odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine - policist - usposabljanje - krivdna odgovornost - kriminalist - vaje
Tožeča stranka (policistka) ni opravila osnovnega usposabljanja kriminalistov ali kriminalističnega tečaja, zato ni izpolnjevala osnovnih pogojev za nadaljevalno usposabljanje kriminalistov, kar pomeni, da se tega usposabljanja ne bi smela udeležiti. S tem, ko je tožena stranka tožnico vključila v nadaljevalno usposabljanje, je ravnala protipravno. Prav tako marker ni ravnal v skladu s prejetimi navodili in je s svojimi ravnanji pretiraval. Zato tožena stranka krivdno odgovarja tožnici za škodo, ki jo je tožnica utrpela na službenem usposabljanju ob izvajanju vaje prijetje storilca kaznivega dejanja (markerja).
Tožnica (bolniška strežnica) se je poškodovala na delovnem mestu, ko je prelagala lonec s čajem s kuhinjskega pulta na servirni voziček. Tožena stranka ni v celoti izpolnila svojega dolžnostnega ravnanja ter tožnici ni zagotovila uporabe ustreznega servirnega vozička, dopuščala pa je tudi njegovo uporabo na nepravilen način, to je z vlečenjem loncev preko roba vozička namesto z dvigovanjem. Zato je podana krivdna odgovornost tožene stranka za obravnavani škodni dogodek.
Tožnica je tudi sama prispevala k nastanku nezgode. Zavedala se je, da prelaganja loncev čaja na servirni voziček ni izvajala na pravilen način, prav tako o tem ni opozorila nadrejenih. Ker je tožena stranka kljub nadzoru delavcev dopuščala takšno prakso, ter ji tudi ni omogočila uporabe rokavic oziroma je dopuščala, da tožnica tega dela ni opravljala z rokavico, kar bi ublažilo udarec oziroma udarnino prsta, je bistveni del odgovornosti prav toženi stranki. Zato pritožbeno sodišče ocenjuje odgovornost tožnice v višini 10 %, odgovornost tožene stranke pa v višini 90 %.
invalidnost III. kategorije - pravica do dela s krajšim delovnim časom - invalidnost I. kategorije - priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja - vzrok invalidnosti - bolezen
Pri tožniku ni podana popolna nezmožnost za vsako organizirano pridobitno delo, zato njegov tožbeni zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti, ni utemeljen.
Pri presojanju pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih upravnih aktov je načeloma mogoče upoštevati le medicinske izvide, ki so obstajali v času do izdaje izpodbijanega drugostopenjskega upravnega akta. Vsi novejši medicinski izvidi so lahko predmet novega predsodnega upravnega postopka.
ZPIZ-1 člen 36. Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju člen 20, 20/1, 36, 36/2, 38, 38/10.
starostna pokojnina - pridobitev pravice - zakonski pogoji - sporazum s Srbijo - tuj nosilec zavarovanja - mednarodni sporazum - dopolnjena pokojninska doba - vojaški zavarovanec
Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju v 1. odstavku 20. člena določa, da se v primeru, ko je zavarovanec dopolnil zavarovalni dobi po pravnih predpisih obeh pogodbenic, se pri pridobitvi, ohranitvi ali ponovnem priznanju pravice do dajatev zavarovalni dobi seštejeta, če se ne nanašata na isto obdobje. V kolikšni meri in kako se upoštevajo zavarovalne dobe, določajo pravni predpisi pogodbenice, v kateri je zavarovanec dopolnil te zavarovalne dobe, če ni s tem sporazumom drugače določeno. Ključno vprašanje za rešitev tega socialnega spora, predmet katerega je presoja, ali tožnik (vojaški zavarovanec) izpolnjuje pogoje za priznanje sorazmernega dela starostne pokojnine, je, ali ima tožnik v Republiki Srbiji priznano zavarovalno dobo in v kakšnem obsegu.
