sporazum o varstvu in vzgoji skupnih otrok - zavrnitev predloga za izdajo sklepa
Sodišče zavrne predlog za izdajo sklepa o sporazumu staršev o varstvu, vzgoji, preživljanju otrok in o stikih, če ugotovi, da sporazum ni v skladu s koristijo otrok.
Direktiva Sveta 2003/109/ES o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas člen 11, 11/1, 11/1-b. URS člen 3a.
državna štipendija - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - zmotna uporaba materialnega prava - državljan tretje države
Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da zgolj dejstvo, da tožnica ni državljanka Republike Slovenije, zadošča za zavrnitev tožbenega zahtevka, s katerim je tožnica uveljavljala odpravo upravnih odločb tožene stranke in priznanje pravice do državne štipendije. Sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo Direktive Sveta 2003/109/ES o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas, ki v členu 11. (1) (b) določa, da se rezidenti za daljši čas obravnavajo enako kot državljani glede izobraževanja in poklicnega usposabljanja, vključno s štipendijami za študij. Navezne okoliščine, ki jih je deloma ugotovilo sodišče (tožnica zakonito dalj časa prebiva v Republiki Sloveniji in je državljanka tretje države), in v tožbi navedene navezne okoliščine (da je državljanka Republike Kosova, da je bila v času vložitve tožbe stara 16 let in praktično vse svoje življenje zakonito prebiva v Republiki Sloveniji s svojo družino, da je vseskozi obiskovala slovensko osnovno šolo, trenutno obiskuje drugi letnik srednje šole, itd.) bi sodišče v luči citirane direktive moralo ovrednotiti pri ugotavljanju dejanskega stanja in v skladu z doktrino lojalne razlage oziroma razlaga nacionalnega prava v duhu Direktive Sveta 2003/109/ES krog subjektov, ki so upravičeni do državne štipendije, razlagati tako, da kot upravičene subjekte zajema tudi državljane tretjih držav, ki so pridobili status rezidenta za daljši čas, saj iz 11. člena citirane direktive izhaja namen, da se rezidenti za daljši čas obravnavajo enako kot državljani glede izobraževanja in poklicnega usposabljanja, vključno s štipendiranjem za študij. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in je bilo posledično nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
KZ-1 člen 257, 257/3, 259, 259/1. ZJU člen 123, 123/2, 123/2-1.
disciplinski postopek - znaki kaznivega dejanja
Tožniku je bil izrečen disciplinski ukrep, ker naj bi v času službe kot policist omogočil B.B., da je pridobil kolo, ki je bilo najdeno deponirano na policijski postaji in ni bilo last B.B., s čimer naj bi storil dejanje, ki ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena KZ-1 in kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem odstavku 259. člena KZ-1. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik storil očitano kršitev, je utemeljeno razveljavilo sklep o disciplinski odgovornosti.
ZPIZ-2 16, 22. ZPIZ-1 člen 15, 15/2, 33, 33-3. ZMEPIZ-1 člen 80, 80-1, 81, 81/1, 81/4. ZSReg člen 8, 8/1, 43, 43/1.
lastnost zavarovanca - družbenik in poslovodna oseba - družba z neomejeno odgovornostjo - status zavarovanca
Za ugotovitev lastnosti zavarovanca je odločilen vpis zavarovanca kot poslovodne osebe gospodarske družbe v register. Taka lastnost zaključi z izbrisom iz registra. Tožena stranka ni vezana na notranja razmerja med družbenikoma družbe z neomejeno odgovornostjo. Med zunanja (pravna) razmerja ZSReg šteje tudi vprašanje zastopanja družbe (navzven). Zato je tudi v zunanjih razmerjih, ki se tičejo vprašanja zastopanja, tožena stranka vezana na vpis posameznega podatka v sodni register. Iz prvega odstavka 8. člena ZSReg izhaja, da ima vpis posameznega podatka v sodni register nasproti tretjim pravni učinek od dneva objave vpisa tega podatka v sodni register po prvem odstavku 43. člena tega zakona, če zakon ne določa drugače. Zato je tožena stranka ob ugotovitvi, da tožnik v zavarovanje ni bil vključen na drugi podlagi, tožnika v zavarovanje utemeljeno vključila kot družbenika in poslovodno osebo, in sicer upoštevaje podatke, kot so bili v času odločanja tožene stranke razvidni iz registra. Tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo upravnih odločb tožene stranke, z ugotovitvijo, da v spornem obdobju nima lastnosti zavarovanca kot družbenik gospodarske družbe in poslovodna oseba, ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
ZPIZVZ člen 2, 2/5, 7, 8, 8/1, 8/3, 8/4. ZPIZ-1 člen 7, 7/5, 39, 250, 250/1. UZITUL člen 14.
