brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj - premoženje družine - stanovanje - stalno prebivališče - dejansko prebivališče
Prvi odstavek 18. člena ZUPJS res določa, da se v premoženje ne šteje stanovanje ali stanovanjska hiša, v katerem oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče, do vrednosti primernega stanovanj, pri čemer tožnik ne zanika, da dejansko prebiva na naslovu E., stalno prebivališče pa ima prijavljeno na naslovu B. Vendar pa toženka spregleda peti odstavek 18. člena ZUPJS, ki določa, da če imajo vlagatelj in osebe, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja, v lasti več stanovanj, se kot premoženje ne upošteva le tisto stanovanje, kjer ima stalno prebivališče večina oseb. Ob smiselni uporabi petega odstavka 18. člena ZUPJS in ob upoštevanju, da ima tožnikova družina v lasti le eno stanovanje, v katerem prebiva in ima stalno prebivališče večina oseb, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja tožnika, tožniku ne more biti v škodo, da na naslovu tega stanovanja nima prijavljenega stalnega prebivališča.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - predaja Republiki Hrvaški
Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. Iz tožnikovih izjav namreč izhaja, da je hrvaška policija postopala korektno - po opravljenih policijskih postopkih marca in aprila ga ni prepustila samemu sebi, temveč ga je celo pripeljala do nastanitvenih kapacitet, kjer je imel možnost bivati, a se je sam odločil drugače in se je takoj vrnil v Slovenijo. Iz tožnikovih izjav je razvidno, da so zanj kot za prosilca v Republiki Hrvaški po predaji ustrezno poskrbeli, torej z vsemi pravicami, ki mu pripadajo. Iz nobenega podatka v spisu ne izhaja, da temu ne bo tako tudi po ponovni predaji Hrvaški. Glede na ugotovljeno je pravilna presoja tožene stranke, da tožnikove izjave ne izkazujejo, da bo v Republiki Hrvaški deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma, da bo tam soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine.
Ker bi bil lahko tožnik v tem upravnem sporu tudi sam tujec, tožeča stranka pa le njegova pooblaščenka, vendar to iz tožbe ni bilo nedvoumno razvidno, je sodišče tožečo stranko s sklepom I U 655/2024-4 z dne 22. 5. 2024 pozvalo, da naj v 15 dneh navedeno razjasni. Na navedeni poziv sodišče vse do dneva izdaje tega sklepa ni prejelo odgovora. Že iz tega razloga, ker tožeča stranka v tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma po ZUS-1 ne more biti stranka, je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
promet s kmetijskimi zemljišči - odobritev pravnega posla - predkupni upravičenec - status kmeta
Dejstvo, na katerega predkupni upravičene opira predkupno pravico, mora obstajati ob sprejemu ponudbe. Odločba o statusu kmeta je ugotovitvene narave in učinkuje ex tunc.
pritožba - zamuda roka za vložitev pritožbe - prepozna pritožba - fikcija vročitve - osebna vročitev - osebno vročanje - ponovno vročanje - ponovno vročanje odločbe - pooblaščenec za vročitve - vrnitev v prejšnje stanje - razlogi za vrnitev v prejšnje stanje
Ob upoštevanju dejstva, da je bila tožnica v sporočilu o neuspeli osebni vročitvi poučena, da bo po tem roku dokument puščen v hišnem predalčniku, kar pa ji v obravnavanem primeru ni bil, temveč ji je bil dokument ponovno poslan s priporočeno pošto, sodišče šteje, da je bila vročitev pravilno opravljena šele z dnem ponovne vročitve dokumenta.
Na vročitev in pravne učinke upravnega razmerja praviloma strankin ugovor, da pooblaščenca ni pooblastila, če za to ni posebej izkazanih znakov, ne vpliva. Gre za odgovornost pooblaščenca do stranke oziroma za njuno notranje razmerje, kar pa na pravilnost opravljene vročitve ne vpliva.
