brezplačna pravna pomoč - premoženjski kriterij - materialni položaj - razpolaganje s premoženjem - načelo zaslišanja strank - pravica do izjave
Kadar gre za primer, ko je bil postopek uveden na zahtevo stranke, dejansko stanje, ugotovljeno s strani organa, pa se ne sklada z dejanskim stanjem, ki ga je navedla stranka, temveč je takšno, da ni mogoče ugoditi zahtevku stranke, ni mogoče odločati v skrajšanem ugotovitvenem postopku, ker je treba zaradi zavarovanja njenih pravic ali koristi stranko zaslišati, oziroma ji dati možost, da se stranka o novo ugotovljenem dejstvu, ki je drugačno od tistega, ki ga je navajala stranka, izjavi.
Sodišče sodi, da je s pravom EU skladna razlaga, po kateri so družbe za ravnanje z odpadno embalažo (DROE) po zakonu dolžne zagotavljati v svojem imenu in za svoj račun ravnanje z vsemi odpadki iz tistih izdelkov PRO, glede katerih je za vse njihove proizvajalce določena obveznost, da morajo svojo odgovornost (PRO) prenesti na DROE. Če temu ni tako, pa so ex lege dolžne zagotavljati ravnanje s tisto odpadno embalažo, glede katere so proizvajalci odgovornost PRO prenesli nanje.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 19, 19/2. ZMZ-1 člen 27, 27/1. Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 7, 7/1.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - dokazno breme - odločba o vrnitvi - načelo nevračanja - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - glavna obravnava - zaslišanje - razlogi preganjanja - prosilec iz Maroka
Tudi v tožbi tožnik ne navaja nobene podlage za preganjanje in nobene okoliščine, ki bi kazala na diskriminacijo, zato gre očitno za povsem pavšalno navedbo. Tožnik ne samo, da že v upravnem postopku ni izkazal utemeljenih razlogov za prepričanje, da mu grozi preganjanje, oziroma ni izkazal tehtnih razlogov, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo izpostavljen omenjenemu tveganju, ampak tudi ni izkazal, da bi imel zahtevek glede prepovedi nečloveškega ravnanja, ki ne bi bil očitno neutemeljen, kar isto velja tudi v upravnem sporu. Tožnik ravno v delu okoliščin, ki se nanašajo konkretno na njegov strah pred preganjanjem in izkušnje z zatrjevanim preteklim preganjanjem (ali grozečo resno škodo) nosi dokazno breme, da te okoliščine, kolikor je to razumno od njega pričakovati, obrazloži in podrobno pojasni. Šele, če mu to uspe ob ustreznem vodenju osebnega razgovora, nastopi odgovornost pristojnega organa, da njegove navedbe preveri z informacijami o stanju v državi izvora.
Sestavni del izreka v izpodbijanem aktu je tudi odločitev o prostovoljnem odhodu oziroma o odstranitvi tožnika, ki pa jo je treba šteti kot "odločbo o vrnitvi" po Direktivi 2008/115. Odločbe o odstranitvi namreč ni mogoče, razen v določenih izjemah, izdati pred izdajo odločbe o vrnitvi, odločba o vrnitvi pa mora vsebovati rok za prostovoljni odhod in navedbo konkretne države, kamor se mora tožnik vrniti. V primeru, da tožnik ne bi v roku 10 dni od izvršljivosti odločbe zapustil Slovenije, območje držav članic EU in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, potem bo s teh območij odstranjen skupaj s prepovedjo vstopa na to območje za obdobje enega leta. To pa pomeni, da mora tožena stranka v takem primeru presojati tudi tveganje z vidika načela nevračanja oziroma prepovedi nečloveškega ravnanja iz člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah, pri čemer pa je za potrebe presoje zakonitosti izpodbijanega akta bistveno, da med strankama ni sporno, da je tožnikova izvorna država Kraljevina Maroko.
Pogoji za subsidiarno zaščito so drugačni od varstva načela nevračanja iz člena 19(2) Listine. V okviru načela nevračanja namreč lahko pridejo v poštev tudi humanitarni pomisleki, kajti iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) izhaja, da bi določba 3. člena EKČP oziroma člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah, lahko prišla v poštev, če bi zatrjevano nečloveško ali ponižujoče ravnanje v primeru vrnitve tožnika v izvorno državo doseglo minimalno raven resnosti kršitve človekovega dostojanstva, pri čemer je to relativno in je odvisno od okoliščin primera, kot so trajanje takšnega ponižujočega ravnanja, učinki ravnanja na fizično in psihično integriteto osebe, pa tudi od spola, starosti, zdravstvenega stanja.
