ZPP člen 77, 77/2, 78, 82, 83, 83/2. ZZZDR člen 209, 209/2.
odvzem poslovne sposobnosti - zakoniti zastopnik – začasni skrbnik – stalni skrbnik - skrbnik za posebni primer – procesna legitimacija
Položaj skrbnice za posebni primer v tem postopku je bil primerljiv s položajem začasnega skrbnika, ki ga postavi sodišče osebi, zoper katero se začne postopek za odvzem poslovne sposobnosti. Ker je v obravnavanem primeru postopek za delni odvzem poslovne sposobnosti končan in je tožeča stranka postavljena pod skrbništvo, je s postavitvijo stalnega skrbnika odpadla potreba, da ga v tej pravdi zastopa skrbnica za posebni primer.
sklep o dedovanju - vsebina sklepa - dednopravni zahtevki po pravnomočnosti sklepa o dedovanju - pozneje najdeno premoženje - vračunanje v dedni delež
Predmet dedovanja niso denarna sredstva zap. vdove, zato sodišče v zapuščinskem postopku po pokojnem ne more (in ne sme) ugotavljati obsega sredstev zap. vdove na njenih računih na podlagi zgolj navržene trditve, da gre pri teh sredstvih za skupno premoženje zapustnika in zap. vdove.
zahteva za sodno varstvo – pritožba prekrškovnega organa zoper odločitev o zahtevi za sodno varstvo – nedovoljena pritožba – uveljavljanje premoženjsko pravnega zahtevka
Prekrškovni organ v uvodu pritožbe sicer navaja, da sodbo Okrajnega sodišča v Piranu izpodbija iz pritožbenih razlogov 1., 2. in 4. točke 154. člena ZP-1, vendar je iz vsebine pritožbenih navedb razvidno, da se le te dejansko nanašajo na uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej razloga iz 3. točke 154. člena ZP-1. Iz tega razloga pa glede na določbo tretjega odstavka 66. člena ZP-1, pritožba prekrškovnega organa zoper sodbo sodišča, s katero je bilo zahtevi za sodno varstvo ugodeno, ni dovoljena.
Očitek prekrškovnega organa, da je bila z odločitvijo sodišča prve stopnje onemogočena pravica oškodovanca do uveljavljanja premoženjskopravnega zahtevka, ni utemeljen, saj oškodovanca ni med upravičenci do vložitve zahteve za sodno varstvo (59. člen ZP-1), prav tako ga ne omenjajo določbe 65. člena ZP-1, ki se nanašajo na odločanje sodišča o zahtevi za sodno varstvo. Sicer pa za oškodovanca to ni ovira, da ne bi mogel eventualnega zahtevka uveljavljati v pravdi.
ZPP člen 188, 188/2, 339, 339/2, 339/2-15, 454, 454/2.
spor majhne vrednosti – protispisnost – povzemanje vsebine listine – zahteva za izvedbo naroka - dokazni predlog
V postopku v sporih majhne vrednosti mora pravdna stranka izvedbo naroka za glavno obravnavno izrecno zahtevati. Ni namreč mogoče šteti, da določeni dokazni predlogi pomenijo zahtevo za izvedbo naroka, saj ni nujno, da bo sodišče takemu dokaznemu predlogu sploh ugodilo.
vožnja z vozilom po cesti – sankcija – sprememba sodbe
Obdolžencu se ne očita, da je povzročil prometno nesrečo zaradi vožnje pod vplivom alkohola, pač pa, da je storil prekršek, opisan v 1. alineji izreka, s tem, da je vozil osebni avtomobil v cestnem prometu pod vplivom alkohola, prekršek opisan v 2. alineji izreka pa s tem, da kot voznik ni vozil po desni strani smernega vozišča na taki oddaljenosti od njegovega roba, da bi potekal promet varno in neovirano, saj je z vozilom zapeljal na desno stran vozišča, kjer je z desnim delom vozila oplazil oziroma trčil v več vozil. Vzročne zveze med alkoholiziranostjo in prekrškom po 37. členu ZPrCP torej sodišču prve stopnje ni bilo treba dokazovati.
Pogodbena določila zavezujejo le pogodbene stranke. Pogodbena določila med tretjimi zato ne morejo izničiti niti določil o ari niti pravil, ki se nanašajo na fiduciarne račune. Ker tožena stranka are ni prejela v zvezi s Pogodbo, ki jo je sklenila z J. S., pač pa ji je bila nakazana fiduciarni račun v hrambo za tretjo osebo (tožeča stranka), je zmotno pravno stališče pritožnice, da lahko s prejetim zneskom razpolaga enako kot prejemnik are.