Tožnica ne more uspeti s pavšalnimi in neizkazanimi navedbami o tem, da naj bi bila nekaj dni odsotna oziroma da naj ji mož ne bi pravočasno izročil pošiljke, domnevne nepravilnosti pri vročanju pa sicer tudi ne predstavljajo razloga za vrnitev v prejšnje stanje.
Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES člen 17, 21.
osebni podatki - varstvo osebnih podatkov - pravica do pozabe - svoboda izražanja - mediji
Pravica do izražanja medijev ima poseben pomen v demokratični družbi in zajema tudi pravico javnosti do obveščenosti ter da pri tehtanju kolizije te pravice z drugimi človekovimi pravicami praksa sodišč daje posebno težo svobodi izražanja, še zlasti ko gre za novinarsko poročanje, in terja posebno skrbno preveritev, ali obstojijo utemeljeni razlogi za njeno omilitev.
V konkretni zadevi so upoštevne okoliščine, da sporne objave predstavljajo fotografije iz javnih družabnih dogodkov, pretežno z zabav med leti 2006-2014, opremljene le z naslovom in brez opisa dogodka, in na kateri so prikazane osebe, ki so opredeljene z imenom in priimkom.
Pravilen je zaključek, da v konkretnem primeru tožnikova pravica do svobode izražanja, čeprav gre za obdelavo osebnih podatkov s strani upravljavca osebnih podatkov, ki je medij, ne predvlada nad pravico prizadete stranke do uveljavljanje pravice do izbrisa njenih osebnih podatkov.
Sodišče kot nepravilno ocenjuje tožnikov ostališče, da bi posameznik, na katerega se podatki nanašajo, torej prizadeta stranka v tem upravnem sporu, morala v svoji zahtevi za izbris navajati in utemeljevati razloge za uveljavljanje svoje pravice do zasebnosti in utemeljevati prevlado svojih pravic nad pravicami upravljavca osebnih podatkov. Iz določil 17. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov pa tudi ne izhaja, da bi bil kriterij za presojo zahteve za izbris, ali so objave škodljive za posameznika.
Objekta, ki je zgrajen v nasprotju z upravnim dovoljenjem, ni mogoče ločevati na del, ki je skladen z gradbenim dovoljenjem in del, ki ga predstavljajo sporna nadzidava in rekonstrukcija, kar želita tožnika s spremenjenim zahtevkom legalizirati.
Z zavrnitvijo predlagane zahteve za spremembo gradbenega dovoljenja v pravnomočnost prvotno izdanega ni bilo poseženo. Upravni organ je pravilno odločil, da je zaradi narave predlagane spremembe, ki predstavlja enega izmed lokacijskih pogojev (povišanje objekta, zaradi česar se bistveno spremeni zunanji izgled objekta), lociranega povsem ob parcelni meji, določenih v pravnomočno izdanem gradbenem dovoljenju, treba izdati novo gradbeno dovoljenje.
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4, 47. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 27. ZMZ-1 člen 70, 70/4. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4/3.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - sistemske pomanjkljivosti - nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja - dokazno breme - uporaba prava EU - začasna odredba - pravica do pritožbe
Povsem jasno je, da prosilec brez pooblaščenca ne more dokazati obstoja sistemskih pomanjkljivosti, pri čemer obstoj sistemskih pomanjkljivosti niti ni pogoj za zaščito pravice iz 4. člena Listine. Vendar pa so bile tožnikove izjave na osebnem razgovoru glede bivanja na črno oziroma na ulici zaradi pomanjkanja nastanitvenih kapacitet zadosten indikator, da bi tožena stranka morala opraviti celovito in natančno oceno tveganja v primeru predaje z vidika 4. člena Listine. Tožnik je torej izpolnil svoj del dokaznega bremenav upravnem postopku, tožena stranka pa svoje obveznosti do sodelovanja s prosilcem pri ugotavljanju pravno-relevantnega dejanskega stanja ni izpolnila.
