DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0015066
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 147, 147/5, 150153, 153/3, 179. ZS člen 113a. Direktiva Sveta 72/166/EGS o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti člen 3.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - plačilo odškodnine - objektivna odškodninska odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost - viličar - samovozni delovni stroj
Tožnica se je poškodovala v delovni nezgodi pri prvotoženi stranki, ko je poskušala popraviti voziček, ki se je premaknil. Ker je bila tožnica v mrtvem kotu in jo upravljalec viličarja ni videl, je paleto, ki je tehtala najmanj 500 kg, spustil na voziček, preden je tožnica umaknila roko, tako da prišlo do stiska palca na roki. Delo je potekalo v okoliščinah povečane nevarnosti (tveganja), za katerega prvotožena stranka objektivno odgovarja. Poleg tega ravnanje delavca, ki spušča 500 kg težko paleto z viličarjem na voziček, medtem ko stoji neposredno ob vozičku tožnica, ne da bi se prepričal, da lahko varno brez ogrožanja sodelavke, odloži paleto na voziček, predstavlja malomarno ravnanje nadrejenega delavca - upravljalca viličarja, s tem pa tudi krivdno odgovornost prvotožene stranke. K nastanku škodnega dogodka je prispevala tudi tožnica v 20 % s svojim nepravilnim ravnanjem, ker ni prijela vozička za navpično prečko. Če bi tožnica voziček držala za navpično prečko, do stiska palca na roki ne bi prišlo, pri čemer so bili delavci poučeni, da morajo prijeti voziček za navpično prečko.
Iz splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti, ki so sestavni del zavarovalne pogodbe, sklenjene med prvo in drugotoženo stranko, izhaja, da so iz zavarovanja odgovornosti izključeni odškodninski zahtevki zaradi škod, ki nastanejo zaradi uporabe ali posesti samovoznih delovnih strojev. Viličar je samovozni delovni stroj. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da v konkretnem primeru ne gre za izključitev zavarovalnega kritja drugotožene stranke. Sodna praksa zagovarja stališče, da je treba pri škodi, ki jo povzročijo motorna vozila (ali delovni stroji), ugotoviti, ali je bila škoda povzročena z rabo (delovanjem, obratovanjem) tega vozila ali stroja, pri čemer vožnja ni edini in odločilni pogoj za ugotovitev rabe. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z zahtevkom zoper tretjetoženo stranko niso bile dokazno ocenjene vse pravno odločilne okoliščine v zvezi z vprašanjema, ki so za odločitev v sporni zadevi pravno ključnega pomena - kateri zavarovalni primeri so kriti s polico zavarovanja avtomobilske odgovornosti in ali je viličar opravljal običajno funkcijo v času škodnega dogodka, ko je spuščal tovor. Glede odškodninskega zahtevka zoper drugotoženo stranko pa se sodišče ni opredelilo do vprašanja, ali je do nesreče prišlo zaradi rabe (delovanja, obratovanja) viličarja. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno in v celoti pritožbi drugotožene stranke ugodilo ter odločitev v izpodbijani sodbi glede zahtevka, ki se nanaša na drugo in tretjetoženo stranko, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja
Tožnici kot poštni uslužbenki je tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je na prošnjo odvetnice napeljala sodelavko, da je sprejela dve poštni pošiljki te odvetnice in pri sprejemu datum poštnega žiga antidatirala za tri dni nazaj, poiskala v trezorju dve ročni sprejemni R številki in ju prilepila na pošiljki, označila „Poštnina plačana pri pošti D.“, na potrdilo o oddaji pošiljke vpisala zahtevane podatke in na potrdilo odtisnila poštni žig z antidatiranim datumom, na sprejeti priporočeni pošiljki pa ni odtisnila poštnega žiga in tudi ni opravila sprejema preko računalnika. Tožena stranka je očitke dokazala, zato je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
srečanje vozil - pravila srečanja - srečanje na ozki cesti
Za očitek protipredpisnega ravnanja po določbi prvega odstavka člena 55 ZPrCP je pogoj dovolj široko vozišče, ki omogoča srečanje dveh udeležencev in v tem primeru iz te določbe izhaja tudi način, ki takšno srečanje omogoča. Nasproti temu pa določba tretjega odstavka člena 55 ZPrCP zapoveduje ravnanje udeležencev ob srečanju na ozki cesti, zooženem delu ceste, ali cesti z velikim vzdolžnim nagibom, kjer je to oteženo in nalaga voznikom v takih primerih vzvratno vožnjo in to tistemu vozniku, ki to lahko stori lažje. V tem delu pa je prvostopno sodišče,v izpodbijano sodbo pravilno povzelo določbo tretjega odstavka člena 55 ZPrCP in jo nato napačno označilo z odstavkom (četrti odstavek člena 55 ZPrCP), kar pa po oceni pritožbenega sodišča nikakor ne vpliva na pravilne zaključke v izpodbijani sodbi o tem, da takšen očitek storilki ne izhaja iz dejanskih navedb (kratek opis dejanskega stanja) prekrškovnega organa, na katerega je sodišče zaradi objektivne identitete med odločbo prekrškovnega organa in sodbo vezano.
