Delavec je na podlagi Aneksa h kolektivni pogodbi upravičen do solidarnostne pomoči enkrat letno. V primeru odsotnosti zaradi bolezni, ki traja nepretrgoma več kot eno leto, je delavec upravičen do solidarnostne pomoči, ne glede na to, ali gre za enako ali drugo bolezen, pod pogojem, da je preteklo najmanj eno leto, šteto od dne, ko je delavec zadnjič pridobil pravico do izplačila solidarnostne pomoči - tj. od 91. dne začasne zadržanosti dela. Tožnik je bil tako upravičen do solidarnostne pomoči prvič po poteku 90 dni od začetka neprekinjenega bolniškega staleža. Zaradi neprekinjenega bolniškega staleža pa je bil ponovno upravičen do solidarnostne pomoči po poteku enega leta.
ZPIZ-1 člen 12, 249, 390, 390/1, 397, 397, 397/1, 446. ZPIZ/92 člen 124. ZUP člen 7, 7/2, 7/4, 138, 138/1.
nadomestilo za čas čakanja - pravna podlaga - sprememba predpisa
ZPIZ/92 se je skladno z določbo 446. člena ZPIZ-1 uporabljal do 31. 12. 2002. Od 1. 1. 2003 dalje pa je potrebno o pravicah iz invalidskega zavarovanja odločiti na podlagi določb ZPIZ-1. Navedeni predpis pravice do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, ki je predmet tega individualnega delovnega spora, ne pozna več.
Tožnica je zahtevo za priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu vložila v času veljavnosti ZPIZ-1, zato določba 124. člena ZPIZ/92 ne more biti materialnopravna podlaga za odločitev o utemeljenosti zahtevka za priznanje pravice, kot jo je uveljavljala tožnica pri toženi stranki.
pogodba o trgovskem zastopanju – vrnitev stvari – neprerekana dejstva – pravica do izjave
Četudi se pravdni stranki ne bi dogovorili, da se bosta sporna kompleta nožev podarila tretji osebi, določbe OZ, ki urejajo neupravičeno obogatitev, v obravnavanem primeru ne bi bile uporabljive. Stvari so bile na toženo stranko prenesene na podlagi pogodbe o trgovinskem zastopanju, skladno z 818. členom OZ pa bi tožeča stranka primarno morala zahtevati vrnitev spornih stvari, ne pa plačila njihove vrednosti v denarju.
premoženjska razmerja med zakoncema - delitev skupnega premoženja – vlaganje v skupno premoženje
Stranki sta v času trajanja zakonske zveze vlagali v nepremičnino, ki je njuno skupno premoženje. Zgolj vrednosti vlaganj kot predmeta skupnega premoženja v takem primeru ni moč civilno deliti, saj se ta vlaganja odražajo le v povečani vrednosti skupnega premoženja.
Tožena stranka je bila kot nosilec in izvajalec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja sicer res dolžna spoštovati določila ZUJF-a in po njegovi uveljaviti izplačevati znižane mesečne zneske pokojninske dajatve. Vendar pa je po razveljavitvi 2., 3. in 4. odst. 143. člena ZUJF-a hkrati dolžna vzpostaviti stanje, kakršno je bilo pred protiustavnim posegom v višino pravnomočno priznane pokojninske dajatve. Torej povrniti tudi nastale stroške v zvezi z izpodbojno tožbo zoper dokončno odločbo, ki je bila vložena pred ustavno sodno presojo zakonske podlage ZUJF-a, na podlagi katerih sta bila posamična upravna akta izdana.
prokurist – pooblaščenec – državni pravniški izpit
Prokurist ni zakoniti zastopnik, temveč kvečjemu pooblaščenec, zato mora za zastopanje v pravdi izpolnjevati pogoje iz 87. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).
