Dokazna ocena sodišča prve stopnje ne temelji samo na izpovedbi strank in "pristranskih" prič, temveč je sodišče prve stopnje ocenilo tako izpovedbe strank in prič (9. točka obrazložitve, kjer je pojasnil zakaj jih sprejema) ter listin, predvsem prekrškovno odločbo, izjave pravdnih strank dane policistu neposredno po dogodku ter upoštevalo, da je tožnik podal predlog za pregon toženca šele tri leta po škodnem dogodku, zaradi česar je tožilstvo takšen predlog kot prepozen zavrglo.
Sodišče prve stopnje je tožnikovo pritožbo zoper sklep pritožbenega sodišča pravilno zavrglo kot nedovoljeno (343. člen ZPP). Pritožba je namreč v splošnem redno pravno sredstvo zoper prvostopenjski sklep (333., 363. člen ZPP), ne pa zoper drugostopenjski sklep, s katerim je potrjen prvostopenjski sklep o zavrženju pritožbe kot nedovoljene. Zoper tovrstne odločitve sodišča druge stopnje pridejo v poštev kvečjemu določila ZPP o izrednih pravnih sredstvih, ne pa določila ZPP o rednem pravnem sredstvu.
ZDR-1 člen 87, 87/2, 110, 110/1, 110/1-1.. KZ-1 člen 236, 236/1, 240, 240/1, 240/3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - zmotna uporaba materialnega prava - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - naklep
Glede na to, da so udeleženi v očitanih kaznivih dejanjih uporabljali šifre, tožnik pa ne, in da sodišče ni ugotovilo, da tožnikovo premoženje v tujini izvira iz kaznivih dejanj, ugotovitve sodišča ne predstavljajo celovitega in zaključenega kroga na podlagi posrednih dokazov (izpisov sporočil in prisluhov), ki bi logično nujno imeli za posledico potrditev zatrjevanj toženke in ne bi omogočali razumnih pomislekov oziroma izključevali možnosti drugačne presoje. To se kaže zlasti pri presoji o naklepnem ravnanju, na kar pravilno opozarja pritožba. Sodišče v delovnem sporu pri ugotavljanju kršitve iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ne ugotavlja le posameznih znakov kaznivega dejanja, temveč tudi ustrezno krivdno obliko, ki je potrebna za kršitev pogodbene ali druge obveznosti z znaki kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je sicer navedlo, da je podan naklep do nepremoženjske koristi kot prepovedane posledice iz tretjega odstavka 240. člena KZ-1, ni pa se opredelilo do naklepa v razmerju do očitanih kršitev (opustitve dolžnosti oziroma prikrivanja podatkov o dejanski kreditni sposobnosti kreditojemalcev). Zaradi zmotne uporabe materialnega prava tega pravno pomembnega dejstva ni ugotovilo.
prekinitev postopka - reševanje predhodnega vprašanja - obstoj lastninske pravice - zemljiškoknjižni lastnik - domneva o lastniku nepremičnine - načelo ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka
Sodišče prve stopnje je bilo seznanjeno, da zadeva še ni bila pravnomočno zaključena. Dejstvo, da je pritožba dejansko bila vložena, torej samo po sebi ne pomeni bistvene spremembe stanja - še vedno gre za nepravnomočno odločitev. Dejstvo, da je tožeča stranka vložila pritožbo, tudi samo po sebi še ne pomeni, da obstaja velika verjetnost, da bo višje sodišče pritožbi ugodilo in zadevo vrnilo v nov postopek. Prav tako je obseg pritožbenega preizkusa in s tem standard obrazloženosti odločb višjih sodišč ožji od tistega, ki se ga terja od sodišč prve stopnje. Zato gre s strani tožeče stranke zgolj za špekulacije glede tega, na kakšen način in v kolikšnem času bo višje sodišče odločilo o pritožbah.
Za presojo poslovnega razmerja med banko in kreditojemalcem glede obračunavanja obrestne mere za kredit je upoštevno zgolj to, kar določa kreditna pogodba.
