Pri odpovednem razlogu kršitve navodil v času bolniškega staleža je bistveno le, ali je delavec imel navodila oziroma ali mu je bilo določeno ravnanje dovoljeno, ne pa poslabšanje zdravstvenega stanja in kaj bi zdravnik naredil, če bi delavec spoštoval Pravila OZZ in prosil za dovoljenje.
Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje, ob upoštevanju, da delo v redni patrulji ne spada v delokrog tožničinega delovnega mesta, poleg tega je tudi delo v SVDM patrulji tožnica vedno opravljala kot vodja patrulje (skupaj s pripadnikom Slovenske vojske brez policijskih pooblastil), v času dela na mejnih prehodih A. in B. pa je to opravljala povsem samostojno in ne kot pomoč pri mejni kontroli (zgolj slednje izjemoma spada v opis del in nalog policista SR - NDM), utemeljeno zaključilo, da je tožnica v vsem tem času opravljala večino del in nalog višjega policista.
Na podlagi izpeljanega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil tožnik v vtoževanem obdobju v času, ko je bil na razporedu dela Postaje prometne policije H. (PPP H.) oziroma v obrazcu dnevni razpored patrulj, ki se je pošiljal na OKC, opredeljen kot dežurni starešina, dejansko v pripravljenosti, čeprav mu pripravljenost ni bila formalno odrejena na način, kot to določata 71. člen ZODPol in 17. člen KPP. Ugotovilo je vse elemente pripravljenosti (nujnost dosegljivosti in razpoložljivosti tožnika, pripravljenost na vključitev v delo v najkrajšem možnem času, vednost policijske uprave in nadrejenih o dejansko odrejeni pripravljenosti).
Zgolj dejstvo, da ne generalni direktor policije ne direktor policijske uprave oziroma osebe, ki bi jih za to pooblastila, niso pisno odredili pripravljenosti, kot to določa šesti odstavek 71. člena ZODPol, ne vpliva na utemeljenost tožnikovega zahtevka. Tožnik je do dodatka za stalno pripravljenost upravičen, čeprav mu pristojni pisnih odredb niso izdali, saj mu je bila pripravljenost dejansko odrejena s strani nadrejenega z vpisom v razporede patrulj, ker je bilo to njuno za nemoteno zakonito opravljanje operativnih nalog toženke.
Delavcu iz naslova opravljanja višje vrednotenega dela pripada plačilo v višini izhodiščnega plačnega razreda višje vrednotenega delovnega mesta, ki se ne more povečati za že dosežena napredovanja na nižje vrednotnem delovnem mestu, se pa izhodiščni plačni razred poveča za en plačni razred, če je delavec na nižje vrednotnem delovnem mestu dosegel oziroma presegel izhodiščni plačni razred višje vrednotenega delovnega mesta.
Če bi bil namreč tožnik premeščen na delovno mesto, dela katerega je dejansko opravljal, bi s 1. 12. 2022 na podlagi drugega stavka prvega odstavka 19. člena ZSPJS prejemal za en plačni razred višje plačilo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno smiselno uporabilo drugi stavek prvega odstavka 19. člena ZSPJS in tožniku za obdobje od decembra 2022 priznalo razliko v plači v višini enega plačnega razreda, saj se toženka ne more ogniti obveznosti plačila za dejansko opravljeno delo s tem, da je tožniku zgolj odrejala višje vrednotno delo, ni pa ga plačala za tako opravljeno delo. S tem se tožniku ni priznal prenos napredovanj, ki jih je dosegel na delovnem mestu policist SR-NDM (napredoval je za več kot en plačni razred), tega tudi ni zahteval, ampak le pravica do plačila za dejansko opravljeno delo po 44. členu ZDR-1. Dodatno priznanje enega plačnega razreda iz drugega stavka prvega odstavka 19. člena ZSPJS k plačnim razredom, ki jih je tožnik dosegel na svojem delovnem mestu, zato predstavlja plačilo za opravljeno bolj zahtevno delo.
Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo v sodni praksi že ustaljeno stališče, da je delavec upravičen do plačila za ure, ki presegajo zakonsko omejitev nadurnega dela, pri čemer je, kot že navedeno, v tem sporu bistveno, da je plačilo za delo v tujini določeno kot plačilo za povprečno mesečno delovno obveznost in dovoljeno (ne pa nedovoljeno) število nadur. Skladno s tretjim odstavkom 144. člena ZDR-1 lahko nadurno delo traja največ osem ur na teden, 20 ur na mesec in 170 ur na leto. Za nedovoljene nadure je tožnik upravičen do plačila.
Delavcu iz naslova opravljanja višje vrednotenega dela pripada plačilo v višini izhodiščnega plačnega razreda višje vrednotenega delovnega mesta, ki se ne more povečati za že dosežena napredovanja na nižje vrednotenem delovnem mestu. Če pa delavec v času opravljanja višje vrednotenega delovnega mesta na svojem delovnem mestu doseže in/ali preseže izhodiščni plačni razred višje vrednotenega delovnega mesta, pa poleg plačnega razreda, ki ga je že dosegel, prejme še en plačni razred iz naslova plačila za opravljeno višje vrednoteno delo.
Toženka je dokazala dejanski razlog za premestitev iz 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU (in da do premestitve ni prišlo zaradi osebnih razlogov, ki jih je zatrjeval tožnik).
Če je tožnik od decembra 2020 opravljal delo višjega policista, bi moral s 1. 12. 2020 na podlagi smiselne uporabe drugega stavka prvega odstavka 19. člena ZSPJS prejemati za en plačni razred višje plačilo. S tem se tožniku ne bi priznal prenos napredovanj, ki jih je dosegel na delovnem mestu policist SR‑NDM (napredoval je za več kot en plačni razred), tega niti ne zahteva, ampak bi se mu zgolj priznala pravica do plačila za dejansko opravljeno delo skladno s 44. členom ZDR-1.
Tožnik je do dodatka za stalno pripravljenost upravičen, čeprav mu pristojni pisnih odredb niso izdali, saj mu je bila pripravljenost dejansko odrejena s strani nadrejenega z vpisom v tedenski razpored, ker je bilo to njuno za nemoteno zakonito opravljanje operativnih nalog toženke.
Pravilna je pritožbena navedba, da plačilo vtoževanega dodatka ni pogojeno s tem, ali je bil delavec dejansko klican na določen kraj. Pogoj za plačilo je, da je bil delavec dejansko v stanju pripravljenosti za delo v smislu 71. člena ZODPol in 17. člena KPP, kar pa v tem sporu ni bilo ugotovljeno.
Sodišče prve stopnje je tožnici pravilno prisodilo vtoževano razliko v plači za obdobje od decembra 2020 do februarja 2021. Enako velja za kasnejše obdobje, saj je tožnica od marca 2021 dalje zaradi dejanskega opravljanja dela drugega višje vrednotenega delovnega mesta upravičena do razlike v plači do izhodiščnega plačnega razreda delovnega mesta kriminalistični inšpektor specialist (33. plačni razred), ki ga na svojem delovnem mestu ni dosegla.
Pri izpodbijani odločitvi je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je z uveljavitvijo in začetkom uporabe ZJU-1 v novem sedmem odstavku 23. člena določen način, po katerem javni uslužbenec uveljavlja denarne terjatve iz delovnega razmerja (po določbah drugega, tretjega, četrtega in petega odstavka 23. člena ter prvega odstavka 26. člena tega zakona). S tem je določena obligatornost notranje poti s pritožbo na komisijo za pritožbe tudi za čiste denarne terjatve, s čimer je izključena uporaba splošne določbe četrtega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih.