ZFPPIPP člen 14, 14/1, 269, 272, 272/1, 272/2, 272/3.
izpodbijanje dolžnikovih dejanj - stečajni postopek - insolventnost - objektivni pogoj izpodbojnosti - izpodbojno dejanje - dvostranska pogodba - sočasna izpolnitev - običajen rok izpolnitve - zmanjšanje vrednosti premoženja stečajnega dolžnika - subjektivni pogoj izpodbojnosti - običajna oblika izpolnitve - običajen način izpolnitve - nadomestna izpolnitev - vedenje o insolventnosti
Ker je ugotovljeno, da je toženec (upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno) prejel izpolnitev svoje terjatve v obliki oz. na način, ki po poslovnih običajih ne velja za običajno obliko ali način izpolnitve obveznosti, se dokazno breme o tem, da upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, ni vedel ali ni mogel vedeti, da je dolžnik insolventen, prevali na toženca. Zato mora toženec dokazati, da ni mogel vedeti, da je dolžnik insolventen in zgolj obramba, da ni nič vedel, kaj se dogaja s tožnikom, ne zadostuje.
mobbing - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - odškodninska odgovornost delodajalca
Dejstvo, da je bila tožnica premeščena na drugo delo ter da je bilo kasneje s sodno odločbo ugotovljeno, da je premestitev nezakonita, samo po sebi še ne daje podlage za ugotovitev odškodninske odgovornosti za negmotno škodo tožene stranke. Nezakonita premestitev bi se lahko opredelila kot nedopustno ravnanje tožene stranke in s tem kot ena od predpostavk odškodninske odgovornosti za škodo le v primeru, če bi tožena stranka ravnala naklepno. Premestitve na drugo delo, kljub temu da zanjo ni bilo več zakonske podlage, ni mogoče šteti za naklepno dejanje tožene stranke.
Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bil izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR. Ta določa, da lahko bodisi delavec bodisi delodajalec izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi). Ker je tožena stranka tožnika po vročeni izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi obdržala v delovnem razmerju še več kot 13 mesecev, je s tem svojim ravnanjem pokazala, da bi bilo mogoče nadaljevati delovno razmerje tožnika pri toženi stranki (vsaj do izteka odpovednega roka). Pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR ni bil podan, zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
zastaranje postopka o prekršku – absolutno zastaranje – uveljavljanje stroškov postopka – prava uka stranka – zloraba pravic
Odvetniku je bilo gotovo znano, da po takrat veljavnem Zakonu o prekrških postopek o prekršku ni bil dopusten po preteku enega leta od dneva, ko je bil prekršek storjen, v nobene v primeru pa ni bil več mogoč, ko je poteklo dvakrat toliko časa, kolikor ga je zahteval zakon za zastaranje postopka o prekršku (absolutno zastaranje). Vedel je torej, da je glede na datum ko naj bi bil prekršek storjen (20.08.2000) v obravnavanem primeru prišlo do zastaranja postopka najkasneje 20. avgusta 2002. Zagovornik bi se zato lahko ob primerni skrbnosti pozanimal o poteku postopka v primernem roku po navedenem datumu, z uveljavljanjem stroškov več kot deset let po absolutnem zastaranju zadeve pa je prepozen, oziroma je, po presoji pritožbenega sodišča, v takšnem ravnanju zaznati znake zlorabe pravic, ki gredo stranki v postopku.
Tožnica je vložila tožbo zoper dokončno odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve (s katero je ministrstvo po uradni dolžnosti izreklo za nično odločbo CSD, da je tožnica upravičena do otroškega dodatka v določeni višini), ki v pravnem pouku določa, da je možen zoper to odločbo socialni spor, ki se lahko sproži v 30 dneh po vročitvi odločbe pri pristojnem delovnem in socialnem sodišču. Zato ni mogoče zaključiti, da tožba ni dopustna, ker tožnica ni ravnala v skladu z določbo 2. odstavka 72. člena ZDSS-1 (po katerem, sme stranka v primeru, če pristojni drugostopni organ ni izdal upravnega akta o pritožbi stranke v zakonitem roku in če ga tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh (molk organa), vložiti tožbo, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena in da zanjo ni procesne predpostavke.
