KZ-1 člen 257, 257/3, 259, 259/1. ZJU člen 123, 123/2, 123/2-1.
disciplinski postopek - znaki kaznivega dejanja
Tožniku je bil izrečen disciplinski ukrep, ker naj bi v času službe kot policist omogočil B.B., da je pridobil kolo, ki je bilo najdeno deponirano na policijski postaji in ni bilo last B.B., s čimer naj bi storil dejanje, ki ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena KZ-1 in kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem odstavku 259. člena KZ-1. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik storil očitano kršitev, je utemeljeno razveljavilo sklep o disciplinski odgovornosti.
Sklepno torej: Vprašanje dovoljenosti konkretne pritožbe se pojavlja v zvezi s taksno obveznostjo, ki je nastala v kazenskem postopku, zato je treba glede na določbo tretjega odstavka 1. člena ZST-1 uporabiti določbe ZKP, ta pa v prvem odstavku 399. člena dovoljuje pritožbe zoper vsak sklep, izdan na prvi stopnji (če ni v ZKP izrecno določeno, da ni pritožbe), pritožbe zoper sklep o ugovoru zoper plačilni nalog pa izrecno ne izključuje.
V zvezi z določitvijo pokojninske osnove delavca - zavarovanca, ki je bil v preteklosti začasno napoten na delo v tujino, kot je bil v spornem obdobju tožnik, je potrebno izhajati iz določb 46. člena ZPIZ-1. V tem členu je posebej urejena pokojninska osnova za detaširane delavce, to je za delavce, ki so jih delodajalci poslali na delo v tujino in so ostali v tem času zavarovani pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. ZPIZ-1 določa, da se tem delavcem oziroma zavarovancem za izračun pokojninske osnove vzame plača, od katere so bili plačani prispevki za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zmanjšana za davke in prispevke na način iz četrtega in petega odstavka 39. člena ZPIZ-1. Zato se tožniku za čas, ko je bil napoten na delo v Nemčijo, pri izračunu pokojninske osnove ne more upoštevati dejanska višina plače, ki mu je bila sproti izplačevana, temveč le plača v višini, od katere so bili obračunani in plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.
predlog za oprostitev plačila sodnih taks - pravočasnost predloga za oprostitev plačila sodnih taks - nastanek taksne obveznosti
Storilec mora predlagati oprostitev plačila sodne takse pri sodišču prve stopnje pred izdajo sodbe oziroma mora proti sodbi vložiti pravočasno pritožbo, da lahko pritožbeno sodišče po vsebini presoja njegove navedbe v zvezi z dolžnostjo plačila stroškov postopka – sodne takse.
ZPIZ-1 člen 187. TZPZ člen 135, 135/1, 135/1-4. ZTPPIZ člen 50, 50/1.
zavarovalna doba - delo na kmetiji - pokojninska doba - delovno razmerje - elementi delovnega razmerja
Glede elementov delovnega razmerja ob delu na kmetiji je bilo že zavzeto stališče, da takšno delo ni vezano na osemurni delavnik, na čas počitka in odmorov v tem smislu, da bi bilo mogoče iz tega sklepati na obstoj delovnega razmerja. Bistveno za opravljanje kmečkega dela je stalnost dela, delo pod nadzorom delodajalca in dogovorjena plača. Vse ostalo, čas opravljanja dela, počitki in odmori, malica in podobno, je bilo za vse na kmetiji enako in v bistvu neopredeljeno. Pri delovnem razmerju na kmetiji je bil običajen način plačila, izplačilo dela plače v naravi (hrana in stanovanje pri delodajalcu), in da se je plača izplačevala v daljših obdobjih in ne mesečno.