Za odločitev sodišča je bistven predvsem drugi del obravnavane sheme, ki glede na dosedanjo sodno prakso ni tipičen in vključuje preoblikovanje terjatve družbenikov iz naslova kupnine za prodajo poslovnih deležev v naknadna vplačila kapitala v obliki stvarnih vložkov in nato njihovo postopno vračilo oziroma izplačilo sredstev družbenikom. Da bi obstajal razumen poslovni razlog za drugi del sheme, preko katere sta družbenika dobila izplačana sredstva družbe, tožnica tudi v postopku pred sodiščem ni uspela dokazati.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - nelegalna gradnja - odstranitev objekta - vzpostavitev prejšnjega stanja - pravica do izjave - kršitev pravil postopka - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v upravnem postopku
Sodišče meni, da je ob smiselni uporabi določbe tretjega odstavka 248. člena ZUP sicer dopustno, da drugostopenjski organ ob reševanju pritožbe v svoji odločbi navede tudi dodatne razloge za odločitev, ki jih prvostopenjski organ ni navajal (konkretno, da razširi materialno podlago sprejete odločitve), vendar pa mora, ob upoštevanju tožnikove pravice do izjave, s svojim videnjem (tudi) glede uporabe materialnega prava, ki je drugačno (širše) od utemeljitve prvostopenjskega organa, tožnika seznaniti in mu omogočiti, da se do tega opredeli. Drugostopenjski organ pa tožnika s svojimi stališči ni seznanil, torej mu ni pojasnil, na katerih materialnih predpisih temelji njegova presoja, da je izpodbijana odločitev zakonita. To pa pomeni, da se tožnik do njegovih stališč ni mogel izjaviti, kar je bistvena kršitev določb postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).
Po presoji sodišča je nesporno Agencija pristojna za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v zavarovalnici (31. člen ZZavar-1) in to po postopku, ki ga urejata ZZavar-1 in ZUP. Obstoji torej pravna podlaga za odločanje v upravnem postopku. Po povedanem gre v zadevi za odločanje o pravicah oz. upravičenjih, ki jih ureja upravno pravo. Glede na navedeno definicijo gre po presoji sodišča v obravnavanem primeru za upravno zadevo, v kateri Agencija vsebinsko odloča o zahtevkih tožnika kot delničarja zavarovalnice, ki jih je podal v postopku izdaje dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v zavarovalnici.
Namen odprave dvojnega obdavčenja z metodo omejenega odbitka, ki ga določa Konvencija o izogibanju dvojnega obdavčenja, je v tem, da se slovenskemu rezidentu pri odmeri dohodnine od dohodka, od katerega je bil v tujini dejansko plačan dokončen davek, ta davek v Sloveniji prizna v višini, ki je enaka vsoti v tujini plačanega davka od posameznih vrst dohodka, ki pa ne sme presegati v Sloveniji izračunenega zneska dohodnine na letni ravni. V Sloveniji priznani davek pa je enak v tujini plačanemu davku le, če predstavlja vsoto v tujini plačanega davka od posameznih vrst dohodka, ki se v Sloveniji vštevajo v letno davčno osnovo za odmero dohodnine, ob upoštevanju omejitve, da vsota tako priznanega odbitka ne sme preseči v Sloveniji odmerjenega zneska dohodnine.
Po presoji sodišča je Agencija nepravilno tožniku odrekla obstoj pravnega interesa. Glede na navedeno v predhodni točki obrazložitve te sodbe, gre v obravnavanem primeru za upravno zadevo, v kateri Agencija vsebinsko odloča o zahtevkih tožnika kot delničarja zavarovalnice, ki jih je podal v postopku izdaje dovoljenja za opravljanje zavarovalnih poslov. V primeru ugoditve Zahtevka pa bi se tožnikov pravni položaj lahko izboljšal, s čimer je obstoj pravnega interesa izkazan.