V obravnavanem primeru že po naravi stvari ne more iti za pravno praznino, saj ni bilo aktualno vprašanje, ali relevantni predpisi pomanjkljivo urejajo določeno situacijo ali ne. Kakšna je oziroma kako je določena obrestna mera v razmerju med banko in kreditojemalcem, je v izključni domeni pogodbenih strank. Obvezna vsebina kreditne pogodbe je namreč tudi določitev obrestne mere (drugi odstavek 12. člena ZPotK). Če toženka ob sklenitvi kreditne pogodbe ni računala z možnostjo, da bo v času trajanja kreditne pogodbe EURIBOR dosegel negativno vrednost (in zato v tipski kreditni pogodbi pri opredelitvi višine obrestne mere ni zajela tudi takšne situacije), to z vprašanjem pravnih praznin nima nobene zveze. Posledic svoje nezadostne skrbnosti pri sklepanju kreditnih pogodb v tem pogledu toženka ne more prevaliti na ramena kreditojemalcev. Glede na to, kako je bila določena obrestna mera in kdaj se je lahko spremenila (1. člen kreditne pogodbe), toženka za enostransko obračunavanje negativne referenčne obrestne mere EURIBOR kot vrednost 0 %, česar kreditna pogodba ni omogočala, ni imela pravne podlage, to pa pomeni, da je toženka s tem kršila določila kreditnih pogodb v škodo potrošnikov (peti odstavek 14. člena ZPotK).
Toženkin dopis kreditojemalcem o upoštevanju negativne referenčne obrestne mere EURIBOR v vrednosti 0 % ne temelji na določilih kreditnih pogodb in predstavlja nedopusten poskus samovoljnega spreminjanja pogodbenih določil na škodo potrošnikov.
Tožnica je v dejanski podlagi tožbe izpostavila, da je toženka tovrstne kreditne pogodbe množično sklepala s kreditojemalci v Republiki Sloveniji, kar že samo po sebi pomeni, da je toženka velikemu številu kreditojemalcev obračunavala negativno referenčno obrestno mero EURIBOR v vrednosti 0 %, to pa v njihovo škodo, kot je bilo ugotovljeno v postopku. Ne glede na to tudi pritožbeno sodišče meni, da je na podlagi drugega odstavka 49. člena ZKolT sodišče upravičeno tudi samo presojati o objavi sodbe (tudi če tožeča stranka ne poda (vseh) relevantnih navedb; pogoj pa je, da tožeča stranka postavi tožbeni zahtevek za objavo sodbe), če oceni, da se s tem prispeva k ublažitvi ali odstranitvi škodnih posledic kršitev, to pa z vidika dolžnega varovanja javnega interesa (aktivna vloga sodišča v kolektivnih postopkih je npr. razvidna tudi iz določbe drugega odstavka 5. člena ZKolT), katerega odraz je v tem primeru varstvo interesov potrošnikov s kolektivno tožbo. Sankcija objave sodbe je namenjena ublažitvi ali odstranitvi škodnih posledic kršitev ter zagotovitvi preventivnega učinka in učinka zviševanja ravni zavesti in znanj o pravicah, ki so bile izpostavljene kršitvi.
Četudi upniki izražajo (pavšalen) dvom o upraviteljevi (ne)pristranskosti, je odločilnega pomena, ali lahko sodišče na podlagi pojasnil upravitelja in predloženih dokazov ugotovi razloge za tak zaključek.
Vsak oziroma kakršenkoli dvom, ki se pojavi pri upnikih, še ne zadošča za izločitev upravitelja, saj morajo biti zatrjevane okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti, izkazane vsaj s stopnjo verjetnosti.
ZDSS-1 člen 41, 41/4.. ZDR-1 člen 31, 56, 200.. ZPP člen 181.
odjava iz zavarovanj - zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe - pravni interes za ugotovitveno tožbo - obstoj delovnega razmerja - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - denarne terjatve iz delovnega razmerja
Zahtevek za ugotovitev transformacije oziroma obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas je dopusten zahtevek ugotovitvene tožbe (181. člen ZPP) in je pogoj za priznanje ostalih dveh zahtevkov, ki ju tožnik neutemeljeno prikazuje kot samostojna dajatvena zahtevka, češ da bi jima sodišče lahko ugodilo brez priznanja delovnega razmerja za nedoločen čas, kar pa ne drži. Brez priznanja delovnega razmerja ni možno priznati pravic iz tega naslova in tudi ne naložiti vrnitve na delo po neobstoječi pogodbi o zaposlitvi. V posledici nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas s 15. 1. 2021 je sodišče prve stopnje lahko ugodilo reparacijskemu zahtevku le za čas do izteka pogodbe za določen čas, tj. do 28. 1. 2021, ne pa tudi za nadaljnji čas, kot zmotno predlaga pritožba. Brez priznanja delovnega razmerja tudi za nadaljnji čas, ni podlage za priznanje pravic iz delovnega razmerja za ta čas in tudi ne za reintegracijo.
