastala pri delu oziroma v zvezi z delom, in sicer po splošnih pravilih civilnega prava. Električna brusilka je nevarna stvar, do nezgode pa je prišlo zato, ker je zvar zgrabil brusilko. Zato je podana objektivna odgovornost prve tožene stranke za nastalo škodo. Pri tem ni pomembno, da je prva tožena stranka uporabljala električno brusilko, ki je bila v lasti tretje tožene stranke. Dejavnost, ki jo je izvajala prva tožena stranka, to je brušenje zvarov, je na način, kot se to dela, tudi ob pravilni uporabi stroja nevarna dejavnost.
Tožnica je do dneva uveljavitve pravice do pokojnine dopolnila 61 let starosti in skupno 36 let, 6 mesecev ter 4 dni pokojninske dobe, od tega 35 let 5 mesecev in 10 dni pri slovenskem nosilcu zavarovanja, 4 mesece in 27 dni pri nosilcu zavarovanja v Črni gori in 7 mesecev ter 27 dni pri nosilcu zavarovanja Republike Hrvaške. Ker je pokojninska doba pri tujih nosilcih zavarovanja krajša od enega leta, jo je v skladu z mednarodnima sporazumoma prevzel slovenski nosilec zavarovanja. Pokojninska osnova je bila izračunana na podlagi plač iz obdobja 1980 do 1997 in je bila tožnici starostna pokojnina glede na dopolnjeno pokojninsko dobo odmerjena v pravilni višini. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, saj za odmero starostne pokojnine v višjem znesku ni pravne podlage.
Po 3. odstavku 403. člena ZPIZ-2 lahko zavarovanci do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidnosti, ki bodo uredili postopke ugotavljanja vrste in stopnje telesnih okvar, na podlagi Seznama telesnih okvar pridobijo pravico do invalidnine v skladu z ZPIZ-1, če je telesna okvara posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Od 1. 1. 2013 dalje, ko je začel veljati in se uporabljati novi ZPIZ-2, pravica do invalidnine iz naslova telesne okvare, ki je posledica bolezni ali poškodbe izven dela, ni več zagotovljena. Ker v obravnavani zadevi v zvezi z zatrjevanimi bolečinskimi težavami z ramenskima sklepoma ni dokazana nobena od funkcionalnih motenj iz B točke VI poglavja Seznama telesnih okvar (kot npr. nepregibnost ramenskega sklepa v ugodnem položaju; v neugodnem položaju ali kontraktura ramenskega sklepa), pri tožnici telesna okvara ni podana.
invalid III. kategorije - spremembe v zdravstvenem stanju
Sodni izvedenec je podal izvedensko mnenje, da so pri tožnici zaradi njenega zdravstvenega stanja potrebne omejitve pri delu, in sicer lahko opravlja razgibano delo, kjer ni dvigovanja bremen nad 7 kg, ni stalnega sedenja, stalnega pripogibanja, stalne prisilne drže ledvene hrbtenice, s skrajšanim delovnim časom. Pri tožnici je še pričakovati izboljšanje zdravstvenega stanja v naslednjih letih in bi bil potreben kontrolni pregled čez največ 3 leta. Glede na na podano izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje tožnico utemeljeno razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti skladno s tretjo alinejo drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 in ji priznalo pravico do delnega nadomestila za invalidnost na podlagi 86. člena ZPIZ-2, pri tem pa je odmero in izplačevanje navedenega nadomestila pravilno naložilo tožencu.
ZDR člen 166. ZDSS-1 člen 41. ZPP člen 185. Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji člen 102.
nadomestilo za neizrabljen letni dopust - solidarnostna pomoč - prekoračitev tožbenega zahtevka
Ker je bila tožnica celotno referenčno obdobje v bolniškem staležu, potem pa ji je delovno razmerje prenehalo (zaradi invalidske upokojitve), objektivno ni mogla izvršiti pravice do izrabe letnega dopusta, saj za to ni imela priložnosti. Zato je upravičena do nadomestila za neizrabljeni letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja.
Tožnica je plačilo solidarnostne pomoči uveljavljala iz razloga, ker je zaradi posledic bolezni postala invalid I. kategorije. Čeprav je sodišče prve stopnje tožnici priznalo plačilo solidarnostne pomoči zaradi daljše bolezni, ni prekoračilo tožbenega zahtevka.