Tožena stranka ni izpolnila svojega dela obveznosti, ker ni bodisi upoštevala splošno znanih relevantnih informacij o problemu nastanitve prosilcev za mednarodno zaščito v Franciji, da bi te informacija vklučila in upoštevala v dokazni oceni, pri čemer bi morala odvrniti vsakršen dvom glede morebitnega tveganja z vidika varstva pravice iz 4. člena Listine, oziroma ni pridobila dovolj konkretiziranega, zadostnega in verodostojnega zagotovila od pristojnega organa iz Francije, da bo tožnik sprejet v skladu s Procesno direktivo 2013/32/EU in Direktivo o sprejemu 2013/33/EU in z navedbo, kje oziorma kako bo poskrbljeno za njegovo nastanitev.
Sodišče izvede določene dokaze takrat, ko je treba dokazni postopek, ki je bil sicer v določeni meri izveden v upravnem postopku, zgolj dopolniti, ali če sodišče meni, da bi bilo treba določene dokaze morda drugače ovrednotiti in upoštevati, pri čemer mora tožena stranka v obeh primerih v bistvenem pravilno razlagati materialno pravo. Faza odločanja v upravnem postopku pred Ministrstvom za notranje zadeve je namreč ključna faza v azilnem postopku, ki je sodišče ne more v celoti nadomeščati, tako da bi bili prvič šele v sodnem postopku pravilno uporabljeni materialno-pravni viri za odločanje.
Zaradi načela enakovrednosti v zvezi z načelom procesne avtonomije držav članic EU je Upravno sodišče prišlo do zaključka, da v povezavi z določbo 27. člena Dublinske uredbe, v povezavi z določbo o pravnem sredstvu v zadevah ponovnih prošenj in v pritožbenih zadevah odločanja o prvi prošnji za mednarodno zaščito ter 47. člena Listine in v tem razdelku obravnavanih sodb Sodišča EU, določbe določila četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 zaradi načela enakovrednosti, kot sestavnega dela 47. člena Listine, ki ima neposredni učinek, ni mogoče razlagati tako, da se to določilo nanaša na toženo stranko.
orožje - pogoji za izdajo orožne listine - dovoljenje za nabavo orožja - razlaga zakona - varnost ljudi in njihovega premoženja
Sodišče, enako kot tožena stranka, meni, da je pri razlagi določb ZOro-1 treba izhajati iz narave stvari, torej orožja, ter načelnega izhodišča, da je država tista, ki primarno zagotavlja varnost ljudi in premoženja in izvaja za to potrebne ukrepe, vključno z ukrepi uporabe sile zoper kršitelje zakonov. Ob upoštevanju opisanih izhodišč je po presoji sodišča utemeljena razlaga, da se določba drugega odstavka 17. člena ZOro-1 nanaša le na orožne listine, povezane z zbiranjem orožja.
ZKZ člen 23, 23/1, 23/1-4, 23/4, 24, 24/1, 24/1-1.
kmetijska zemljišča - odobritev pravnega posla - odobritev prodaje kmetijskih zemljišč - status kmeta - predkupna pravica - uveljavljanje predkupne pravice - zloraba pravice
Pri odločanju o (morebitni) zlorabi pravice pri uveljavljanju predkupne pravice v postopku odobritve pravnega posla se je upravni organ dolžan konkretno opredeliti do vseh okoliščin, ki vplivajo na presojo, ali je predkupni upravičenec zlorabil oziroma nameraval zlorabiti status kmeta oziroma da dejansko ne namerava zemljišča uporabljati z namenom kmetijske pridelave.
brezplačna pravna pomoč - dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - verjetni zgled za uspeh - očitno nerazumna zadeva
Glede na pravilno ugotovitev toženke o tem, da je terjatev upnice do stečajne dolžnice nastala po začetku postopka osebnega stečaja stečajne dolžnice, se sodišče strinja s presojo toženke, da tožnica ni izpolnila pogoja iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP za dodelitev BPP tudi za v postopku prijave terjatve in ugovora zoper odpust obveznosti v osebnem stečaju, saj bi morala biti pri obeh najprej izpolnjena osnovna predpostavka nastanka terjatve pred začetkom stečaja.