ZPP člen 7, 189, 212, 286a, 324, 324/4.. OZ člen 169, 239, 243, 243/3, 243/4, 246.
predsednik uprave - odpoklic - odpravnina - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - odklonitev ponujene zaposlitve - načelo popolne odškodnine - dolžnost zmanjševanja škode - normalen tek stvari - mejni prag zadostne verjetnosti
Pritožba neustrezno navaja, da naj bi toženka tožniku po predčasnem odpoklicu ponudila dve možnosti: bodisi sprejem nove pogodbe o zaposlitvi bodisi plačilo odpravnine. Tožnik je namreč v odgovoru z dne 31. 5. 2013 izrecno odklonil ponujeno zaposlitev in sam zahteval plačilo odpravnine, ki mu jo je toženka izplačala. Ekonomski motivi takšne odločitve tožnika za odločitev v tej zadevi niso pomembni, zato tudi raziskovanje ekonomskih vidikov ponujene pogodbe z izvedencem ni bilo potrebno. Sprejem ustrezne pogodbe o zaposlitvi v posledici odpoklica je razumen ukrep iz četrtega odstavka 243. člena OZ (VIII Ips 14/2004). Tožnik bi z dolžno skrbnostjo lahko zmanjšal obseg škode, če bi sprejel ponujeno zaposlitev in za opravljeno delo pooblaščenca uprave prejel plačilo. V takšnem primeru ne bi bil sicer upravičen do odpravnine, pač pa na podlagi določb 239. in 243. člena OZ do škode v višini razlike med prejemki iz ponujene pogodbe o zaposlitvi in prejemki iz pogodbe o zaposlitvi, ki je prenehala veljati. Posledično so neutemeljene tožnikove navedbe o nesorazmernem naporu ali žrtvovanju in tudi glede odgovornosti za izbiro.
poenostavljena prisilna poravnava - zloraba instituta poenostavljene prisilne poravnave - samostojni podjetnik - ločevanje med posli, ki jih samostojni podjetnik sklene v okviru opravljanja dejavnosti in tistimi, ki jih sklene izven nje
Potrjena prisilna poravnava učinkuje le za terjatve do podjetnika, ki so nastale v zvezi z opravljanjem njegove poslovne dejavnosti, zato bi morala dolžnica pojasniti, iz katere njene poslovne dejavnosti naj bi terjatev izvirala; osebnih terjatev ki niso povezane s podjemom, zato tudi ni mogoče uvrstiti na seznam navadnih terjatev.
Upoštevaje vsega navedenega, kar je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, pa tudi po oceni višjega sodišča kaže na zlorabo postopka poenostavljene prisilne poravnave, ki je bil sprožen le zaradi škodovanja upniku. Gre za celoten sklop dejanj, ki ga je ocenjevalo sodišče prve stopnje.
pogodba o štipendiranju - obveznost povrnitve javnih sredstev za izplačane štipendije - vračilo štipendije - zaposlitev štipendista - zamuda roka - fiksen rok - razveza pogodbe po samem zakonu - kršitev pogodbenih obveznosti - dolžnost obveščanja - samozaposlitev - namen pogodbe - javni interes
Prvo sodišče je utemeljeno ugotovilo, da samozaposlitev štipendistke v času trajanja štipendijskega razmerja, ko je bil zaradi nadaljevanja študija štipendistke na drugi stopnji med pravdnima strankama dogovorjen odlog obveznosti, pomeni kršitev določbe 5. alineje prvega odstavka 10. člena Pogodbe, vendar pa je pravilno zaključilo, da navedena kršitev še ne pomeni razloga za prenehanje pogodbe oziroma razlog za razvezo pogodbe po samem zakonu, kot to zatrjuje tožeča stranka. Kadar imamo opravka s pogodbo o štipendiranju oziroma pogodbo o sofinanciranju štipendij, se v njej namreč prepletata javni in zasebni interes in neposredna ekvivalenca dajatev nasprotnih strank ni vzpostavljena, zato je potrebno v tej luči in ob upoštevanju namena štipendiranja presojati, na kakšen način je treba uporabiti pravila splošnega pogodbenega prava. Tista pogodbena stranka, ki je v pogodbenem razmerju pravna oseba javnega prava, mora pri vseh svojih odločitvah v zvezi s konkretnim razmerjem zasledovati javni interes, ki praviloma prevlada nad drugimi pogodbenimi interesi. Cilj prepovedi zaposlitve v času izobraževanja je, da štipendist nemoteno in v predvidenem roku zaključi študij, kar je predpogoj za dosego namena štipendijske pogodbe tj. prenos pridobljenega znanja. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da je bil ta cilj kljub očitanim kršitvam dosežen, saj je štipendistka izpolnila obveznost pravočasnega zaključka izobraževanja ter se zaposlila pri toženi stranki.
