PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA – UPRAVNI SPOR
VS1014364
ZMZ člen 3, 3-3, 33. ZUS-1 člen 40, 40/3, 59. Uredba Sveta (ES), št. 343/2003 z dne 28. 2. 2003, o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države člen 3, 3/1, 16/1-e, 16/4, 19/2.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi Avstriji - razmere v odgovorni državi kot razlog za to, da se prosilca ne preda odgovorni državi - načelo nevračanja v izvorno državo - dokazno breme - izvedba dokaza z zaslišanjem stranke - kršenje človekovih pravic - Dublinska uredba
Če so izpolnjeni pogoji, predpisani v Dublinski uredbi, se prosilec preda v obravnavo pristojni državi, v tem primeru Avstriji, če ga ta sprejme, kar ga v tem primeru je, razen če so podane okoliščine, zaradi katerih bi bile prosilcu v odgovorni državi kršene človekove pravice, pri čemer je trditveno in delno tudi dokazno breme na prosilcu. V tem primeru pa prosilcu ni uspelo omajati prepričanja odločujočih organov, da se v Avstriji prosilcem za mednarodno zaščito kršijo človekove pravice in načelo o nevračanju, saj niti ne navaja informacij o tem, kot dokaz pa predlaga svoje zaslišanje.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka – nedovoljen dokaz – hišna preiskava – uporaba dokazov zoper osebo, zoper katero preiskava ni bila urejena - vročitev odredbe
Ob ugotovitvi, da je bil pri hišni preiskavi poslovnih prostorov, opravljeni v skladu z odredbo sodišča in določbami ZKP navzoč tudi obsojenec kot direktor družbe in dejanski uporabnik poslovnih prostorov, ni razlogov, da sodišče ne bi smelo zoper obsojenca uporabiti dokazov, pridobljenih pri hišni preiskavi, ali dokazov, ki so bili pridobljeni na podlagi teh dokazov, četudi so bili pridobljeni z uporabo odredbe o hišni preiskavi, ki je bila izdana zoper drugo osebo.
URS člen 14, 22. ZPP člen 287, 287/2. OZ člen 39, 50. ZUS-1 člen 71, 71/2, 75. Šesta Direktiva Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaj držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (77/388/EGS) člen 2, 2a, 17, 18, 22-3, 28g, 28h, 28f. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. 11. 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 2-a, 2-c, 167, 168a, 178, 220, 226.
Ker so bile na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovljene številne objektivne okoliščine, iz katerih izhaja, da je revident vedel, da sodeluje pri transakcijah, ki so namenjene zlorabi sistema DDV, je bil revidentu pravilno odmerjen in naložen v plačilo DDV.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka – pravice obrambe – zavrnitev dokaznega predloga - predlog za pregon – navzočnost oškodovanca na glavni obravnavi – umik predloga
Le če oškodovanec, ki je bil v redu povabljen kot priča, ne pride na glavno obravnavo in svojega izostanka ne opraviči, se šteje, da je bil predlog za pregon umaknjen.
ZDDV člen 34, 40, 40/2, 40/7-1. ZDDV-1 člen 1, 63, 67, 67/1-a, 81, 82. ZUS-1 člen 93, 93/1, 94, 94/2. ZPP člen 339, 339/2-8. ZDavP-2 člen 77. Šesta Direktiva Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaj držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (77/388/EGS) člen 2, 2/1, 2a, 17, 17/1, 18, 18/1, 22, 22/3, 28, 28g, 28h. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. 11. 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost členi 2, 2/1-a, 2/1-c, 167, 168, 168/a, 178, 220, 226.
DDV - davek na dodano vrednost - missing trader - neplačujoči gospodarski subjekti - vedenje o goljufivih transakcijah - doseganje standarda „vedel ali bi moral vedeti“ - objektivne okoliščine - dokazno breme - bistvena kršitev postopka - dokazna ocena - zavrnitev dokazov - sodbe SEU - nacionalno in evropsko pravo - ugovor retroaktivne uporabe zakona - listine - carinski postopek - davčna goljufija - zmotna uporaba materialnega prava - računi - odbitek vstopnega DDV - standard skrbnosti ravnanja gospodarskega subjekta - trošarinski zavezanec
Po mnenju Vrhovnega sodišča gre v obravnavani zadevi za primer, ko je pravico do odbitka mogoče zavrniti le, če se na podlagi objektivnih okoliščin dokaže, da je revident vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi.
Revidentovi ugovori o retroaktivni uporabi zakona niso utemeljeni.
