javni uslužbenci - prevedba - prehod v nov plačni sistem - delovno mesto - plačni razred
Pri prevedbi plač v javnem sektorju je treba izhajati iz vsebine veljavne pogodbe o zaposlitvi. Prehod v nov plačni sistem ne more spremeniti delovnopravnega položaja javnega uslužbenca. Podlago za prevedbo je predstavljal nominalni znesek osnovne plače in delovnega mesta javnega uslužbenca iz pogodbe o zaposlitvi, ne pa njegovo dejansko delo. Posamezna delovna mesta, ki so določena v kolektivni pogodbi, so bila usklajena na podlagi pogajanj med delodajalcem in socialnimi partnerji, pri čemer je bil predmet pogajanj in dogovorov med njimi tudi uvrščanje posameznih delovnih mest v plačne razrede. Pri določanju vrednosti posameznega delovnega mesta oziroma njegovega izhodiščnega plačnega razreda je bila zato tožena stranka dolžna spoštovati vrednotenje, ki je bilo dogovorjeno v kolektivni pogodbi.
Tožena stranka je v tožničinem primeru pri izpodbijani prevedbi v letu 2008 izhajala iz zadnje pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „komercialist ZT I“, na katerega je bila tožnica formalno razporejena, in glede tega upoštevala višino njene plače. Na tej osnovi je določila primerljivo delovno mesto „sodelavec za javna naročila“ ter jo ob upoštevanju pripadajočih napredovanj in odbitka zaradi nižje izobrazbe uvrstila v ustrezen plačni razred. Zato je izpodbijani aneks tožene stranke, s katerim je tožnici določila navedeno delovno mesto in jo uvrstila v ustrezen plačni razred, zakonit.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti
Duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti med zdravljenjem v primeru, ko slednje ni močnejše intenzivnosti niti daljšega trajanja in niso podane druge okoliščine, ki bi to opravičile, niso podlaga za prisojo odškodnine iz posebnega naslova, pač pa se upoštevajo pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem.
V primeru, da se tožena stranka v pritožbi sklicuje na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, pritožbeno sodišče takšnih razlogov ni dolžno preizkušati, saj se zamudna sodba skladno z določbo 2. odstavka 338. člena ZPP iz teh razlogov ne more izpodbijati. Tožena stranka se v pritožbi sklicuje prav na takšne razloge oziroma navaja, da zaradi neresničnih tožničinih navedb v tožbi dejansko stanje v sporu ni popolno ugotovljeno.
dedič – odpoved dedovanju – učinek izjave za nazaj
J. G. ni dedič po zapustniku, ker se je dedovanju odpovedal. Njegova izjava o odpovedi dedovanju učinkuje za nazaj, zato se šteje, da to (dedič) tudi nikoli ni bil.
Tožena stranka je bila kot nosilec in izvajalec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja sicer res dolžna spoštovati določila ZUJF-a in po njegovi uveljaviti izplačevati znižane mesečne zneske pokojninske dajatve. Vendar pa je po razveljavitvi 2., 3. in 4. odst. 143. člena ZUJF-a hkrati dolžna vzpostaviti stanje, kakršno je bilo pred protiustavnim posegom v višino pravnomočno priznane pokojninske dajatve. Torej povrniti tudi nastale stroške v zvezi z izpodbojno tožbo zoper dokončno odločbo, ki je bila vložena pred ustavno sodno presojo zakonske podlage ZUJF-a, na podlagi katerih sta bila posamična upravna akta izdana.
