V tej pravdi je tožeča stranka uveljavljala ugotovitev obstoja terjatve iz naslova pogodbe o leasingu, ki sta jo sklenili pravdni stranki in odškodnine zaradi kršitve te pogodbe. Nosilni razlog za zavrnitev zahtevka je bilo dejstvo, da tožeča stranka stanovanja (predmeta leasinga) ni prodala, temveč ga oddaja v najem. Sodišče prve stopnje je tako ravnanje opredelilo kot kršitev pogodbe, zaradi katere tožeča stranka ni več upravičena do plačil po pogodbi. Tako stališče je napačno. Dejstvo, da tožeča stranka stanovanja ni prodala, lahko vpliva le na višino preostale obveznosti (za toženo stranko je bila namreč cenitev sporna), ne pa na njen temelj.
finančni leasing - Konvencija UNIDROIT o mednarodnem finančnem leasingu - pravne napake predmeta leasinga - zaseg in odvzem predmetov leasinga s strani organov pregona - izguba posesti - zamude s plačili obrokov - odstop od pogodbe
Za finančni leasing je celo tipična takšna razdelitev tveganj, saj je jemalec leasinga sam izbral tako predmet leasinga kot tudi dobavitelja tega predmeta, dajalec leasinga pa je le finančno omogočil izvedbo posla.
Leasingodajalec, ki je za ustrezno visoko najemnino omogočil leasingojemalcu nakup opreme, ima pozitivni pogodbeni interes, to je interes, da pridobi tolikšno premoženje, kot bi mu pripadalo, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena. S tem, ko je tožena stranka kršila pogodbo in leasing obrokov ni redno plačevala, je ob odstopu od pogodbe nastopila situacija in so zapadle v plačilo vse še neplačane anuitete.
Po noveli ZP-1H je pojem hujšega prekrška samostojno opredeljen v drugem odstavku 23. členu ZP-1. Hujši prekršek je prekršek, za katerega je bila izrečena stranska sankcija najmanj treh kazenskih točk v cestnem prometu ali stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila ne glede na to, s katero kategorijo je bil storjen.
Predmetni socialni spor se je pričel na podlagi vloge, ki ni poimenovana kot tožba, v njej ni navedena tožena stranka, niti nima tožbenega zahtevka. S tako pomanjkljivo vlogo ni bilo postopano po 108. členu ZPP. Iz zapisnika o edini glavni obravnavi z dne 7. 9. 2015 ni razvidno, da bi bil na tem naroku določno opredeljen tožbeni zahtevek, čeprav bi sodišče v okviru materialno procesnega vodstva na to moralo paziti in tožniku, ki nima pooblaščenca, pomagati oblikovati tožbeni zahtevek. Ker iz zapisnika z glavne obravnave izhaja le zapis, „da tožnik vztraja kot doslej“, je v zadevi razsojeno o vlogi, ki nima nujnih sestavin tožbe, ki ni sklepčna, niti nima tožbenega zahtevka. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
neposredna obtožnica oškodovanca kot tožilca - zahteva za preiskavo
Oškodovanka kot tožilka P. d.o.o. je 31.12.2014 vložila obtožnico zoper M.Š., zaradi kaznivega dejanja poskusa kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po petem v zvezi s tretjim in prvim odstavkom 257. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi s 34. členom KZ-1, za katerega je predpisana kazen zapora od enega do osmih let. Obtožnica je bila vložena brez predhodno opravljene preiskave, niti niso bili izpolnjeni pogoji iz prvega in drugega odstavka 170. člena ZKP, ko preiskovalni sodnik da soglasje k predlogu tožilca, naj se ne opravi preiskava.