Uredba o pogodbenem opravljanju vojaške službe v rezervni sestavi Slovenske vojske (2002) člen 16, 16/3.
pripadnik rezervne sestave slovenske vojske - odložitev usposabljanja - pravočasnost vloge - dopolnitev vloge - ugotovitveni postopek - kršitev pravil postopka
Pristojni organ je opravil določena dejanja v postopku, s katerimi je ugotavljal, ali tožnik izpolnjuje pogoje za odlog usposabljanja in za katero obdobje jih izpolnjuje ter s tem ugotavljal okoliščine, ki so bistvene za odločitev o prošnji. To pa pomeni, da bi moral ravnati po določbah ZUP o vodenju ugotovitvenega postopka ter tožnika pozivati na ustrezen način in z ustreznimi opozorili, kar pa iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, zaradi česar se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. To pa pomeni, da so bila bistveno kršena pravila postopka.
retroaktivnost - retroaktivna uporaba zakona - prepoved retroaktivnosti - prepoved retroaktivne uporabe zakona - načelo zakonitosti
Pravni predpisi ne samo, da pravilnoma ne smejo retroaktivno jemati pravice, temveč tudi ne smejo za nazaj povečevati obveznosti oziroma jih na novo (na podlagi dejstev, ki so nastala v preteklosti) konstituirati in sploh naslovnikom pravnih norm oteževati pravnega položaja na podlagi dejstev, ki so se zgodila v preteklosti, ko ti niso mogli vedeti, da bodo (nekoč) pravno učinkovala - na podlagi predpisa, ki ga takrat, ko so nastopila, še ni bilo.
Po presoji sodišča sporni pogoj iz 10. točke prvega odstavka 50. člena ZRud-1 nima povratne veljave. Če bi zakonodajalec imel takšen namen, bi to iz zakona moralo izhajati.
Po presoji sodišča je nesporno Agencija pristojna za odločanje o zahtevkih, danih v postopku prisilne likvidacije zavarovalnice. V ZZavar-1 torej obstoji pravna podlaga (9. poglavje zakona) za odločanje v upravnem postopku. ZZavar-1 pa tudi sicer v drugem odstavku 427. člena za postopek odločanja Agencije predvideva uporabo ZUP, če v ZZavar-1 ni drugače določeno. Po povedanem gre za odločanje o pravicah oz. upravičenjih, ki jih ureja upravno pravo.
davek od dobička iz kapitala - dohodnina od dobička iz kapitala - statusno preoblikovanje - čas pridobitve kapitala
Ni mogoče slediti stališču tožnika, da se statusno preoblikovanje gospodarske družbe ne upošteva kot pridobitev deleža. Pravilnost tega stališča sledi tudi iz spremembe ZDoh-2AA, s katero je izrecno določeno, kateri datum se ob nominalnem povečanju kapitala upošteva kot čas pridobitve. Po presoji sodišča zato ni razloga, da bi se v konkretnem primeru statusno preoblikovanje gospodarske družbe oziroma povečanje kapitala iz sredstev družbe, ki je bilo opravljeno ob statusnem preoblikovanju, ne upoštevalo kot čas pridobitve (povečanega) deleža tožnika v d.o.o. in s tem kapitala, ki je predmet prodaje. Jezikovna interpretacija zakonskih določb pri tem zadostuje
Iz ustaljenih stališč Vrhovnega sodišča RS izhaja, da je javni razpis materialni okvir odločanja o dodeljevanju sredstev, in da se v upravnem sporu lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oz. meril z zakonom, ne presoja pa primernosti ali ustreznosti določenega merila javnega razpisa.
Ker bi bil lahko tožnik v tem upravnem sporu tudi sam tujec, tožeča stranka pa le njegova pooblaščenka, vendar to iz tožbe ni bilo nedvoumno razvidno, je sodišče tožečo stranko s sklepom I U 655/2024-4 z dne 22. 5. 2024 pozvalo, da naj v 15 dneh navedeno razjasni. Na navedeni poziv sodišče vse do dneva izdaje tega sklepa ni prejelo odgovora. Že iz tega razloga, ker tožeča stranka v tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma po ZUS-1 ne more biti stranka, je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
Glede na zakonsko pooblastilu prvostopenjskemu organu, da lahko glede gradnje na kmetijskem zemljišču določi tudi strožje pogoje (tako četrti odstavek 3.č člena ZKZ), bi moral prvostopenjski organ glede lokacije novega kmetijsko-gozdarskega objekta primarno presojati pogoje kot določene v Odloku OPN Mozirje in sicer, da morajo biti lokacije za nove kmetijsko-gozdarske objekte določene tako, da ne zmanjšujejo vrednosti krajinske slike prostora in sledijo posebnostim tradicionalnega umeščanja takšnih objektov v prostor, v sklopu kmetijskih gospodarstev in ob gozdnem robu. Prvostopenjski organ pa se je v tem delu opredelil samo do pogoja "v sklopu kmetijskega gospodarstva" in pri tem napačno uporabil materialno pravo glede razlage njegovega pomena.
davčna izvršba - obnova postopka - razlogi za obnovo postopka
Primernost pravne ureditve procesnih institutov, kamor sodi tudi normiranje pravnih sredstev, in njihova učinkovitost nista obnovitveni razlog. Razlog za obnovo postopka nista niti zmotna ugotovitev dejanskega stanja niti nepravilna uporaba materialnega prava, ki ju tožeča stranka uveljavlja z navedbami, da je davčni organ zmotno ugotovil obstoj terjatve iz naslova civilnopravnega razmerja, ne da bi upošteval nastop zakonite cesije.