ZIZ člen 107, 257, 257/1, 260, 260/1. ZOR člen 1083.
bančna garancija - prepoved izplačila - predhodna odredba - prenos zarubljene terjatve - prepoved unovčitve garancije - nedopustno sredstvo zavarovanja
Glede na konkretno pravno razmerje glede zarubljene terjatve, v katerem nastopa tožeča stranka kot dolžnikov (bančni) dolžnik, je več kot očitno, da tožeča stranka z omenjeno izvršbo na denarno terjatev, ki jo ima tožena stranka iz naslova bančne garancije do banke, ne bo dosegla poplačila terjatve, ki jo iztožuje od tožene stranke v konkretni pravdi. To pa tudi po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da želi tožeča stranka z rubežem te terjatve iz bančne garancije s predlagano predhodno odredbo doseči zgolj prepoved unovčitve garancije. Zato gre v konkretnem primeru tudi po oceni pritožbenega sodišča za nedopustno sredstvo zavarovanja.
ZPIZ-1 člen 137, 139, 139/1, 139/2, 143. Pravilnik o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij ter drugih izvedenskih organov ZPIZ člen 20, 20/2, 22.
dodatek za pomoč in postrežbo - invalidnina
Tožnik ne izpolnjuje pogojev po 139. členu ZPIZ-1 za pridobitev pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, saj lahko opravlja večino življenjskih potreb.
Postopek za oceno telesne okvare se ni začel na zahtevo zavarovanca, temveč na predlog tožnikove osebne zdravnice, ki je predlogu tudi predložila medicinsko dokumentacijo. Iz nje ne izhaja, da bi bile zdravstvene težave, na katere se tožnik sklicuje, in so sicer navedene v izvidih, objektivizirane z izvidi ustreznih zdravnikov specialistov, zaradi česar invalidski komisiji I. in II. stopnje teh težav (oz. diagnoz) tudi utemeljeno nista upoštevali pri oceni telesne okvare. Naloga invalidskih komisij ni v izvajanju diagnostike, temveč da na podlagi že zbrane medicinske dokumentacije, torej že izdanih izvidov in izvedenih preiskav ter meritev, podajo izvedensko mnenje o telesni okvari. Tožnik v sodnem postopku ni zadostil dokaznemu bremenu, saj ni predložil nobenih izvidov specialistov, ki bi lahko bili podlaga za priznanje drugačnega odstotka telesne okvare, kot sta ga že v predsodnem postopku ugotovili invalidski komisiji I. in II. stopnje. Zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se mu prizna invalidnina za 100% telesno okvaro, ni utemeljen.
Delavec je na podlagi Aneksa h kolektivni pogodbi upravičen do solidarnostne pomoči enkrat letno. V primeru odsotnosti zaradi bolezni, ki traja nepretrgoma več kot eno leto, je delavec upravičen do solidarnostne pomoči, ne glede na to, ali gre za enako ali drugo bolezen, pod pogojem, da je preteklo najmanj eno leto, šteto od dne, ko je delavec zadnjič pridobil pravico do izplačila solidarnostne pomoči - tj. od 91. dne začasne zadržanosti dela. Tožnik je bil tako upravičen do solidarnostne pomoči prvič po poteku 90 dni od začetka neprekinjenega bolniškega staleža. Zaradi neprekinjenega bolniškega staleža pa je bil ponovno upravičen do solidarnostne pomoči po poteku enega leta.
ZZK-1 člen 40, 40/1, 94, 148, 148/1. ZPPLPS člen 6.
lastninjenje stanovanja - kupoprodajna pogodba sklenjena po določbah SZ - vpis lastninske pravice na kupca v primeru, ko prodajalec v zemljiški knjigi ni bil vpisan kot lastnik - zaznamba stečaja nad vpisanim lastnikom kot ovira za vpis - lastnina overjena pred začetkom stečaja
Zaradi neurejenega zemljiškoknjižnega stanja v preteklosti je bil namen določbe 6. člena ZPPLPS v zvezi z 248. členom ZZK-1 omogočiti kupcem stanovanj po Stanovanjskem zakonu vpis v zemljiško knjigo tudi v primerih, ko prodajalec v zemljiški knjigi ni bil vpisan kot lastnik. Ne glede na to, da zemljiškoknjižni lastnik ni bil prodajalec, se zato šteje, da je izpolnjen pogoj iz 3. točke prvega odstavka 148. člena ZZK-1 oziroma 150. člena ZZK-1. Pritožnik pa spregleda, da morajo biti za dovolitev vpisa kumulativno izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 148. člena ZZK-1, tudi iz 4. točke. Ta določa, da je vpis dovoljen, če po stanju zemljiške knjige ne izhaja druga ovira za vpis. V predmetni zadevi je ta ovira zaznamba stečaja.