Prvo sodišče je nadalje pravilno ugotovilo, da tudi zamuda trimesečnega roka za zaposlitev štipendistke in opustitev obveščanja tožeče stranke s strani tožene stranke pomeni kršitev Pogodbe, vendar pa nobena izmed kršitev ni takšne narave, da bi utemeljevala razvezo pogodbe po samem zakonu.
SPZ člen 105. ZFPPIPP člen 342, 342/1, 342/3, 342/4, 374, 374/2, 374/11.
skupni deli stavbe v etažni lastnini - razpolaganje s skupnimi deli stavbe - načelo specialnosti - stvar izven pravnega prometa - končna razdelitev - prenos na lokalno skupnost - prenos premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti
Skupni deli zgradbe so drugi deli, namenjeni skupni rabi etažnih lastnikov, in zemljišče, na katerem stoji zgradba, in so torej že po samem zakonu v solasti vsakokratnih etažnih lastnikov, ki imajo v lasti posamezne dele zgradbe. Z njimi ni mogoče samostojno razpolagati in ne morejo biti samostojni predmet pravnega prometa. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi oprlo zgolj na zemljiškoknjižno stanje, ki pa v tem primeru očitno ne odraža dejanskega stanja. Upoštevati je treba, da skupni deli stavbe tega statusa ne pridobijo z vpisom v zemljiško knjigo, temveč ga imajo že po samem zakonu od nastanka dejanske etažne lastnine dalje (ne glede na vpis le-te v zemljiški knjigi). Tudi solastnina vseh etažnih lastnikov na skupnih delih stavbe nastane že na podlagi samega zakona in ne šele z vpisom v zemljiško knjigo.
Solastniški delež stečajnega dolžnika na sporni nepremičnini, ki predstavlja splošni skupni del stavbe, torej sploh ne more biti samostojno v pravnem prometu, posledično pa tudi ne more biti prenesen na pritožnico po 374. členu ZFPPIPP. Ker so izven pravnega prometa, se skupni deli stavbe ne morejo prodati v stečajnem postopku nad stečajnim dolžnikom po pravilih ZFPPIPP, prav tako pa ne morejo biti predmet končne razdelitve in prenosa na upnike ali lokalno skupnost. V skladu z enajstim odstavkom 374. člena ZFPPIPP se namreč za pravne posledice pravnomočnega sklepa o končni razdelitvi iz osmega odstavka tega člena smiselno uporabljajo prvi, tretji in četrti odstavek 342. člena ZFPPIPP, 342. člen pa ureja prenos lastninske pravice na kupca in varstvo kupca v primeru nakupa nepremičnin v stečajnem postopku. Izpodbijani sklep, s kakršnim bi bila sporna nepremičnina prenesena na pritožnico, ima torej enake pravne posledice kot nakup v stečaju. Za oba pa velja, da njun predmet ne morejo biti stvari, ki so izven pravnega prometa, torej tudi ne sporna nepremičnina.
OZ člen 168, 179, 182.. KZ-1 člen 123.. ZBPP člen 26, 26/5, 30, 30/3, 30/6, 46, 46/1.. ZIZ člen 120.. ZOdv člen 17, 17/1, 17/5.. ZPP člen 7, 7/1, 185, 185/1, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8.
plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo - huda telesna poškodba - pravnomočna kazenska obsodilna sodba - odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo - zavrnitev dokaznih predlogov - kršitev načela kontradiktornosti postopka - plačilo predujma za izvedenca - prevalitev procesnega dokaznega bremena - prekoračitev trditvene podlage - sprememba tožbe - delno plačilo odškodnine - valorizacija delnega plačila - izvršilni sklep o prenosu terjatve v izterjavo - ločeno vrednotenje uspeha pravdnih strank po temelju in višini - uspeh pravdnih strank - materialni stroški - odvetnik postavljen po uradni dolžnosti
Upnica je v izvršilnem postopku dobila pravico, da od toženca kot dolžnikovega dolžnika zahteva izplačilo zneska terjatve, prenesene v izterjavo, hkrati pa je tudi dolžnikovemu dolžniku (torej tožencu) bilo prepovedano poravnati terjatev tožniku (v izvršilnem postopku dolžniku). Če bi toženec prostovoljno poravnal terjatev tožniku, bi njegovo ravnanje nasprotovalo prepovedi iz sodne odločbe in bi bilo zato protipravno. Toženec je za delno poravnavo terjatve imel torej podlago v sklepih sodišča, po katerih se je moral ravnati.
