Ni pomembno, ali je delavec pred premestitvijo že opravljal podobna dela ali ne, saj slednje ne pomeni, da ni sposoben opravljati dela na novem delovnem mestu. Po 2. odstavku 147. člena ZJU je namreč mogoča premestitev na ustrezno delovno mesto, za katero javni uslužbenec izpolnjuje predpisane pogoje in ga je sposoben opravljati. Ker na tožnikovi strani v tem smislu ni bilo ovir za premestitev, pred premestitvijo pa je podobna dela celo že opravljal, tudi v času začasne premestitve, te ugotovitve vendarle še dodatno kažejo, da premestitev ni bila odraz neprimerne obravnave tožnika.
obveznost plačila - plačilo plače - regres za letni dopust
Tožena stranka (delodajalec) tožniku v spornem obdobju ni izplačala celotne plače in sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2012 in 2013, zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Tožnik je več oseb zavajal, da jim bo pomagal pri izvedbi tečaja varne vožnje, pridobitvi vozniškega dovoljenja in izbrisu kazenskih točk, pri čemer za navedeno ni imel pooblastil, ter je od njih v ta namen zahteval ustrezno plačilo, ki je bilo nato tudi izvedeno (čeprav sicer na račun tretjega). Tožnik je s svojim ravnanjem huje kršil delovne obveznosti, zato je obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnikova kršitev pa ima tudi vse znake kaznivega goljufije po 1. odstavku 211. člena KZ-1. Zato je podan tudi utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1.
ZDR člen 6, 6/1, 6/7, 6a, 6a/4, 184. OZ člen 131, 131/1, 135, 179, 179/1, 179/2.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobbing - diskriminacija - razrešitev direktorja - direktor - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - nepremoženjska škoda - javni zavod
Tožena stranka kot javni zavod, ki v javnem interesu izvaja zelo pomembno dejavnost, ima pravico obveščati javnost oziroma medije o pomembnih dejstvih v zvezi z njenim poslovanjem. Zato je lahko obvestila javnost o razrešitvi tožnika s funkcije direktorja tožene stranke. Vendar pa je sodišče prve stopnje najmanj preuranjeno in zato zmotno zaključilo, da ni podana protipravnost v ravnanju tožene stranke, ker naj bi informacije o tožnikovi razrešitvi posredoval v javnost minister za zdravje. Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da je takšno informacijo posredovala A.A. v imenu tožene stranke in ne Ministrstva za zdravje. Glede presoje protipravnosti ravnanja v podobnih primerih je v teoriji in sodni praksi ne le slovenskih sodišč, ampak tudi ESČP, uveljavljeno stališče, da je pri posegih v čast in dobro ime treba razlikovati med objavo dejstev in objavo mnenj. Pri prvih je pomembno, ali so resnična ali ne. Protipravnosti ni, če tisti, ki je posredoval informacijo, dokaže resničnost objavljenih dejstev. Pri mnenjih pa ni mogoče presojati njihove (ne)resničnosti, ampak je protipravnost izključena, če oseba, ki je posredovala informacijo, dokaže, da pri tem ni imela zaničevalnega namena. To v obravnavani zadevi pomeni, da je protipravnost v ravnanju tožene stranke podana, če je predstavnica tožene stranke A.A. v medije posredovala informacijo o dejstvu, ki ni bilo resnično, oziroma če je pri posredovanju mnenja tožena stranka imela zaničevalni namen. Ker sodišče prve stopnje ravnanja tožene stranke glede posredovanja informacije o tožnikovi razrešitvi ni obravnavalo v tem okviru, poleg tega pa tudi ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi z navedbami tožnika o šikaniranju na delovnem mestu po razrešitvi s funkcije direktorja, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZPP člen 3, 3/3, 19, 19/1, 316, 337, 337/1, 482, 482/1, 482/1-1. ZDR-1 člen 118. ZDSS-1 člen 5, 5/1.
sodba na podlagi pripoznave - nerazumljiv izrek sodbe - neizplačana plača - odpravnina - stvarna pristojnost delovnega sodišča
Ker iz izreka izpodbijane sodbe ni razvidno, o katerem delu tožbenega zahtevka tožnika je sodišče prve stopnje odločilo s sodbo na podlagi pripoznave, o katerem delu tožbenega zahtevka tožnika pa je odločilo s sodbo, in sicer na podlagi dejstev, ugotovljenih v dokaznem postopku, je pritožbeno sodišče zaradi nerazumljivega izreka izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Direktor, ki je bil razrešen iz neutemeljenega razloga, ne more uveljavljati reintegracijskega zahtevka (zahtevka za vrnitev na funkcijo) za razliko od delavca, ki ima v primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravico do reintegracije in reparacije v višini plače, ki bi jo prejel, če mu delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo.