Obdavčitev v zvezi z opisano davčno goljufijo je po mnenju Vrhovnega sodišča neodvisna od dejstva, ali je družba, pri kateri je ugotovljena davčna goljufija, trošarinski zavezanec v carinskih postopkih.
Sodišče prve stopnje bi moralo oceniti listine, s katerimi je dobavo s strani spornih subjektov dokazoval revident.
Objektivne okoliščine, navedene v 28. točki tega sklepa, po mnenju Vrhovnega sodišča glede na vse okoliščine primera ne zadostujejo za sklep, da je revident vedel ali bi moral vedeti za davčno goljufijo.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravice obrambe - izvajanje dokazov v korist obdolženca – odločanje o dokaznem predlogu - zavrnitev dokaznega predloga
Če z dokaznim predlogom ni zadoščeno trditvenemu bremenu na način, ki bi omogočal sodišču presojo, ali je predlog sploh primeren za dokazovanje zatrjevanega dejstva, z njegovo zavrnitvijo sodišče ne krši pravic obrambe.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču – delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov – nekdanji sodnik pristojnega sodišča kot stranka v postopku – objektivna nepristranskost sodišča
Če bi v zadevi odločalo krajevno in stvarno pristojno sodišče oziroma sodniki tega sodišča, ki so bili dolgoletni sodelavci prve tožnice, bi bila lahko prizadeta objektivna nepristranskost sodišča, ki se izraža v percepciji javnosti o nevtralnosti in neodvisnosti sodišča kot nosilca sodne funkcije.
ZMZ člen 78, 79, 83, 86, 86/6. ZUS-1 člen 76. Pravilnik o pravicah prosilcev za mednarodno zaščito člen 27, 27/3.
mednarodna zaščita - finančna pomoč
Glede na določbe ZMZ in Pravilnika, izdanega na njegovi podlagi, odločbo Ustavnega sodišča U-I-295/2012 z dne 9. 5. 2013 in izrecne zahteve tožnikov, da se jim odobri razselitev na zasebni naslov, pri čemer so vedeli ali so vsaj morali vedeti, kakšno finančno pomoč lahko v takem primeru pričakujejo, pa so se za razselitev kljub temu odločili, Vrhovno sodišče meni, da ne obstojajo pravne možnosti, niti v določbi prvega odstavka 125. člena URS (sodišče sodi po ustavi in zakonu), da bi se v tem primeru na podlagi pravila exeptio illegalis (na podlagi katerega naj bi se v tej zadevi ne uporabile določbe Pravilnika, na podlagi katerih se v razmerju do minimalnega dohodka izračuna finančna pomoč) za tožnike izračunala finančna pomoč v drugačni višini, kot jo na podlagi minimalnega dohodka in razmerij do tega dohodka, določenih v Pravilniku, določa ZMZ (peti odstavek 83. člena ZMZ).
Vrhovno sodišče se sicer zaveda, da je finančna pomoč, ki jo prejemajo tožniki, majhna. Vendar so za njeno višino tožniki ob vložitvi prošnje za razselitev vedeli, pa so se vseeno hoteli razseliti iz azilnega doma, kjer jim je bila in bi jim bila, če bi se vanj vrnili, osnovna oskrba zagotovljena. Višina finančne pomoči pa je seveda odvisna od finančnih možnosti države, kar se odraža tudi v razpoložljivih proračunskih sredstvih, pri čemer so v Sloveniji uvedeni varčevalni ukrepi na vseh področjih porabe javnih sredstev. Upoštevati pa je treba tudi razmere in s koliko denarja zaradi sedanjega ekonomskega stanja v Sloveniji živijo tudi njeni drugi prebivalci, ki morajo kljub svojemu slabemu finančnemu stanju plačevati davke in prispevke, iz katerih se zagotavljajo tudi finančna sredstva za zagotavljanje pravic prosilcev za mednarodno zaščito.
V obravnavani zadevi gre za ponovno vloženo zahtevo za uvedbo postopka za priznanje mednarodne zaščite. Za ta postopek veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika – prosilca, saj mora v skladu s prvim odstavkom 57. člena ZMZ oseba sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek.
mednarodna zaščita – bolezen prosilca – vračanje prosilca po končanem postopku
Tožnik v tožbi ni zatrjeval, da bi mu bilo treba priznati subsidiarno obliko zaščite zaradi njegove bolezni oziroma zaradi tega, ker v izvorni državi (npr. zaradi svoje narodnosti) ne bi bil deležen ustreznega zdravljenja; navajal tudi ni, da zaradi bolezni ne bi bil sposoben vrnitve v izvorno državo; zato so očitki sodišču prve stopnje, da je lapidarno zavrnilo tožbeni ugovor glede tožnikovega zdravstvenega stanja, neutemeljeni.