Sporazum vojaških zavarovancev pri pridobitvi pravic ne izključuje oz. v 2. odst. 36. člena celo izrecno določa, da so zavarovalne dobe, dopolnjene po pravnih predpisih SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev od 1. 1. 1973 do 7. 10. 1991, breme pogodbenice, katere državljan je bila oseba na dan uveljavitve tega sporazuma. Če ima oseba državljanstvo obeh pogodbenic, so zavarovalne dobe breme pogodbenice, v kateri ima oseba stalno prebivališče na dan uveljavitve tega sporazuma. Sporazum je stopil v veljavo dne 1. 11. 2010, tega dne pa je imel tožnik, ki je tudi slovenski državljan, stalno prebivališče v R Sloveniji. Navedeno bi, upoštevajoč zgolj 36. čl. Sporazuma, pomenilo, da gre zavarovalna doba, ki jo je tožnik kot vojaška oseba dosegel do 7. 10. 1991 po pravnih predpisih SFRJ, v breme Republike Slovenije. Ker pa je tožniku srbski nosilec zavarovanja prvi priznal pokojnino, upoštevajoč zavarovalno dobo, ki jo je tožnik dopolnil po pravnih predpisih SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, le ta ostane obveznost pristojnega nosilca pogodbenice, torej srbskega nosilca zavarovanja (10. odstavek 38. člena Sporazuma). Upoštevajoč navedeno pravno podlago se šteje, da je zavarovalna doba, ki jo je tožnik kot vojaški zavarovanec dosegel do 7. 10. 1991 po pravnih predpisih SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, srbska zavarovalna doba oz. doba, dopolnjena v Republiki Srbiji. Ker pa je bil tožnik pri tujem nosilcu zavarovanja zavarovan tudi po 7. 10. 1991, natančneje do 31. 12. 1992, bo morala tožena stranka skladno z določbami Sporazuma od pristojnega nosilca zavarovanja Republike Srbije pridobiti potrdilo, iz katerega bo razvidna (celotna) zavarovalna doba tožnika, dopolnjena po predpisih Republike Srbije. Po prejemu takšnega potrdila, bo o tožnikovi pravici do sorazmernega dela starostne pokojnine ponovno odločila, upoštevajoč 20. čl. Sporazuma.
postopek izbire kandidata - zavrženje tožbe - tožba v korist tretjega - actio popularis - pravica do sodnega varstva
Zaradi pomanjkanja procesne legitimacije je nedopustna tožba, ki jo vloži oseba, ki s tožbo ne zahteva varstva svojih pravic ampak varstvo pravic tretje osebe. Procesna legitimacija je procesna predpostavka in če ta ni izpolnjena, sodišče tožbo zavrže.
Tožnik je vložil tožbo, s katero je zahteval ugotovitev obstoja delovnega razmerja druge osebe, zakonitost zaposlitve druge osebe na razpisu v spornem letu in zakonitost zasedbe delovnega mesta druge osebe. Ker ne obstaja pravica zahtevati varstva tujih pravic, temveč zgolj svojih pravic, je treba tožnikovo tožbo zaradi pomanjkanja procesne legitimacije zavreči.
ZIZ člen 42, 42/2. ZPP člen 5, 5/1, 139, 139/2, 140, 140/1, 140/2, 142, 142/3, 142/4, 224, 224/1, 224/4. ZPPreb člen 14a, 14a/1, 14a/1-1.
razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti - vročanje - pojem prebivališča - fikcija vročitve - vročilnica kot javna listina - pomen obvestila sodišču o opravljeni vročitvi - pravica do izjave v postopku razveljavitve potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti
Sodišče je prehitro odločalo o dolžnikovem ugovoru, še preden je bilo potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti razveljavljeno z učinkom pravnomočnosti.
Zakonodajalec uporablja pojem stanovanja, ki je različen od pojma prijavljenega (formalnega) prebivališča.
Sicer je postopek po drugem odstavku 42. člena ZIZ skopo urejen, a tudi v njem mora biti zagotovljena možnost, da lahko učinkovito sodeluje nasprotna stranka in odgovori na navedbe predlagatelja.
priznanje dejstev – izvedba naroka – spor manjše vrednosti
V tej situaciji, ko tožena stranka ni odgovorila na vlogo tožeče stranke, njene poprejšnje ugovorne navedbe pa so bile pavšalne in so zadoščale le za obrazloženost ugovora v izvršilnem postopku, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se štejejo navedbe tožeče stranke v vlogi z dne 26. 4. 2012 za resnične in da dejansko stanje ni (več) sporno.
odškodninska odgovornost delodajalca - mobing - trpinčenje na delovnem mestu - nadlegovanje
Nadrejeni delavec je začel vpiti na tožnico, ker je izdelala večje število parabol kot ji je bilo naročeno. Do preseganja števila izdelanih parabol je prišlo zato, ker je tožnica kljub temu, da je vedela, koliko dobrih kosov teh parabol mora narediti, to število presegla, ker se je bala, da bi jo videl kateri od šefov, kako stoji brez dela. Spornega dogodka ni mogoče opredeliti niti kot nadlegovanje (člen 6.a/1 ZDR) niti kot trpinčenje (člen 6.a/4 ZDR). Nadlegovanje je vsako neželeno vedenje, povezano s katerokoli osebno okoliščino, z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje. Da se lahko določeno neželeno vedenje (takšno je bilo prav gotovo tudi vedenje nadrejenega) opredeli kot nadlegovanje, mora biti to vedenje povezano z osebno okoliščino delavca in z učinkom ali namenom prizadejati njegovo dostojanstvo oziroma mora namen tega vedenja ustvariti zastraševalno sovražno ponižujoče sramotilno ali žaljivo okolje. Sporno ravnanje tožničinega nadrejenega ni bilo namenjeno prizadeti dostojanstvo tožnice oziroma ustvariti neustrezno delovno okolje, prav tako pa ne izpolnjuje vseh pogojev, da bi ga lahko opredelili kot trpinčenje. Bistvo trpinčenja je v ponavljajočem se ali sistematičnem, graje vrednem oziroma očitno negativnem in žaljivem ravnanju ali vedenju, usmerjenem proti posameznemu delavcu na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Enkraten izbruh tožničinega nadrejenega, usmerjen proti tožnici zaradi prevelikega števila izdelanih parabol, zato ni predstavljal trpinčenja, kot ga opredeljuje 6.a/4 člen ZDR.
