ničnost- pogodba o zaposlitvi - aneks k pogodi o zaposlitvi
Prvi odstavek 15. člena ZDR-1 določa, da na ničnost pogodbe o zaposlitvi pazi sodišče po uradni dolžnosti, nanjo pa se lahko sklicuje vsaka zainteresirana stranka. To pa ne pomeni, da stranka, ki zatrjuje ničnost pogodbe o zaposlitvi, ni dolžna v zvezi s to trditvijo podati nikakršne trditvene podlage in da je dolžnost sodišča, da samo preverja ničnost pogodbe o zaposlitvi. Na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti le v okviru trditvene podlage, ki jo ponudijo stranke.
Tožnik z vloženimi vlogami ni popravil nepopolne vloge, kakor mu je bilo naloženo s strani sodišča prve stopnje. Njegova vloga je še nadalje nerazumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala. Tožnik z nadaljnjimi vlogami zgolj ponavlja že podane navedbe in se sklicuje na kršitev človekovih pravic. Iz vlog ni razvidno, kdo je tožena stranka ne kaj tožnik zahteva. Takšna vloga se ne more šteti za tožbo, kakor je ta opredeljena v 180. členu ZPP, niti kakor je to določeno v 73. členu ZDSS-1, zato jo je sodišče prve stopnje v skladu s 5. odstavkom 108. člena ZPP utemeljeno zavrglo kot nepopolno.
ZP-1 člen 44, 44/1, 44/3. ZSKZDČEU-1 člen 186, 186/1, 186/1-6.
priznanje in izvršitev odločb tujih prekrškovnih organov - zastaranje izvršitve sankcije - globa - relativno zastaranje izvršitve sankcije - pretrganje zastaranja - vložitev predloga za priznanje in izvršitev
Relativno zastaranje izvršitve sankcije v obravnavani zadevi nastopilo 6.5.2015, vendar pa je prvostopenjsko sodišče pred nastopom relativnega zastaranja izvršitve sankcije prejelo predlog za priznanje in izvršitev odločbe prekrškovnega organa Republike Avstrije, in sicer 23.4.2015. Tako v obravnavani zadevi do relativnega zastaranje izvršitve globe ni moglo priti, saj je relativni zastaralni rok bil pretrgan z vložitvijo predloga za priznanje in izvršitev določbe tujega prekrškovnega organa.
preklic pogojne obsodbe – poseben pogoj – redno plačevanje preživnine – neodzivanje na vabila sodišča
Glede na to, da se je obsojeni odzival z delnimi plačili zneskov zgolj ob pretnjah s preklicem pogojne obsodbe, se pritožbeno sodišče povsem strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da se obsojenec izmika izpolnjevanju obveznosti, saj neizpolnitev naložene obveznosti ni posledica objektivnih okoliščin, ki bi nastale po pravnomočnosti pogojne obsodbe. Glede na to, da je obsojenec specialni povratnik in da mu je sodišče enkrat že podaljšalo rok za izpolnitev zaostalih preživninskih obveznosti, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje o preklicu pogojne obsodbe pravilna.
ZDR-1 člen 87, 87/2, 89, 89/1, 89/1-1, 89/2, 90, 90-2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - ekonomski razlog - mobbing - absolutno neutemeljen odpovedni razlog
Po določbi drugega odstavka 89. člena ZDR-1 lahko delodajalec odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je v postopku na prvi stopnji med drugim zatrjevala, da ji je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi odškodninske tožbe, ki jo je vložila zaradi kršitve prepovedi trpinčenja (mobinga) na delovnem mestu zoper toženo stranko, nekaj več kot tri mesece pred sporno odpovedjo. Po 2. alineji 90. člena ZDR-1 med absolutno neutemeljene odpovedne razloge spada tudi vložitev tožbe zoper delodajalca zaradi zatrjevanja kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti (kamor spada tudi zakonsko določena obveznost varovanja dostojanstva delavca pri delu iz 47. člena ZDR-1) pred sodnimi organi. Ker je tožnica zatrjevala obstoj neutemeljenih odpovednih razlogov in predlagala izvedbo dokazov, tožena stranka, ki je zatrjevala, da vložitev tožbe ni bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, pa je tudi predlagala nasprotne dokaze, bi moralo sodišče izvesti dokazni postopek tudi v tej smeri. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo odločilnega dejstva, tj. ali je bila odpoved tožnici v resnici podana iz objektivnega razloga, torej iz razloga v sferi tožene stranke, ali pa je bil v resnici razlog, povezan z osebo tožnice oziroma njenim ravnanjem - vložitvijo tožbe zoper toženo stranko pred delovnim sodiščem. Ker je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Ustava RS člen 15, 23, 33, 35. ZKP člen 83, 371, 371/1-8, 435, 435/2.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nedovoljeni dokazi - varstvo zasebnosti - komunikacijska zasebnost - poseg v pravico do zasebnosti - dopustnost posega - snemanje izjave - pravica do sodnega varstva - presoja sorazmernosti ustavnih pravic - predlog za izločitev - izločitev po uradni dolžnosti
Kolikor se ugotovi, da je bil dokaz pridobljen s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, potem je potrebno tak dokaz iz spisa v vsakem primeru izločiti, torej tudi v primeru, če se sodišče odloči, da ga ne bo izvedlo. Čeprav je zagovornik obdolženke podal le predlog za izločitev dela zapisnika, pa mora sodišče na nezakonito pridobljene dokaze paziti po uradni dolžnosti in zato v tem delu ni bilo vezano na predlog obdolženkinega zagovornika.