ZPP člen 108. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 48, 48/3.
zdraviliško zdravljenje - realizacija priznane pravice - ponovni predlog
Tožnik pravice do zdraviliškega zdravljenja, priznane z odločbo tožene stranke, ni mogel uresničiti iz objektivnih razlogov, ker je bilo po operativnem posegu rektuma zaradi karcinoma uvedeno nadaljnje postoperativno zdravljenje s kemoterapijo. Kljub temu, da mu je bila formalno priznana pravica do zdraviliškega zdravljenja v mesecu avgustu 2013, do njene realizacije ni prišlo. To pomeni, da v predsodnem postopku ponovnega predloga tožnikovega osebnega zdravnika za odobritev zdraviliškega zdravljenja ni bilo dopustno reševati ob uporabi 3. odstavka 48. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. Ta sicer določa, da lahko zavarovanec zaradi iste bolezni zdraviliško zdravljenje uveljavlja največ enkrat na dve leti, vendar je ponovno priznanje pravice dopustno izključiti le, če je bila prvotno priznana pravica dejansko realizirana. V kolikor ni bila, četudi je bila formalno priznana, ne more iti za dejanski stan po 3. odstavku 48. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. Zato je sodišče prve stopnje izpodbijani zavrnilni odločbi utemeljeno odpravilo in tožniku priznalo pravico do 14 - dnevnega zdravljenja v naravnem zdravilišču na stacionarni način.
Na toženi stranki (delodajalcu) je dokazno breme, da je bil znesek v gotovini tožniku dejansko izročen na roke. Tožena stranka ni uspela izkazati, da je tožnik vtoževani znesek dejansko prejel na roke, saj tega nepodpisani blagajniški prejemek ne dokazuje. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik tega zneska ni dolžan vrniti in tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je tožena stranka s plačilno listo, v kateri je bilo obračunano nadomestilo plače zaradi bolniškega staleža, izkazala, da je tožniku izplačala za december 2009 več, kot mu pripada. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo pravila o dokaznem bremenu, saj bi morala tožena stranka dokazati, da je tožniku izplačala previsoko plačo oziroma prejemek iz delovnega razmerja, česar pa ni uspela. Za mesec december 2009 sta bili v spis vloženi dve plačilni listi, tožena stranka pa ni podala nobenih trditev, zakaj je prišlo do tega oziroma zakaj je relevantna ena od predloženih plačilnih list. Ker tožena stranka ni izkazala, da bi bil tožnik iz naslova prejemkov za mesec december 2009 obogaten na njeno škodo, niso izpolnjeni pogoji po 190. členu OZ, zato tožena stranka od tožnika ne more zahtevati vrnitve vtoževanega zneska.