Formalni preizkus ali so izpolnjeni pogoji za vložitev neposredne obtožnice oškodovanca kot tožilca opravi predsednik senata oz. zunajobravnavni senat še pred vložitvijo obtožnice obdolžencu. V obravnavani zadevi tako ni bilo ravnano in je bila obtožnica vročena obdolženki, ki pa je zoper njo ugovarjala in je bilo zato o njej meritorno odločeno z izpodbijanim sklepom, čeprav se v obravnavani zadevi šteje, da je oškodovanka kot tožilka z vloženo obtožnico podala zahtevo za preiskavo o kateri odloča in preiskavo opravlja preiskovalni sodnik okrožnega sodišča (četrti odstavek 25. člena ZKP).
USTAVNO PRAVO – MEDIJSKO PRAVO – PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL0079250
URS člen 15, 15/3, 39. ZMed člen 26, 27, 31, 31/1. ZASP člen 162.
pravica do objave popravka – popravek v ožjem smislu – popravek v širšem smislu – vsebina popravka – obširnost popravka – pravni standard
Ni ustrezen popravek v ožjem smislu (zanikanje oz. popravljanje objavljenih dejstev), ki se nanaša tudi na tisti del objavljenega obvestila, ki se tožeče stranke ne tiče. Ni ustrezen zelo obširen in gostobeseden popravek v širšem smislu (prikaz drugih ali nasprotnih dejstev).
Glede na to, da so določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju, zlasti glede na 3. člen ZSPJS, prisilne narave, je potrebno uporabiti določbo 86. člena OZ, ki govori o ničnosti pogodbe in določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače, kot je zakonsko določena, je nično. Nično pogodbeno določilo nima pravnega učinka. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače oziroma do višjega izplačila plač, ki presega plačo, določeno v skladu z ZSPJS. Zato v tem primeru ne pride v poštev določba 191. člena OZ. Javni uslužbenec namreč lahko dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti ali kolektivne pogodbe. Če mu je bila izplačana višja plača od zakonsko določene, mora razliko vrniti.
ZOdvT člen 25, 25/1, 25/2, 25/3. OZ člen 299, 299/1, 299/2.
pravica do zdravljenja v tujini - stroški postopka - zmotna uporaba materialnega prava - vrednost spora - zakonske zamudne obresti
Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da v konkretnem socialnem sporu ni mogoče oceniti vrednosti spornega predmeta. V tretjem odstavku 25. člena ZOdvT je določeno, da se v primeru, če se zahtevek stranke nanaša na ocenjeno denarno dajatev ali na upravni akt v zvezi z denarno dajatvijo, vrednost predmeta določi po višini dajatve. Ker je v postavljenem zahtevku za priznanje pravice do zdravljenja v tujini že v tožbi postavljen zahtevek tudi na plačilo stroškov zdravljenja v tujini, je v konkretni zadevi mogoče oceniti vrednost predmeta oziroma denarne dajatve. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v IV. točki izreka glede priznanja stroškov postopka in zvišalo stroške postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku.
ZPIZ-2 16, 22. ZPIZ-1 člen 15, 15/2, 33, 33-3. ZMEPIZ-1 člen 80, 80-1, 81, 81/1, 81/4. ZSReg člen 8, 8/1, 43, 43/1.
lastnost zavarovanca - družbenik in poslovodna oseba - družba z neomejeno odgovornostjo - status zavarovanca
Za ugotovitev lastnosti zavarovanca je odločilen vpis zavarovanca kot poslovodne osebe gospodarske družbe v register. Taka lastnost zaključi z izbrisom iz registra. Tožena stranka ni vezana na notranja razmerja med družbenikoma družbe z neomejeno odgovornostjo. Med zunanja (pravna) razmerja ZSReg šteje tudi vprašanje zastopanja družbe (navzven). Zato je tudi v zunanjih razmerjih, ki se tičejo vprašanja zastopanja, tožena stranka vezana na vpis posameznega podatka v sodni register. Iz prvega odstavka 8. člena ZSReg izhaja, da ima vpis posameznega podatka v sodni register nasproti tretjim pravni učinek od dneva objave vpisa tega podatka v sodni register po prvem odstavku 43. člena tega zakona, če zakon ne določa drugače. Zato je tožena stranka ob ugotovitvi, da tožnik v zavarovanje ni bil vključen na drugi podlagi, tožnika v zavarovanje utemeljeno vključila kot družbenika in poslovodno osebo, in sicer upoštevaje podatke, kot so bili v času odločanja tožene stranke razvidni iz registra. Tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo upravnih odločb tožene stranke, z ugotovitvijo, da v spornem obdobju nima lastnosti zavarovanca kot družbenik gospodarske družbe in poslovodna oseba, ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
Direktiva Sveta 2003/109/ES o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas člen 11, 11/1, 11/1-b. URS člen 3a.