ZIZ člen 264, 264/2. ZFPPIPP člen 131, 131/1, 132, 132/3.
predhodna odredba - postopek zavarovanja - stečajni postopek - ustavitev postopka zavarovanja - zastavna pravica - pogojna pridobitev ločitvene pravice
Ločitvena pravica obstaja pod odložnim pogojem, da bo upnik izpolnil pogoje za dovolitev izvršbe za izterjavo terjatve, v zavarovanje katere je bila izdana začasna odredba, in pod razveznim pogojem, ki nastopi, če v petnajstih dneh od dneva, ko izteče čas, za katerega je bila izdana predhodna odredba, niso izpolnjeni pogoji za izvršbo. Z začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko pa je postalo gotovo, da upnik (tožeča stranka) ne bo izpolnil pogoje za dovolitev izvršbe, s čimer se je uresničil razvezni pogoj, pod katerim je bila s predhodno odredbo pridobljena ločitvena pravica.
Ugotovitev, da se je ob delu tožnice kot blagajničarke zgornji predal stojala za cigarete neposredno nad blagajno samodejno odprl in tožnico poškodoval po obrazu, potrjuje dokazanost trditev tožnice o protipravnosti delodajalčevega ravnanja oziroma njegovi opustitvi dolžne zagotovitve varnih pogojev dela.
ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2. KZ-1 člen 211, 211/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje goljufije - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Tožena stranka bi morala na podlagi člena 82/2 ZDR dokazati, da so bili za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji člena 111/1 ZDR izpolnjeni vsi pogoji, torej da je tožnik kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in da je imela ta kršitev vse znake kaznivega dejanja goljufije po členu 211/1 KZ-1. Tožena stranka ni dokazala, da je tožnik z lažnim prikazovanjem o tehničnih predmetih, za katere je zatrjeval, da so mu bili ob vlomu odtujeni, spravil zavarovalnico v zmoto z namenom, da bi si pridobil zavarovalnino, torej protipravno premoženjsko korist, ki je sicer zavarovalnica tožniku ne bi bila dolžna plačati. To pa pomeni, da tožena stranka ni dokazala, da je tožniku zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji člena 111/1 ZDR.
Tožena stranka je kot nosilec in izvajalec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja bila sicer res dolžna spoštovati določila ZUJF-a in po njegovi uveljaviti izplačevati znižane mesečne zneske pokojninske dajatve. Vendar pa je po razveljavitvi 2., 3. in 4. odst. 143. člena ZUJF-a hkrati dolžna vzpostaviti stanje, kakršno je bilo pred protiustavnim posegom v višino pravnomočno priznane pokojninske dajatve. Torej povrniti tudi nastale stroške v zvezi z izpodbojno tožbo zoper dokončno odločbo, ki je bila vložena pred ustavno sodno presojo zakonske podlage ZUJF-a, na podlagi katerih sta bila posamična upravna akta izdana.
mobbing - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - odškodninska odgovornost delodajalca
Dejstvo, da je bila tožnica premeščena na drugo delo ter da je bilo kasneje s sodno odločbo ugotovljeno, da je premestitev nezakonita, samo po sebi še ne daje podlage za ugotovitev odškodninske odgovornosti za negmotno škodo tožene stranke. Nezakonita premestitev bi se lahko opredelila kot nedopustno ravnanje tožene stranke in s tem kot ena od predpostavk odškodninske odgovornosti za škodo le v primeru, če bi tožena stranka ravnala naklepno. Premestitve na drugo delo, kljub temu da zanjo ni bilo več zakonske podlage, ni mogoče šteti za naklepno dejanje tožene stranke.