ZPP člen 108. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 48, 48/3.
zdraviliško zdravljenje - realizacija priznane pravice - ponovni predlog
Tožnik pravice do zdraviliškega zdravljenja, priznane z odločbo tožene stranke, ni mogel uresničiti iz objektivnih razlogov, ker je bilo po operativnem posegu rektuma zaradi karcinoma uvedeno nadaljnje postoperativno zdravljenje s kemoterapijo. Kljub temu, da mu je bila formalno priznana pravica do zdraviliškega zdravljenja v mesecu avgustu 2013, do njene realizacije ni prišlo. To pomeni, da v predsodnem postopku ponovnega predloga tožnikovega osebnega zdravnika za odobritev zdraviliškega zdravljenja ni bilo dopustno reševati ob uporabi 3. odstavka 48. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. Ta sicer določa, da lahko zavarovanec zaradi iste bolezni zdraviliško zdravljenje uveljavlja največ enkrat na dve leti, vendar je ponovno priznanje pravice dopustno izključiti le, če je bila prvotno priznana pravica dejansko realizirana. V kolikor ni bila, četudi je bila formalno priznana, ne more iti za dejanski stan po 3. odstavku 48. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. Zato je sodišče prve stopnje izpodbijani zavrnilni odločbi utemeljeno odpravilo in tožniku priznalo pravico do 14 - dnevnega zdravljenja v naravnem zdravilišču na stacionarni način.
starostna pokojnina - sorazmerni del - Sporazum o socialnem zavarovanju - pokojninska osnova - odmera
Tožnik ima dopolnjenih 38 let, 7 mesecev in 8 dni pokojninske dobe, od tega 8 let, 6 mesecev in 9 dni pri slovenskem nosilcu zavarovanja ter 30 let in 29 dni pri nosilcu zavarovanja v Bosni in Hercegovini. Pri izračunu pokojninske osnove so bile pravilno upoštevane plače po podatkih iz matične evidence, ki jih je tožnik prejel v obdobju od 1971 do 1976 in preračunane z valorizacijskimi količniki na leto pred upokojitvijo, to je na leto 2012. Tožniku je bil sorazmerni del slovenske starostne pokojnine pravilno odmerjen v skladu z mednarodnim sporazumom glede na dopolnjeno pokojninsko dobo pri slovenskem nosilcu zavarovanja. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, saj za odmero sorazmernega dela starostne pokojnine v višjem znesku ni pravne podlage.
Vložnik je dne 8. 6. 2015 vložil vlogo, napisano v jeziku, ki pred sodiščem ni v uradni rabi in se kot taka šteje za nerazumljivo. Zato je sodišče vložnika s sklepom pozvalo, da vlogo v roku 30 dni popravi in dopolni tako, da predloži prevod vloge z dne 8. 6. 2015. Hkrati ga je seznanilo o možnosti pridobitve brezplačne pravne pomoči in ga opozorilo, da bo njegovo vlogo zavrglo, če ne bo ravnal v skladu s sklepom o popravi. Ker tožnik vloge ni popravil v roku, kot mu ga je določilo sodišče, je sodišče prve stopnje njegovo vlogo utemeljeno zavrglo v skladu s 5. odstavkom 108. člena ZPP.
