Ker sta tožnici opravljali delo v Republiki Sloveniji, zanju veljajo predpisi Republike Slovenije po določbi 1. člena ZDR, enako kot je veljalo v čas sklenitve delovnega razmerja tožnic, ko je še obstajala SFRJ. Ker je bilo delovno razmerje sklenjeno v Republiki Sloveniji in ker se je v Republiki Sloveniji tudi opravljalo, ni bilo potrebno uporabiti določb Zakona o ureditvi kolezije zakona o s predpisi drugih držav v določenih razmerjih.
V primeru spora se najemna pogodba za stanovanje odpoveduje sodno. Dokler obstaja najemna pogodba, od najemnika ni možno zahtevati izselitve iz stanovanja.
ZDR (1990) člen 100, 100-12, 106. ZPPSL člen 51, 51.
prenehanje delovnega razmerja zaradi prisilne poravnave - postopek pri delodajalcu
Če delodajalec ne odloči o ugovoru delavca, sodba nadomesti dokončni sklep delodajalca. Delavcu v tem primeru po 51. člen ZPPSL (in upoštevaje 12. točko 100. člena ZDR ter 106. člen ZDR) preneha delovno razmerje šele s pravnomočnostjo sodbe delovnega sodišča.
Edino določilo, ki dediščinsko tožbo obravnava, je 141. člen ZD, ki ureja njeno zastaranje. Iz besedila tega člena pa izhaja, da je dediščinska tožba dajatvena tožba - tožba na izročitev zapuščine kot dediču, podlaga temu pa je dedna pravica. Z dediščinsko tožbo torej tožnik od toženca zahteva vzpostavitev takšnega stanja, kakršnega je pridobil s smrtjo zapustnika (torej uskladitev dejanskega stanja s pravnim). Zahtevek, kot je oblikovan v obravnavani zadevi, je enak lastninskemu, čeprav je podlaga pridobitvi tožnikove lastninske pravice dedovanje. Z dedovanjem se pridobi lastninska pravica na stvari v trenutku, ko se uvede dedovanje za umrlim, če zakon ne določa drugače (36. člen ZTLR). Po 1. odstavku 123. člena ZD se s smrtjo uvede dedovanje po umrlem, pokojnikova zapuščina pa preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti (132. člen ZD). Načelo ipso iure dedovanja velja tako za zakonito kot tudi za oporočno dedovanje. V primeru dedovanja je torej pravni temelj pridobitve lastninske pravice zakon, lastninska pravica za dediče pa nastane s trenutkom smrti zapustnika (36. člen ZTLR in 132. člen ZD). Glede na to lahko prihaja do konkurence dediščinskega (univerzalnega) in lastninskega (singularnega) zahtevka: dedič namreč ne nastopa le kot univerzalni pravni naslednik zapustnika, temveč je obenem imetnik vsake posamezne pravice, ki mu pripada kot dediču zapustnika. Ker tožena stranka v obravnavani zadevi tožniku oporeka dedno pravico, je kljub temu, da je tožbeni zahtevek oblikovan kot lastninski, narava spora dediščinska, kar pa ne pomeni, da vprašanj, ki se tičejo dedne pravice, ni mogoče rešiti kot prejudicialnih.
začasna odredba - zavarovanje denarne terjatve - pogoj za izdajo začasne odredbe - odpravnina - prisilna poravnava - nevarnost, da bo izterjava onemogočena ali precej otežena
Postopki prisilne poravnave kažejo na finančne težave tožene stranke, zato je verjetno izkazano, da obstoji nevarnost, da bo uveljavitev terjatve (plačilo odpravnine) prav zaradi finančnih težav tožene stranke vsaj otežena.
ZOR člen 279, 279/1, 279, 279/1. OZ člen 375, 375/1, 375, 375/1.
zamudne obresti - obrestne obresti
Konformne metode ni mogoče v celoti enačiti z obrestnoobrestnim računom, čeprav sicer uporablja tehniko takega računa, vendar le za obdobje, za katero je določena obrestna mera (običajno je to eno leto in tako je tudi v obravnavanem primeru). Pri tem je še posebej pomembno, da je znesek obresti, izračunih po konformni metodi, ob koncu obdobja, za katero je določena obrestna mera, vedno enak znesku obresti, izračunanih po navadnem (linearnem) načinu. Če pa se konformna metoda uporabi za daljše obdobje, pa takšna njena uporaba dejansko pomeni obrestovanje obresti.