Spora, v katerem tožnik zahteva odškodnino zaradi razrešitve brez utemeljenega razloga, ni mogoče uvrstiti med individualne delovne spore, saj ne gre za spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem v skladu z b) točko prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, temveč za spor med gospodarsko družbo in članom upravljanja te družbe po 1. točki prvega odstavka 482. člena ZPP.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta - organizacijski razlog
Tožena stranka je zaradi doseženega obsega prodaje v letu 2012, zmanjšanja števila veleprodajnih strank in predvidenega obsega prodaje v letu 2013, ki ne predvideva povečanja števila kupcev in s tem prodaje tekstilnih izdelkov, optimizirala oziroma racionalizirala delo. Ker delovna mesta v določenem oddelku niso bila polno zasedena, je ukinila delovno mesto svetovalec, ki ga je zasedala tožnica, zato je prenehala potreba po njenem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je preverila tudi možnost zaposlitve tožnice na drugem delovnem mestu oz. možnost njene prekvalifikacije oziroma dokvalifikacije, vendar te možnosti ni, zato so, glede na bistven upad prodaje in prometa ter posledično zmanjšane potrebe po delu, podani utemeljeni razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
Skladno z ustaljeno sodno prakso velja, da se delodajalci ne morejo razbremeniti plačila zakonsko določenih prejemkov delavcev iz delovnega razmerja s trditvijo, da so se delavci tem pravicam odpovedali.
Plača se prisodi delavcu v bruto znesku, od katerega je treba plačati davke in prispevke, delavcu pa mora delodajalec izplačati neto znesek glede na predpise, ki urejajo plačilo dohodnine in prispevkov. Ker ob izdaji sodbe ni znano, po kakšni stopnji se bodo na dan obračuna oziroma izplačila, torej ko nastane davčna obveznost, obračunali davki oziroma dohodnina (oziroma davki in prispevki pri dohodkih, od katerih se prispevki plačujejo), tudi ni znano, kakšni bodo natančno izračunani pravilni neto zneski po obračunu dajatev na dan izplačila prejemkov. Zato se prejemki, od katerih se plačujejo davki (in prispevki, če gre za takšne vrste prejemkov), dosodijo le v bruto zneskih, v izreku sodbe pa se le opisno navede, da zakonske zamudne obresti tečejo od ustreznih neto zneskov, obračunanih od po višini dosojenih bruto zneskov, pri čemer neto zneski v izreku sodbe ne smejo biti določeni po višini v nominalnem denarnem znesku. Ker sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo delno spremenilo.
Konkurenčna klavzula (t.j. pogodbena prepoved konkurenčne dejavnosti za čas po prenehanju delovnega razmerja) je predvidena v določbah ZDR. Če spoštovanje konkurenčne klavzule onemogoča pridobitev zaslužka, primerljivega delavčevi prejšnji plači, mu mora delodajalec za ves čas spoštovanja prepovedi mesečno izplačevati denarno nadomestilo (1. odstavek 39. člena ZDR). Delodajalec in delavec se lahko sporazumno dogovorita o prenehanju veljavnosti konkurenčne klavzule (1. odstavek 40. člena ZDR).
ZDR v 1. odstavku 39. člena ne predvideva nekega posebej težkega dokaznega bremena na strani delavca, ampak pomeni zgolj to, da tisti delavec, ki mu kljub spoštovanju prepovedi opravljanja konkurenčne dejavnosti, uspe zunaj te dejavnosti pridobivati primerljivi zaslužek, ne more biti upravičen še do nadomestila. Bistveno je, da je bila tožnica šest mesecev po prenehanju pogodbe o zaposlitvi (obdobje veljavnosti dogovorjene konkurenčne klavzule) brezposelna in da v tem času ni pridobivala zaslužka. To pa pomeni, da ji je dolžna tožena stranka za ves čas spoštovanja konkurenčne klavzule tako na podlagi 39. člena ZDR kot tudi na podlagi pogodbe o zaposlitvi izplačati dogovorjeno mesečno nadomestilo.
Glavno podlago za prenehanje veljavnosti konkurenčne klavzule daje 1. odstavek 40. člena ZDR - da lahko konkurenčna klavzula preneha veljati sporazumno. Vsi drugi dogovori o njenem prenehanju delavcu ne smejo biti v škodo. Bistveno je, da tožnica in tožena stranka nista dosegli sporazuma o prenehanju veljavnosti konkurenčne klavzule, nasprotno - tožena stranka je tožnico resno opozorila na možnost uveljavljanja pogodbe kazni oziroma odškodnine, če bo kršila konkurenčno klavzulo. Ker torej ni pridobila soglasja tožene stranke, predvidenega v pogodbi o zaposlitvi, je konkurenčno klavzulo še nadalje spoštovala.