Tožnik je moral zaradi nezasedenosti delovnega mesta višji policist vodja izmene prevzeti več operativnih in terenskih nalog (obravnavanje hujših kaznivih dejanj in nesreč, odkritje in zavarovanje dokazov, pisanje kazenskih ovadb, vodenje akcij zaščite, reševanj in poostrenega nadzora ...). V primerih odsotnosti F.F. (policijski inšpektor specialist) je moral prevzeti tudi njegove naloge (cestni promet, prekrški, nadzor državne meje, tujci). Kazenske, prekrškovne in intervencijske zadeve, ki jih je kontinuirano izvajal tekom vtoževanega obdobja, dodatno potrjujejo nepretrgoma povečan obseg tožnikovega dela. Vodenje policijske postaje je bilo še toliko zahtevnejše v turističnih sezonah (varovanje javnega reda in miru, nadzor prometa, prekrški, vročanja pisanj v tujino itd.), v obdobju koronavirusne bolezni (dodatne naloge tožnika v zvezi z obvladovanjem okužb na terenu), pa tudi zaradi številnih bolniških odsotnosti in delovnih omejitev zaposlenih, ki so delali na policijski postaji (pet zaposlenih ni smelo opravljati terenskega in nočnega dela). Brez naštetih dodatnih obremenitev bi tožnikov običajni delovni dan trajal od 7. do 15. ure in zajemal pregled zadev iz nočne patrulje, načrtovanje dnevne patrulje, preučitev kadrovske in druge policijske dokumentacije (pričakovani rezultat dela za njegovo delovno mesto je bilo zakonito in učinkovito vodenje policijske postaje). Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da je tožnik, ki zaradi dodatnih nalog ni bil razbremenjen opravljanja nalog svojega delovnega mesta, z vsem opravljenim delom presegel pričakovane rezultate dela.
Za odločitev ni bistven položaj in prejemki komandirjev na drugih policijskih postajah, odločilno je, ali je tožnik z delom na PP F. v obdobju od 1. 9. 2018 do 31. 12. 2022 izpolnjeval pogoj preseganja pričakovanih rezultatov dela, kar je pravilno presojalo sodišče prve stopnje. Da bi z zahtevkom uspel, bi tožnik moral zatrjevati in dokazati, kakšni so bili pričakovani rezultati dela na njegovem delovnem mestu komandirja PP F. ter v čem konkretno jih je presegal. Ne zadostuje, da je dokazal, da je poleg nalog svojega delovnega mesta komandirja opravljal tudi nekatere operativne naloge, ki sicer sodijo v opis del in nalog pomočnika komandirja, da je opravljal nadurno delo (ki mu ga je toženka ustrezno plačala) ter da je bilo njegovo delo ocenjeno kot odlično opravljeno.
Iz petega odstavka 32. člena Uredbe izhaja, da če seštevek posameznih stroškovnih postavk nastanitvenih stroškov presega stanovanjski limit, gre presežek v breme javnega uslužbenca, razen v izjemnih primerih, ki jih odobri predstojnik, do česar v primeru toženca ni prišlo. Z Navodili je bilo še določeno, da tožnica založi tudi stroške depozita za najem stanovanja, katere mora javni uslužbenec vrniti ob prenehanju najemne pogodbe (drugi odstavek 4. člena). Ker so stroški nastanitve presegli stanovanjski limit, prav tako ni bil vrnjen depozit, toženka navedene zneske, katere je plačevala na podlagi zaposlitve toženca pri njej, utemeljeno terja od toženca kot svojega zaposlenega v tem obdobju. Pritožbene navedbe, da ne gre za terjatev iz delovnega razmerja, ampak za terjatev iz naslova najemnine in obratovalnih stroškov, so posledično neutemeljene.