Po pravnomočnosti odločitve o prošnji za priznanje mednarodne zaščite (seveda v primeru zavrnitve take prošnje) se s prosilcem postopa kot s tujcem po Zakonu o tujcih.
ZUS-1 člen 22, 64, 64/2. ZPP člen 343, 343/4, 352. ZMZ člen 51, 51/1-4.
mednarodna zaščita – upravni spor – pravni interes za pritožbo - omejitev gibanja - tožba na razveljavitev
V izpodbijanem sklepu tožene stranke odrejeno podaljšanje omejitve gibanja za tožnika je prenehalo učinkovati 26. 7. 2013, zato si tožnik s pritožbo (tudi če bi z njo uspel) svojega pravnega položaja ne more izboljšati.
ZMZ člen 26, 28, 54, 55, 55/1-2, 55/1-3. ZUS-1 člen 71, 71/2.
mednarodna zaščita – pospešeni postopek – dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva – očitno neizpolnjevanje pogojev po 26. in 28. členu ZMZ - preganjanje - diskriminacija - romska manjšina - zdravstvene težave - dostop do javnih storitev - navedbe pooblaščenca
Glede na to, da tožnica v zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države ni ničesar drugega navedla kot to, da je sestra ni več želela vzdrževati, da je tam živela sama in da se ni mogla okopati, je tako navajala zgolj dejstva, ki so nepomembna in zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.
Tožnica ne zatrjuje, da bi bila v izvorni državi kadarkoli preganjana zaradi katerih od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji.
Tožena stranka se je opredelila do navedb glede diskriminacije, konkretnejših navedb (v izjavi na zapisnik ali ob podaji prošnje), iz katerih bi bilo mogoče zaključiti, da določeni diskriminacijski ukrepi tožnici povzročajo tudi utemeljen strah pred preganjanjem, pa tožnica ni podala.
Vprašanje obstoja silobrana je povezano s tehtanjem različnih nasprotujočih si dejstev, dokazov in okoliščin, v katerih je prišlo do očitanega dogodka, kar v postopku odločanja o podaljšanju pripora ni predvideno niti mogoče.
pripor – podaljšanje pripora – ponovitvena nevarnost – objektivne in subjektivne okoliščine – zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Nestrinjanje z dokazno presojo sodišča prve in druge stopnje v izpodbijanem pravnomočnem sklepu glede obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po vsebini pomeni izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.
ZUS-1 člen 71, 71/2. ZMZ člen 2, 2/1, 2/2, 2/3, 21, 21/1, 23, 26, 28, 53.
mednarodna zaščita - status begunca - status subsidiarne oblike zaščite - strah pred preganjanjem - lastnosti dejanj preganjanja - resna škoda - splošna verodostojnost prosilca
Splošna verodostojnost prosilca je mednarodno priznan standard, ki je ob upoštevanju več pogojev (elementov) tista stopnja kredibilnosti prosilca, ki sicer nima nikakršnih materialnih dokazov o svoji preganjanosti zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, ki bo dala državi, v kateri prosi za mednarodno zaščito, tisto potrebno podlago, da verjame izjavi prosilca o njegovem preganjanju tudi brez materialnih ali drugih dokazov in mu le na podlagi njegovih izjav podeli mednarodno zaščito.
URS člen 22. ZUS-1 člen 32, 32/2, 77, 82. ZZDR člen 2.
začasna odredba – odstranitev tujca iz države - pritožba - enako varstvo pravic - razdružitev družine - težko popravljiva škoda - nujen postopek
V obravnavanem primeru tožena stranka utemeljeno opozarja, da razen sklepa o izdani začasni odredbi, ni prejela niti tožbe, niti zahteve za izdajo začasne odredbe, zato se ni mogla opredeliti do navedb tožnika v zahtevi za izdajo začasne odredbe, niti se ne more (v pritožbenem postopku) argumentirano opredeliti do navedb sodišča v izpodbijanem sklepu. Kot izhaja iz sodnega spisa, sodišče prve stopnje pred izdajo začasne odredbe zahteve za izdajo začasne odredbe in tožbe ni vročalo toženi stranki, in tega ni storilo niti ob vročanju izpodbijanega sklepa.
Z navedenim ravnanjem (opustitvijo) sodišča prve stopnje je bila zato po presoji Vrhovnega sodišča tožena stranka nedopustno prikrajšana za jamstvo enakega varstva pravic iz 22. člena URS.