V izpodbijani sodbi ni razvidno, kakšno dejansko stanje je sodišče prve stopnje ugotovilo in kakšni so zaključki, saj ni jasne presoje o izvedenih dokazih, niti vsakega posebej, niti vseh skupaj. Sodišče ne obrazloži, na podlagi česa je sprejelo zaključek, da je šlo v primeru tožnika za družinsko-ekonomsko skupnost oziroma pomoč na kmetiji, kjer je tožnik s svojim delom prispeval k preživljanju na kmetiji. Iz sodbe tudi ni razvidno, kateri od elementov delovnega razmerja ni obstajal. Ker v izpodbijani sodbi ni razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in v nasprotju s tem, kar izhaja iz izvedenih dokazov, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Po določbah 25.a člena ZP-1 in ZJN-2 je stranska sankcija „izločitev iz postopkov javnega naročanja“, le doba trajanja po pravnomočnosti odločbe o prekršku je odvisna od tega, ali je predmet javnega naročila blago ali storitev ali pa je predmet javnega naročila gradnja.
ZDR-1 člen 13, 14, 16, 85, 85/2, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-4, 200. OZ člen 39, 86, 87, 92, 93, 94. ZDR člen 200.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - izostanek z dela - kršitev obveznosti obveščanja delodajalca - kavza - pravna podlaga - ničnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi
Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici, je imela kavzo, saj je pogodba o zaposlitvi v času podaje izredne odpovedi obstajala. Razlog, zaradi katerega je tožena stranka tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (torej tožničin izostanek z dela), ne predstavlja kavze v smislu 39. člena OZ, temveč zakoniti razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 110. členu ZDR-1. Delodajalec lahko delavcu zakonito poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi le v primeru, če je podan razlog za to odpoved, ki je naveden v prvem odstavku 110. člena ZDR-1 (seveda ob pogoju, da so podani tudi ostali pogoji za zakonitost takšne odpovedi). Teh razlogov pa ni mogoče uvrstiti v podlago izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v smislu 39. člena OZ.
Ob upoštevanju 72. člena ZPIZ-1 se invalidska pokojnina odmeri od pokojninske osnove, ki se izračuna na enak način kot pokojninska osnova za odmero starostne pokojnine. Toženec je pravilno v skladu z določbo 39. člena ZPIZ-1 izračunal najugodnejšo pokojninsko osnovo na podlagi 18 - letnega povprečja plač oz. zavarovalnih osnov, valoriziranih na koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do starostne pokojnine. Ker je bila tako ugotovljena pokojninska osnova ob upoštevanju odmernega odstotka manjša od najnižje pokojninske osnove iz 48. člena ZPIZ-1, se je invalidska pokojnina najprej odmerila od najnižje pokojninske osnove na dan nastanka invalidnosti in ker je bila še vedno manjša od zneska pokojnine, ki bi bila odmerjena od najnižje pokojninske osnove zavarovancu s pokojninsko dobo 40 let, se je pri izračunu delne invalidske pokojnine nadomestilo pravilno odmerilo od osnove iz 57. člena ZPIZ-1. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe, s katero je toženec tožniku odmeril delno invalidsko pokojnino, ni utemeljen, saj za odmero v višjem znesku ni nobene podlage.
ZUTG člen 119, 119/1, 119/3, 119/4. ZZZPB člen 18, 31, 31/2, 31/5.
denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - rok za prijavo - narava roka - izguba pravice
Stališče toženca, da je tožnik s tem, ko je zamudil 30-dnevni rok za prijavo na zavodu za zaposlovanje, po prenehanju obveznega zavarovanja izgubil pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, je napačno. Rok 30 dni za prijavo pri zavodu in za vložitev zahteve za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila, kot je določen v 1. odstavku 119. člena ZUTG, je podaljšljiv. To pomeni, da zamuda roka nima za posledico izgube pravice. Namesto izgube pravice je namreč določeno, da se skupna dolžina prejemanja nadomestila samo skrajša, in sicer za koledarske dneve, ki pretečejo od 31. dneva po prenehanju zavarovanja oz. razloga za mirovanje roka za prijavo.
