Ne glede na formalno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z družbo A. d. o. o. je bila dejanski delodajalec tožnika ves čas toženka, vendar mu za čas, ko že ima priznano delovno razmerje v družbi A. d. o. o. (in je na tej podlagi vključen v obvezna zavarovanja), ni mogoče priznati še delovnega razmerja pri toženki. Za čas po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja s toženko, ko je bil tožnik brezposeln in kasneje upokojen, pa ni ovire za priznanje delovnega razmerja pri njej.
S ponavljanjem navedb, s katerimi sta pritožnika v zapuščinskem postopku uveljavljala, da je oporoka pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na navedenih nepremičninah, v tem postopku ne moreta doseči prekinitve postopka. Solastninska pravica predlagateljice glede navedenih nepremičnin temelji na pogodbi, da bi o njeni veljavnosti tekla pravda, pa pritožnika ne trdita.
Pritožnica svoj pravni interes utemeljuje zgolj z zatrjevanjem obstoja predpogodbe in plačili.
Spoštovanje primerljivosti tarif med državami članicami EU je po presoji pritožbenega sodišča treba spoštovati pri določitvi splošno veljavne tarife, kar izhaja tudi iz sodbe Sodišča EU C-351/12. Sodišče v konkretnem postopku ne določa splošno veljavne tarife, temveč le višino primernega nadomestila za konkreten primer, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo za neupoštevne vse navedbe toženke glede primerljivosti nadomestila s tujimi tarifami.
Velja za ustaljeno stališče, da presoja primernosti tarif ni v pristojnosti rednega sodišča. Ker gre za zelo zahtevna dejanska vprašanja, je tovrstna presoja primernosti veljavnih tarif v pristojnosti Sveta za avtorsko pravo (SAP).
Sodišče ni imelo podlage za zavrženje predloga dediča za taksno oprostitev. Predlog je imel vse obvezne/potrebne sestavine. Soglasje polnoletnih družinskih članov in njihovi podpisi niso več obvezna sestavina predloga, podatke o morebitnih družinskih članih pa lahko sodišče po uradni dolžnosti preveri v zbirki podatkov eRISK.
ZOdv-G, ki je začel veljati dne 26. 10. 2022, v prehodni določbi določa uporabo spremenjenega petega odstavka 17. člena ZOdv na 6 mesecev po uveljavitvi novele ZOdv-G, torej na 26. 4. 2023. Glede na to, da je v času odločanja sodišča prve stopnje ta določba že bila v veljavi in se je tudi že uporabljala, jo je bilo dolžno uporabiti tudi sodišče v konkretni zadevi. Res sodna praksa glede tega vprašanja ni enotna, večinska praksa pa vendarle zavzema stališče, da je z vidika odmere stroškov bistven trenutek, ko je sodišče o njih odločilo.
Kadar je potrebno vročiti tožbo pravni osebi v tujini, se v skladu z določilom prvega odstavka 135. člena ZPP, vročitev opravi po diplomatski poti, če ni v mednarodni pogodbi ali v tem zakonu (146. člen) drugače določeno. Pri vročanju v tujino se tako ne upoštevajo pravila vročanja našega procesnega zakona, razen, če ima pravna oseba iz tujine ali njen zakoniti zastopnik, ki je v tujini, pooblaščenca v Sloveniji.
Vročitev je potrebno opraviti ob upoštevanju veljavnih mednarodnih pogodb.
Odgovornost članov poslovodstva za obveznost povrniti znesek za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka, ki jih ni mogoče pokriti iz unovčene stečajne mase, ima enake značilnosti kot odškodninska odgovornost članov poslovodstva iz prvega odstavka 42. člena ZFPPIPP. Posamezni član poslovodstva se te odgovornosti lahko razbremeni, če trdi in dokaže, da na nastanek položaja (nezmožnost iz premoženja družbe pokriti začetne stroške stečajnega postopka) v času, ko je opravljal funkcijo člana poslovodstva, ni mogel vplivati.
Slamnati direktor se svoje odgovornosti za poslovanje družbe oziroma odgovornosti za vračilo predujma po 233. členu ZFPPIPP ne more razbremeniti s sklicevanjem na navideznost njegove vloge.
Ob tem sodišče druge stopnje dodaja, da je odobritev pravnega posla s strani pristojne upravne enote po 19. členu (in z njim povezanih določbah) Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) dodaten pogoj k predpostavkam za veljaven nastanek zavezovalnega pravnega posla (kupoprodajne pogodbe za kmetijska zemljišča), ki pa ga sodišče tudi ne more nadomestiti tako, da bi o tem odločalo kot o predhodnem vprašanju, zlasti, če je o tem že pravnomočno odločeno na matičnem (upravnem področju), kot v predmetni zadevi.
Datum uporabe oziroma rok veljavnosti, ki ga na embalažo kompleta prve pomoči vnese (ali pa tudi ne) proizvajalec, z vidika zakonskih znakov prekrška ni bistven. Četudi je rok oziroma datum uporabe na embalaži kompleta še veljaven, dejansko pa so v njem sterilni materiali s potečenim rokom uporabe, so znaki prekrška izpolnjeni. Hkrati pa znaki prekrška v primeru, ko imajo vse sestavine kompleta prve pomoči veljaven rok uporabe, niso izpolnjeni, četudi je potekel rok uporabe, označen na embalaži kompleta. Je pa datum uporabnosti, naveden na embalaži kompleta prve pomoči, lahko upoštevna (tudi odločilna) okoliščina dejanskega stanja, dokler je embalaža kompleta prve pomoči originalno zaprta na način, da je jasno, da iz kompleta ni moglo biti ničesar odvzeto, dodano ali zamenjano.
