napredovanje v naziv - pogoji za napredovanje - prepozna tožba - zavrženje tožbe
Ker je tožnik tožbo priporočeno po pošti vložil šele 10. 4. 2024 (navedeno izhaja iz zaznamka uradne osebe sodišča v uvodu tožbe), je tožba glede na prekluzivni 30-dnevni rok vložena prepozno.
ZVOP-1 člen 6, 6/3-1, 74. ZDIJZ člen 6. Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES člen 6.
osebni podatki - informacija javnega značaja - soglasje - obdelava osebnih podatkov - javni interes
Tudi pri posredovanju javnosti ali javni objavi osebnih podatkov velja, da osebni podatki niso prosto dostopne informacije javnega značaja in pomenijo zakonsko izjemo.
V konkretni zadevi tožeča stranka ni zmogla trditev, ki bi omogočale presojo, da gre za izvajanje katere od njenih nalog v javnem interesu ali izvajanje oblasti, kar je upoštevaje drugi odstavek 6. člena ZVOP-2 temeljni pogoj za ugotavljanje, ali je bila obdelava osebnih podatkov o okviru ter pristojnosti zakonita in poštena. Tožena stranka je pravilno presodila, da pogoj iz točke (e) prvega odstavka Splošne uredbe ni podan. Tožeča stranka z navedbami, da je bila obdelava osebnih podatkov v konkretnem primeru potrebna za opravljanje naloge v javnem interesu ali pri izvajanju javne oblasti, uveljavlja nova dejstva.
Sodišče se s tem ne strinja in sodi, da čakanje na pojasnilo FURS-a na vprašanje glede izpolnjevanja REK obrazca, za kar je v zadevi šlo, ni razlog za odstop od splošnega pravila glede roka za plačilo davčnega odtegljaja, kot ga določa prvi odstavek 283. členu ZDavp-2. Takšne posledice na tek roka ne določa nobena določba ZDavP-2, sodišče pa se tudi ne strinja, da bi v okoliščinah konkretnega primera to zahtevalo načelo vestnosti in poštenja ter načelo pomoči po 7. členu ZDavP-2. Davčni odtegljaj se obračunava po sistemu samoobdavčitve, kot tudi pomemben del ostalih davčnih obveznosti (prvi odstavek 49. člena ZDavP-2).
Tožnik se je sam odločil oddati obračun davčnega odtegljaja kot obračun po izteku roka in ne po postopku samoprijave, posledično je tudi na njegovi strani razlog, da so mu bile obresti obračunane po 95.a členu ZDavP-2 v povezavi s 96. členom ZDavP-2.
Sodišče torej sodi, da je bil tožnikov zahtevek na stornacijo in vračilo obresti upravičen, saj obveznost za plačilo teh obresti (neodvisno od tega, ali jih je bil tožnik dolžan plačati) niso bile izračunane in določene v obračunu davčnega odtegljaja oziroma v odmerni odločbi. Šele odmerna odločba bo predstavljala ustrezen izvršilni naslov, tožnik pa bo imel možnost pritožbe na to odločbo.Odločba bo vsebovala tudi ustrezno obrazložitev glede materialnopravne podlage za obračun obresti, s čimer bo odpravljena tudi nejasnost glede materialnopravne podlage za njihov obračun.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - zahteva za varstvo zakonitosti - objektivni pogoj
Sodišče ugotavlja, da se je toženka vsebinsko opredelila do vseh razlogov, zaradi katerih namerava tožnik vložiti ZVZ, in za vsak razlog posebej v smislu 24. člena ZBPP utemeljila, zakaj meni, da dodelitev BPP ni razumna. V tem smislu se je toženka vsebinsko opredelila tudi v delih, v katerih je tožnik BPP zaprosil za odgovor na vlogo VDT in posvete. Izpodbijano odločbo je toženka v celoti utemeljila z razumnimi in jasnimi razlogi, tako v dejanskem kot tudi v pravnem smislu, svojo odločitev pa je postavila (še) v okvir stališč Ustavnega sodišča in ESČP, kar sodišču v celoti omogoča presojo njene zakonitosti. Neutemeljen je zato (sicer posplošeni) tožbeni ugovor, da izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena. Zgolj dejstvo, da je tožnik ZVZ (dejansko) vložil, še ne pomeni, da je s tem samodejno upravičen do BPP zanjo, saj se BPP po določbah ZBPP prosilcu dodeli, če izpolnjuje vse s tem zakonom določene pogoje, vključno s t.i. objektivnim pogojem, ki ga ureja 24. člen ZBPP, kar je pravilno tožniku pojasnila že toženka. Glede na to, da tožnik za dodelitev BPP ne izpolnjuje navedenega pogoja, so brezpredmetne tožbene navedbe, ki se nanašajo na materialne pogoje za dodelitev BPP. Tudi v tem delu je toženka tožniku pravilno pojasnila, da v zadevi (niti) ni ugotavljala, ali tožnik izpolnjuje finančni kriterij za dodelitev BPP, saj morata biti za dodelitev izpolnjena oba pogoja kumulativno (t.i. objektivni in t.i. subjektivni oziroma materialni pogoj).