ZPIZ-1 člen 41, 41/1, 41/1-2, 193, 193/1, 207, 207/2. ZPIZ92 člen 229, 229/2.
starostna pokojnina - nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo - odmera pokojnine
V 2. alineji prvega odstavka 41. člena ZPIZ-1 je določeno, da se nadomestilo za invalidnost (torej tudi nadomestilo za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev) upošteva le v primeru, če je bil zavarovanec v času uživanja navedenih pravic obvezno zavarovan. Tožniku je bilo nadomestilo za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev priznano šele z odločbo z dne 11. 9. 2006, in sicer za nazaj za čas od 26. 11. 1998. V spornem obdobju pa tožnik ni bil vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar pomeni, da mu nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev ni mogoče upoštevati pri odmeri pokojnine. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do starostne pokojnine v višjem znesku ni utemeljen, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
ZPIZ-2 16, 22. ZPIZ-1 člen 15, 15/2, 33, 33-3. ZMEPIZ-1 člen 80, 80-1, 81, 81/1, 81/4. ZSReg člen 8, 8/1, 43, 43/1.
lastnost zavarovanca - družbenik in poslovodna oseba - družba z neomejeno odgovornostjo - status zavarovanca
Za ugotovitev lastnosti zavarovanca je odločilen vpis zavarovanca kot poslovodne osebe gospodarske družbe v register. Taka lastnost zaključi z izbrisom iz registra. Tožena stranka ni vezana na notranja razmerja med družbenikoma družbe z neomejeno odgovornostjo. Med zunanja (pravna) razmerja ZSReg šteje tudi vprašanje zastopanja družbe (navzven). Zato je tudi v zunanjih razmerjih, ki se tičejo vprašanja zastopanja, tožena stranka vezana na vpis posameznega podatka v sodni register. Iz prvega odstavka 8. člena ZSReg izhaja, da ima vpis posameznega podatka v sodni register nasproti tretjim pravni učinek od dneva objave vpisa tega podatka v sodni register po prvem odstavku 43. člena tega zakona, če zakon ne določa drugače. Zato je tožena stranka ob ugotovitvi, da tožnik v zavarovanje ni bil vključen na drugi podlagi, tožnika v zavarovanje utemeljeno vključila kot družbenika in poslovodno osebo, in sicer upoštevaje podatke, kot so bili v času odločanja tožene stranke razvidni iz registra. Tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo upravnih odločb tožene stranke, z ugotovitvijo, da v spornem obdobju nima lastnosti zavarovanca kot družbenik gospodarske družbe in poslovodna oseba, ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
Če so bile storilcu za prekršek, ki je bil storjen pred izdajo sklepa o odložitvi prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, v času od izdaje tega sklepa, do poteka preizkusne dobe, pravnomočno izrečene kazenske točke v cestnem prometu v številu, zaradi katerega se po zakonu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, sodišče s sklepom odloči, ali naj se storilcu prekliče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.
Glede na to, da so določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju, zlasti glede na 3. člen ZSPJS, prisilne narave, je potrebno uporabiti določbo 86. člena OZ, ki govori o ničnosti pogodbe in določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače, kot je zakonsko določena, je nično. Nično pogodbeno določilo nima pravnega učinka. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače oziroma do višjega izplačila plač, ki presega plačo, določeno v skladu z ZSPJS. Zato v tem primeru ne pride v poštev določba 191. člena OZ. Javni uslužbenec namreč lahko dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti ali kolektivne pogodbe. Če mu je bila izplačana višja plača od zakonsko določene, mora razliko vrniti.
PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - PREKRŠKI - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL0066226
ZP-1 člen 14, 14/1, 14/2, 14/3, 136, 136/1, 136/1-8, 154, 154/1, 154/1, 154/1. ZDCOPMD člen 37, 37/1. UREDBA (ES) 561/2006 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 15. marca 2006 o usklajevanju določene socialne zakonodaje v zvezi s cestnim prometom in spremembi uredb Sveta (EGS) 3821/85 in (ES) 2135/98 ter razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) 3820/85 člen 8, 8/6, 10.