OZ člen 88, 88/1. ZOR člen 103, 103/1, 107. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. ZKolP člen 1, 1/2.
regres za letni dopust - prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
KP tožene stranke je bila sprejeta 18. 3. 1993, to je po uveljavitvi ZNOIP, zato je določba 30. člena KP tožene stranke (javnega zavoda), ki se nanaša na višino regresa za letni dopust, nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Določba 1. odstavka 30. člena KP tožene stranke o tem, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa, je v nasprotju s kongentno zakonsko določbo prvega odstavka 13. člena ZNOIP. V skladu s prvim odstavkom 103. člena takrat veljavnega ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust, s KP tožene stranke pa je bilo že po začetku veljavnosti zakona to vprašanje urejeno v nasprotju z določbo 13. člena ZNOIP.
ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1. KZ-1 člen 209.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja - znaki kaznivega dejanja - rok za podajo odpovedi
Tožnica (zaposlena na delovnem mestu upravnica) je v spornem času opuščala svojo dolžnost z nastanitvami v bivalnici ter ni evidentirala bivanja, za bivanje ni izstavljala računov ter ni prijavila bivanja pri upravnem organu, vse to pa je tožnica storila z namenom pridobiti si protipravno premoženjsko korist s prisvajanjem najemnin nastanjenih oseb. Tožničino ravnanje ima vse znake kaznivega dejanja poneverbe ali neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu KZ-1 (ki določa, da se oseba, ki si protipravno prilasti denar, premično stvar ali drug del tujega premoženja, ki mu je zaupano v zvezi z zaposlitvijo ali pri opravljanju gospodarske, finančne ali poslovne dejavnosti ali pri opravljanju dolžnosti skrbnika ali mu je prepuščeno kot uradni osebi v službi, kaznuje z zaporom do treh let). Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.
Pri odmeri pokojnine tožniku, ki je bil uživalec pokojnine po predpisih, ki so veljali do uveljavitve ZPIZ-1, in ki se je nato ponovno vključil v zavarovanje, je treba uporabiti 417. člen ZPIZ-1, ki govori o ponovni odmeri oz. odstotnem povečanju pokojnin uživalcem pokojnine po prejšnjih predpisih.
Ob pravilni uporabi 417. člena ZPIZ-1 je po prenehanju zavarovanja mogoče tožniku kot uživalcu polovične predčasne pokojnine priznati pokojnino v zakoniti višini le ob odstotnem povečanju že priznane pokojninske dajatve, uveljavljane po prejšnjih predpisih.
stroški – neobrazložen sklep o stroških – obrazložitev v novem sklepu
Iz vsebine izpodbijanega sklepa je mogoče razbrati, da je prvostopno sodišče poskušalo odpraviti napako, ki jo je storilo v predhodno obravnavanem stroškovnem sklepu, vendar takšne procesne napake prvostopno sodišče očitno ne more samo odpraviti z izdajo novega sklepa.
Tožnikov zahtevek za plačilo razlik v plači je "čista" denarna terjatev, ki jo lahko v skladu s četrtim odstavkom 204. člena ZDR neposredno uveljavlja pred delovnim sodiščem, ne glede na to, ali je pred tem zahteval odpravo kršitve pri delodajalcu. Delavec pri uveljavljanju denarnih zahtevkov ni omejen s predhodnim postopkom pri delodajalcu kot procesno predpostavko za sodno varstvo, utemeljenost zahtevkov je vezana le na zastaralni rok (206. člen ZDR).
Četudi je bila zaradi izplačevanja dodatka za stalnost na podlagi odločitve tožene stranke tožnikova plača višja, ni mogoče šteti, da je bil s tem pravilno obračunan in izplačan tudi dodatek za delovno dobo. Obeh vrst dodatkov se ne more seštevati in upoštevati dobljene vsote kot dodatka za delovno dobo. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo dodatka za delovno dobo v višini, obračunani glede na dopolnjeno delovno dobo, utemeljen. Ker pa je tožena stranka s plačilom dodatka v zamudi, je poleg glavnice (dodatka za delovno dobo) dolžna plačati tožniku tudi zakonske zamudne obresti.