državna štipendija - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - zmotna uporaba materialnega prava - državljan tretje države
Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da zgolj dejstvo, da tožnica ni državljanka Republike Slovenije, zadošča za zavrnitev tožbenega zahtevka, s katerim je tožnica uveljavljala odpravo upravnih odločb tožene stranke in priznanje pravice do državne štipendije. Sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo Direktive Sveta 2003/109/ES o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas, ki v členu 11. (1) (b) določa, da se rezidenti za daljši čas obravnavajo enako kot državljani glede izobraževanja in poklicnega usposabljanja, vključno s štipendijami za študij. Navezne okoliščine, ki jih je deloma ugotovilo sodišče (tožnica zakonito dalj časa prebiva v Republiki Sloveniji in je državljanka tretje države), in v tožbi navedene navezne okoliščine (da je državljanka Republike Kosova, da je bila v času vložitve tožbe stara 16 let in praktično vse svoje življenje zakonito prebiva v Republiki Sloveniji s svojo družino, da je vseskozi obiskovala slovensko osnovno šolo, trenutno obiskuje drugi letnik srednje šole, itd.) bi sodišče v luči citirane direktive moralo ovrednotiti pri ugotavljanju dejanskega stanja in v skladu z doktrino lojalne razlage oziroma razlaga nacionalnega prava v duhu Direktive Sveta 2003/109/ES krog subjektov, ki so upravičeni do državne štipendije, razlagati tako, da kot upravičene subjekte zajema tudi državljane tretjih držav, ki so pridobili status rezidenta za daljši čas, saj iz 11. člena citirane direktive izhaja namen, da se rezidenti za daljši čas obravnavajo enako kot državljani glede izobraževanja in poklicnega usposabljanja, vključno s štipendiranjem za študij. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in je bilo posledično nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0015200
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4. ZPIZ-1 člen 110.
vdovska pokojnina - absolutna bistvena kršitev določb postopka - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo - zmotna uporaba materialnega prava - sprememba predpisa - zavrženje zahteve
Sodišče prve stopnje je storilo absolutno bistveno kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj obstaja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo. Tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih aktov je zavrnjen z utemeljitvijo, da je zakonito zavržena zahteva za priznanje pravice do vdovske pokojnine, medtem ko je sočasno o delu istovrstnega tožbenega zahtevka razsojano meritorno. Z vsebinsko zavrnitvijo tega dela tožbenega zahtevka je presežen procesni obseg predsodnega upravnega odločanja. Poleg tega v predsodnem postopku ni bilo pogojev za postopanje po 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP, po katerem organ s sklepom zavrže zahtevo tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenila. Zaradi spremenjene pravne podlage, na katero se opira tožničina zahteva za ponovno priznanje pravice do vdovske pokojnin, to je ZPIZ-2, ki velja od 1. 1. 2013, v obravnavanem predsodnem postopku ni bilo pogojev za procesno rešitev zahteve. Torej ni bilo pogojev za postopanje po 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP-a za zavrženje zahteve. Zaradi spremenjene zakonske podlage bi morala biti ponovna zahteva obravnavana po vsebini. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je izpodbijana nezakonita upravna akta odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.