V 113. členu ZUP je določeno, da gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka (med drugim tudi za pravno zastopanje), v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Če se je postopek začel po uradni dolžnosti in se je končal za stranko ugodno, gredo stroški v breme organa. Ker se je v obravnavanem primeru postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja začel na predlog tožnikovega osebnega zdravnika in ne po uradni dolžnosti, tožnik sam nosi stroške zastopanja v predsodnem postopku, ne glede na to, da se je postopek zanj končal ugodno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi toženca ugodilo in izpodbijani sklep glede stroškov postopka spremenilo tako, da je ustrezno spremenilo znesek stroškov, ki jih je toženec dolžan plačati tožniku.
Za obravnavanje ugotovitvene tožbe, tako kot sicer vsake tožbe, pa mora biti podan tudi osnovni pogoj za pravdni postopek, to je, da se s sodno intervencijo razreši spor med tistim, ki to razrešitev zahteva, in tistim, s katerim je slednji v sporu. To pomeni, da tisti, ki za razrešitev spora zahteva intervencijo sodišča, tožbo uperi zoper osebo, ki mu nekaj dolguje, preprečuje, ali pa (kot je običajno pri ugotovitvenih tožbah) zanika obstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja.
spor majhne vrednosti - prekoračitev tožbenega zahtevka - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Prekoračitev tožbenega zahtevka je sicer absolutno bistvena kršitev postopka, vendar pa ne predstavlja kršitve iz drugega odstavka 339. člena ZPP, zato te kršitve, četudi je do nje prišlo, v postopku v sporu majhne vrednosti ni mogoče upoštevati.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožnici se v izredni odpovedi očita, da je hudo kršitev pogodbenih obveznosti storila s tem, da je stanovalko zaprla v sobo za omejitev gibanja, čeprav za to niso bili izpolnjeni pogoji, tožnica pa tudi ni bila pristojna za izvedbo takega ukrepa, niti ni imela dovoljenja pristojnih oseb. Odločitev sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni dokazan zakoniti razlog za izredno odpoved po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, je najmanj preuranjena zaradi neprepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje in zmotne pravne presoje. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
nadomestilo za invalidnost - ustavitev izplačevanja nadomestila - III. kategorija invalidnosti - poslabšanje v stanju invalidnosti - nov predpis
Ker je tožnik na podlagi odločbe toženca z dne 27. 5. 2013, ki je postala dokončna in izvršljiva, od 1. 3. 2013 pridobil nove pravice iz invalidskega zavarovanja, je toženec tožniku utemeljeno z dnem 13. 6. 2013 ustavil izplačevanje nadomestila za invalidnost, priznanega po prejšnjih predpisih (ZPIZ-1). Na podlagi odločbe z dne 27. 5. 2013 pa je imel toženec podlago za novo odmero nadomestila po ZPIZ-2 od 14. 6. 2013 dalje. V tožnikovem primeru bi določba 389. člena ZPIZ-2 (varstvo pravic po prejšnjih predpisih) in varstvo pravice do nadomestila za invalidnost, ki ga je tožnik pridobil na podlagi prejšnjih predpisov, to je ZPIZ-1, prišli v poštev le ob nespremenjenem stanju, torej če ne bi prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju in do poslabšanja v stanju invalidnosti.
denarna socialna pomoč - pravice iz javnih sredstev - pristojnost za odločanje - tujec
ZTuj-2 ne določa, kateri organ je pristojen za odločanje o pravici do nujnega zdravstvenega varstva in osnovne oskrbe tujcu, ki mu je dovoljeno zadrževanje v Republiki Sloveniji. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je skladno s ZSV odločanje o pravicah, ki so določene v ZSVarPre in ZUPJS, v pristojnosti centrov za socialno delo. Ti namreč odločajo o navedenih pravicah glede državljanov Republike Slovenije, ki imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji oziroma v primeru tujca, ki ima dovoljeno za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Ker ZSV ni posebej določal, kdo je pristojen za odločanje o vtoževanih pravicah v primeru tujca, ki mu je dovoljeno zadrževanje v Republiki Sloveniji, je prvostopenjsko sodišče ob uporabi 3. člena ZS navedeno pravno praznino pravilno zapolnilo. V primeru pravne praznine mora sodišče uporabiti zakonska določila, ki urejajo druge podobne primere. Zato so pritožbene navedbe o nepristojnosti centra za socialno delo neutemeljene.