zmotna uporaba materialnega prava - odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se vozila - deljena odgovornost
Glede na trditveno podlago tožbe (da je do prometne nesreče prišlo med dvema motornima voziloma med vožnjo (premikanjem)), je prvostopenjsko sodišče izhajalo iz napačne materialnopravne podlage, ko je ugotavljalo odškodninsko odgovornost zgolj v smislu 131. člena OZ, saj bi moralo uporabiti tudi določbe, ki urejajo odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila (154. člen OZ)
spor majhne vrednosti– narok za glavno obravnavo – zahteva za izvedbo naroka
Sodišče tožene stranke ni bilo dolžno pozivati k izjavi o tem, ali zahteva narok; tožena stranka bi morala to zahtevati že v naprej - v tožbi, odgovoru na tožbo ali pripravljalni vlogi. S tem, ko je sodišče toženo stranko naknadno pozvalo, naj se izjavi, ali zahteva izvedbo naroka, tožena stranka ni pridobila pravice do izvedbe naroka, kot bi šlo sklepati iz njenih pritožbenih navedb.
zahteva za sodno varstvo – pritožba zoper odločitev o zahtevi za sodno varstvo – nedovoljena pritožba
Okrajno sodišče je o zahtevi za sodno varstvo storilke odločalo kot pritožbeni organ zoper odločbo o prekršku prekrškovnega organa (torej kot instanca prekrškovnemu organu). Glede na to, da je vloženo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno, bi bila pritožba zoper takšno sodbo dovoljena le pod pogoji iz drugega odstavka 66. člena Zakona o prekrških (ZP-1).
ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Tožena stranke je tožniku v podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je s svojim vozilo zapeljal na varno območje delodajalca, izključno namenjeno nočnemu parkiranju avtobusov. Po izstopu iz svojega vozila je odšel do parkiranega mestnega avtobusa, kjer je iz rezervoarja natočil 10 litrov goriva z namenom, da si ga protipravno prilasti. Očitano ravnanje lahko predstavlja utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.
začasna nezmožnost za delo - pravdni stroški - načelo uspeha
Tožnica s svojim zahtevkom ni v celoti uspela. Potem, ko je bilo podano izvedensko mnenje iz katerega izhaja ugotovitev sodnega izvedenca, da tožnica ni bila zmožna za opravljanje dela v polnem delovnem času v določenem obdobju, tožnica ni postavila datuma, do kdaj naj bi ta začasna nezmožnost za delo trajala, zato je bilo potrebno šteti, da tožnica uveljavlja začasno nezmožnost za delo vse do naroka za glavno obravnavo. Ker pa je bilo bistvo spora v presoji izpodbijanih odločb tožene stranke in ker je tožnica tudi delno uspela glede ugotovitve začasne nezmožnosti za delo, pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre za delni uspeh, torej za uspeh v višini 50 %.
ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1. KZ-1 člen 209.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja - znaki kaznivega dejanja - rok za podajo odpovedi
Tožnica (zaposlena na delovnem mestu upravnica) je v spornem času opuščala svojo dolžnost z nastanitvami v bivalnici ter ni evidentirala bivanja, za bivanje ni izstavljala računov ter ni prijavila bivanja pri upravnem organu, vse to pa je tožnica storila z namenom pridobiti si protipravno premoženjsko korist s prisvajanjem najemnin nastanjenih oseb. Tožničino ravnanje ima vse znake kaznivega dejanja poneverbe ali neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu KZ-1 (ki določa, da se oseba, ki si protipravno prilasti denar, premično stvar ali drug del tujega premoženja, ki mu je zaupano v zvezi z zaposlitvijo ali pri opravljanju gospodarske, finančne ali poslovne dejavnosti ali pri opravljanju dolžnosti skrbnika ali mu je prepuščeno kot uradni osebi v službi, kaznuje z zaporom do treh let). Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - odmera višine odškodnine - objektivna odgovornost - nevarna dejavnost - viličar - soprispevek
Tožnik (skladiščnik) se je poškodoval pri opravljanju dela pri toženi stranki, ko je viličaristu pomagal s podlaganjem lesene gredi. Pri tem je cev zdrsnila z vilice viličarja, padla na konec lesene gredi in tožnika udarila v brado. Že viličar kot delovni stroj predstavlja nevarno stvar. Kot nevarno dejavnost je dopustno opredeliti tudi nevaren način transporta z viličarjem. V konkretnem primeru je tožnik v nevarnem delovnem območju viličarja pomagal viličaristu s podlaganjem cevi za lažje nakladanje. Tak postopek predstavlja nevaren postopek. Že zadrževanje v delovnem območju viličarja predstavlja povečano nevarnost poškodovanja. Zato je tožena stranka objektivno odgovorna za škodo, ki jo je tožnik utrpel v delovni nesreči. Tožnik je 50 % soodgovoren za nastalo škodo, ker je bil za delo ustrezno usposobljen, pri nudenju pomoči viličaristu ob nalaganju bremena pa ni upošteval veljavnih varnostnih predpisov.
Ker je tožnica pritožbo zoper sodbo vložila po izteku 15-dnevnega zakonskega roka, je potrebno njeno pritožbo kot prepozno zavreči.