ZPP člen 243, 339, 339/2, 339/2-8. OZ člen 131, 179.
strokovno znanje sodišča o pravilih stroke – postavitev izvedenca – sodelovanje pri izvedbi dokazov – kontradiktornost postopka – duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti
Tudi če je sodišče prve stopnje strokovno znanje imelo, bi moralo svoje strokovne poglede razkriti pravdnima strankama v okviru odprtega sojenja. Če namreč sodišče ne ravna na opisan način in zaradi lastnega strokovnega znanja ne angažira izvedenca, stranke prikrajša za pravico do aktivnega sodelovanja pri obravnavi strokovnih vprašanj.
Izvršitev štirinajstih kaznivih dejanj velike tatvine na škodo štirinajstih oškodovancev še ne pomeni, da je obdolženec v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja storil štirinajst kaznivih dejanj prikrivanja. Kaznivo dejanje prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1B je trenutno kaznivo dejanje, ki je storjeno s prevzemom stvari z enim od zakonsko določenih načinov prikrivanja. Glede na to, da so bili določeni vlomi storjeni v enakih časovnih in krajevnih okoliščinah, je neživljenjski in nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženec storil „vseh štirinajst dejanj“, torej da naj bi odtujene stvari prejel po vsaki izvršeni tatvini. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da je obdolženec storil nadaljevano kaznivo dejanje prikrivanja po tretjem in prvem odstavku 217. člena KZ-1B v zvezi s 54. členom KZ-1B, zmoten pa je zaključek sodišča prve stopnje o številu posamičnih izvršenih dejanj v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja.
Tožnik ni uspel dokazati, da je bil vzrok za njegov padec protipravno ravnanje zavarovanca tožene stranke. Nadaljnje ugotavljanje ostalih predpostavk za nastanek odškodninske obveznosti (delodajalčeve krivde oziroma kršitev njegovega dolžnostnega ravnanja z vidika izvajanja ukrepov za zagotavljanje varnosti pri delu delavcev) je bilo nepotrebno.
Zoper sklep, s katerim sodišče dopusti spremembo tožbe, ni posebne pritožbe (sedmi odstavek 185. člena ZPP). Po 363. členu ZPP pritožba zoper sklep ni dovoljena, če je v zakonu določeno, da pritožbe ni, kot tudi če je določeno, da ni posebne pritožbe - v takem primeru se sme odločitev sodišča prve stopnje izpodbijati samo s pritožbo zoper končno odločbo, ne pa s pritožbo zoper sklep procesnega vodstva (sklep o dopustitvi spremembe tožbe).
Sporna je le protipravnost toženkinih dejanj, a je pritožbeno sodišče že v citiranih sklepih opozorilo tudi, da toženka za poseg v navedeni parceli tožnika (v tožnikovo (so)posest) ni imela podlage, saj je bila toženka dolžna (po sodbi z dne 23. 11. 2007 Okrajnega sodišča v Ljubljani) navedene posege izvršiti na dovozni poti, in ne na navedenih parcelah tožnika.
Tožnikove trditve, da je Ustavno sodišče z odločbo Up-258/03 in U-I-74/05 razveljavilo procesne določbe, ki določajo plačilo sodne takse kot procesno predpostavko za izvedbo postopka, ne držijo.
sklep o dedovanju – dolgovi zapustnika – upniki – zapuščinski postopek – odgovornost dediča za zapustnikove dolgove – terjatev dediča do zapustnika – stroški pritožbenega postopka
Z zapustnikovo smrtjo postanejo zapustnikovi dolgovi breme zapustnikovih dedičev. Ti zanje odgovarjajo do višine vrednosti podedovanega premoženja. Pritožnici kot zakoniti dedinji in upnici bosta svoji terjatvi iz naslova neplačane preživnine (gre za obligacijsko in ne dednopravno pravico) urejali s sodedinjami izven zapuščinskega postopka oziroma kljub izdanemu sklepu o dedovanju, bodisi sporazumno, če to ne bo uspešno, pa v pravdi.