Tožena stranka je dodatek za stalnost izplačala tožniku po svoji prosti volji in ob poznavanju prepisov, brez kakršnihkoli zahtev tožnika. Tožena stranka si ni pridržala pravice, da bi lahko od tožnika zahtevala vrnitev izplačanih zneskov, niti ni plačala nekaj, da bi se izognila sili. Takšnega pridržka tožena stranka ni niti navajala niti dokazovala, zaradi česar zneska, ki ga je plačala tožniku, ne more terjati nazaj. Zato v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke iz naslova vrnitve plačanega dodatka, ne obstoji.
izvršba na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - zapadlost terjatve - razdor kreditne pogodbe - potrošniški kredit
Drugi dolžnik ni zgolj hipotekarni dolžnik, pač pa tudi soplačnik in sozavezanec. Če pa ima takšen status, pa pravilno opozarja na to, da tudi zanj veljajo določbe ZPotK, ki v 15. členu določajo razdor kreditne pogodbe in pogoje za razdor.
ZPP člen 243, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14. ZPIZ-1 člen 60, 60/1, 60/2, 60/3.
invalidnost - I. kategorija invalidnosti - priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja - invalid II. kategorije - bistvena kršitev določb postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - izvedensko mnenje - izvedba dokaza - izvedenec - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - zavrnitev dokaznega predloga
Ob podanih ocenah obeh izvedenskih mnenj iz predsodnega upravnega postopka, da pri tožnici še ni prišlo do tolikšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi utemeljevalo razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, ki imata značaj javne listine, sodišče prve stopnje samo, le na podlagi medicinskih izvodov, ni moglo zaključiti, da je pri tožnici prišlo do tolikšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da pri njej ni več preostale delovne zmožnosti za organizirano pridobitno delo. Ob morebitnem dvomu v pravilnost mnenj obeh invalidskih komisij bi namreč moralo izvesti dokaz z izvedencem medicinske stroke. Ker ni postopalo po 243. členu ZPP, ki izrecno določa, da sodišče v primeru, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim ne razpolaga, izvede dokaz s sodnim izvedencem, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP.
Ker je tožnica pritožbo zoper sodbo vložila po izteku 15-dnevnega zakonskega roka, je potrebno njeno pritožbo kot prepozno zavreči.
Ker se tožničina vloga „žalba“ posredovana sodišču v tujem jeziku, šteje za nerazumljivo in ne za nepopolno, bi moralo sodišče prve stopnje z njo ravnati skladno z 2. odstavkom 104. člena ZPP kot z nerazumljivo vlogo in jo vrniti tožnici, da jo v določenem roku vrne v dveh izvodih prevedeno v slovenski jezik ter jo hkrati opozoriti na pravne posledice, v kolikor ne bo postopala skladno s sklepom. Ker tega ni storilo je podana bistvena kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP.
invalidnost - invalidska pokojnina - pokojninska doba
Glede na določbo 67. člena in 68. člena ZPIZ-1 pridobi zavarovanec pravico do invalidske pokojnine, če izpolnjuje enega izmed pogojev iz 67. člena in hkrati pogoj pokojninske dobe, določen v 68. členu ZPIZ-1. Tega pogoja pa tožnik ne izpolnjuje. Zaradi neizpolnjenega pogoja pokojninske dobe tožnikov tožbeni zahtevek na priznanje pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.
kaznivo dejanje kršitve tajnosti postopka - osebnostne pravice - smrt oškodovanca
Gre namreč za osebnostne pravice posameznika, ki pa po njegovi smrti ne morejo biti prizadete, ker več ni naravnega nosilca osebnostnih pravic, saj te praviloma prenehajo s smrtjo. Obravnavano kaznivo dejanje namreč ne sodi v sklop tistih kaznivih dejanj za katera KZ-1 opredeljuje, da pravno varstvo določenih osebnostnih pravic traja tudi po smrti, kar sicer velja za kazniva dejanja, ki jih sodišče prve stopnje navaja v točki 9 napadene sodbe. Pri obravnavanem kaznivem dejanju gre namreč za zaščito razpoznavnosti otrok in sicer, da ne bi bili ob tem izpostavljeni dodatnim travmam zaradi objave o postopkih v katerih se nahajajo, kar bi negativno vplivalo na njihov razvoj, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v napadeni sodbi.
Toženka ni plačala sodne takse v 15 dneh od prejema naloga za plačilo sodne takse, prav tako niso izpolnjeni pogoji za odločanje o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu sodne takse, na pravne posledice neplačila pa je bila toženka opozorjena. Zato se na podlagi 3. odst. 105.a ZPP člena šteje, da je pritožba toženke umaknjena.