Pravilna je trditev tožene stranke, da je tožeča stranka v izjavi o umiku tožbe navedla, da je stečajni upravitelj o tem, da dolžnik do tožene stranke nima nobenih terjatev, zvedel šele na podlagi odgovora na tožbo in na podlagi dokumentacije, ki jo je naknadno pridobil od bivšega poslovodstva dolžnika. Umik tožbe torej ni bil posledica izpolnitve zahtevka po vložitvi tožbe. Zato je tožena stranka zaradi umika tožbe upravičena do povrnitve pravdnih stroškov.
ZDR člen 4, 172. ZDR-1 člen 4, 31, 31/1, 31/1-8, 137.
obstoj delovnega razmerja - delo preko študentskega servisa - študent - elementi delovnega razmerja - ugotovitev obstoja delovnega razmerja
Tožnica je delo članice kabinskega osebja za toženo stranko opravljala osebno, po navodilih in pod nadzorom delodajalca in je za to delo na podlagi obračuna dela mesečno prejela plačilo. Tožnica je opravljala enako delo kot redno zaposleni člani kabinskega osebja in je zanj izpolnjevala vse zahtevane pogoje. Poleg tega je tožnica delala na podlagi plana dela, ki je bil sestavljen dvakrat mesečno, potem ko je sporočila proste dneve, kar je enako veljalo tudi za redno zaposlene. Tožničine želje v zvezi z odsotnostjo niso bile vedno upoštevane in je odsotnosti morala opravičevati s potrdili. Tožnica je delo opravljala nepretrgoma od 1. 7. 2008 do začetka oktobra 2013, v enakem obsegu kot redno zaposleni. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je imelo delo tožnice pri toženi stranki od 1. 7. 2008 dalje vse elemente delovnega razmerja po 4. členu ZDR oziroma 4. členu ZDR-1, zato je tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za obdobje od 1. 7. 2008 utemeljen. Za čas pred 1. 7. 2008 (od 1. 5. 2008 do 30. 6. 2008) pa tožbeni zahtevek ni utemeljen, saj tožnica takrat dela članice kabinskega osebja še ni opravljala, prav tako ni opravljala drugega dela po navodilu tožene stranke, ki bi kazalo na obstoj delovnega razmerja pri toženi stranki.
KZ-1 člen 173, 173/3. ZKP člen 18, 18/1, 104, 105, 355, 355/1, 371, 371/2, 372, 372-4.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - čas storitve kaznivega dejanja - časovni okvir - časovno zmanjšanje kriminalne količine - pravice obrambe - pravica do učinkovite obrambe - možnost za pripravo obrambe - seznanitev z izvedenskim mnenjem - načelo neposrednosti - kršitev kazenskega zakona - pravna opredelitev - spolni napad na osebo, mlajšo od petnajst let - zakonski znaki kaznivega dejanja - storilec - položaj storilca - zloraba položaja - zadovoljevanje spolnega nagona - zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - krivda - naklep - prepovedana posledica - prizadetost spolne nedotakljivosti - premoženjskopravni zahtevek zaslišanje obtoženca - nepremoženjska škoda
Po določbi prvega odstavka 355. člena ZKP sodišče opre sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi. Ta določba velja tudi glede dokaza z izvedencem, tudi če je v zvezi z odrejenim izvedenstvom pred tem izdelal izvid in mnenje pisno.
Obtoženi je imel od decembra 2010 kot diakon položaj župnijskega sodelavca, zato je treba le pritrditi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so starši oškodovanko vpeljali v cerkveno življenje in ji omogočali preživljanje pretežnega časa v okviru cerkve in župnije, kjer je imela številne dejavnosti, v prepričanju, da je oškodovanka v tem okolju varna. Starši so torej prepustili oškodovanko v varstvo cerkvi kot instituciji, župniku in osebam, ki so delale z njim, torej tudi obtoženemu. Prav v župniji pa je obtoženi s položajem diakona, zaradi česar je bila oškodovanka bolj zaupljiva, navezal stik z njo.