ZP-1 člen 4, 4/3, 25, 25/2, 159. ZVoz člen 50, 50/8.
vožnja brez veljavnega vozniškega dovoljenja - sankcije za prekršek - odvzem predmetov - lastništvo predmeta - fakultativni odvzem predmetov osebi, ki ni storilec prekrška - odvzem vozila - načelo sorazmernosti
Odvzem predmeta je stranska sankcija, ki je le fakultativno predpisana, zato mora biti sodišče pri izreku te stranske sankcije toliko bolj previdno pri tehtanju, ali so podane okoliščine za izrek stranske sankcije in še zlasti v primeru odvzema po drugem odstavku 25. člena ZP-1, ko se posega v lastninsko pravico osebe, ki ni storilec prekrška; presoditi mora okoliščine, v katerih je bil prekršek storjen, in opraviti test sorazmernosti med posegom v lastninsko pravico kot ustavno zagotovljeno kategorijo in pravico drugih udeležencev do varnega prometa.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Ker je tožena
stranka reorganizirala svoje poslovanje tako, da je ukinila delovno mesto poslovnega sekretarja, ki ga je zasedala tožnica, naloge tožnice pa sedaj opravlja več drugih delavcev, del pa jih je postal nepotreben (npr. zaradi avtomatske telefonske tajnice), je podan utemeljen poslovni razlog. Zato je bila tožnici zakonito redno odpovedana pogodba o zaposlitvi.
telesna okvara - invalidnina - seznam telesnih okvar
Tožnikovo stanje desne roke, in sicer izguba prstanca, mezinca in izguba pete dlančnice ter delna izguba četrte dlančnice, ne predstavljajo nobene telesne okvare po Seznamu telesnih okvar. Zato tožbeni zahtevek na odpravo upravnih aktov tožene stranke s priznanjem pravice do invalidnine za telesno okvaro ni utemeljen.
plačilo nadur - dnevnice - voznik tovornjaka - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - odpoved pravici iz delovnega razmerja
Tožnik je s toženo stranko sklenil sporazum o medsebojnih obveznostih, v katerem sta se stranki strinjali, da je tožena stranka izpolnila vse svoje obveznosti do delavca. Po stališču sodišča prve stopnje sporazum o medsebojnih obveznostih ne predstavlja odpovedi pravici iz delovnega razmerja, temveč tožnikovo priznanje dejstva, da mu je tožena stranka plačala vse, kar mu pripada, torej tudi opravljene nadure. Takšno stališče sodišča prve stopnje je napačno. Delavec se namreč ne more odpovedati pravici iz delovnega razmerja, ki mu gre po zakonu. Iz sporazuma ne izhaja, da se nanaša na plačilo nadur, zato ni mogoče šteti, da je tožnik ob podpisu vedel za nadure in tudi potrdil plačilo iz naslova nadur. Za takšno sklepanje v listinski dokumentaciji ni podlage. Ker se torej sporazum ne nanaša na plačilo nadur, bi ob upoštevanju stališča sodišča prve stopnje, da je tožnik priznal nekaj, kar ni predmet sporazuma, nastal enak pravni položaj, kot da bi se delavec odpovedal pravici iz delovnega razmerja, ki mu pripada na podlagi zakona. Zato na podlagi navedenega sporazuma ni mogoč zaključek, da je tožnik že prejel izplačilo na podlagi opravljenih nadur. Ker zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZPIZ-1 člen 4, 4/1, 4/1-d, 129, 129/1, 129/2, 130, 130/1, 130/2, 276, 276/2. ZPIZ-2 člen 390, 390/1. ZDSS-1 člen 60.
oskrbnina - zmotna uporaba materialnega prava - prijava pri zavodu za zaposlovanje - rok za prijavo
Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da tožnica ni izpolnila pogoja pravočasnosti prijave pri zavodu za zaposlovanje, kot pogoja za pridobitev pravice do oskrbnine. Pogoj prijave pri zavodu za zaposlovanje v 30 dneh od izgube pravice do vdovske pokojnine iz 2. odstavka 129. člena ZPIZ-1 je treba interpretirati tako, da rok prične teči takrat, ko se zavarovanec seznani z izgubo pravice. Tožnica namreč prijavne dolžnosti za priznanje pravice do oskrbnine ni mogla izpolniti, še preden je bila seznanjena s prenehanjem pravice do vdovske oziroma družinske pokojnine. V konkretnem primeru je bila tožnica o izgubi pravice obveščena z vročitvijo odločbe dne 27. 11. 2012. Od tega dne dalje je začel teči 30-dnevni rok za prijavo pri zavodu za zaposlovanje. Ker se je tožnica na zavod prijavila dne 16. 11. 2012, torej še preden je rok sploh začel teči, je pogoj pravočasnosti prijave iz 2. odstavka 129. člena ZPIZ-1 izpolnjen in da tožnica izpolnjuje vse pogoje za priznanje pravice do oskrbnine po 2. odstavku 129. člena ZPIZ-1. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je izpodbijani odločbi odpravilo in tožnici priznalo pravico do oskrbnine.