zahteva za sodno varstvo - odgovornost pravne osebe - razbremenitev odgovornosti - ekskulpacijski razlog - obvezni počitek mobilnih delavcev - počitek voznika
Če predpis določa jasne in dovolj konkretne ukrepe dolžnega nadzorstva, ki jih mora pravna oseba izvrševati, da bi prekršek preprečila, za razbremenitev odgovornosti ne zadostuje, da pravna oseba izkaže, da je izpolnila dolžnost seznanitve.
vojaško usposabljanje - vojak - povračilo stroškov vojaškega usposabljanja - ničnost sporazuma
Pravdni stranki sta sklenili delovno razmerje za opravljanje dolžnosti vojaka za obdobje petih let od 14. 1. 2007 do 13. 1. 2012. Dne 15. 10. 2007 sta sklenili pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dolžnosti podčastnika za čas 10 let od 1. 10. 2007 do 30. 9. 2017. Toženec je bil dolžan na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi opraviti usposabljanje, ker za opravljanje te dolžnosti ni imel ustreznega vojaškega znanja. Toženec je usposabljanje opravljal od 1. 10. 2007 ter ga uspešno zaključil 23. 4. 2008. Dne 5. 8. 2011 je odpovedal pogodbo o zaposlitvi, pri čemer je želel v času odpovednega roka izrabiti še letni dopust in višek ur, tako da bi z delom prenehal 30. 9. 2011. Tožeča stranka je z datumom prenehanja delovnega razmerja soglašala in nekaj dni pred prenehanjem delovnega razmerja 26. 9. 2011 tožencu v podpis ponudila sporazum, v katerem je poleg dogovorjenega datuma prenehanja delovnega razmerja zapisala tudi toženčevo zavezo povrniti stroške strokovnega usposabljanja v vtoževanem znesku. V obravnavanem primeru je treba upoštevati, da je tožeča stranka Republika Slovenija in da je tožencu podpis navedenega sporazuma ponudila, ko ni bilo več zakonite podlage za povračilo stroškov usposabljanja. Toženčeva obveznost je v skladu s Pravilnikom o izobraževanju, usposabljanju in izpopolnjevanju, po katerem mora zaposleni, ki je napoten na izobraževanje, usposabljanje ali izpopolnjevanje po končanem izobraževanju, usposabljanju ali izpopolnjevanju ostati v delovnem razmerju v ministrstvu najmanj dve leti, če je bilo izobraževanje krajše od enega leta, kar je v tožnikovem primeru bilo, glede na uspešno zaključeno usposabljanje dne 23. 4. 2008 prenehala dne 23. 4. 2010. Zato določba sporazuma z dne 26. 9. 2011 o povrniti stroške strokovnega usposabljanja v vtoževanem znesku nima podlage in je v skladu s četrtim odstavkom 39. člena OZ nična. Ker tožeča stranka ni imela podlage, na podlagi katere bi lahko od toženca zahtevala povračilo teh stroškov, je sodišče prve stopnje pravilno razveljavilo sklep o izvršbi ter zavrnilo tožbeni zahtevek za povračilo stroškov usposabljanja.
SODNE TAKSE – IZVRŠILNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0075844
ZST-1 člen 11, 11/1, 11/2, 11/3, 12. ZPP člen 2, 2/1, 7, 7/1, 212. ZBPP člen 13.
predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks – zavrnitev predloga za oprostitev plačila sodnih taks – odlog ali obročno plačilo sodnih taks – trditveno in dokazno breme – pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse – izjava o premoženjskem stanju – odločba Ustavnega sodišča – občutno zmanjšana sredstva za preživljanje – dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka
Institut odloga oziroma obročnega plačila sodne takse zajema primere, ko stranka zgolj trenutno, torej v roku, ki ji ga je sodišče naložilo, da plača sodno takso, ne more plačati sodne takse, jo pa bo nedvomno lahko plačala po izteku tega roka zaradi posebnih okoliščin. Trditveno in dokazno breme o razlogih za odlog ali obročno plačilo sodne takse je v celoti na stranki.