Glede na besedilo določbe 173. člena KZ-1 storilčev namen zadovoljitve spolnega nagona ni element kaznivega dejanja, kot tudi primerjalno, v pravni ureditvi držav, ki imajo to področje urejeno primerljivo naši ureditvi. Naklep storilca je sicer lažje prepoznaven, če poseže v spolno nedotakljivost druge osebe z namenom zadovoljitve spolnega nagona, vendar pa to ne pomeni, da je naklep usmerjen v prizadetost spolne nedotakljivosti druge osebe izključen, če storilec tega namena nima.
Sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja se izvrši z vpisom prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v evidenco izdanih vozniških dovoljenj trideseti dan po pravnomočnosti odločbe oziroma trideseti dan po vročitvi pravnomočne odločbe, s katero je bila sankcija izrečena, storilcu. Kljub pravnomočnosti sklepa, s katerim sodišče prekliče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, je tako vozniško dovoljenje veljavno vse do izvršitve te sankcije.
Tožena stranka pri razpisu oziroma v postopku imenovanja direktorja tožene stranke ni kršila določb ZZ, ki določajo postopek izbire kandidata za imenovanje na delovno mesto direktorja in je postopek javnega razpisa za izbiro direktorja vodila transparentno ter v skladu z določbami ZZ. Zato tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti in odpravo sklepa, a katerim je bila za direktorico tožene stranke imenovana druga kandidatka, ni utemeljen.
ZPIZ-1 člen 15, 15/2, 39, 187, 191, 191/1, 191/2, 203, 409, 409/3, 430, 430/2. ZPIZ92 člen 12, 52, 202, 202/2, 230. ZDM člen 4. TZPZ člen 249a, 249b.
starostna pokojnina - odmera - višina pokojnine - pokojninska doba - zavarovalna doba s povečanjem - plačilo prispevkov - družbenik in direktor družbe
V postopku priznanja pravice do starostne pokojnine tožnik podlage zavarovanja oziroma lastnosti zavarovanca ne more spreminjati niti je izbirati (za nazaj). Po ustaljeni sodni praksi je status zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja pravno urejen status osebe, v katerega je mogoče posegati le ob izpolnitvi zakonskih pogojev in uživa varstvo pravnomočnosti v smislu 185. člena Ustave RS.
Toženec je pravilno v skladu z določbo 39. člena ZPIZ-1 izračunal najugodnejšo pokojninsko osnovo na podlagi 18. letnega povprečja plač oz. zavarovalnih osnov, valoriziranih na koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do starostne pokojnine. Starostna pokojnina je odmerjena od pravilne osnove. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe, s katero je toženec tožniku odmeril starostno pokojnino, ni utemeljen, saj ni nobene podlage, da bi se mu starostna pokojnina odmerila v višjem znesku.
Delavcu, ki da odpoved, delovno razmerje sicer preneha po izteku odpovednega roka, vendar pa se o skrajšanju odpovednega roka z delodajalcem lahko sporazume. Za pristanek delodajalca k skrajšanju odpovednega roka se šteje tudi zaključena delovna knjižica na dan, ki ga predlaga delavec, ki je dal odpoved.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - nezmožnost nadaljevanja dela - sodna razveza
Tožnik (vodja oddelka) se določenega dne ni udeležil sestanka, za katerega je prejel vabilo s strani tožene stranke. S tem je tožnik kršil pogodbeno obveznost iz delovnega razmerja. Neudeležba na sestanku pa ne pomeni takšne kršitve delovnopravnih obveznosti, da bi tožena stranka lahko tožniku zaradi nje podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Ker ni podan pogoj iz drugega odstavka 89. člena ZDR-1, to je, da utemeljen razlog onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita.