ZPP člen 7, 189, 212, 286a, 324, 324/4.. OZ člen 169, 239, 243, 243/3, 243/4, 246.
predsednik uprave - odpoklic - odpravnina - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - odklonitev ponujene zaposlitve - načelo popolne odškodnine - dolžnost zmanjševanja škode - normalen tek stvari - mejni prag zadostne verjetnosti
Pritožba neustrezno navaja, da naj bi toženka tožniku po predčasnem odpoklicu ponudila dve možnosti: bodisi sprejem nove pogodbe o zaposlitvi bodisi plačilo odpravnine. Tožnik je namreč v odgovoru z dne 31. 5. 2013 izrecno odklonil ponujeno zaposlitev in sam zahteval plačilo odpravnine, ki mu jo je toženka izplačala. Ekonomski motivi takšne odločitve tožnika za odločitev v tej zadevi niso pomembni, zato tudi raziskovanje ekonomskih vidikov ponujene pogodbe z izvedencem ni bilo potrebno. Sprejem ustrezne pogodbe o zaposlitvi v posledici odpoklica je razumen ukrep iz četrtega odstavka 243. člena OZ (VIII Ips 14/2004). Tožnik bi z dolžno skrbnostjo lahko zmanjšal obseg škode, če bi sprejel ponujeno zaposlitev in za opravljeno delo pooblaščenca uprave prejel plačilo. V takšnem primeru ne bi bil sicer upravičen do odpravnine, pač pa na podlagi določb 239. in 243. člena OZ do škode v višini razlike med prejemki iz ponujene pogodbe o zaposlitvi in prejemki iz pogodbe o zaposlitvi, ki je prenehala veljati. Posledično so neutemeljene tožnikove navedbe o nesorazmernem naporu ali žrtvovanju in tudi glede odgovornosti za izbiro.
Dokazna ocena sodišča prve stopnje ne temelji samo na izpovedbi strank in "pristranskih" prič, temveč je sodišče prve stopnje ocenilo tako izpovedbe strank in prič (9. točka obrazložitve, kjer je pojasnil zakaj jih sprejema) ter listin, predvsem prekrškovno odločbo, izjave pravdnih strank dane policistu neposredno po dogodku ter upoštevalo, da je tožnik podal predlog za pregon toženca šele tri leta po škodnem dogodku, zaradi česar je tožilstvo takšen predlog kot prepozen zavrglo.
Sodišče prve stopnje je tožnikovo pritožbo zoper sklep pritožbenega sodišča pravilno zavrglo kot nedovoljeno (343. člen ZPP). Pritožba je namreč v splošnem redno pravno sredstvo zoper prvostopenjski sklep (333., 363. člen ZPP), ne pa zoper drugostopenjski sklep, s katerim je potrjen prvostopenjski sklep o zavrženju pritožbe kot nedovoljene. Zoper tovrstne odločitve sodišča druge stopnje pridejo v poštev kvečjemu določila ZPP o izrednih pravnih sredstvih, ne pa določila ZPP o rednem pravnem sredstvu.
duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti - trajne posledice škodnega dogodka
Sodišče prve stopnje pravilno tožniku ni priznalo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja njegovih življenjskih aktivnosti, saj duševne bolečine v posledici utrpelih poškodb (udarnine na čelu in odrgnine na nosu ter razlitje krvi v predelu leve beločnice), ki niso zapustile nobenih trajnih posledic, tožniku niso nastale.
ZDen člen 3, 3-20. Odlok AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (1945) člen 1, 1/1, 1/1-1, 1/1-2.
vrnitev zaplenjenega premoženja - prehod sovražnega imetja v državno last - Odlok AVNOJ - Odlok AVNOJa ali odločba o zaplembi - zaplemba premoženja v kazenskem postopku - pravna podlaga za odvzem premoženja
Ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila pravna prednica pritožnikov nemške narodnosti (kar je bila podlaga za zaplembo po 2. točki 1. člena Odloka AVNOJ), pritožniki ne nasprotujejo. Glede na opisano je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je do prehoda premoženja pravne prednice pritožnikov prišlo že po samem Odloku AVNOJ; kasnejša zaplemba v kazenskem postopku zato ni pravno upoštevna. Pravilno je tudi pojasnilo sodišča prve stopnje, da so bile odločbe zaplembenih komisij in sklepi sodišč le deklaratorne odločbe o izvršitvi zaplenjenega premoženja, ki je bilo pred tem podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ. Kljub izrečeni zaplembi s kazensko sodbo premoženje ni bilo odvzeto s tem aktom, saj ga pravna prednica pritožnikov tedaj ni več imela. Ker pravni prednici pritožnikov premoženje ni bilo odvzeto zaradi zaplembe v kazenskem postopku, predlog za njegovo vrnitev na podlagi določb ZIKS ni utemeljen.
Za presojo poslovnega razmerja med banko in kreditojemalcem glede obračunavanja obrestne mere za kredit je upoštevno zgolj to, kar določa kreditna pogodba.
V obravnavanem primeru že po naravi stvari ne more iti za pravno praznino, saj ni bilo aktualno vprašanje, ali relevantni predpisi pomanjkljivo urejajo določeno situacijo ali ne. Kakšna je oziroma kako je določena obrestna mera v razmerju med banko in kreditojemalcem, je v izključni domeni pogodbenih strank. Obvezna vsebina kreditne pogodbe je namreč tudi določitev obrestne mere (drugi odstavek 12. člena ZPotK). Če toženka ob sklenitvi kreditne pogodbe ni računala z možnostjo, da bo v času trajanja kreditne pogodbe EURIBOR dosegel negativno vrednost (in zato v tipski kreditni pogodbi pri opredelitvi višine obrestne mere ni zajela tudi takšne situacije), to z vprašanjem pravnih praznin nima nobene zveze. Posledic svoje nezadostne skrbnosti pri sklepanju kreditnih pogodb v tem pogledu toženka ne more prevaliti na ramena kreditojemalcev. Glede na to, kako je bila določena obrestna mera in kdaj se je lahko spremenila (1. člen kreditne pogodbe), toženka za enostransko obračunavanje negativne referenčne obrestne mere EURIBOR kot vrednost 0 %, česar kreditna pogodba ni omogočala, ni imela pravne podlage, to pa pomeni, da je toženka s tem kršila določila kreditnih pogodb v škodo potrošnikov (peti odstavek 14. člena ZPotK).
Toženkin dopis kreditojemalcem o upoštevanju negativne referenčne obrestne mere EURIBOR v vrednosti 0 % ne temelji na določilih kreditnih pogodb in predstavlja nedopusten poskus samovoljnega spreminjanja pogodbenih določil na škodo potrošnikov.
Tožnica je v dejanski podlagi tožbe izpostavila, da je toženka tovrstne kreditne pogodbe množično sklepala s kreditojemalci v Republiki Sloveniji, kar že samo po sebi pomeni, da je toženka velikemu številu kreditojemalcev obračunavala negativno referenčno obrestno mero EURIBOR v vrednosti 0 %, to pa v njihovo škodo, kot je bilo ugotovljeno v postopku. Ne glede na to tudi pritožbeno sodišče meni, da je na podlagi drugega odstavka 49. člena ZKolT sodišče upravičeno tudi samo presojati o objavi sodbe (tudi če tožeča stranka ne poda (vseh) relevantnih navedb; pogoj pa je, da tožeča stranka postavi tožbeni zahtevek za objavo sodbe), če oceni, da se s tem prispeva k ublažitvi ali odstranitvi škodnih posledic kršitev, to pa z vidika dolžnega varovanja javnega interesa (aktivna vloga sodišča v kolektivnih postopkih je npr. razvidna tudi iz določbe drugega odstavka 5. člena ZKolT), katerega odraz je v tem primeru varstvo interesov potrošnikov s kolektivno tožbo. Sankcija objave sodbe je namenjena ublažitvi ali odstranitvi škodnih posledic kršitev ter zagotovitvi preventivnega učinka in učinka zviševanja ravni zavesti in znanj o pravicah, ki so bile izpostavljene kršitvi.