starostna pokojnina - odmera pokojnine - pokojninska osnova - vštetje plač - bivši vojaški zavarovanec
Tožnik, bivši vojaški zavarovanec, je pravico do starostne pokojnine pridobil 1. 12. 2007 pri tožencu, ki mu je starostno pokojnino tudi odmeril. ZPIZVZ v 7. členu določa, da se upravičencu iz 2. člena tega zakona, ki mu nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja po vojaških predpisih ni odmeril vojaške pokojnine, pokojnina določi tako, da se odmeri od zneska pokojninske osnove, ki se določi glede na njegov čin ali razred, ki ga je imel neposredno pred uveljavitvijo pravice do pokojnine oziroma na dan izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih. Pokojninska osnova se določi v pavšalnih zneskih glede na čin, ki ga je imel zavarovanec v določenem obdobju. Takšne pavšalne osnove, določene v 7. členu ZPIZVZ glede na čin ali razred, ki ga je tožnik imel po vojaških predpisih za čas službovanja v JLA, so se upoštevale tudi za tožnika. Po prvem odstavka 8. člena ZPIZVZ se osnova iz 7. člena upošteva tudi določitvi plač za čas, prebit v aktivni vojaški službi v JLA za zavarovance, ki uveljavijo pravice po splošnih predpisih, ne glede na to, ali zavarovanec predloži potrdilo o dejansko prejetih plačah. Ta osnova se nato preračuna skladno z drugim oziroma tretjim odstavkom 8. člena ZPIZVZ ter uskladi na raven zadnjega koledarskega leta pred letom, v katerem zavarovanec uveljavi pravico do pokojnine, in sicer s količniki, ki se po splošnih predpisih uporabljajo za uskladitev plač iz leta 1991. Tako ni niti pravne niti dejanske podlage za to, da bi se tožniku za čas od 1. 1. 1986 dalje upoštevale primerljive plače častnikov teritorialne obrambe Republike Slovenije, kot to v pritožbi neutemeljeno uveljavlja tožnik. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je pokojninska osnova tožnika tako v obdobju aktivne vojaške službe v JLA, kot v obdobju zaposlitve pri določenem delodajalcu, pravilno izračunana in je tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo odločb toženca s priznanjem pravice do starostne pokojnine v višjem znesku, utemeljeno zavrnilo.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0015200
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4. ZPIZ-1 člen 110.
vdovska pokojnina - absolutna bistvena kršitev določb postopka - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo - zmotna uporaba materialnega prava - sprememba predpisa - zavrženje zahteve
Sodišče prve stopnje je storilo absolutno bistveno kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj obstaja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo. Tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih aktov je zavrnjen z utemeljitvijo, da je zakonito zavržena zahteva za priznanje pravice do vdovske pokojnine, medtem ko je sočasno o delu istovrstnega tožbenega zahtevka razsojano meritorno. Z vsebinsko zavrnitvijo tega dela tožbenega zahtevka je presežen procesni obseg predsodnega upravnega odločanja. Poleg tega v predsodnem postopku ni bilo pogojev za postopanje po 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP, po katerem organ s sklepom zavrže zahtevo tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenila. Zaradi spremenjene pravne podlage, na katero se opira tožničina zahteva za ponovno priznanje pravice do vdovske pokojnin, to je ZPIZ-2, ki velja od 1. 1. 2013, v obravnavanem predsodnem postopku ni bilo pogojev za procesno rešitev zahteve. Torej ni bilo pogojev za postopanje po 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP-a za zavrženje zahteve. Zaradi spremenjene zakonske podlage bi morala biti ponovna zahteva obravnavana po vsebini. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je izpodbijana nezakonita upravna akta odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.