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - obvezne sestavine prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči - nepopolna vloga - zavrženje prošnje
Pozivanje k dopolnitvi prošnje presega poziv k predložitvi tistih podatkov, ki so po predhodno navedenih določbah 66. člena ZUP in 32. člena ZBPP obvezne sestavine prošnje za dodelitev BPP. Kljub temu, da se tožnica na navedeni poziv ni odzvala v celoti (predložila je izpolnjeno in podpisano izjavo k prošnji za dodelitev BPP ne pa tudi podatka o tem, ali je bila v postopku Okrajnega sodišča v Trbovljah že napotena na pravdo), njene prošnje po povedanem ni mogoče opredeliti kot nepopolno vlogo ter jo na podlagi drugega odstavka 67. člena ZUP zavreči. Omenjeno pozivanje lahko pomeni kvečjemu poziv stranki k dopolnitvi utemeljitve zahteve v smislu določb 140. člena ZUP, iz katerih pa jasno izhaja tudi, da če stranka takšnemu pozivu ne sledi, toženka samo zaradi tega vloge ne sme zavreči po drugem odstavku 67. člena ZUP.
upravni spor - tožba v upravnem sporu - po vložitvi tožbe izdana odločba - ustavitev postopka - stroški postopka - uporaba Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu
Ker je tožena stranka izdala novo odločbo šele po tem, ko je tožnik vložil tožbo v tem upravnem sporu in po tem, ko jo je sodišče pozvalo k dostavi spisa zadeve ter k morebitnemu odgovoru na tožbo, sodišče ocenjuje, da je bila tožba v predmetni zadevi potrebna.
V obravnavanem primeru ne gre za situacijo iz petega odstavka 25. člena ZUS-1, saj z novoizdanim upravnim aktom ni bilo dokončno odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi. Sodišče je zato o stroških postopka odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in odmerilo stroške skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.
Upoštevanje naknadno predloženih dokazov je tako mogoče zavrniti le, če davčni zavezanec zamude ne pojasni, ali če gre za nedopustno zavlačevanje postopka, ki bi privedla do izgube davčnih prihodkov in če je imel davčni zavezanec v postopku možnost opredelitve do ugotovljenega dejanskega stanja davčnega organa pred izdajo zapisnika (načelo zaslišanja strank).
sprejem v državljanstvo - zakoniti zastopnik - neprekinjeno bivanje v RS
Besedilo določil drugega in šestega odstavka 14. člena ZDRS je takšno, da v tem specifičnem primeru pridobitve slovenskega državljanstva za mladoletnika ne dopušča neke diskrecije ali širokega polja proste presoje upravnemu organu. Samo pogoja iz tretje in četrte zgoraj navedene alineje sta v treh elementih nekoliko manj določna, in sicer da otrok in starš živita "skupaj", da živita (skupaj) "neprekinjeno" v RS ter da (skupaj) živita v RS "vsaj" eno leto. Vse ostalo ne pušča nobenega polja proste presoje za pristojni organ. Določba drugega odstavka 14. člena ZDRS je jasna, da se obdobje neprekinjenega življenja šteje vsaj eno leto "pred vložitvijo prošnje", ne pa kakšno drugo obdobje, kot je obdobje po vložitvi prošnje in do odločitve prvostopenjskega ali drugostopenjskega organa.