nadomestilo za invalidnost - ustavitev izplačevanja nadomestila - III. kategorija invalidnosti - poslabšanje v stanju invalidnosti - nov predpis
Ker je tožnik na podlagi odločbe toženca z dne 27. 5. 2013, ki je postala dokončna in izvršljiva, od 1. 3. 2013 pridobil nove pravice iz invalidskega zavarovanja, je toženec tožniku utemeljeno z dnem 13. 6. 2013 ustavil izplačevanje nadomestila za invalidnost, priznanega po prejšnjih predpisih (ZPIZ-1). Na podlagi odločbe z dne 27. 5. 2013 pa je imel toženec podlago za novo odmero nadomestila po ZPIZ-2 od 14. 6. 2013 dalje. V tožnikovem primeru bi določba 389. člena ZPIZ-2 (varstvo pravic po prejšnjih predpisih) in varstvo pravice do nadomestila za invalidnost, ki ga je tožnik pridobil na podlagi prejšnjih predpisov, to je ZPIZ-1, prišli v poštev le ob nespremenjenem stanju, torej če ne bi prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju in do poslabšanja v stanju invalidnosti.
denarna socialna pomoč - pravice iz javnih sredstev - pristojnost za odločanje - tujec
ZTuj-2 ne določa, kateri organ je pristojen za odločanje o pravici do nujnega zdravstvenega varstva in osnovne oskrbe tujcu, ki mu je dovoljeno zadrževanje v Republiki Sloveniji. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je skladno s ZSV odločanje o pravicah, ki so določene v ZSVarPre in ZUPJS, v pristojnosti centrov za socialno delo. Ti namreč odločajo o navedenih pravicah glede državljanov Republike Slovenije, ki imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji oziroma v primeru tujca, ki ima dovoljeno za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Ker ZSV ni posebej določal, kdo je pristojen za odločanje o vtoževanih pravicah v primeru tujca, ki mu je dovoljeno zadrževanje v Republiki Sloveniji, je prvostopenjsko sodišče ob uporabi 3. člena ZS navedeno pravno praznino pravilno zapolnilo. V primeru pravne praznine mora sodišče uporabiti zakonska določila, ki urejajo druge podobne primere. Zato so pritožbene navedbe o nepristojnosti centra za socialno delo neutemeljene.
ZPP člen 105a, 155, 158, 158/1, 359. ZST-1 člen 36. ZST-1 tarifna številka 4021.
plačilo sodne takse kot procesna predpostavka – neplačilo sodne takse za tožbo – domneva umika tožbe – umik tožbe – povrnitev pravdnih stroškov – pravdni stroški – materialni izdatki – stroški kartuš – stroški fotokopiranja – prepoved spremembe na slabše – potrebni stroški – ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine – sodna taksa z a ugovor zoper sklep o izvršbi
Stroška nakupa kartuš kot potrebnega pravdnega stroška toženka ne more prevaliti na tožnico, ne glede na to, da navaja, da je bil to edini način, da do izteka roka pošlje svojo vlogo. Če bi toženka v svojih zadevah ravnala z zadostno skrbnostjo, bi vlogo sestavila dovolj zgodaj in ceneje poskrbela za dodatne izvode (s fotokopiranjem).
dodatek za dvojezičnost - skladnost akta o sistemizaciji s predpisi
Sodišče prve stopnje je pri presoji, ali je bil tožniku pravilno določen dodatek za dvojezičnost, ustrezno izhajalo iz podatkov akta o sistemizaciji delovnih mest tožene stranke, ki za tožnikovo delovno mesto ''policijski inšpektor – ...'' določa dodatek za dvojezičnost v višini 3% osnovne plače. Predpise, na katerih temelji sestava akta o sistemizaciji, je namreč dopustno neposredno uporabiti le v primeru, kadar ureditev akta o sistemizaciji ni skladna s temi predpisi. Takšna neskladnost pa v konkretnem primeru ni podana.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0015106
ZJU člen 147, 147/, 147/2, 149, 149/1, 149/1-3. ZFU člen 107.