ZDR-1 člen 88, 88/6, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – vročanje - pooblaščenec
Tožniku je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravilno vročena, v skladu z določbo šestega odstavka 88. člena ZDR-1, saj je v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu pooblastil odvetnika, ki je v skladu s pooblastilom lahko sprejel odpoved pogodbe o zaposlitvi. Neutemeljene so tožnikove navedbe, da je imel pooblaščenec pooblastilo le za zagovor pri delodajalcu, ker to iz pooblastila ne izhaja.
predlog za oprostitev plačila sodnih taks - pravočasnost predloga za oprostitev plačila sodnih taks - nastanek taksne obveznosti
Storilec mora predlagati oprostitev plačila sodne takse pri sodišču prve stopnje pred izdajo sodbe oziroma mora proti sodbi vložiti pravočasno pritožbo, da lahko pritožbeno sodišče po vsebini presoja njegove navedbe v zvezi z dolžnostjo plačila stroškov postopka – sodne takse.
ZPIZ-1 člen 187. TZPZ člen 135, 135/1, 135/1-4. ZTPPIZ člen 50, 50/1.
zavarovalna doba - delo na kmetiji - pokojninska doba - delovno razmerje - elementi delovnega razmerja
Glede elementov delovnega razmerja ob delu na kmetiji je bilo že zavzeto stališče, da takšno delo ni vezano na osemurni delavnik, na čas počitka in odmorov v tem smislu, da bi bilo mogoče iz tega sklepati na obstoj delovnega razmerja. Bistveno za opravljanje kmečkega dela je stalnost dela, delo pod nadzorom delodajalca in dogovorjena plača. Vse ostalo, čas opravljanja dela, počitki in odmori, malica in podobno, je bilo za vse na kmetiji enako in v bistvu neopredeljeno. Pri delovnem razmerju na kmetiji je bil običajen način plačila, izplačilo dela plače v naravi (hrana in stanovanje pri delodajalcu), in da se je plača izplačevala v daljših obdobjih in ne mesečno.
V izpodbijani sodbi ni razvidno, kakšno dejansko stanje je sodišče prve stopnje ugotovilo in kakšni so zaključki, saj ni jasne presoje o izvedenih dokazih, niti vsakega posebej, niti vseh skupaj. Sodišče ne obrazloži, na podlagi česa je sprejelo zaključek, da je šlo v primeru tožnika za družinsko-ekonomsko skupnost oziroma pomoč na kmetiji, kjer je tožnik s svojim delom prispeval k preživljanju na kmetiji. Iz sodbe tudi ni razvidno, kateri od elementov delovnega razmerja ni obstajal. Ker v izpodbijani sodbi ni razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in v nasprotju s tem, kar izhaja iz izvedenih dokazov, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Kolektivna pogodba med delavci in družbami drobnega gospodarstva člen 37. ZDR-1 člen 6, 89, 89/1, 89/1-1, 89/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - mobbing - trpinčenje na delovnem mestu - odškodninska odgovornost delodajalca
Pri toženi stranki je zaradi upada finančnega poslovanja (odpovedi nekaterih pogodb o opravljanju storitev čiščenja) prišlo do spremembe organizacije dela, zato je delo tožnice po pogodbi o zaposlitvi (čistilka) postalo nepotrebno. Tožena stranka je dokazala, da je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnici in da tožnici odpoved ni bila podana iz diskriminatornih razlogov (tožničina dolgotrajna bolniška odsotnost). Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnica pri toženi stranki ni bila niti trpinčena (saj so čistilke, in s tem tudi tožnica, delo lahko opravile v okviru rednega delovnega časa, imele so možnost izkoristiti odmor med delom) in nad njo tožena stranka tudi ni izvajala mobinga (neodziv nadrejene na tožničino SMS obvestilo o bolniškem staležu in njen odziv na tožničino sporočilo o materini smrti). Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu ni utemeljen.
zahteva za sodno varstvo - vročanje pisanj - umik zahteve za sodno varstvo - domneva umika zahteve za sodno varstvo
Ker je odgovorna oseba prejela le vabilo na narok za zaslišanje kot zastopnik pravne osebe, ni mogoč zaključek, da je umaknila zahtevo za sodno varstvo, ker se ni zglasila na narok niti ni opravičila izostanka, saj ni bila pravilno vabljena na narok.
neposredna obtožnica oškodovanca kot tožilca - zahteva za preiskavo
Oškodovanka kot tožilka P. d.o.o. je 31.12.2014 vložila obtožnico zoper M.Š., zaradi kaznivega dejanja poskusa kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po petem v zvezi s tretjim in prvim odstavkom 257. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi s 34. členom KZ-1, za katerega je predpisana kazen zapora od enega do osmih let. Obtožnica je bila vložena brez predhodno opravljene preiskave, niti niso bili izpolnjeni pogoji iz prvega in drugega odstavka 170. člena ZKP, ko preiskovalni sodnik da soglasje k predlogu tožilca, naj se ne opravi preiskava.
Formalni preizkus ali so izpolnjeni pogoji za vložitev neposredne obtožnice oškodovanca kot tožilca opravi predsednik senata oz. zunajobravnavni senat še pred vložitvijo obtožnice obdolžencu. V obravnavani zadevi tako ni bilo ravnano in je bila obtožnica vročena obdolženki, ki pa je zoper njo ugovarjala in je bilo zato o njej meritorno odločeno z izpodbijanim sklepom, čeprav se v obravnavani zadevi šteje, da je oškodovanka kot tožilka z vloženo obtožnico podala zahtevo za preiskavo o kateri odloča in preiskavo opravlja preiskovalni sodnik okrožnega sodišča (četrti odstavek 25. člena ZKP).
ZPIZ-1 člen 15, 15/2, 39, 187, 191, 191/1, 191/2, 203, 409, 409/3, 430, 430/2. ZPIZ92 člen 12, 52, 202, 202/2, 230. ZDM člen 4. TZPZ člen 249a, 249b.
starostna pokojnina - odmera - višina pokojnine - pokojninska doba - zavarovalna doba s povečanjem - plačilo prispevkov - družbenik in direktor družbe
V postopku priznanja pravice do starostne pokojnine tožnik podlage zavarovanja oziroma lastnosti zavarovanca ne more spreminjati niti je izbirati (za nazaj). Po ustaljeni sodni praksi je status zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja pravno urejen status osebe, v katerega je mogoče posegati le ob izpolnitvi zakonskih pogojev in uživa varstvo pravnomočnosti v smislu 185. člena Ustave RS.
Toženec je pravilno v skladu z določbo 39. člena ZPIZ-1 izračunal najugodnejšo pokojninsko osnovo na podlagi 18. letnega povprečja plač oz. zavarovalnih osnov, valoriziranih na koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do starostne pokojnine. Starostna pokojnina je odmerjena od pravilne osnove. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe, s katero je toženec tožniku odmeril starostno pokojnino, ni utemeljen, saj ni nobene podlage, da bi se mu starostna pokojnina odmerila v višjem znesku.
V zvezi z določitvijo pokojninske osnove delavca - zavarovanca, ki je bil v preteklosti začasno napoten na delo v tujino, kot je bil v spornem obdobju tožnik, je potrebno izhajati iz določb 46. člena ZPIZ-1. V tem členu je posebej urejena pokojninska osnova za detaširane delavce, to je za delavce, ki so jih delodajalci poslali na delo v tujino in so ostali v tem času zavarovani pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. ZPIZ-1 določa, da se tem delavcem oziroma zavarovancem za izračun pokojninske osnove vzame plača, od katere so bili plačani prispevki za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zmanjšana za davke in prispevke na način iz četrtega in petega odstavka 39. člena ZPIZ-1. Zato se tožniku za čas, ko je bil napoten na delo v Nemčijo, pri izračunu pokojninske osnove ne more upoštevati dejanska višina plače, ki mu je bila sproti izplačevana, temveč le plača v višini, od katere so bili obračunani in plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.