KZ-1 člen 20, 20/2, 230, 230/1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11.
neizvedba dokaza - sodba nima razlogov - kaznivo dejanje preslepitve pri pridobitvi in uporabi posojila ali ugodnosti - premoženjskopravni zahtevek - neprijava terjatve v stečajnem postopku
Drugače je pri pritožbeni obrazložitvi na osmi strani, ko pritožnik zatrjuje, da sodba sploh nima razlogov, vendar zaradi neizvedenega dokaznega postopka. To ni mogoče, ker je tedaj kvečjemu posledica nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ki je predmet drugega izpodbojnega razloga, medtem ko je predmet konkretno uveljavljenega izpodbojnega razloga nepopolno izdelana pisna sodba. Posredi sta torej dva različna predmeta, ki sta zato zajeta v dveh ločenih izpodbojnih razlogih, znotraj katerih se potem tudi ločeno preizkušata.
Ker sta po razumljivem izreku sodbe zavezanca za plačilo zneska po prisojenem premoženjskopravnem zahtevku pritožnik ter obdolženi A.A. in ne gospodarska družba B.B., okoliščina, da oškodovana pravna oseba ni prijavila terjatve v stečajnem postopku zoper navedeno gospodarsko družbo, na pravico pravne osebe do uveljavitve premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku in na njegovo utemeljenost nima nobenega vpliva.
Res je sicer, da je posredi isti izpodbojni razlog, vendar je po že obrazloženem pri bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP predmet nepopolno izdelana sodba, medtem ko je pri bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz drugega odstavka tega člena, predmet nepravilno ravnanje sodišča, ki je pri pravicah do obrambe izrecno določeno (le) za glavno obravnavo.
prekinitev postopka - reševanje predhodnega vprašanja - obstoj lastninske pravice - zemljiškoknjižni lastnik - domneva o lastniku nepremičnine - načelo ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka
Sodišče prve stopnje je bilo seznanjeno, da zadeva še ni bila pravnomočno zaključena. Dejstvo, da je pritožba dejansko bila vložena, torej samo po sebi ne pomeni bistvene spremembe stanja - še vedno gre za nepravnomočno odločitev. Dejstvo, da je tožeča stranka vložila pritožbo, tudi samo po sebi še ne pomeni, da obstaja velika verjetnost, da bo višje sodišče pritožbi ugodilo in zadevo vrnilo v nov postopek. Prav tako je obseg pritožbenega preizkusa in s tem standard obrazloženosti odločb višjih sodišč ožji od tistega, ki se ga terja od sodišč prve stopnje. Zato gre s strani tožeče stranke zgolj za špekulacije glede tega, na kakšen način in v kolikšnem času bo višje sodišče odločilo o pritožbah.
ZARSS posebej ne ureja zaključka postopka mediacije, ko stranka umakne soglasje. Zato je treba uporabiti ZMCGZ, ki skladno s prvim odstavkom 2. člena ureja tudi mediacije v sporih iz delovnih razmerij. Ta v 13. členu določa, da se mediacija med drugim konča tudi v primeru, če ena stranka pisno izjavi drugim strankam in mediatorju, da je postopek mediacije zaključen. Za izvedbo postopka mediacije je potrebno soglasje obeh strank (drugi odstavek 6. člena ZMCGZ in drugi odstavek 15. člena ZARSS). Ker toženka v pritožbi navaja, da se je mediacijski postopek zaključil, ker je tožnik umaknil soglasje za mediacijo, čemur tožnik pritrjuje v odgovoru na pritožbo, za nadaljnjo izvedbo postopka mediacije in s tem za prekinitev postopka ni več podlage.
pogodba o štipendiranju - obveznost povrnitve javnih sredstev za izplačane štipendije - vračilo štipendije - zaposlitev štipendista - zamuda roka - fiksen rok - razveza pogodbe po samem zakonu - kršitev pogodbenih obveznosti - dolžnost obveščanja - samozaposlitev - namen pogodbe - javni interes
Prvo sodišče je utemeljeno ugotovilo, da samozaposlitev štipendistke v času trajanja štipendijskega razmerja, ko je bil zaradi nadaljevanja študija štipendistke na drugi stopnji med pravdnima strankama dogovorjen odlog obveznosti, pomeni kršitev določbe 5. alineje prvega odstavka 10. člena Pogodbe, vendar pa je pravilno zaključilo, da navedena kršitev še ne pomeni razloga za prenehanje pogodbe oziroma razlog za razvezo pogodbe po samem zakonu, kot to zatrjuje tožeča stranka. Kadar imamo opravka s pogodbo o štipendiranju oziroma pogodbo o sofinanciranju štipendij, se v njej namreč prepletata javni in zasebni interes in neposredna ekvivalenca dajatev nasprotnih strank ni vzpostavljena, zato je potrebno v tej luči in ob upoštevanju namena štipendiranja presojati, na kakšen način je treba uporabiti pravila splošnega pogodbenega prava. Tista pogodbena stranka, ki je v pogodbenem razmerju pravna oseba javnega prava, mora pri vseh svojih odločitvah v zvezi s konkretnim razmerjem zasledovati javni interes, ki praviloma prevlada nad drugimi pogodbenimi interesi. Cilj prepovedi zaposlitve v času izobraževanja je, da štipendist nemoteno in v predvidenem roku zaključi študij, kar je predpogoj za dosego namena štipendijske pogodbe tj. prenos pridobljenega znanja. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da je bil ta cilj kljub očitanim kršitvam dosežen, saj je štipendistka izpolnila obveznost pravočasnega zaključka izobraževanja ter se zaposlila pri toženi stranki.
Prvo sodišče je nadalje pravilno ugotovilo, da tudi zamuda trimesečnega roka za zaposlitev štipendistke in opustitev obveščanja tožeče stranke s strani tožene stranke pomeni kršitev Pogodbe, vendar pa nobena izmed kršitev ni takšne narave, da bi utemeljevala razvezo pogodbe po samem zakonu.
ZPP člen 226, 226/2, 339, 339/2, 339/2-8.. ZObr člen 100a, 100a/8.
zavrnitev dokaznih predlogov - zahteva za varstvo pravic - dokazna ocena - priznanje izobraževanja v tujini - slovenska vojska
V tem individualnem delovnem sporu je ocena sodišča že po naravi stvari omejena na presojo pravilnosti izvedenega postopka odločanja Komisije za priznavanje spričeval in diplom, pridobljenih na VIU v tujini in pravilne uporabe posameznih meril in standardov, kot so predpisani v Pravilniku. Sodišče ne more samo nadomestiti ocene Komisije, ki dobro pozna sistem izobraževanja v Slovenski vojski in zato lahko oceni, ali in v kolikšni meri je izobraževanje pripadnika v tujini primerljivo slovenskemu vojaškemu izobraževanju.
ZDR-1 člen 33, 34, 37, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1.. ZJU člen 33, 33/1, 93.. KZ-1 člen 143, 143/2, 143/7.. ZPP člen 233.. ZODPol člen 2, 17.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - znaki kaznivega dejanja - seznanitev z razlogom za odpoved - policist - pravnomočna kazenska sodba - kaznivo dejanje zlorabe osebnih podatkov - pravočasnost podaje odpovedi
Za presojo pravočasnosti izredne odpovedi je odločilna dejanska ugotovitev, kdaj je bil o kršitvah tožnika obveščen generalni direktor Policije. Teka roka ni mogoče vezati na vprašanje, kdaj bi moral biti po pravilih (tožnik se sklicuje na Pravila o obveščanju in poročanju v policiji) obveščen generalni direktor Policije, pač pa je odločilnega pomena, kdaj je bil dejansko obveščen. Pri tem tudi ni pomembno, kdaj za kršitev izvejo drugi zaposleni pri toženki, ki ima razvejano mrežo policijskih uprav, temveč kdaj se je seznanil predstojnik policije (prim. sodbe VS RS VIII Ips 283/2017 in VIII Ips 334/2017).
Za ta spor so nerelevantne pritožbene navedbe o tem, ali je dokazano, da je tožnik podatke, ki jih je pridobil z vpogledom v računalniško vodeno zbirko podatkov Policije (ki ga tožnik priznava), komurkoli posredoval ali da si je s posredovanjem teh podatkov pridobil premoženjsko korist, saj nadaljnje posredovanje osebnih podatkov oziroma pridobitev premoženjske koristi nista zakonska znaka kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov.
zloraba izvršbe - kaznivo dejanje zlorabe izvršbe - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine - predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine - vložitev predloga za izvršbo - sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - pravna podlaga za terjatev - vzročna zveza - prekinitev vzročne zveze - možnost ugovora zoper sklep o izvršbi
Kaznivo dejanje zlorabe izvršbe po prvem odstavku 216. člena KZ-1 ima dve izvršilni obliki, prva je, da storilec izterja več kot je kdo dolžan, druga izvršilna oblika pa je, da si storilec prilasti zmotno preplačilo dolga. Določba tretjega odstavka določa, da je poskus kazniv, kar se nanaša tako na prvi kot drugi odstavek. Prva izvršilna oblika, ki se očita tudi obdolžencu, zajema tako fazo izdaje sklepa o izvršbi kot fazo izvedbe izvršbe, in ne samo izvedbo izvršbe po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, saj je za izterjavo neobstoječega dolga v postopku izvršbe pojmovno nujno potrebna izdaja sklepa o izvršbi, ki je po določbah ZIZ predpogoj za to, da bi prišlo do dejanske izvršbe s sredstvi izvršbe in s tem do nastanka prepovedane posledice, saj se s sklepom o izvršbi dovoli izvedba izvršbe, ki je edina podlaga, ki lahko vodi do nastanka prepovedane posledice - izterjave neobstoječega dolga.
Sama možnost ugovora zoper sklep o izvršbi ne prekine vzročne zveze med ravnanjem storilca (vložitev predloga za izvršbo) in prepovedano posledico (izterjava nedolgovanega), saj možnost ugovora ne more izničiti učinkov ravnanja storilca in preusmeriti toka dogajanja.
načelo formalnosti v zemljiškoknjižnem postopku - skupno premoženje zakoncev - preizkus terjatev v stečajnem postopku - določitev deleža dolžnika na skupnem premoženju - listina kot podlaga za vpis - dovoljenost vpisa glede na stanje zemljiške knjige
S sklepom stečajnega sodišča, ki s stališča nasprotnega udeleženca niti ni bil izdan v kontradiktornem postopku in v njem ni sodeloval, ni mogoče poseči v vknjiženo lastninsko pravico pritožnika, ki sploh ni bil stranka stečajnega postopka.
Pojem krivde iz (prvega odstavka) 156. člena ZPP zajema dejanja iz malomarnosti oziroma dejanja, katerih namen je zavlačevanje postopka. Nič od navedenega v obravnavani zadevi ni moč pripisati šesti toženki. Četudi bi držala trditev tožeče stranke, da od prve toženke ni mogla pridobiti informacije o tem, kje ima zavarovano odgovornost, to ne pomeni, da je stroške tožbe zoper šesto toženko slednja povzročila sama in mora zato kriti sama svoje stroške odgovora na tožbo.
prepoved približevanja - nasilje v družini - psihično nasilje
Po presoji pritožbenega sodišča vsi izvedeni dokazi, tudi izpovedba nasprotnega udeleženca, potrjujejo trditve predlagateljice o izvajanju predvsem psihičnega nasilja nasprotnega udeleženca v razmerju do predlagateljice v dogodku z dne 19. 7. 2021 in nadaljnjih in ob kršitvah prepovedi približevanja, kakor je predlagateljica zatrjevala v predlogu in nasprotni udeleženec teh trditev ni prerekal.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00055923
ZPP člen 7, 8, 212, 254.. ZDR-1 člen 179, 179/1.. OZ člen 131, 131/1, 131/2.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - nevarna stvar - dokazna ocena - postavitev novega izvedenca - nevarna dejavnost
Čepnega brusilnika, s katerim se je poškodoval tožnik, glede na njegove lastnosti ni mogoče šteti za nevarno stvar. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje gre za manjše in lažje orodje, ki je relativno enostavno za uporabo, saj za rokovanje z njim ni potrebno posebno tehnično znanje. Vsakomur je prosto dostopno v tehničnih trgovinah, saj gre za orodje, primerno tudi za domačo uporabo. Čeprav ga poganja stisnjen zrak, pa to dejstvo pri presoji objektivne odgovornosti v konkretnem primeru ni ključno, saj do poškodbe tožnika ni prišlo ob redni uporabi brusilnika v vključenem stanju (ob brušenju), ampak pri menjavi brusilnih nastavkov.