pravdni stroški - stroški postopka - nagrada za narok
V tem socialnem sporu gre za spor o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki se je nanašal na lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja in sicer glede tega, ali je tožnik vključen v obvezno pokojninsko zavarovanje iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti za krajši delovni čas 20 ur na teden ali za polni delovni čas 40 ur na teden. V takšnih primerih vrednost spora ni določena. Zahtevek se ni nanašal na denarno terjatev, pač pa na odpravo odločb, s katerimi se je ugotavljala lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Zato je potrebno predmetni spor ovrednotiti v višini 3.500,00 EUR, kar je v skladu z drugim odstavkom 25. člena ZOdvT.
Zgolj zaradi pripravljalne vloge tožeči stranki ni mogoče priznati nagrade za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT, saj ta za konkretni socialni spor ni bila potrebna (155. člen ZPP).
Tožena stranka je kot nosilec in izvajalec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja bila sicer res dolžna spoštovati določila ZUJF-a in po njegovi uveljaviti izplačevati znižane mesečne zneske pokojninske dajatve. Vendar pa je po razveljavitvi 2., 3. in 4. odst. 143. člena ZUJF-a hkrati dolžna vzpostaviti stanje, kakršno je bilo pred protiustavnim posegom v višino pravnomočno priznane pokojninske dajatve. Torej povrniti tudi nastale stroške v zvezi z izpodbojno tožbo zoper dokončno odločbo, ki je bila vložena pred ustavno sodno presojo zakonske podlage ZUJF-a, na podlagi katerih sta bila posamična upravna akta izdana.
spor majhne vrednosti – dejansko stanje – dokazna ocena – prepozno predlagan dokaz – pravni pouk – relativna bistvena kršitev – načelo kontradiktornosti
V drugi pripravljalni vlogi lahko stranki (v sporih majhne vrednosti) predlagata nove dokaze le v kolikor je to nujno zaradi odgovora na navedbe v prvi pripravljalni vlogi. Ker v obravnavanem primeru tožena stranka v prvi pripravljalni vlogi glede sklenitve pogodbe ni navedla novih dejstev, ta pogoj ne more biti izpolnjen. Tožeča stranka bi tako v dokaz svoje trditve, da je bila pogodba sklenjena ustno, zaslišanje osebe, ki je takšno pogodbo sklenila, morala predlagati že v prvi pripravljalni vlogi.
SPZ člen 70, 70/2. ZNP člen 36. ZPP člen 96, 339, 339/2, 339/2-11.
delitev solastnih nepremičnin - način delitve - bistvena kršitev določb postopka - zastopanje strank - izrecno pooblastilo za prenos pooblastila
Dopuščanje rabe določenega dela zemljišča s strani posameznih solastnikov še ne pomeni, da ta del nepremičnine pri delitvi avtomatsko pripade temu solastniku ne upoštevaje upravičene interese drugih solastnikov. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je pri načinu delitve solastne nepremičnine prevladal upravičen interes solastnikov, da pridobijo zaokrožene lastniške enote, torej da se jim dodelijo parcele, ki mejijo na njihove že obstoječe parcele, s čimer bodo lahko svojo in pridobljeno parcelo najlažje uporabljali in koristili.
ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2, 118, 118/1. ZPP člen 87.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - vročanje vabila na zagovor - sodna razveza
Vročanje pisanj predstavlja procesno dejanje, katerega namen je seznanizeb stranke s postopkom in procesnimi dejanji stranke. V zvezi s postopkom delodajalca in načinom vročanja vabila na zagovor delavcu je bistveno, da se vroči vabilo osebno delavcu, bodisi na delovnem mestu ali na naslov, določen v pogodbi o zaposlitvi, bodisi po pravilih pravdnega postopka (87. člen ZPP). Bistveno je, da je delavec pred podano izredno odpovedjo seznanjen z očitki kršitve in da ima možnost podati svoje stališče oziroma se zoper njih ustrezno braniti. To v tožnikovem primeru ni bilo izkazano. Poleg tega v tožnikovem primeru niso podani razlogi iz drugega odstavka 83. člena ZDR, da bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor. Ker tožena stranka tožniku ni zagotovila pravice do zagovora, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
ZIZ člen 107, 257, 257/1, 260, 260/1. ZOR člen 1083.