USTAVNO PRAVO – MEDIJSKO PRAVO – PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL0079250
URS člen 15, 15/3, 39. ZMed člen 26, 27, 31, 31/1. ZASP člen 162.
pravica do objave popravka – popravek v ožjem smislu – popravek v širšem smislu – vsebina popravka – obširnost popravka – pravni standard
Ni ustrezen popravek v ožjem smislu (zanikanje oz. popravljanje objavljenih dejstev), ki se nanaša tudi na tisti del objavljenega obvestila, ki se tožeče stranke ne tiče. Ni ustrezen zelo obširen in gostobeseden popravek v širšem smislu (prikaz drugih ali nasprotnih dejstev).
odškodninska odgovornost poslovodje - škodljiva sklenitev pogodbe - pravila podjetniške presoje - delno plačilo z delnicami
Ni mogoče vsake odločitve, ki se s pretekom časa pokaže, da ni bila najboljša (da ni uresničila pričakovanj, ni prinesla dobička, ali pa je celo povzročila izgubo) uvrstiti med ravnanja, za katera poslovodja odškodninsko odgovarja.
Nerealno je zahtevati, da bi si (tudi če bi zanemarili možnost, da bi od izdajatelja delnic sploh ne dobil vseh relevantnih podatkov za izvedbo cenitve) pred odločitvijo o sklenitvi posla toženec lahko izgovoril čas, v katerem bi pridobil cenitev vrednosti delnic, pa tudi, da bi za takšno cenitev plačal relativno visoko ceno. Glede na to je bila torej odločitev toženca, da gre v takšen posel, kjer je bila kupnina v pretežnem delu (70 %) krita z gotovino, preostali del pa z delnicami po takratni emisijski vrednosti, sicer res povezana s tveganjem, vendar mu ni mogoče očitati, da je bila njegova odločitev v času, ko jo je sprejel, nerazumna, in da bi zato bil odškodninsko odgovoren.
ZPIZ-1 člen 15, 15/2, 39, 187, 191, 191/1, 191/2, 203, 409, 409/3, 430, 430/2. ZPIZ92 člen 12, 52, 202, 202/2, 230. ZDM člen 4. TZPZ člen 249a, 249b.
starostna pokojnina - odmera - višina pokojnine - pokojninska doba - zavarovalna doba s povečanjem - plačilo prispevkov - družbenik in direktor družbe
V postopku priznanja pravice do starostne pokojnine tožnik podlage zavarovanja oziroma lastnosti zavarovanca ne more spreminjati niti je izbirati (za nazaj). Po ustaljeni sodni praksi je status zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja pravno urejen status osebe, v katerega je mogoče posegati le ob izpolnitvi zakonskih pogojev in uživa varstvo pravnomočnosti v smislu 185. člena Ustave RS.
Toženec je pravilno v skladu z določbo 39. člena ZPIZ-1 izračunal najugodnejšo pokojninsko osnovo na podlagi 18. letnega povprečja plač oz. zavarovalnih osnov, valoriziranih na koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do starostne pokojnine. Starostna pokojnina je odmerjena od pravilne osnove. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe, s katero je toženec tožniku odmeril starostno pokojnino, ni utemeljen, saj ni nobene podlage, da bi se mu starostna pokojnina odmerila v višjem znesku.
V tej pravdi je tožeča stranka uveljavljala ugotovitev obstoja terjatve iz naslova pogodbe o leasingu, ki sta jo sklenili pravdni stranki in odškodnine zaradi kršitve te pogodbe. Nosilni razlog za zavrnitev zahtevka je bilo dejstvo, da tožeča stranka stanovanja (predmeta leasinga) ni prodala, temveč ga oddaja v najem. Sodišče prve stopnje je tako ravnanje opredelilo kot kršitev pogodbe, zaradi katere tožeča stranka ni več upravičena do plačil po pogodbi. Tako stališče je napačno. Dejstvo, da tožeča stranka stanovanja ni prodala, lahko vpliva le na višino preostale obveznosti (za toženo stranko je bila namreč cenitev sporna), ne pa na njen temelj.