ZDR-1 člen 33, 34, 37, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1.. ZJU člen 33, 33/1, 93.. KZ-1 člen 143, 143/2, 143/7.. ZPP člen 233.. ZODPol člen 2, 17.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - znaki kaznivega dejanja - seznanitev z razlogom za odpoved - policist - pravnomočna kazenska sodba - kaznivo dejanje zlorabe osebnih podatkov - pravočasnost podaje odpovedi
Za presojo pravočasnosti izredne odpovedi je odločilna dejanska ugotovitev, kdaj je bil o kršitvah tožnika obveščen generalni direktor Policije. Teka roka ni mogoče vezati na vprašanje, kdaj bi moral biti po pravilih (tožnik se sklicuje na Pravila o obveščanju in poročanju v policiji) obveščen generalni direktor Policije, pač pa je odločilnega pomena, kdaj je bil dejansko obveščen. Pri tem tudi ni pomembno, kdaj za kršitev izvejo drugi zaposleni pri toženki, ki ima razvejano mrežo policijskih uprav, temveč kdaj se je seznanil predstojnik policije (prim. sodbe VS RS VIII Ips 283/2017 in VIII Ips 334/2017).
Za ta spor so nerelevantne pritožbene navedbe o tem, ali je dokazano, da je tožnik podatke, ki jih je pridobil z vpogledom v računalniško vodeno zbirko podatkov Policije (ki ga tožnik priznava), komurkoli posredoval ali da si je s posredovanjem teh podatkov pridobil premoženjsko korist, saj nadaljnje posredovanje osebnih podatkov oziroma pridobitev premoženjske koristi nista zakonska znaka kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov.
vmesna sodba - odškodninska odgovornost - soprispevek oškodovanca k nastanku škode - višina soprispevka oškodovanke - dokazi in dokazovanje - dejansko stanje - ravnanje s potrebno skrbnostjo
Tožnica je izbrala nevarno stojno mesto - postavila se je na rob škarpe, pred avtomobil in sama soprogu v avtomobilu nakazovala, kako (pre)daleč sme zapeljati, kar pa nedvomno ne predstavlja ravnanja povprečno skrbnega človeka.
ZPP člen 226, 226/2, 339, 339/2, 339/2-8.. ZObr člen 100a, 100a/8.
zavrnitev dokaznih predlogov - zahteva za varstvo pravic - dokazna ocena - priznanje izobraževanja v tujini - slovenska vojska
V tem individualnem delovnem sporu je ocena sodišča že po naravi stvari omejena na presojo pravilnosti izvedenega postopka odločanja Komisije za priznavanje spričeval in diplom, pridobljenih na VIU v tujini in pravilne uporabe posameznih meril in standardov, kot so predpisani v Pravilniku. Sodišče ne more samo nadomestiti ocene Komisije, ki dobro pozna sistem izobraževanja v Slovenski vojski in zato lahko oceni, ali in v kolikšni meri je izobraževanje pripadnika v tujini primerljivo slovenskemu vojaškemu izobraževanju.
Pojem krivde iz (prvega odstavka) 156. člena ZPP zajema dejanja iz malomarnosti oziroma dejanja, katerih namen je zavlačevanje postopka. Nič od navedenega v obravnavani zadevi ni moč pripisati šesti toženki. Četudi bi držala trditev tožeče stranke, da od prve toženke ni mogla pridobiti informacije o tem, kje ima zavarovano odgovornost, to ne pomeni, da je stroške tožbe zoper šesto toženko slednja povzročila sama in mora zato kriti sama svoje stroške odgovora na tožbo.