Tožeča stranka je trdila, da je bila pogodbena kazen dogovorjena za primer, če bi tožena stranka brez vednosti tožnice sama sklenila pogodbo z nasprotno stranko, s katero jo je seznanila tožeča stranka, kar se je v obravnavanem primeru tudi zgodilo. Vendar pa tožeča stranka zaradi zadevne kršitve pogodbe o posredovanju s strani tožene stranke ni izgubila temeljnega izpolnitvenega zahtevka. Nasprotno, drugi odstavek 26. člena ZNPosr posredniku v takem primeru nudi izrecno upravičenje, da od kršitelja zahteva izpolnitev posredniške pogodbe, enako kot, če kršitve ne bi bilo in bi bila ta pravilno izpolnjena. Tožena stranka pa ima kljub temu, da je sklenila kupoprodajno pogodbo oziroma pogodbo o prenosu poslovnega deleža s prodajalcem brez sodelovanja posrednika, dolžnost, da posredniku-tožeči stranki plača v posredniški pogodbi dogovorjeno provizijo. Edina obveznost naročitelja iz sklenjene posredniške pogodbe je torej denarna, plačati mora provizijo ne glede na to, ali pogodbo s tretjo osebo, s katero ga je posrednik spravil v stik, sklene s posredovanjem posrednika ali brez njega, s kršitvijo posredniške pogodbe. Zato ima pritožba prav, da si je tožeča stranka v splošnih pogojih poslovanja poleg izpolnitvenega denarnega zahtevka, ki ji ga nudi zakon tudi za primer kršitve posredniške pogodbe, neupravičeno izposlovala še pogodbeno kazen zaradi enake ali iste kršitve. Ker izpolnitveni zahtevek za plačilo posredniške provizije zapade z dnem sklenitve kupoprodajne pogodbe med naročiteljem in tretjo osebo, je tožeča stranka upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti od neplačane provizije od dneva sklenitve te pogodbe, ki po mnenju zakonodajalca zadostijo tudi zahtevi po kaznovalni funkciji pogodbene kazni.
Pritožba utemeljeno opozarja, da je tožeča stranka v celoti in v skladu z ZNPosr opravila vse potrebne posredniške aktivnosti, toženi stranki preskrbela vso potrebno dokumentacijo, opravila ogled, spravila torej toženo stranko v stik s prodajalcem in ji pri tem nudila vse zahtevane in potrebne informacije, vseh nadaljnjih storitev pa ni opravila izključno iz razloga na strani tožene stranke, ki je z njo prenehala komunicirati in sama nadaljevala pogajanja s prodajalcem. V takšnem primeru tožena stranka kot naročitelj ni upravičena do znižanja provizije, pač pa ima nepremičninska družba že po zakonu pravico do celotnega plačila za posredovanje, ne glede na to, da ni opravila vseh storitev, ki bi jih, če tožena stranka ne bi prekinila sodelovanja z njo (četrti odstavek 25. člena ZNPosr).
Tožnik je v postopku uveljavljal štiri zahtevke, pri čemer z dvema ni bil uspešen (zahtevka na odpoved najemne pogodbe in na izpraznitev in izročitev bivalne enote sta bila zavrnjena). Z ostalima zahtevkoma (na plačilo neplačanih najemnin in plačilo neplačanih obratovalnih stroškov) pa je tožnik dejansko uspel, saj so toženci neplačane najemnine in stroške plačali po vložitvi tožbe in tik pred narokom za glavno obravnavo, zato je tožnik svoja zahtevka iz tega naslova ob strinjanju tožencev umaknil. Ob taki procesni situaciji je sodišče prve stopnje odločilo, da je pravično, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.
S plačili, izvedenimi po vložitvi tožbe, so toženci pripoznali zahtevek, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik s tem delom zahtevka dosegel dejanski uspeh. Glede na to, da so se toženci, ki dlje časa niso izpolnjevali svojih obveznosti iz najemne pogodbe, plačilu denarne terjatve tudi še v tem postopku upirali z navajanjem razlogov, zakaj plačila niso sposobni izvesti, ni mogoče govoriti, da toženci niso dali povoda za tožbo (157. člen ZPP).
Višje sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da do delovne nesreče ni prišlo zaradi kršitev ukrepov iz varstva pri delu s strani tožene stranke, temveč je bil za to odgovoren delavec sam.
Noben delovodja ne more biti na vseh straneh delovišča in od njega ni mogoče pričakovati, da bo lahko preprečil vsako nezgodo. Ravno zato je tako pomembno, da so o ukrepih varstva pri delu seznanjeni tudi delavci, ki so dolžni paziti tako nase kot na druge, vsekakor pa ne smejo sami ustvarjati nevarnih situacij, v katerih lahko pride do delovne nezgode, če je to v nasprotju z varnostjo. To velja tudi v primeru, da je na delovišču tudi oprema, ki sicer ni primerna za dostop v višje etaže.
Splošno pravilo ZNP-1 iz prvega odstavka 40. člena, po katerem vsak udeleženec krije svoje stroške, se v skrbniškem postopku ne uporablja. Pravilo se uporablja le, če zakon ne določa drugače, za postopek postavitve odrasle osebe pod skrbništvo pa zakon vsebuje posebna pravila, v 70. členu.
V prvem odstavku 70. člena ZNP-1 je uporabljen izraz "stroški postopka", kar jasno vključuje vse stroške - tako skupne stroške kot stroške udeleženca. Enak izraz je uporabljen v naslovu 40. člen, v katerem so določena ločena pravila za razporeditev skupnih stroškov postopka in stroškov udeležencev.