Tudi konkretno opravilo - menjava brusilnih nastavkov - po pravilni presoji sodišča prve stopnje ni nevarna dejavnost. To opravilo namreč - če je izvedeno na pravilen način, tj. ob predhodnem izklopu dovoda zraka in z namestitvijo brusilnika na podlago - ni takšno, da bi iz njega izviralo povečano tveganje za nastanek škode, ki ga niti s skrbnim ravnanjem ne bi bilo mogoče povsem izključiti.
odlog plačila sodne takse - obročno plačilo sodne takse - pravica do pravnega sredstva - plačilo sodne takse kot procesna predpostavka - pravnomočna odločitev o predlogu v zvezi s plačilom sodne takse - ponovni predlog - spremenjene okoliščine - obveznosti - COVID-19 - začet izvršilni postopek - rok za vložitev predloga za taksno oprostitev - prepozen predlog
Z odlogom plačila sodne takse se omogoči sodno varstvo osebi, ki sredstva za plačilo sicer ima, vendar pa jih ne more zagotoviti v roku, ki izhajajo iz plačilnega naloga. Navedeno pomeni, da si mora stranka prizadevati za to, da v vmesnem času zagotovi sredstva za plačilo sodne takse. Stranka ne more uspeti s ponovnim predlogom za oprostitev plačila sodne takse, ki je sicer že bilo odloženo, če v vmesnem času ne stori ničesar, da bi sredstva zagotovila. Golo zanašanje na to, da če sredstev ob izteku roka pač ne bo, bo s strani sodišča oproščena, bi pomenila zlorabo instituta odloga plačila sodne takse. Začetek izvršbe ne pomeni, da gre za upoštevno novo okoliščino. Izvršilni postopek je namenjen zgolj izvršitvi pravnomočne odločbe, s katero je že bilo naloženo plačilo terjatve, in ne pomeni nastanka nove obveznosti.
Če je bilo stranki omogočeno obročno plačilo sodne takse, je ponovni predlog treba vložiti do poteka roka za plačilo. Predlog, ki je vložen skoraj tri mesece po zapadlosti enega od obrokov, preostali obroki pa niso bili več plačani, je prepozen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO
VSL00054839
ZPP člen 458. Odvetniška tarifa (2015) člen 2, 2/1, 12, 12/2, 16, 16/3. OZ člen 287, 288, 299, 771, 778, 779, 779/1.
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - mandatna pogodba z odvetnikom - plačilo nagrade in stroškov odvetniku - račun - kasnejša izstavitev računa - sprememba odvetniške tarife - sprememba višine odvetniške točke - čas plačila - zakonske zamudne obresti - vračunavanje
Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo po računu št. 73/19. Tožnik je z njim obračunal spremembo v vrednosti odvetniške točke. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da do plačila te razlike ni upravičen. Drugi odstavek 12. člena OT res določa, da je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji. Vendar je po stališču pritožbenega stališča določbo potrebno razlagati tako, da se „čas plačila“ nanaša na čas, ko je obveznost plačila naložena (tako je tudi v primeru odločbe sodišča z vidika odmere stroškov postopka bistven čas odločanja sodišča).
zapuščinski postopek - pisna oporoka - razveljavitev oporoke - spor med dediči o veljavnosti oporoke - vstopna pravica - sorodstveno razmerje - krog zakonitih dedičev - tretji dedni red - zakonito dedovanje - višina dednega deleža - pridobitev podatkov po uradni dolžnosti - sporno dejansko stanje
Sodišče prve stopnje v sklepu o dedovanju ni navedlo, kako je prišlo do izračuna dednih deležev zakonitih dedičev po tretjem dednem redu. Pritožniki izpodbijajo tudi ugotovljena sorodstvena razmerja, ki jih pritožbeno sodišče ne more preizkusiti. Sporen je tudi obseg ugotovljene zapuščine.