volilna pravica - upravni spor - sodno varstvo - subsidiarni upravni spor
Aktivna volilna pravica kot človekova pravica na nivoju lokalne samouprave uživa varstvo po 43. členu Ustave RS glede volitev članov predstavniških teles (občinskih svetov) in županov. Ne uživa pa varstva, ko se s pomočjo volitev oblikujejo različni organi v osebah javnega prava (torej tudi nadzorni odbori) in še toliko manj predsedniki teh organov. Ob tem sodišče dodaja, da tudi sicer sodno varstvo volilne pravice ni primarno namenjeno varstvu subjektivnega pravnega položaja posameznika, ampak varstvu javnega interesa oziroma ustavnopravnih vrednot. Gre za objektivno sodno varstvo, ki se zagotavlja tako, da se upoštevajo zgolj tiste kršitve, ki so vplivale ali bi lahko vplivale na volilni izid.
denacionalizacija - povrnitev vlaganj v nepremičnino - prekluzivni rok za vlaganje zahtevkov - dolžnost organa o poučitvi upravičenca o pravicah - restriktivna razlaga
Po presoji sodišča se rok iz 26. člena ZDen-B ne nanaša na denacionalizacijske zavezance za vračilo nepremičnin v naravi. ZDen-B je s 6. členom dopolnil 25. člen ZDen tako, da je za tretjim odstavkom dodal nov 4., 5., 6. in 7. odstavek, v katerih je opredelil bistveno povečanje vrednosti nepremičnin, ki so predmet denacionalizacije (četrti odstavek 25. člena ZDen) in mejno vrednost večvrednosti vrnjene nepremičnine, od katere lahko zavezanec ali najemojemalec iz 60. člena ZDen od upravičenca zahtevata razliko v vrednosti. Ne peti odstavek 25. člena ZDen in ne 26. člen ZDen-B pa denacionalizacijskim zavezancem za vrnitev nepremičnin v naravi ne določata nobenega materialno-prekluzivnega roka za uveljavljanje zahtevkov za povrnitev vlaganj v nepremičnine, vrnjene denacionalizacijskim upravičencem.
evidentiranje parcelacije - pravica do izjave v postopku - absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka
Ker iz vsebine toženkine (drugostopenjske) odločbe tako izhaja, da je očitno nezakonit tudi izrek prvostopenjskega akta (v delu, ki se nanaša na zavrženje tožničine prve zahteve, tj. v sklepu), toženka ni imela podlage za uporabo tretjega odstavka 248. člena ZUP in zavrnitev tožničine pritožbe, pač pa bi (kolikor je ugotovila napačno uporabo materialnega prava in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter je želela to sanirati sama) lahko ravnala kvečjemu v skladu s prvim in drugim odstavkom 251. člena oziroma prvim odstavkom 252. člena ZUP, odpravila izpodbijani akt (sklep) in s svojo odločbo sama rešila zadevo. Z drugačnim ravnanjem je toženka kršila pravila postopka, to pa je vplivalo na zakonitost upravnih odločb, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1).
Toženka je v postopku na drugi stopnji namreč očitno dopolnjevala ugotovitveni postopek in ugotavljala tudi dejstvo, ki ga prvostopenjski organ ni ugotavljal (in sicer dejstvo, da Sklep o ugotovitvi javne koristi ne vsebuje načrta parcelacije iz šestega odstavka 48. člena ZEN), pri čemer pa tožnici ni omogočila sodelovanja v ugotovitvenem postopku in ji glede tako ugotovljenega dejstva (ki je bilo odločilno za izdajo drugostopenjske odločbe) pred izdajo drugostopenjske odločbe ni omogočila izjave, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka.
Vprašanje, ali je nameravani objekt predviden zgolj na območju A, ali pa tudi na območju K1, za odločitev v zadevi niti ni relevantno - kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, je v skladu z Odlokom o OPN tudi gradnja pomožnih kmetijsko-gozdarskih objektov v območju namenske rabe K1 dovoljena le, če se izvaja za potrebe delovanja obstoječe kmetije, ta pogoj pa v konkretni zadevi ni izpolnjen.