bančna garancija - prepoved izplačila - predhodna odredba - prenos zarubljene terjatve - prepoved unovčitve garancije - nedopustno sredstvo zavarovanja
Glede na konkretno pravno razmerje glede zarubljene terjatve, v katerem nastopa tožeča stranka kot dolžnikov (bančni) dolžnik, je več kot očitno, da tožeča stranka z omenjeno izvršbo na denarno terjatev, ki jo ima tožena stranka iz naslova bančne garancije do banke, ne bo dosegla poplačila terjatve, ki jo iztožuje od tožene stranke v konkretni pravdi. To pa tudi po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da želi tožeča stranka z rubežem te terjatve iz bančne garancije s predlagano predhodno odredbo doseči zgolj prepoved unovčitve garancije. Zato gre v konkretnem primeru tudi po oceni pritožbenega sodišča za nedopustno sredstvo zavarovanja.
ZPIZ-1 člen 137, 139, 139/1, 139/2, 143. Pravilnik o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij ter drugih izvedenskih organov ZPIZ člen 20, 20/2, 22.
dodatek za pomoč in postrežbo - invalidnina
Tožnik ne izpolnjuje pogojev po 139. členu ZPIZ-1 za pridobitev pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, saj lahko opravlja večino življenjskih potreb.
Postopek za oceno telesne okvare se ni začel na zahtevo zavarovanca, temveč na predlog tožnikove osebne zdravnice, ki je predlogu tudi predložila medicinsko dokumentacijo. Iz nje ne izhaja, da bi bile zdravstvene težave, na katere se tožnik sklicuje, in so sicer navedene v izvidih, objektivizirane z izvidi ustreznih zdravnikov specialistov, zaradi česar invalidski komisiji I. in II. stopnje teh težav (oz. diagnoz) tudi utemeljeno nista upoštevali pri oceni telesne okvare. Naloga invalidskih komisij ni v izvajanju diagnostike, temveč da na podlagi že zbrane medicinske dokumentacije, torej že izdanih izvidov in izvedenih preiskav ter meritev, podajo izvedensko mnenje o telesni okvari. Tožnik v sodnem postopku ni zadostil dokaznemu bremenu, saj ni predložil nobenih izvidov specialistov, ki bi lahko bili podlaga za priznanje drugačnega odstotka telesne okvare, kot sta ga že v predsodnem postopku ugotovili invalidski komisiji I. in II. stopnje. Zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se mu prizna invalidnina za 100% telesno okvaro, ni utemeljen.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 49.
izvedenina - izvedenec - nagrada - nagrado za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije
Ker je dodatna dokumentacija presegala 200 strani, pripada izvedencu nagrada za zelo obsežno dokumentacijo iz 49. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih.
Tožnik v tem sporu zahteva odpravo dokončne odločbe o znižanju njegove pokojnine in da mu toženec izplača celoten neizplačan del njegove pokojnine. Sporno razmerje med strankama v postopku je bilo pravnomočno urejeno z odločbo toženca, s katero je toženec odločil glede višine pokojnine in izplačila pripadajoče razlike pokojnine po odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-186/12-34 z dne 14. 3. 2013 in v skladu z določbami ZOPRZUJF-a. Tožnik si svojega pravnega položaja v tem sporu ne more več izboljšati. Toženec je s pravnomočno odločbo odločil tudi, na kakšen način se tožniku za nazaj izplača pripadajoča razlika in mu del te razlike tudi izplačal. Ker je bilo v zadevi tako že pravnomočno odločeno na podlagi določb ZOPRZUJF-a, bi moralo sodišče prve stopnje ob svojem odločanju to ugotoviti in v skladu z 274. členom ZPP tožbo zavreči.