osebni stečaj – zastopanje po zakonitem zastopniku – stečajni upravitelj – prenos pooblastil na upravitelja – stečajna masa – omejitev poslovne sposobnosti stečajnega dolžnika – zastopanje stečajnega dolžnika – vročanje pisanj upravitelju v sodnih in drugih postopkih – način vročanja – odločanje o razrešitvi upravitelja – zavrženje revizije
Stečajni dolžnik izgubi poslovno in posledično procesno sposobnost glede premoženja, ki sodi v stečajno maso, zato je stečajni upravitelj njegov zakoniti zastopnik glede tega premoženja. Če je predmet spora premoženje, ki spada v stečajno maso, prenehajo pooblastila, ki jih je za zastopanje dal stečajni dolžnik pred začetkom postopka osebnega stečaja (odvetnikom in drugim pooblaščencem) in je za nadaljnje zastopanje potrebno novo pooblastilo stečajnega upravitelja. Tožnik je revizijo vložil po odvetniku, ki ga stečajni upravitelj ni pooblastil (in je tudi ni odobril), zato je bila revizija pravilno zavržena.
ZPP člen 313, 318. OZ člen 9, 9/1, 239, 378, 378/1, 395.
zamudna sodba - pritožbeni razlogi - pritožba v škodo pritožnika - izpolnitveni (paricijski) rok - splošni rok za izpolnitev denarne obveznosti - solidarna obveznost - vsebina solidarnosti dolžnikov
Z navedbo, da si je denar sposodila sama in ne tudi sin, pritožnica ugovarja pasivni legitimaciji solidarnega dolžnika, zoper katerega je izdana zamudna sodba že pravnomočna (njegova pritožba se je namreč zaradi neplačila sodne takse zanjo štela za umaknjeno), na njeno obveznost pa ta navedba ne more ugodno vplivati.
sodna taksa za redni postopek - delna oprostitev plačila sodne takse - odlog plačila sodne takse - premoženjsko stanje - prihodki - obveznosti - sprotna poraba - izgledi o možnosti plačila celotne sodne takse - čisti poslovni izid - zbiranje sredstev do konca postopka
V razmerju med delno oprostitvijo plačila in odložitvijo plačila sodne takse je pomembno, ali taksni zavezanec plačilo glede na svoje premoženjsko stanje lahko zagotovi pozneje. Če plačilo lahko zagotovi pozneje, se mu plačilo sodne takse odloži. Če pa glede na sedanje premoženjsko stanje, prihodke in obveznosti, ni izgledov, da bo po določenem času lahko plačal celo takso, je primerneje, da se ga delno oprosti plačila sodne takse.
Iz podatka o višini denarnih sredstev na računu bi sodišče prve stopnje lahko sklepalo zgolj, da ima tožeča stranka možnost takojšnjega plačila sodne takse v višini 17,98 EUR, ne pa tudi, da glede na svoje premoženjsko stanje ne bo zmogla do konca postopka o tožbi zagotoviti razlike sredstev do 241,00 EUR, kolikor znaša sodna taksa za redni postopek. Tožeča stranka namreč izkazuje čisti poslovni izid preteklega leta v višini 7.996,00 EUR, na podlagi katerega ni mogoče sklepati, da tožeča stranka v času do konca postopka ne bi mogla zbrati sredstev za plačilo celotne takse v višini 241,00 EUR brez ogrožanja svoje dejavnosti. Poleg tega tudi sama v predlogu za taksno oprostitev izrecno navaja, da ne zmore (zgolj) takojšnjega plačila celotne sodne takse brez ogrožanja svoje dejavnosti oziroma preživljanja sebe in njenih otrok.
ZSReg člen 17, 17/1, 19. ZPP člen 343, 343/4. ZNP člen 37.
udeleženec v postopku za vpis v sodni register - prekinitev postopka - sklep o prekinitvi postopka - pravni interes za pritožbo - sprememba vpisa - nedovoljenost pritožbe
Pravni interes pritožnika bi utegnil biti prizadet v primeru, če bo vpis po nadaljevanju prekinjenega postopka spremenjen. Z izpodbijanim sklepom pa se vpis spremembe podatkov v sodni register še v ničemer ni spremenil. Zato nima pravnega interesa za pritožbo zoper sklep o prekinitvi postopka.
sklep o zavrnitvi predloga za splošni vpis spremembe pri subjektu vpisa - prenehanje zavoda - akt o prenehanju zavoda - prenehanje potreb oziroma pogojev za opravljanje dejavnosti - ugotovitveni sklep - postopek likvidacije zavoda - prenehanje po postopku redne likvidacije - izbris zavoda iz sodnega registra brez likvidacije
Zakon o zavodih, kot edini način prenehanja zavoda na podlagi sklepa ustanoviteljev o prenehanju zavoda, predvideva prenehanje po opravljenem postopku likvidacije zavoda.