Kmetija pa je (tista) oblika kmetijskega gospodarstva, kjer se nosilec in člani ali članice kmetije ter zaposleni ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo (4. člen ZKme-1). Za kmetijo kot obliko KMG je torej relevantno, da je "delujoča", tj. da se njeni člani ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo. Ukvarjanje s kmetijsko dejavnostjo po presoji sodišča predpostavlja tudi prihodke iz te dejavnosti.
inšpekcijski postopek - ukrep veterinarskega inšpektorja - nujni ukrep v javnem interesu - odvzem psa
Skrbnik živali mora zanjo objektivno zagotavljati razmere iz 7. člena ZZZiv oziroma za nevarne živali tudi iz 12. člena ZZZiv vsak dan in v vseh, tj. tudi v zanj izjemnih ali stresnih okoliščinah. Subjektivni odnos skrbnika je pomemben le v primeru naklepa, saj gre v tem primeru po 4. členu ZZZiv za mučenje živali. Vendar za odvzem ni potrebno, da je izkazano mučenje živali, saj podlaga za odvzem obstaja, če je to potrebno za zaščito živali v primeru kršitve določb ZZZiv.
Tožnik niti v tožbi niti po izrecnem pozivu sodišča ni niti zatrjeval niti izkazal, da bi na toženo stranko naslovil posebno zahtevo, da o njegovi zadevi odloči v nadaljnjih 7 dneh, zato je sodišče tožbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot prezgodnjo zavrglo.
KOP člen 3. URS člen 56. ZUS-1 člen 32, 32/2. DZ člen 7, 7/4. ZOsn člen 55, 75.
začasna odredba - pravni interes - največja korist otroka - otrok s posebnimi potrebami - podaljšanje izobraževanja za učence s posebnimi potrebami - ureditvena začasna odredba
Na podlagi četrtega odstavka 7. člena DZ so državni organi, izvajalci javnih služb, nosilci javnih pooblastil, organi lokalnih skupnosti ter druge fizične in pravne osebe dolžne v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za korist otroka. V konkretnem primeru za najboljše koristi mld. A. To velja tudi za obe stranki tega postopka in za sodišče, ki odloča o predlagani začasni odredbi.
Ker mora biti načelo zagotavljanja največje koristi otroka, kot to izhaja iz 3. člena MKOP, varovano pri "vsaki dejavnosti v zvezi z otroki", ga mora pri presoji utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe upoštevati tudi to sodišče.
začasna odredba ZUS-1 - pogoji za izdajo začasne odredbe - težko popravljiva škoda - trditvena podlaga
Pomanjkljiva trditvena podlaga ne dopušča izvajanja dokazov. Z drugimi besedami, sklicevanje na odločbo o razvrstitvi v kategorijo invalidnosti, v tem oziru ni sprejemljivo. To povzroči tako pri sodišču, kot pri nasprotni stranki nejasnost in negotovost o vsebini trditev in s tem dejanski podlagi nasploh. Sodišče ugotavlja dejstva, ki so bila (najprej) zatrjevana; z dokazi pa se prepriča o njihovi verjetnosti. Dokazi tako niso sredstvo, ki stranki omogoči, da izve, kakšne trditve naj postavi oziroma jih kar nadomesti.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - predlog za obnovo postopka - obnovitveni razlog - verjeten izgled za uspeh
Iz izpodbijane odločbe razvidnega dejanskega stanja, ki ni sporno, izhaja, da se tožnik ne strinja z izvedenim dokaznim postopkom v zadevah VII Ps 1359/2019 in VII Ps 1000/2019. V zvezi z navedenim toženka pravilno pojasni, da bi moral tožnik svoje nestrinjanje uveljavljati z rednimi pravnimi sredstvi, ne pa v postopku obnove. Tudi obsežno tožnikovo navajanje, da je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno, ne more biti razlog za obnovo postopka po 10. točki 394. člena ZPP.