Rok za vložitev tožbe iz drugega odstavka 25. člena ZJU je materialni prekluzivni rok, zaradi česar vrnitev v prejšnje stanje v primeru njegove zamude ni dopustna. Institut vrnitve v prejšnje stanje je namreč namenjen le odpravi zamude procesnih rokov, ne pa materialnih rokov. Ker torej predlog za vrnitev v prejšnje stanje že po samem zakonu ne more biti uspešen, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da dan, ko je pošiljka po poteku roka puščena v hišnem predalčniku oziroma dan dejanske seznanitve s pisanjem, za presojo dneva vročitve ni pravno odločilen. Po izrecni določbi četrtega odstavka 87. člena ZUP namreč vročitev velja za opravljeno že z dnem poteka roka za prevzem pisanja, ne pa šele z dnem poznejše fizične izročitve pisanja v hišni predalčnik oziroma z dnem dejanske seznanitve z njim. Morebitna kasnejša seznanitev s pisanjem tako ne more vplivati na začetek teka roka za vložitev tožbe.
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog zavrnilo, ker tožnica v zvezi s pogojem verjetno izkazanega obstoja terjatve iz prvega odstavka 272. člena ZIZ v predlogu za izdajo začasne odredbe ni podala ustreznih trditev in dokazov, saj se je v njem le sklicevala na tožbene navedbe v zvezi s tem. Kot je pravilno štelo sodišče prve stopnje, je postopek za izdajo začasne odredbe poseben in samostojen postopek, pri katerem ni odločilno, ali je predlog za izdajo začasne odredbe vložen skupaj s tožbo (v skupni vlogi) ali v posebni vlogi, temveč je pomembno, da upnik upoštevaje razpravno načelo, ki velja tudi za postopek zavarovanja terjatev (15. člen ZIZ v zvezi s 7. in 212. členom ZPP), navede glede zakonskih pogojev za začasno odredbo vsa dejstva in zanje predlaga dokaze z upoštevanjem dokaznega standarda verjetnosti. Tožnica se je v predlogu za začasno odredbo v zvezi s pogojem verjetnosti obstoja terjatve (konkretno verjetnosti, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita) zgolj sklicevala na "podane tožbene navedbe". Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da s tem svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu v zvezi s to materialnopravno predpostavko v postopku zavarovanja ni zadostila in tako verjetnosti obstoja terjatve ni izkazala.
Bistveno je, da je toženka dokazala zakonit razlog za tožnikovo premestitev, da je bilo torej na ta način mogoče zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa (3. točka prvega odstavka 149. člena Zakona o javnih uslužbencih - ZJU) - na Ministrstvu A. je bilo namreč izrazito pomanjkanje kadra (predvsem pravnikov, kar tožnik priznava), na drugi strani pa na Uradu B. ni bilo potrebe po tolikih pravnikih; in da se je toženka (Urad B.) za premestitev ravno tožnika odločila zato, ker je bil od vseh pravnikov, ki so bili zaposleni na Uradu B., tam najmanj časa zaposlen, ostali pravniki na Uradu B. pa so imeli dolgoletne izkušnje na področju preprečevanja pranja denarja in opravljen pravosodni izpit.
Pripadniku Slovenske vojske na misiji ne pripada plačilo za nadurno delo kot tako, temveč le plačilo za delo, opravljeno v času, ko bi mu moral biti zagotovljen dnevni oziroma tedenski počitek, če mu le‑ta ni bil zagotovljen. Plačilo pripadnikov v času misije je namreč določeno na mesečni ravni v pavšalnem nominalnem neto znesku in se plačuje za vsak dan napotitve tako, da se v skladu z 98.c členom ZObr in 3. členom Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Uredba) povprečno obračuna za 174 ur mesečno ne glede na dejansko razporeditev delovnega časa. Pripadnikom tako v času opravljanja dela na misiji pripada le plača in dodatki, ki so urejeni v Uredbi, ne pa tudi plačilo za nadurno delo.
Splošno pravilo, ki velja za premestitev javnega uslužbenca, da mora javni uslužbenec v trenutku premestitve izpolnjevati vse pogoje za novo delovno mesto. Tožnik ob premestitvi ni izpolnjeval enega od predpisanih pogojev za delovno mesto finančnega izterjevalca, saj nima opravljenega strokovnega izpita iz finančne izvršbe, vendar pa je kljub temu tožnikova premestitev zakonita, ker posebni zakon, to je ZFU, v 85. členu določa odlog pogoja za primer premestitve.