premestitev - javni uslužbenec - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - razlogi za premestitev - smotrnejše delo organa - fiktivna premestitev
Sodišče prve stopnje je zmotno oziroma preuranjeno zaključilo, da tožnikova premestitev ni bila posledica delovnih potreb oziroma zagotovitve učinkovitejšega oziroma smotrnejšega dela organa, temveč je šlo za fiktivno premestitev. Za zakonitost premestitve ni odločilno, ali je med nalogami delovnega mesta v sistemizaciji (na katerega je bil premeščen tožnik) izrecno navedeno, da gre za sodelovanje s točno določenimi zunanjimi institucijami. Sistemizacija lahko le na splošno navaja delovne naloge, ki jih delavcu odredi predstojnik. Za opredelitev nalog zadostuje, da je npr. med nalogami tožnikovega delovnega mesta navedeno tudi sodelovanje s strokovnimi službami ter z drugimi zunanjimi institucijami. Bistveno je, ali tožnik dejansko te naloge opravlja. Zato zgolj dejstvo, da v sistemizaciji te naloge niso posebej opredeljene, ne pomeni, da gre za prirejeno premestitev, oziroma ni mogoče šteti, da se zaradi tega ni zagotovilo učinkovitejše oziroma bolj smotrno delo tožene stranke. Zaradi zmotne pravne presoje, da je šlo za fiktivno premestitev, dejansko stanje še ni bilo v zadostni meri razčiščeno, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
plačilo plače - obveznost plačila - stroški prevoza na delo in z dela - stroški prehrane - regres za letni dopust
Tožena stranka (delodajalec) tožniku v spornem obdobju ni izplačala celotne plače, stroškov prevoza na delo in z dela, stroškov prehrane in regresa za letni dopust za leto 2012, zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
USTAVNO PRAVO - PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
VSL0066218
URS člen 22. ZP-1 člen 155, 155/1, 155/1-8, 155/2.
bistvena kršitev določb postopka o prekršku - absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku - razlogi o odločilnih dejstvih - obrazložitev sodbe - pravica do pravnega sredstva - pravica do poštenega sojenja - dokazna ocena - priznanje prekrška
Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dokaznega predloga in priloženih dokumentov (navodil za uporabo alkotesterja) ter so navedbe o obdolženčevem priznanju nejasne, je podana absolutna bistvena kršitev iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.
ZJU člen 156, 156/2, 156/3, 158, 158/2, 158/3, 158/4, 158/5. ZDR-1 člen 98. KPND člen 31.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
S spremembo sistemizacije je bilo ukinjeno delovno mesto tožnice, delovne naloge tega delovnega mesta pa so bile razporejene na drugo delovno mesto. Ker je ukinitev delovnega mesta organizacijski razlog, zaradi katerega javnemu uslužbencu v skladu z drugim odstavkom 156. člena ZJU lahko preneha delovno razmerje, tožnice pa ni bilo možno premestiti na drugo delovno mesto v skladu s pogoji iz drugega odstavka 158. člena ZJU, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.
Vložnik je dne 8. 6. 2015 vložil vlogo, napisano v jeziku, ki pred sodiščem ni v uradni rabi in se kot taka šteje za nerazumljivo. Zato je sodišče vložnika s sklepom pozvalo, da vlogo v roku 30 dni popravi in dopolni tako, da predloži prevod vloge z dne 8. 6. 2015. Hkrati ga je seznanilo o možnosti pridobitve brezplačne pravne pomoči in ga opozorilo, da bo njegovo vlogo zavrglo, če ne bo ravnal v skladu s sklepom o popravi. Ker tožnik vloge ni popravil v roku, kot mu ga je določilo sodišče, je sodišče prve stopnje njegovo vlogo utemeljeno zavrglo v skladu s 5. odstavkom 108. člena ZPP.
Bistveni pogoj za priznanje varstvenega dodatka je, da lastni dohodek vlagatelja oziroma družine ne presega višine premoženjskega cenzusa, določenega v višini minimalnega dohodka vlagatelja oz. družine. Ker lastni dohodek družine tožnika presega minimalni dohodek za varstveni dodatek, tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje varstvenega dodatka po 49. členu ZSVarPre.