prokurist – pooblaščenec – državni pravniški izpit
Prokurist ni zakoniti zastopnik, temveč kvečjemu pooblaščenec, zato mora za zastopanje v pravdi izpolnjevati pogoje iz 87. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).
invalidska pokojnina - invalid III. kategorije invalidnosti
Tožnica (invalidka III. kategorije) ob nastanku invalidnosti ni bila vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zato je za priznanje pravice do delne invalidske pokojnine potrebno upoštevati 97. člen ZPIZ-1, ki določa, da zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan in zavarovanec, ki je izgubil delo ali po lastni krivdi prekinil delovno razmerje oziroma obvezno zavarovanje ob ali po nastanku invalidnosti, pridobi pravico do delne invalidske pokojnine ali ustreznega denarnega nadomestila po tem zakonu, če se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja oziroma po prenehanju delovnega razmerja ali zavarovanja, prijavi pri zavodu za zaposlovanje. Tega pogoja tožnica ni izpolnila, zato njen tožbeni zahtevek na priznanje pravice do delne invalidske pokojnine ni utemeljen.
Po 335. členu ZPP je podpis pritožnika obvezna sestavina pritožbe. Če pritožba ni podpisana, je po tretjem odstavku 343. člena ZPP nepopolna in jo sodišče zavrže, ne da bi jo poprej vrnilo v dopolnitev. Po 336. členu ZPP se namreč v postopku s pritožbo ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev. Ker pritožba tožnika ni bila podpisana, jo je bilo potrebno zavreči.
ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2, 118, 118/1. ZPP člen 87.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - vročanje vabila na zagovor - sodna razveza
Vročanje pisanj predstavlja procesno dejanje, katerega namen je seznanizeb stranke s postopkom in procesnimi dejanji stranke. V zvezi s postopkom delodajalca in načinom vročanja vabila na zagovor delavcu je bistveno, da se vroči vabilo osebno delavcu, bodisi na delovnem mestu ali na naslov, določen v pogodbi o zaposlitvi, bodisi po pravilih pravdnega postopka (87. člen ZPP). Bistveno je, da je delavec pred podano izredno odpovedjo seznanjen z očitki kršitve in da ima možnost podati svoje stališče oziroma se zoper njih ustrezno braniti. To v tožnikovem primeru ni bilo izkazano. Poleg tega v tožnikovem primeru niso podani razlogi iz drugega odstavka 83. člena ZDR, da bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor. Ker tožena stranka tožniku ni zagotovila pravice do zagovora, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Tožnica je vložila tožbo zoper dokončno odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve (s katero je ministrstvo po uradni dolžnosti izreklo za nično odločbo CSD, da je tožnica upravičena do otroškega dodatka v določeni višini), ki v pravnem pouku določa, da je možen zoper to odločbo socialni spor, ki se lahko sproži v 30 dneh po vročitvi odločbe pri pristojnem delovnem in socialnem sodišču. Zato ni mogoče zaključiti, da tožba ni dopustna, ker tožnica ni ravnala v skladu z določbo 2. odstavka 72. člena ZDSS-1 (po katerem, sme stranka v primeru, če pristojni drugostopni organ ni izdal upravnega akta o pritožbi stranke v zakonitem roku in če ga tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh (molk organa), vložiti tožbo, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena in da zanjo ni procesne predpostavke.
sprememba tožbe - objektivna kumulacija zahtevkov - predpisana vrsta postopka - vzpostavitev etažne lastnine - nepravdni postopek
Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da bi bilo potrebno v postopku vzpostavitve etažne lastnine uporabiti pravila drugega postopka, tj. nepravdnega postopka. Ker je kumulacija več tožbenih zahtevkov v eni tožbi, kadar ti nimajo iste dejanske in pravne podlage, možna oziroma dopustna le pod pogojem, da je za vse zahtevke predpisana ista vrsta postopka, že iz tega razloga sprememba tožbe ni mogoča.