Tožena stranka pa je mimo besedila drugega odstavka 14. člena ZDRS in člena 3(1) Konvencije ZN o otrokovih pravicah za neprekinjenost življenja v RS upoštevala obdobje po vložitvi prošnje do odločitve pristojnega organa, kar je nezakonito.
sprejem v državljanstvo - neprekinjeno bivanje v Republiki Sloveniji - zakoniti zastopnik
Besedilo določil drugega in šestega odstavka 14. člena ZDRS je takšno, da v tem specifičnem primeru pridobitve slovenskega državljanstva za mladoletnika ne dopušča neke diskrecije ali širokega polja proste presoje upravnemu organu. Samo pogoja iz tretje in četrte zgoraj navedene alineje sta v treh elementih nekoliko manj določna, in sicer da otrok in starš živita "skupaj", da živita (skupaj) "neprekinjeno" v RS ter da (skupaj) živita v RS "vsaj" eno leto. Vse ostalo ne pušča nobenega polja proste presoje za pristojni organ. Določba drugega odstavka 14. člena ZDRS je jasna, da se obdobje neprekinjenega življenja šteje vsaj eno leto "pred vložitvijo prošnje", ne pa kakšno drugo obdobje, kot je obdobje po vložitvi prošnje in do odločitve prvostopenjskega ali drugostopenjskega organa.
Tožena stranka pa je mimo besedila drugega odstavka 14. člena ZDRS in člena 3(1) Konvencije ZN o otrokovih pravicah za neprekinjenost življenja v RS upoštevala obdobje po vložitvi prošnje do odločitve pristojnega organa, kar je nezakonito.
ZMZ-1 člen 52, 52-1. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4, 19, 19/2, 47. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 46, 46/3.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - načelo nevračanja - zaslišanje - glavna obravnava
Tožnik ne samo, da že v upravnem postopku ni izkazal utemeljenih razlogov za prepričanje, da mu grozi preganjanje, oziroma ni izkazal tehtnih razlogov, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo izpostavljen omenjenemu tveganju, ampak tudi ni izkazal, da bi imel zahtevek glede prepovedi nečloveškega ravnanja, ki ne bi bil očitno neutemeljen, kar isto velja tudi v upravnem sporu.
Tisto, kar je v predmetni zadevi odločilno, je materialno-pravni pogoj, da mora biti dosežen minimalni prag resnosti posega v pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja v primeru vrnitve prosilca, da bi bila odločitev o vrnitvi prosilca nezakonita iz zdravstvenih razlogov. Ta prag pa v konkretnem primeru povsem očitno ni dosežen.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - verjeten izgled za uspeh
Kazenski postopek, ki teče zoper tožnika, pred sodiščem prve stopnje še ni zaključen. Tožnik teh ugotovitev toženke ni prerekal, zato se štejejo za priznana in jih ni treba posebej dokazovati. Ob takem stanju stvari pa je toženka tudi pravilno zaključila, da ni izpolnjen objektivni pogoj iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP za dodelitev BPP, v zvezi s pritožbo zoper končno odločitev v obravnavanem kazenskem postopku.
Namen odprave dvojnega obdavčenja z metodo omejenega odbitka, ki ga določa Konvencija o izogibanju dvojnega obdavčenja, je v tem, da se slovenskemu rezidentu pri odmeri dohodnine od dohodka, od katerega je bil v tujini dejansko plačan dokončen davek, ta davek v Sloveniji prizna v višini, ki je enaka vsoti v tujini plačanega davka od posameznih vrst dohodka, ki pa ne sme presegati v Sloveniji izračunenega zneska dohodnine na letni ravni.
V Sloveniji priznani davek je enak v tujini plačanemu davku le, če predstavlja vsoto v tujini plačanega davka od posameznih vrst dohodka, ki se v Sloveniji vštevajo v letno davčno osnovo za odmero dohodnine, ob upoštevanju omejitve iz mednarodne konvencnije, da vsota tako priznanega odbitka ne sme preseči v Sloveniji odmerjenega zneska dohodnine.