Postopek s pritožbo zoper odločbo sodišča prve stopnje o glavni stvari je končan z ustavitvijo postopka zaradi umika pritožbe pred sejo senata pritožbenega sodišča. Taksna obveznost za postopek o pritožbi, za katero količnik odmere od vrednosti spornega predmeta iz 16. člena ZST-1 po tar. št. 2121 znaša 0,9, se zato zmanjša na količnik 0,45.
določitev novega izvedenca - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo
Ko je izvedensko mnenje jasno, popolno in brez notranjih nasprotij in ko je v dopolnitvi odgovorjeno tudi na zastavljena vprašanja, da ne pušča dvoma o njegovi pravilnosti, ni potrebe po določitvi novega izvedenca oziroma izvedencev.
PREKRŠKI - VARNOST CESTNEGA PROMETA - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
VSC0004459
ZP-1 člen 22, 22/3, 22/8.
izrek prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja - obdobje dveh let - dejansko stanje v času odločanja na prvi stopnji
Prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja ni dovoljeno izreči, če je med storitvijo posameznih prekrškov ali med pravnomočnostjo posameznih odločb o prekrških preteklo več kot dve leti in če sta pretekli dve leti od pravnomočnosti odločbe o prekršku, s katerimi so storilcu bile izrečene kazenske točke, zaradi katerih je dosegel predpisano število kazenskih točk.
Dejstvo, da je od pravnomočnosti plačilnega naloga PPP Ljubljana tj. 30. 3. 2012 do dneva izdaje izpodbijanega sklepa 15. 4. 2014 preteklo več kot dve leti, za pravilnost izpodbijane odločitve ni bistveno.
Ko pritožbeno sodišče odloča o pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje, je glede dejanskega stanja praviloma vezano na dejansko stanje, ki je obstajalo v času odločanja pred sodiščem prve stopnje. Kasnejše spremembe glede dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je mogoče upoštevati le, če je do njih prišlo zaradi dejstev, ki so sicer obstajala že v času odločanja sodišča prve stopnje o zadevi, vendar sodišče prve stopnje z njimi ni bilo seznanjeno. Potek časa od nastopa pravnomočnosti do vročitve sklepa o izreku prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije pa ni takšna sprememba, ki bi jo bilo mogoče upoštevati na pritožbeni stopnji.
invalidska pokojnina - sorazmerni del - pokojninska doba - invalid I. kategorije invalidnosti
Pri tožniku je ugotovljena I. kategorija invalidnosti. Za priznanje pravice do invalidske pokojnine pa mora biti izpolnjen tudi pogoj, določen v 42. členu ZPIZ-2, to je, da ima tožnik dopolnjeno pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti. Tega pogoja pa tožnik ne izpolnjuje, zato niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine in je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za priznanje pravice od sorazmernega dela invalidske pokojnine.
Pravica do oprostitve plačila storitev institucionalnega varstva je odvisna od materialnega položaja osebe. V prvem odstavku 10. člena ZUPJS je določeno, da se poleg vlagatelja pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo še zakonec ali izven zakonski partner ter otroci, ki jih je vlagatelj dolžan preživljati. Ker upravičenka ni v nobenem od naštetih družinskih razmerij, ni nobene podlage, da je tožena stranka pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za oprostitev plačila upoštevala tudi njene starše in je ni obravnavala kot samsko osebo. Niti ni takšna podlaga podana v 2. odstavku 10. člena ZUPJS, v katerem je določeno, da se v primeru, če je vlagatelj otrok, ki so ga starši dolžni preživljati, poleg njega pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo tudi starši oziroma eden izmed staršev, ki mu je vlagatelj dodeljen v varstvo in vzgojo ter sorojenci, ki so jih starši dolžni preživljati. Upravičenka ni oseba, ki bi jo bila starša dolžna preživljati, ne glede na to, da jima je bila podaljšana roditeljska pravica. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da kljub temu, da je bila roditeljska pravica za tožnico podaljšana, ne obstaja obveznost njenih staršev v smislu preživljanja in je zato upravičenko šteti kot samsko osebo na podlagi 10. odstavka 10. člena ZUPJS. Zaradi nepravilne in nezakonite odločitve tožene stranke je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo izpodbijani odločbi in vrnilo zadevo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.