Iz pravne teorije in ustaljene sodne prakse izhaja, da postopka ni mogoče obnoviti zaradi spremembe upravne ali sodne prakse glede kakšnega pravnega vprašanja po izdaji dokončne odločbe v prejšnjem postopku, nadalje pa tudi ne zaradi neupoštevanja materialnopravnih predpisov v prejšnjem postopku ali njihove spremembe po dokončni odločbi.
spor med operaterjem in končnim uporabnikom - naročniško razmerje - ugovorni postopek - procesne predpostavke - prepoved kršenja in bodoče kršitve
Ne glede na dejstvo, da je toženka v izpodbijanem aktu tožniku v splošnem sicer pritrdila v njegovem zatrjevanju, da mu stranka z interesom že daljše obdobje storitev ne zagotavlja v kakovosti, dogovorjeni s pogodbo, je okvir toženkinih pristojnosti reševanja uporabniških sporov določen s citiranim 142. členom ZEKom-1. V kolikor pogoji iz navedene zakonske določbe niso izpolnjeni (zaradi nevložitve ugovora pri operaterju ali pa zaradi nepravočasne sprožitve spora pred toženko, kot je bilo to v konkretnem primeru), toženka (v tem obsegu) nima podlage za odločanje o sporu, operaterju pa tako tudi ne more naložiti kakršnihkoli obveznosti.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - predaja Republiki Hrvaški
Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. Iz tožnikovih izjav namreč izhaja, da je hrvaška policija postopala korektno - po opravljenih policijskih postopkih marca in aprila ga ni prepustila samemu sebi, temveč ga je celo pripeljala do nastanitvenih kapacitet, kjer je imel možnost bivati, a se je sam odločil drugače in se je takoj vrnil v Slovenijo. Iz tožnikovih izjav je razvidno, da so zanj kot za prosilca v Republiki Hrvaški po predaji ustrezno poskrbeli, torej z vsemi pravicami, ki mu pripadajo. Iz nobenega podatka v spisu ne izhaja, da temu ne bo tako tudi po ponovni predaji Hrvaški. Glede na ugotovljeno je pravilna presoja tožene stranke, da tožnikove izjave ne izkazujejo, da bo v Republiki Hrvaški deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma, da bo tam soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj - premoženje družine - stanovanje - stalno prebivališče - dejansko prebivališče
Prvi odstavek 18. člena ZUPJS res določa, da se v premoženje ne šteje stanovanje ali stanovanjska hiša, v katerem oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče, do vrednosti primernega stanovanj, pri čemer tožnik ne zanika, da dejansko prebiva na naslovu E., stalno prebivališče pa ima prijavljeno na naslovu B. Vendar pa toženka spregleda peti odstavek 18. člena ZUPJS, ki določa, da če imajo vlagatelj in osebe, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja, v lasti več stanovanj, se kot premoženje ne upošteva le tisto stanovanje, kjer ima stalno prebivališče večina oseb. Ob smiselni uporabi petega odstavka 18. člena ZUPJS in ob upoštevanju, da ima tožnikova družina v lasti le eno stanovanje, v katerem prebiva in ima stalno prebivališče večina oseb, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja tožnika, tožniku ne more biti v škodo, da na naslovu tega stanovanja nima prijavljenega stalnega prebivališča.
Objekta, ki je zgrajen v nasprotju z upravnim dovoljenjem, ni mogoče ločevati na del, ki je skladen z gradbenim dovoljenjem in del, ki ga predstavljajo sporna nadzidava in rekonstrukcija, kar želita tožnika s spremenjenim zahtevkom legalizirati.
Z zavrnitvijo predlagane zahteve za spremembo gradbenega dovoljenja v pravnomočnost prvotno izdanega ni bilo poseženo. Upravni organ je pravilno odločil, da je zaradi narave predlagane spremembe, ki predstavlja enega izmed lokacijskih pogojev (povišanje objekta, zaradi česar se bistveno spremeni zunanji izgled objekta), lociranega povsem ob parcelni meji, določenih v pravnomočno izdanem gradbenem dovoljenju, treba izdati novo gradbeno dovoljenje.