Glede na v ZDoh-2 uveljavljeno načelo obdavčitve svetovnega dohodka rezidentov Slovenije ter upoštevaje metodo omejenega odbitka za odpravo dvojnega obdavčenja je treba tudi čezmejnim delovnim migrantom v tujini dejansko plačani dokončni davek v celoti (in ne le fiktivno v priznanem deležu od celote vseh dohodkov) odšteti od dohodnine, odmerjene na letni ravni - tako kot se slovenskim rezidentom, ki so dohodek prejeli v Sloveniji, med letom plačana akontacija dohodnina po prvem odstavku 272. člena ZDavP-2 odšteje od odmerjenega zneska dohodnine za posamezno davčno leto.
patentni zastopnik - sprememba statusa - vpis v register zastopnikov
Iz točke b) tretjega odstavka 131. člena ZIL-1 ne izhaja, da je položaj zastopnika za modele in znamke pogojen z načinom, na katerega odvetnik opravlja dejavnost, tj. da v primeru, ko je zaposlen v odvetniški družbi ali pri drugem odvetniku, ki individualno opravlja dejavnost, kot odvetnik ne more biti vpisan kot zastopnik za modele in znamke.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-4, 36/1-7. ZUP člen 52, 52/2.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - skupni predstavnik - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu
Predmet tega upravnega spora je sklep, s katerim je organ prve stopnje petim inšpekcijskim zavezancem postavila A. A. kot skupnega predstavnika. S to odločitvijo organ prve stopnje ni odločil o kakšni materialnopravni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnikov, zato ne gre za upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1. Ne gre pa niti za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1.
ZDDV-1 člen 46, 46/1. ZDavP-2 člen 76, 76/3. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (2006) člen 79.
davek na dodano vrednost (DDV) - dodatna odmera DDV - pravica do oprostitve plačila ddv - račun - pomanjkljivi računi - mednarodni tovorni list (CMR) - pomanjkljivi podatki - dokazno breme
V sistemu DDV je načeloma vsaka dobava blaga predmet obdavčitve z DDV, oproščene pa so tiste dobave, za katere zakon izrecno določa oprostitev plačila DDV in pod zakonsko določenimi pogoji. V primeru dobave blaga v drugo državo članico mora davčni zavezanec, ki to dobavo opravlja (torej tožnik), tudi z listinsko dokumentacijo izkazati pogoje za oproščeno dobavo blaga v drugo državo članico, konkretno mora dokazati, da je bilo blago dejansko odposlano ali odpeljano v drugo državo članico drugemu davčnemu zavezancu.
Tožnik je k pripombam na zapisnik predložil popravljene račune, na katerih je navedena ID za DDV hrvaškega kupca, prav tako tudi klavzula o oproščeni dobavi blaga po prvem odstavku 46. člena ZDDV-1. Vendar pa zgolj s tako popravljenim računi tožnik, tudi po presoji sodišča, ni dokazal uvodoma navedenih pogojev za oproščeno dobavo blaga, in sicer ni dokazal, da prenosa blaga iz Slovenije na ozemlje Hrvaške.
nagrada odvetnika postavljenega po zbpp - odvetniška tarifa - obvezna razlaga odvetniške tarife - nagrada za narok - nagrada za pregled listin - odsotnost iz pisarne - kilometrina - obrazloženost sklepa - bistvena kršitev določb postopka
Iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, zakaj je organ za BPP tožniku nagrado za sestavo citiranih elektronskih sporočil priznal po tar. št. 46/1 OT (in jih je torej štel za storitve, ki so odvisne zlasti od porabljenega časa in v OT niso posebej ovrednotene), ter ne po tar. št. 39 OT, kot je tožnik uveljavljal v priglašenem stroškovniku. V tem delu je obrazložitev organa za BPP izostala, zato sodišče v tem delu izpodbijanega sklepa tudi ne more preizkusiti. To pomeni bistveno kršitev pravil postopka iz 2. točke prvega in tretjega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) v zvezi s 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP.