Zato izračun sodišča samo zaradi uporabe konformne metode še ne bi bil nepravilen, če bi bile obresti po tej metodi izračunane le za posamezna letna obdobja in bi se za vsako leto računale od istih glavnic, torej brez letne kapitalizacije obresti. Ker pa je sodišče prve stopnje (tako kot pred tem tožeča stranka) obresti po konformni metodi računalo kontinuirano za celotno obdobje od 15.9.1999 do 11.7.2003 in je pri tem obresti za vsako naslednje leto računalo od glavnic, povečanih za letne obresti, je s tem napačno uporabilo zakonsko določbo, ki prepoveduje, da bi od zapadlih, pa ne plačanih obresti, tekle zamudne obresti (če zakon ne določa drugače) (1. odst. 279. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, zdaj 1. odst. 375. člena Obligacijskega zakonika). Dejstvo, da je za izračun uporabilo računalniški program, ki ga uporabljajo vsa slovenska sodišča, je pri tem irelevantno.
Pogodba o leasingu je inominatna (z zakonom neurejena) pogodba avtonomnega gospodarskega prava, s katero stranki v okviru predpisov svobodno urejata svoje obligacijsko razmerje. To pa med drugim pomeni, da lahko sami določita vsebino tega razmerja (posledica avtonomije volje pogodbenih strank je namreč dispozitivni značaj ZOR). V obravnavanem primeru se zato učinki razdrte pogodbe (za katere omejitev načela avtonomije volje ne velja) presojajo s splošnimi pogoji pogodbe.
Če se stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe sklicuje na izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar je ne predloži, sodišče ne more ugotavljati, ali je terjatev stranke verjetno izkazana in utemeljeno zavrne predlagano začasno odredbo.
Ko je bila predlagana izvršba v obravnavani zadevi na stanovanju št. 21 v III. nadstropju stanovanjskega objekta, zastavna dolžnica ni bila lastnica stanovanja. In ker zastavne pravice na spornem stanovanju upnik tudi v nadaljevanju postopka ni izkazal, je prvostopenjsko sodišče povsem pravilno ugodilo ugovoru, sklep o izvršbi razveljavilo in predlog zavrnilo.
Zmotne so pritožbene navedbe, da tožena stranka ni dolžna popravljati stanovanjske hiše, če tožnik ne plačuje najemnine. V takem primeru mu je najemodajalec opravičen odpovedati najemno pogodbo iz krivdnih razlogov. To pa ga ne razbremeni, da v skladu z določbo 42. čl. SZ vzdržuje prostore.
Gume na njegovem vozilu so bile v času, ko je do prometne nezgode prišlo, izrabljene do te mere, da je obveznost zavarovalnice izključena na podlagi 9.tč. 19.čl. Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska, po kateri zavarovatelj ni obvezan poravnati škode, nastale zaradi izrabljenosti gum čez predpisano mero.
ZD člen 213, 213/1, 213/2. ZPP člen 363, 363/1, 363, 363/1.
napotitev na pravdo
Zoper sklep o napotitvi na pravdo je dopustna samostojna pritožba, zato ima pritožba prav, da jo rok, ki je določen za vložitev tožbe, veže šele od pravnomočnosti sklepa.
ZOR člen 154, 177, 195, 195/2, 154, 177, 195, 195/2.
odškodninska odgovornost - renta
Pritožbeni očitki, da je do dogodka prišlo po izključni krivdi tožnika, ker je bil seznanjen s prepovedjo poseganja na območje valjev, niso utemeljeni. Sodišče je res ugotovilo, da sta toženca tožnika seznanila s tem, da je stroj nevaren in na varnostne predpise, saj je to potrdil tudi tožnik sam, vendar pa to še ne zadošča za to, da bi se razbremenila odgovornosti. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče ugotovilo, da je bil tožnik star 15 let, brez poklica, da je bil radoveden in ga je bilo potrebno opozarjati na prepovedi v zvezi s približevanjem kombajnu, da je bil živahen in tudi neubogljiv. Sodišče je zaslišalo F. D. in se v tem delu oprlo na njegovo izpovedbo. Zgolj v potrditev zgornjih zaključkov sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče opozarja, da je F. D. ob zaslišanju na glavni obravnavi 22. 12. 1988 povedal, da je tožnik zmeraj rinil v bližino stroja. Tožnik je bil dejansko še otrok, splošno znano je, da otroci niso predvidljivi, saj jim manjka življenjskih izkušenj in kritičnosti, zato zgolj dejstvo, da sta ga prvotna toženca opozorila naj se stroju ne približuje, ne zadošča za zaključke, da je do dogodka prišlo po krivdi (delni ali izključni) tožnika. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe natančno obrazložilo v čem je odgovornost ene in druge tožene stranke kot tudi zaključilo, da niso podani ekskulpacijski razlogi iz 177. čl. ZOR kot tudi, da tožencema ni uspela dokazati, da je škoda nastala brez njune krivde. O tem bo podrobneje še obrazloženo.