Če so bile storilcu za prekršek, ki je bil storjen pred izdajo sklepa o odložitvi prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, v času od izdaje tega sklepa, do poteka preizkusne dobe, pravnomočno izrečene kazenske točke v cestnem prometu v številu, zaradi katerega se po zakonu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, sodišče s sklepom odloči, ali naj se storilcu prekliče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.
Sklepno torej: Vprašanje dovoljenosti konkretne pritožbe se pojavlja v zvezi s taksno obveznostjo, ki je nastala v kazenskem postopku, zato je treba glede na določbo tretjega odstavka 1. člena ZST-1 uporabiti določbe ZKP, ta pa v prvem odstavku 399. člena dovoljuje pritožbe zoper vsak sklep, izdan na prvi stopnji (če ni v ZKP izrecno določeno, da ni pritožbe), pritožbe zoper sklep o ugovoru zoper plačilni nalog pa izrecno ne izključuje.
ZDR člen 4, 172. ZDR-1 člen 4, 31, 31/1, 31/1-8, 137.
obstoj delovnega razmerja - delo preko študentskega servisa - študent - elementi delovnega razmerja - ugotovitev obstoja delovnega razmerja
Tožnica je delo članice kabinskega osebja za toženo stranko opravljala osebno, po navodilih in pod nadzorom delodajalca in je za to delo na podlagi obračuna dela mesečno prejela plačilo. Tožnica je opravljala enako delo kot redno zaposleni člani kabinskega osebja in je zanj izpolnjevala vse zahtevane pogoje. Poleg tega je tožnica delala na podlagi plana dela, ki je bil sestavljen dvakrat mesečno, potem ko je sporočila proste dneve, kar je enako veljalo tudi za redno zaposlene. Tožničine želje v zvezi z odsotnostjo niso bile vedno upoštevane in je odsotnosti morala opravičevati s potrdili. Tožnica je delo opravljala nepretrgoma od 1. 7. 2008 do začetka oktobra 2013, v enakem obsegu kot redno zaposleni. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je imelo delo tožnice pri toženi stranki od 1. 7. 2008 dalje vse elemente delovnega razmerja po 4. členu ZDR oziroma 4. členu ZDR-1, zato je tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za obdobje od 1. 7. 2008 utemeljen. Za čas pred 1. 7. 2008 (od 1. 5. 2008 do 30. 6. 2008) pa tožbeni zahtevek ni utemeljen, saj tožnica takrat dela članice kabinskega osebja še ni opravljala, prav tako ni opravljala drugega dela po navodilu tožene stranke, ki bi kazalo na obstoj delovnega razmerja pri toženi stranki.
Glede na to, da so določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju, zlasti glede na 3. člen ZSPJS, prisilne narave, je potrebno uporabiti določbo 86. člena OZ, ki govori o ničnosti pogodbe in določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače, kot je zakonsko določena, je nično. Nično pogodbeno določilo nima pravnega učinka. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače oziroma do višjega izplačila plač, ki presega plačo, določeno v skladu z ZSPJS. Zato v tem primeru ne pride v poštev določba 191. člena OZ. Javni uslužbenec namreč lahko dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti ali kolektivne pogodbe. Če mu je bila izplačana višja plača od zakonsko določene, mora razliko vrniti.
Tožena stranka pri razpisu oziroma v postopku imenovanja direktorja tožene stranke ni kršila določb ZZ, ki določajo postopek izbire kandidata za imenovanje na delovno mesto direktorja in je postopek javnega razpisa za izbiro direktorja vodila transparentno ter v skladu z določbami ZZ. Zato tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti in odpravo sklepa, a katerim je bila za direktorico tožene stranke imenovana druga kandidatka, ni utemeljen.