Sodišče sodi, da je v skladu s pravom EU razlaga, po kateri so Merila za ravnanje z odpadno embalažo (DROE) dolžne zagotavljati v svojem imenu in za svoj račun ravnanje z vsemi odpadki iz tistih izdelkov (PRO), glede katerih je za vse njihove proizvajalce določena obveznost, da morajo svojo odgovornost PRO prenesti na DROE. Če temu ni tako, pa so ex lege dolžne zagotavljati ravnanje s tisto odpadno embalažo, glede katere so proizvajalci odgovornost PRO s pogodbami prenesli nanje.
mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes
Tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor. Po povedanem je namreč dne 7. 7. 2024 samovoljno, torej po svoji volji, ne oziraje se na navedene zakonske zahteve, zapustil nastanitvene kapacitete in se tja v treh dneh ni vrnil.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 19, 19/2. ZMZ-1 člen 27, 27/1. Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 7, 7/1.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - dokazno breme - odločba o vrnitvi - načelo nevračanja - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - glavna obravnava - zaslišanje - razlogi preganjanja - prosilec iz Maroka
Tudi v tožbi tožnik ne navaja nobene podlage za preganjanje in nobene okoliščine, ki bi kazala na diskriminacijo, zato gre očitno za povsem pavšalno navedbo. Tožnik ne samo, da že v upravnem postopku ni izkazal utemeljenih razlogov za prepričanje, da mu grozi preganjanje, oziroma ni izkazal tehtnih razlogov, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo izpostavljen omenjenemu tveganju, ampak tudi ni izkazal, da bi imel zahtevek glede prepovedi nečloveškega ravnanja, ki ne bi bil očitno neutemeljen, kar isto velja tudi v upravnem sporu. Tožnik ravno v delu okoliščin, ki se nanašajo konkretno na njegov strah pred preganjanjem in izkušnje z zatrjevanim preteklim preganjanjem (ali grozečo resno škodo) nosi dokazno breme, da te okoliščine, kolikor je to razumno od njega pričakovati, obrazloži in podrobno pojasni. Šele, če mu to uspe ob ustreznem vodenju osebnega razgovora, nastopi odgovornost pristojnega organa, da njegove navedbe preveri z informacijami o stanju v državi izvora.
Sestavni del izreka v izpodbijanem aktu je tudi odločitev o prostovoljnem odhodu oziroma o odstranitvi tožnika, ki pa jo je treba šteti kot "odločbo o vrnitvi" po Direktivi 2008/115. Odločbe o odstranitvi namreč ni mogoče, razen v določenih izjemah, izdati pred izdajo odločbe o vrnitvi, odločba o vrnitvi pa mora vsebovati rok za prostovoljni odhod in navedbo konkretne države, kamor se mora tožnik vrniti. V primeru, da tožnik ne bi v roku 10 dni od izvršljivosti odločbe zapustil Slovenije, območje držav članic EU in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, potem bo s teh območij odstranjen skupaj s prepovedjo vstopa na to območje za obdobje enega leta. To pa pomeni, da mora tožena stranka v takem primeru presojati tudi tveganje z vidika načela nevračanja oziroma prepovedi nečloveškega ravnanja iz člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah, pri čemer pa je za potrebe presoje zakonitosti izpodbijanega akta bistveno, da med strankama ni sporno, da je tožnikova izvorna država Kraljevina Maroko.
Pogoji za subsidiarno zaščito so drugačni od varstva načela nevračanja iz člena 19(2) Listine. V okviru načela nevračanja namreč lahko pridejo v poštev tudi humanitarni pomisleki, kajti iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) izhaja, da bi določba 3. člena EKČP oziroma člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah, lahko prišla v poštev, če bi zatrjevano nečloveško ali ponižujoče ravnanje v primeru vrnitve tožnika v izvorno državo doseglo minimalno raven resnosti kršitve človekovega dostojanstva, pri čemer je to relativno in je odvisno od okoliščin primera, kot so trajanje takšnega ponižujočega ravnanja, učinki ravnanja na fizično in psihično integriteto osebe, pa tudi od spola, starosti, zdravstvenega stanja.
Za odločitev sodišča je bistven predvsem drugi del obravnavane sheme, ki glede na dosedanjo sodno prakso ni tipičen in vključuje preoblikovanje terjatve družbenikov iz naslova kupnine za prodajo poslovnih deležev v naknadna vplačila kapitala v obliki stvarnih vložkov in nato njihovo postopno vračilo oziroma izplačilo sredstev družbenikom. Da bi obstajal razumen poslovni razlog za drugi del sheme, preko katere sta družbenika dobila izplačana sredstva družbe, tožnica tudi v postopku pred sodiščem ni uspela dokazati.