ZDen člen 3, 3-20. Odlok AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (1945) člen 1, 1/1, 1/1-1, 1/1-2.
vrnitev zaplenjenega premoženja - prehod sovražnega imetja v državno last - Odlok AVNOJ - Odlok AVNOJa ali odločba o zaplembi - zaplemba premoženja v kazenskem postopku - pravna podlaga za odvzem premoženja
Ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila pravna prednica pritožnikov nemške narodnosti (kar je bila podlaga za zaplembo po 2. točki 1. člena Odloka AVNOJ), pritožniki ne nasprotujejo. Glede na opisano je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je do prehoda premoženja pravne prednice pritožnikov prišlo že po samem Odloku AVNOJ; kasnejša zaplemba v kazenskem postopku zato ni pravno upoštevna. Pravilno je tudi pojasnilo sodišča prve stopnje, da so bile odločbe zaplembenih komisij in sklepi sodišč le deklaratorne odločbe o izvršitvi zaplenjenega premoženja, ki je bilo pred tem podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ. Kljub izrečeni zaplembi s kazensko sodbo premoženje ni bilo odvzeto s tem aktom, saj ga pravna prednica pritožnikov tedaj ni več imela. Ker pravni prednici pritožnikov premoženje ni bilo odvzeto zaradi zaplembe v kazenskem postopku, predlog za njegovo vrnitev na podlagi določb ZIKS ni utemeljen.
odlog plačila sodne takse - obročno plačilo sodne takse - pravica do pravnega sredstva - plačilo sodne takse kot procesna predpostavka - pravnomočna odločitev o predlogu v zvezi s plačilom sodne takse - ponovni predlog - spremenjene okoliščine - obveznosti - COVID-19 - začet izvršilni postopek - rok za vložitev predloga za taksno oprostitev - prepozen predlog
Z odlogom plačila sodne takse se omogoči sodno varstvo osebi, ki sredstva za plačilo sicer ima, vendar pa jih ne more zagotoviti v roku, ki izhajajo iz plačilnega naloga. Navedeno pomeni, da si mora stranka prizadevati za to, da v vmesnem času zagotovi sredstva za plačilo sodne takse. Stranka ne more uspeti s ponovnim predlogom za oprostitev plačila sodne takse, ki je sicer že bilo odloženo, če v vmesnem času ne stori ničesar, da bi sredstva zagotovila. Golo zanašanje na to, da če sredstev ob izteku roka pač ne bo, bo s strani sodišča oproščena, bi pomenila zlorabo instituta odloga plačila sodne takse. Začetek izvršbe ne pomeni, da gre za upoštevno novo okoliščino. Izvršilni postopek je namenjen zgolj izvršitvi pravnomočne odločbe, s katero je že bilo naloženo plačilo terjatve, in ne pomeni nastanka nove obveznosti.
Če je bilo stranki omogočeno obročno plačilo sodne takse, je ponovni predlog treba vložiti do poteka roka za plačilo. Predlog, ki je vložen skoraj tri mesece po zapadlosti enega od obrokov, preostali obroki pa niso bili več plačani, je prepozen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO
VSL00054839
ZPP člen 458. Odvetniška tarifa (2015) člen 2, 2/1, 12, 12/2, 16, 16/3. OZ člen 287, 288, 299, 771, 778, 779, 779/1.
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - mandatna pogodba z odvetnikom - plačilo nagrade in stroškov odvetniku - račun - kasnejša izstavitev računa - sprememba odvetniške tarife - sprememba višine odvetniške točke - čas plačila - zakonske zamudne obresti - vračunavanje
Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo po računu št. 73/19. Tožnik je z njim obračunal spremembo v vrednosti odvetniške točke. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da do plačila te razlike ni upravičen. Drugi odstavek 12. člena OT res določa, da je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji. Vendar je po stališču pritožbenega stališča določbo potrebno razlagati tako, da se „čas plačila“ nanaša na čas, ko je obveznost plačila naložena (tako je tudi v primeru odločbe sodišča z vidika odmere stroškov postopka bistven čas odločanja sodišča).
ZPrCP člen 46, 46/6, 46/6-2. ZP-1 člen 155, 155/1, 155/1-8.
zahteva za sodno varstvo - prekoračitev dovoljene hitrosti - dokazni predlog obrambe - kontrolni pregled tahografa - zavrnitev dokaznega predloga obrambe
Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tako, kot pravilno opozarja pritožba, razlogi za zavrnitev predlaganega dokaza z vpogledom v tahograf in primerjavo tamkajšnjih zapisov hitrosti vozila z izmerjeno hitrostjo, ki je bila zabeležena na laserskem merilniku hitrosti, niso prepričljivi. Prvo sodišče pa je, kot izpostavlja pritožba tudi spregledalo, da je storilec že v vloženi ZSV predlagal, da se pridobi poleg certifikata o skladnosti za navedeni laserski merilnik in potrdila o usposobljenosti za policista R. R. tudi izpis meritev iz laserskega merilnika, do česar se prvo sodišče ni opredelilo.