Ker se tožničina vloga „žalba“ posredovana sodišču v tujem jeziku, šteje za nerazumljivo in ne za nepopolno, bi moralo sodišče prve stopnje z njo ravnati skladno z 2. odstavkom 104. člena ZPP kot z nerazumljivo vlogo in jo vrniti tožnici, da jo v določenem roku vrne v dveh izvodih prevedeno v slovenski jezik ter jo hkrati opozoriti na pravne posledice, v kolikor ne bo postopala skladno s sklepom. Ker tega ni storilo je podana bistvena kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP.
ZPP člen 243, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14. ZPIZ-1 člen 60, 60/1, 60/2, 60/3.
invalidnost - I. kategorija invalidnosti - priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja - invalid II. kategorije - bistvena kršitev določb postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - izvedensko mnenje - izvedba dokaza - izvedenec - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - zavrnitev dokaznega predloga
Ob podanih ocenah obeh izvedenskih mnenj iz predsodnega upravnega postopka, da pri tožnici še ni prišlo do tolikšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi utemeljevalo razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, ki imata značaj javne listine, sodišče prve stopnje samo, le na podlagi medicinskih izvodov, ni moglo zaključiti, da je pri tožnici prišlo do tolikšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da pri njej ni več preostale delovne zmožnosti za organizirano pridobitno delo. Ob morebitnem dvomu v pravilnost mnenj obeh invalidskih komisij bi namreč moralo izvesti dokaz z izvedencem medicinske stroke. Ker ni postopalo po 243. členu ZPP, ki izrecno določa, da sodišče v primeru, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim ne razpolaga, izvede dokaz s sodnim izvedencem, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP.
Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede člen 1, 2, 2/2, 5, 5/1, 5/3, 5/5, 11, 11/3, 11/6. Pravilnik o napredovanju zaposlenih v državni upravi člen 1. ZSPJS člen 16, 16/1, 16/3, 49.a.
napredovanje v višji plačni razred - policist - javni uslužbenci - uvedba novega plačnega sistema - prevedba - plačilo razlike plače
Tožnik je ob prevedbi plač v novem plačnem razredu v letu 2008 že dosegel najvišji plačni razred v nazivu policist vodja izmene I in takrat ni mogel biti uvrščen v višji plačni razred. Dejansko je pridobil možnost napredovanja skladno z določbo 2. odstavka 16. člena ZSPJS šele po spremembi Akta o sistemizaciji z dne 13. 11. 2008. Zato je za presojo sporne zadeve potrebno izhajati iz določbe 3. odstavka 11. člena Uredbe, po kateri javni uslužbenci, ki so pridobili pravico do napredovanja na podlagi določb ZSPJS, in je niso imeli po predpisih, ki so se uporabljali v obdobju pred prevedbo plač, to je pred 1. 8. 2008, lahko prvič napredujejo po pridobitvi treh ocen po postopku iz Uredbe.
Ker v listinski medicinski dokumentaciji, ki jo je slovenskemu nosilcu zavarovanja v skladu s Sporazumom o socialnem zavarovanju med Bosno in Hercegovino in Republiko Slovenijo, predložil nosilec zavarovanja BiH, ni dovolj objektivizirane podlage za oceno invalidnosti, je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine neutemeljen.
Ker je bilo ugotovljeno, da je v obravnavanem primeru tožena stranka takoj ugovarjala sprejemu ponudbe z dopolnitvami oziroma spremembami, ki jih je na toženkino ponudbo dopisal in prečrtal tožnik, je pravno pravilna ugotovitev o tem, da poravnava zaradi nedoseženega soglasja volj med strankama ni bila sklenjena.
Zavarovalnica, ki plača oškodovancu za nematerialno škodo, lahko v primeru odpadle pravne podlage, zahteva vrnitev preveč plačanega zneska, če ta ni bil pošten.
sodna taksa - oprostitev plačila - spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja - odškodnina za neizkoriščen letni dopust
Tožnica v tem individualnem delovnem sporu vtožuje ničnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, priznanje pravic iz delovnega razmerja, plačilo odpravnine, denarno povračilo in plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenega dopusta. Gre torej za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, ki zajema vse zahtevke, razen zahtevka za plačilo odškodnine za neizkoriščen dopust. Zato je tožnica taksni zavezanec le za plačilo takse za odškodnino.
OZ člen 88, 88/1. ZOR člen 103, 103/1, 107. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. ZKolP člen 1, 1/2.
regres za letni dopust - prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
KP tožene stranke je bila sprejeta 18. 3. 1993, to je po uveljavitvi ZNOIP, zato je določba 30. člena KP tožene stranke (javnega zavoda), ki se nanaša na višino regresa za letni dopust, nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Določba 1. odstavka 30. člena KP tožene stranke o tem, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa, je v nasprotju s kongentno zakonsko določbo prvega odstavka 13. člena ZNOIP. V skladu s prvim odstavkom 103. člena takrat veljavnega ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust, s KP tožene stranke pa je bilo že po začetku veljavnosti zakona to vprašanje urejeno v nasprotju z določbo 13. člena ZNOIP.